Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Saša Ciani je v letošnji sezoni ameriške univerzitetne lige NCAA najbolj opazen slovenski predstavnik. Talentirani košarkar se je za Sportklub oglasil iz vetrovnega mesta ter delil navdušenje nad dosedanjo izkušnjo v ZDA, kjer namerava ostati vse do konca študija.
Mladenič iz Šempetra pri Novi Gorici se je čez lužo preselil pred letom in pol. Za njim je bila odlična sezona v Cedeviti Junior, kjer je delal pod vodstvom odličnega strokovnjaka Damirja Mulaomerovića. Vse je kazalo, da sledi preskok v Cedevito Olimpijo, kot član slovenske reprezentance do 20 let pa je trkal tudi na vrata članske izbrane vrste.
Njegov razvoj je za slovensko košarko še toliko bolj pomemben, ker lahko igra na obeh položajih pod obročem, kjer se že leta spopada z največjim primanjkljajem kvalitete, a sledil je šok. Po revoluciji v NCAA, ki je po letih pravnih bojev študentom športnikom naposled dovolila tudi dodaten zaslužek, se za pot čez lužo odloča vse več evropskih talentov. Med drugim so v ZDA odšli Jan Vide, Urban Klavžar in Saša Ciani.
V prvem letu se je v Cincinnatiju pridružil Univerzi Xavier, katere slovito košarkarsko moštvo Muskateers je del ene najmočnejših konferenc Big East. Tam se ni naigral, čeprav tudi 13 minut na obračun ni zanemarljivih za novinca oz. bruca, kot študentom v prvem letniku pravimo v Sloveniji. V povprečju je vpisal 2,5 točke in 2,9 skoka na tekmo.
Kljub temu se je po prvi sezoni v NCAA odločil, da najde novo sredino in se preselil na Univerzo Illinois Chicago, kjer je zdaj med ključnimi člani zasedbe UIC Flames. Poklicali smo ga po odličnem nizu, ko je s soigralci na osmih tekmah vpisal sedem zmag. V noči na nedeljo pa nesrečno izgubil za točko proti vodilni ekipi konference Missouri Valley. Dvoboj je sklenil z dvojim dvojčkom (11 točk in 11 skokov), sicer pa letos v povprečju vpiše 11,6 točke, 8,7 skoka in 1,5 asistence. 14 od 15 tekem je začel v prvi peterki.
V intervjuju je spregovoril o življenju v vetrovnem mestu, ameriški univerzitetni košarki, zaslužku študentov in veliki motivaciji, da šolanje v ZDA tudi zaključi. Po pravilih NCAA lahko študent-športnik v petih koledarskih letih v prvi diviziji odigra največ štiri sezone. Saša je v svoji drugi, torej bo zaradi navzkrižja urnikov Fibe in študijskih ter športnih obveznosti na univerzi v ZDA tudi za slovensko reprezentanco vsaj to poletja 2027 težko dosegljiv.
Intervju: Saša Ciani
Nova sezona, večja vloga. Kako je letos v NCAA?
Tukaj sem drugo leto, moja druga sezona. Lani nisem imel toliko minut, letos mi je boljše. Šola ni na enaki ravni, a še vedno je v dobri konferenci z zelo kvalitetnimi nasprotniki. Vsaka tekma je pomembna. V drugem letu precej igralcev ne dobi priložnosti, nekateri jo dobijo šele v zadnjem letu študija, nekateri sploh ne. Univerzitetna košarka je malce specifična, a sem lahko vesel, da imam konstantne minute, dobro statistiko, sem eden od nosilcev in lahko na tem gradim naprej.
Je univerza v Chicagu ali kje na obrobju?
V bistvu smo 10 minut peš od centra Chicaga. Je kar privilegij, da živiš tako blizu centra tako velikega mesta. Mesto je zelo lepo, sem bil presenečen, ko sem prišel sem in so mi ga malce razkazali. Ne razlikuje se dosti od drugih ameriških mest, a je bolj čisto, še vedno pa je to Amerika. Stvari se dogajajo, dosti lahko vidiš in moraš tudi malce paziti ob katerih urah in kje hodiš. Načeloma pa je varno in lepo.
Kako je sicer tam z varnostjo? Pogosto v novicah vidimo filmske prizore, streljanja …
Načeloma smo na kampusu, a še vedno je to blizu mesta. Na kampusu naj se takšne stvari ne bi dogajale, čeprav so se v preteklosti že. Ves čas imamo tukaj policijo in precej varnostnikov. Počutim se varno, ne hodim ven v poznih urah, pa zdaj je tako takšen mraz, da grem samo na trening in se vrnem domov. Začelo je tudi znova snežiti. Je okoli minus 10, spusti se tudi do minus 20 stopinj Celzija.
Chicago je po zaslugi Bikov in Michaela Jordana eno najbolj slavnih košarkarskih mest na svetu. Se to občuti?
Se, se. Recimo zdaj bodo Derricku Rosu upokojili številko. Zadnja leta Chicago Bulls niso najboljši, a se čuti. Veliko ljudi po ulicah hodi z njihovimi majicami, jopicami in kapami. Šel sem v dvorano, do Jordanovega kipa, vidi se, da je bila to velika stvar.
S čim bi lahko v Evropi primerjali ligo NCAA, za kakšno raven košarke gre?
