Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Še ne 18-letni Igor Stjepanović, ki bo prag polnoletnosti prečkal 10. junija, je bil v tej sezoni deležen prve priložnosti v italijanski prvoligaški konkurenci, obenem pa navdušuje v mladinski konkurenci. In kdo pravzaprav je nadarjeni ljubljanski najstnik, ki bo poleti eden od udarnih adutov sila močne slovenske mladinske reprezentance?
Igor Stjepanović verjetno nikoli ne bo pozabil družinskega kosila, med katerim mu je oče predlani omenil povpraševanje iz Italije. Glas o fantiču, ki med vrstniki igraje dosega 40, 50 ali celo 60 točk, hkrati pa odločno igra tudi med člani, je segel čez slovensko mejo. Kmalu sta sledila preizkusna treninga v Trevisu in Vidmu. Na podlagi predstavljenega programa in bližine doma je po pogovoru z družino tedaj komaj 15-letni organizator igre Ljubljane izbral APU Udine. Gre za klub, ki je nastal na pogorišču nekdanjega Snaidera. Letos je bil 184 centimetrov visoki Ljubljančan že deležen tudi prvih sekund v prvi italijanski ligi. Predvsem pa močno izstopa v razvojni ekipi ter selekciji do 19 let. Slednjo je pred dnevi z izjemno predstavo proti Vareseju (39 točk, 7 skokov, 7 asistenc) popeljal na zaključni turnir državnega prvenstva. Ta ga čaka v začetku junija v Rimu, kmalu zatem pa se bo priključil tudi pripravam izjemno močne mladinske reprezentance, s katero bo v družbi velikega prijatelja Stefana Joksimovića zaigral na EuroBasketu.
Intervju: Igor Stjepanović
Krepko pod slovenskim medijskim radarjem je minil vaš debitantski nastop v prvi članski italijanski ligi. So vtisi še sveži?
To so trenutki, v katerih sem začutil prav poseben ponos. Kot bi prejel nagrado za vse, kar sem v košarko vložil od malih nog. Že takrat sem sanjal o tem, da bi nekega dne zaigral v veliki profesionalni ligi. Od trenutka, ko sem se preselil v Videm, sem seveda verjel, da bo to italijansko prvenstvo. Obenem pa so me tisti trenutki še dodatno podžgali. Vem namreč, da me čaka še veliko dela.
Kakšen je vaš trenažni proces?
Dan se pogosto začne z individualnim treningom meta. Sledi članski trening, ki traja večinoma uro in pol. Popoldne me čaka še trening z mojo generacijo, torej ekipo do 19 let. Na takšen način, torej z dvema treningoma na dan, treniram že dve sezoni. Vem, da moram v prihodnje okrepiti svoje telo. Verjamem pa, da bom boljši košarkar postal tudi s kopičenjem izkušenj. Že zdaj lahko rečem, da sam pri sebi vidim, kako prav zaradi treningov s člani nato v igri z vrstniki igram veliko bolj samozavestno in odločno.
Omenili ste izkušnje in telesno moč. Na katerih ravneh želite še napredovati?
Naučili so me, da lahko košarkar vedno napreduje. Trening se nikoli ne konča. Da, moja osrednja naloga je krepitev telesa. Ker so moji članski soigralci res na vrhunski ravni, pridobivam tudi boljši občutek za igro. Pravijo, da sem strelec, a tudi met lahko košarkar dodatno izpili. Tudi za ostala področja velja, da je vedno dovolj prostora za napredek.
Kakšni pa so bili vaši prvi koraki v tujini?
Ko sem zapuščal dom, sem imel le 15 let. Vedel sem, da je to, če želim košarkarsko napredovati, prava poteza. O tem nisem dvomil. Vseeno pa se pri teh letih ni preprosto ločiti od družine, prijateljev, soigralcev, šole … Odločitev ni bila lahka. Pretehtali so košarkarski argumenti. Pozneje sem sicer občasno čutil tesnobo. A vedno sem bil prepričan o tem, da je bila odločitev pravilna. Danes sem o tem še toliko bolj prepričan.
Ste se na življenje v tujini uspešno prilagodili?
Še preden sem z zdajšnjim klubom podpisal pogodbo, sem imel več ponudb. Ne le iz Italije, temveč tudi iz Španije in Francije. Eden od razlogov za Videm je bila prav bližina doma. Ko imam prosto, obiščem Ljubljano. Morda mi je zaradi tega nekoliko lažje. Sicer pa sem se dobro znašel. Živim v stanovanju z dvema soigralcema, ki sta prav tako priključena članski ekipi. Tudi jezik uspešno usvajam. Razumem skoraj vse. Pri govoru sem še malce zadržan, a napredujem.
Kakšna bi bila vaša kariera, če bi ostali v Sloveniji?
O tem težko sodim. Predvidevam pa, da bi bil moj napredek počasnejši. Zakaj? Tukaj mi namreč klub ne bi mogel omogočiti stika s tako kakovostno člansko ekipo. Poleg tega čutim, da je raven tekmovalnosti v Italiji na precej višji ravni.
Zadovoljstvo je obojestransko.
Vsekakor. Prav zaradi tega zagotovo ostajam v Vidmu. Obetam si lahko še večjo člansko priložnost. Načeloma mora košarkar v Italiji igrati štiri sezone, da si zagotovi status doma vzgojenega igralca. Do tega statusa pa lahko pride že v tretji sezoni, če ob tem še vedno igra tudi za mlajše selekcije. Zato bom po vsej verjetnosti stalni del članske ekipe. Od trenerja in mojega dela pa bo odvisno, koliko bom igral.
Na kakšen način bi opisali svojo igro nekomu, ki vas še ni videl igrati?
Moj naravni položaj je organizator igre. Če ekipa potrebuje strelca, lahko mečem. Če pa ekipa potrebuje nekoga, ki bo razigral soigralce, to tudi storim. Vse je odvisno od “momenta” igre. Zase bi dejal, da sem vedno motiviran in lačen zmag. Poskušam prevzemati vlogo vodje, ki za ekipo stori vse – tako v napadu kot tudi v obrambi.
V tej sezoni je mladi Stjepanović zaigral na 10 tekmah prvenstva do 19 let in v povprečju dosegel 19,6 točke, 5,7 skoka in 5,2 asistence. V serie C je za razvojno ekipo na 24 tekmah v povprečju dosegal 21,2 točke. Nase je opozoril tudi na IBSA Nex Gen pokalu (na 6 tekmah povprečno 24 točk) in na reprezentančnem turnirju Albert Schweitzer (12,5 t., 3 sk., in 4,7 asist.)
Se obremenjujete z lastno statistiko?
Ne, ne. Številke so vedno posledica igre. Ko igram, razmišljam o zmagi. Igram v dobro ekipe. Seveda, če ekipa potrebuje, da prevzamem strelsko pobudo, to storim. Nisem pa košarkar, ki bi se oziral na individualno statistiko.
Vaše številke so vseeno navdušujoče. Predvsem na zadnjih treh tekmah italijanskega prvenstva do 19 let.
Nerad se postavljam v ospredje. Res pa je, da sem odigral zelo kakovostno. Pred zadnjim turnirjem je bilo jasno, da za preboj v finale potrebujemo tri zmage. Uspelo nam je. Da, s svojimi igrami sem bil zadovoljen. Še bolj z ekipnim uspehom. Marsikoga v Italiji smo presenetili, saj je naša ekipa pretežno sestavljena iz košarkarjev, rojenih leta 2008, dodana pa sta bila dva košarkarja letnika 2007.
Kako veliko težo pa ima v vašem košarkarskem življenju slovenska reprezentanca?
Slovenski dres sem prvič oblekel že pred štirimi leti na “Slovenia Ballu”. Pozneje sem zaigral še na prvenstvu do 16 let. Igranje za reprezentanco je prav posebno poglavje. Čast in veselje. Sanjam o tem, da bi nekoč zaigral tudi v članski konkurenci. No, že letos pa se zelo veselim mladinskega prvenstva v Trentu.
Odlikuje vas izjemno močna generacija, za katero je značilna odlična pokritost vseh igralnih položajev.
Se povsem strinjam. Vsaka generacija ima nekaj nadarjenih posameznikov. Morda bo v tej ekipi talentiranost še bolj izrazita. Imamo vse – organizatorje, strelce, centre. Bojović, Joksimović, Čop, Jarc, Cizej, Rožnik, Karišik, Krošelj … Močni bomo. Tega se zavedamo. Od nas se veliko pričakuje.
S katerimi košarkarji ste najbolj povezani?
S Stefanom Joksimovićem in Lukasom Bojovićem. Poznamo se že od malih nog. Čeprav smo igrali v treh različnih ljubljanskih klubih, torej Iliriji, Olimpiji in Ljubljani, danes pa smo razpršeni po treh državah, torej Španiji, Italiji in Srbiji, nas druži veliko prijateljstvo. Stalno smo v stiku. Ko pa se vidimo, je vzdušje takšno, kot je bilo pred leti, ko smo bili otroci. Veselim se, da bomo letos znova združili moči.
Nekoč skupaj med člani?
Oh, to bi bilo sanjsko. Joksimoviću je že uspelo. Upam, da bo še nama. Del naše družbe je še Oskar Kuzman, ki je odšel v ZDA.
O čem še sanjate?
Vsak košarkar sanja o ligi NBA. Vprašanje pa je, kako dosegljive so sanje. Jaz se bom skušal približati svojim sanjam.
O vzornikih …
“Kot Slovenec seveda ne morem mimo Luke Dončića. V ligi NBA mi je blizu tudi Anthony Edwards. Ker pa je levičar, se vsaj v napadalnem segmentu zgledujem tudi po igri, ki jo goji James Harden.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!