Res je težko primerjati. Nikakor ne morem s temi ligami, kjer sem že igral, ker mislim, da je to na dosti višjem nivoju. Odvisno tudi od konference. To konferenco, v kateri sem zdaj, bi lahko primerjal z neko sredino lige ABA, ne bi pa mogel primerjati z Budućnostjo, Zvezdo, Partizanom in Olimpijo. Kjer sem igral lani, konferenca Big East, pa je ena boljših, če ne najboljša konferenca v Ameriki. Od Uconna, ki je zdaj dvakrat zapored osvojili naslov, so štirje od petih iz začetne peterke odšli v ligo NBA. Verjetno bodo še štirje odšli letos. Ne morem reci, da sem bil šokiran, a na takšnem nivoju še nisem igral. Res je bila dobra izkušnja, zato prvega leta ne bi zamenjal, četudi nisem toliko igral. Treningi so težki, veliko je poudarka na individualnem delu, res dobra priložnost za vsakega mladega. Sploh ob tem, ko vidimo v Evropi, da je mladim težko dobiti priložnost. Ko se je to v NCAA odprlo, je bila to zame prava odločitev in verjetno še za koga drugega.
Te je presenetila raven košarke v NCAA? V Evropi namreč ameriško univerzitetno košarko še vedno številni podcenjujejo.
Dosti pove podatek, da je to bolj gledano kot liga NBA. To je edina liga, poleg NBA, ki sploh je v Ameriki. Res dosti je dobrih in kvalitetnih igralcev, ki bi lahko igrali tudi v Evropi. Je pa ogromno ekip, mislim da 350 v prvi diviziji. To je ogromno igralcev in veliko jih bo odpadlo, ker je preprosto takšna količina, da ne more vsak uspeti. To je slaba stran tega. Načeloma pa je res dobra za razvoj mladih, konec koncev tudi šola, dosti ljudi pozabi na to. Tudi to je plus.
Andrej Žakelj mi je pred kratkim dejal, da bi tudi svojemu otroku predlagal odhod v NCAA. Da bi bil tam bolje plačan in ob tem imel še možnost študija. Je liga NCAA postala nevarnost Evropi, da bo izgubila res ogromno talentov?
To se je začelo pred dvema letoma. Lani, ko sem jaz prišel, je odšlo veliko igralcev iz Evrope, letos še več. Z vsakim letom bodo mladi perspektivni iz Evrope prihajali v Ameriko. Po eni strani mi je žalostno, saj bi lahko klubi poskusili zadržati mlade, nekateri jih bodo, a to se ne more primerjati s pogoji, ki so trenutno v NCAA.
Tudi vzdušje je boljše na univerzitetnih tekmah, kot na dvobojih lige NBA. NBA je zabava, NCAA pa strast, drži?
Da. Dvorane so ogromne, naša dvorana sprejme sedem ali osem tisoč navijačev. Lani na Xavierju je bila kot Stožice in vsako tekmo razprodana. Igrali smo v res dobrih dvoranah. Lani smo imeli turnir v Las Vegasu v T-Mobile Areni, ki je ena večjih v državi. Zaključni turnir smo imeli v Madison Square Gardnu, ne vem, če bi kdaj imel sicer tam priložnost igrati. Da imaš pri 20, 21 letih priložnost igrati, že videti in priti blizu takšne dvorane, je to nek privilegij.
Kako pomembna vam je izobrazba? Jan Vide pravi, da je košarka še vedno na prvem mestu.
Sem verjetno tudi na strani Videta (smeh, op.a.). Košarka mi je daleč pred vsem trenutno, a se zavedam, da moram narediti to šolo, saj sicer ne morem niti igrati. Tega se zavedam in tudi tega, da mi bo to prišlo prav po karieri. Ravno sem zamenjal smer, zdaj sem na pedagoških študijah, kjer se bom lahko usmeril za trenerja in podobno. Prejšnje leto sem imel športni management, a na tej šoli tega nimajo. Sploh ko vidiš, koliko v ZDA plačujejo za šole, da zato dvigajo kredite, ti pa dobiš to zastonj, tudi nekaj pomeni in je privilegij.
NCAA je bil včasih na povsem amaterski ravni z vidika zaslužkov, to se je pred kratkim povsem spremenilo. Tam zdaj prejemate plačo s strani univerze, ali kako poteka ta možnost zaslužka?
Šola ne plačuje, denar lahko dobiš iz NIL. To pomeni name, image, likeness. Torej služiš lahko na podlagi trženja svojega imena. Šola pa neposredno ne plačuje, razen neke štipendije. Ko kroži po raznih družbenih omrežjih, da neki novinec dobi več milijonov dolarjev, to ne drži, da bo dobil direktno od šole, temveč po zaslugi raznih svojih pogodb. To je razlika med tem in prejšnjim sistemom pred tremi leti. Kakšni igralci ostajajo v NCAA, ko bi že lahko šli na nabor lige NBA, saj tukaj dobijo več denarja in bodo v NBA odšli po študiju, če bodo še imeli to možnost.
Kakšni pa so vaši cilji, ki jih želite doseči skozi ameriški univerzitetni sistem?
Definitivno načrtujem ostati tukaj, končati šolanje ter igrati. Delati individualno na stvareh, ki mi manjkajo in napredovati iz dneva v dan.
Vas bomo poleti lahko videvali tudi z reprezentanco, bo to sploh mogoče? Če ste seveda ostali v stiku?
Od poletja nisem bil v kontaktu z nobenim iz reprezentance. Težava je, ker mi končamo že marca in nato začnemo zgodaj. Že junija s pripravami in celo poletje treniramo. Zato se to kdaj križa. Lansko poletje nisem bil na spisku, zato to ni bila težava, bomo pa videli v naslednjih letih, kako bo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje