Te dni mineva 25 let od nastopa košarkarjev Smelta Olimpije na zaključnem evroligaškem turnirju v Rimu. Obletnica sovpada z zametki nove košarkarske evforije v Ljubljani. Mi pa smo preverili, kje so danes junaki rimske zgodbe, ki se je po porazu poti Olympiacosu in zmagi nad Asvelom končala na tretjem mestu.

Smelt Olimpija 1996/97: Jaka Daneu (6), Vladimir Stepania (5), Darren Henrie (15), Ivica Jurković (13), Marko Milič (12), Rašo Nesterović (16), Dušan Hauptman (10), Slavko Duščak (7), Marijan Kraljević (8), Roman Horvat (4), Marko Tušek (11), Arriel McDonald (14) in Gregor Hafnar (9).

V sredo, ko bo Cedevita Olimpija v četrtfinalu evropskega pokala gostila turški Bursaspor, bo dvorana v Stožicah polna do zadnjega kotička. Prvič v sezoni, prvič v eri združenega kluba, za ljubljanski klub pa prvič po dvanajstih letih in prvič v evropskem pokalu.

Mnogi na tribunah največje dvorane v državi se bodo ob tem verjetno spomnili na čase tivolskega košarkarskega pekla. Prav gotovo pa jim bodo družbo delali tudi takšni, rojeni po letu 1997, ki je v klubski zgodovini zapisano z odebeljenimi črkami.

Dogajalo se je dve leti in pol pred prvo slovensko nogometno pravljico, ki jo je zaznamovalo navijaško romanje v Amsterdam. To je bil tudi čas, ko sta se Beograd 2005 in kaj šele Carigrad 2017 zdela povsem nepredstavljiv. Tedanja Smelt Olimpija je poskrbela za eno prvih večjih evforij v kolektivnih športih. Prav zaključni turnir v Rimu (22. – 24. 4. 1997) pa je bil vrhunec tega obdobja.

Kot trener se je pod evropski uspeh, vsega tri leta po zmagi v evropskem pokalu v Lozani, podpisal Zmago Sagadin. Danes 69-letni trener je takrat v Ljubljani zbral učinkovito zasedbo, ki je bila v dobršni meri sestavljena iz domačih igralcev. Zmaji so bili takrat vseslovenska zgodba. Prepoznavni obrazi. Slovenski košarkarski zvezdniki. In kje so četrt stoletja pozneje?

Roman Horvat (1972)

Eden od skupnih imenovalcev ljubljanske zmage v evropskem pokalu 1994 in tretjega mesta na rimskem F4 je košarkarsko kariero potegnil krepko preko štiridesetega leta. Zaključil jo je v Šenčurju, kjer s košarko diha še danes. Uradno je pri klubu Gorenjska gradbena družba Šenčur podpredsednik, neformalno pa športni direktor in deklica za vse.

Vladimir Stepania (1976)

Če želi nekdanji center iz Gruzije, ki s sinom in ženo živi v Seattlu v ZDA, našteti vse svoje poslovne aktivnosti, mora globoko zajeti sapo. Vodi portfeljsko podjetje, povezuje medicino, negovalne storitve in dom za starejše občane, občasno poučuje ter se ukvarja z nepremičninami ter uvozom in izvozom hrane.

Jaka Daneu (1971)

V povezavi z današnjo Olimpijo je predvsem – oče. Član ljubljanskega kluba je namreč njegov sin Žiga Daneu. Jaka, ki je prav tako nadaljeval družinsko tradicijo (oče je legendarni Ivo Daneu), je sicer po igralski karieri poskušal v trenerskih vrstah. Pravega okolja za dolgoročno zgodbo ni našel. Je pa zato pred kratkim nase opozoril v času epidemije novega koronavirusa, in sicer kot računalniški sodelavec projekta Sledilnik.

Slavko Duščak (1974)

Tudi eno od jabolk Slavka Duščaka (sin Dan, sicer eden od petih otrok) je pristalo v Cedevita Olimpiji. Oče medtem ostaja vpet v košarko. A potem ko se je preizkušal tudi v moški konkurenci (Slovan), je v zadnjih letih svoje korenine pognal v ženski košarki. Vrsto let namreč deluje kot trener pri ŽKK Grosuplje, v več akcijah pa je bil tudi pomočnik selektorja v ženski reprezentanci.

Marijan Kraljević (1970)

Tudi priimek Kraljević ostaja del ljubljanske košarkarske scene. Marijanov sin Luka namreč po koncu ameriške univerzitetne poti igra za Nutrispoint Ilirija. Oče, ki je deloval v gradbeništvu, še pred tem pa je bil leta 2009 športni direktor moške članske reprezentance, se je medtem povsem umaknil iz športnega in medijskega sveta.

Gregor Hafnar (1977)

Košarki je v slovo pomahal tudi Gregor Hafnar. Nov izziv je v Ljubljani našel v tekstilnem podjetništvu. Pred tem je vihtel trenersko taktirko. Krajše obdobje je bil celo član strokovnega štaba ljubljanske Olimpije in B reprezentance. Deloval pa je še v domžalskem Heliosu, Hratsniku, Komendi in Iliriji.

Dušan Hauptman (1960)

V vlogi trenerja je stik s košarko dolgo ohranjal tudi kapetan ljubljanske odprave na ‘Final 4’. Bil je trener mlade ekipe Olimpije, pa nato Kopra, Elektra in Zagorja. Pozneje ga je prevzel politični klic. Sodeloval je na državnozborskih volitvah in deloval na lokalni ravni. Poklicni izziv pa je našel kot inšpektor na Inšpektoratu za šolstvo in šport.

Marko Tušek (1975)

Manj prijazna je bila življenjska pot do Marka Tuška. Ob koncu kariere, med katero je zaigral za številne ugledne klube, se je namreč Zasavec znašel v finančnih težavah ter zaradi vprašanja preživnine tudi pred sodiščem. Zelo redko je bil viden v javnosti. Danes živi v črnogorski prestolnici Podgorici, kjer se preživlja s peko peciva.

Marko Milič (1977)

Drugi Marko tedanje Olimpije pa, poleg vloge očeta treh hčera, ki so vpete v šport, ostaja del slovenskega košarkarskega prostora. Eden največjih zvezdnikov slovenske košarke in prvi, ki se je prebil v ligo NBA, danes pod okriljem KZS deluje kot mentor igralcem reprezentanc mlajših starostnih kategorij, pri članih pa je vodja delegacij. V takšni vlogi je bil tudi del olimpijske reprezentance v Tokiu.

Radoslav Nesterović (1976)

Še bolj dejaven je pri Košarkarski zvezi Slovenije Rašo, ki je bil sicer v tisti Olimpiji, domnevno zaradi tega, ker ni želel podpisati večletne pogodbe, v nemilosti trenerja. Novembra 2014 je namreč v pisarni generalnega sekretarja KZS nasledil Iztoka Remsa. Odtlej je Ljubljančan nepogrešljivi prvi operativec predsednika Mateja Erjavca.

Ivica Jurković (1973)

Še en nekdanji zmajček, ki ga danes na tribunah slovenskih dvoran srečujemo v vlogi očeta. Zdaj 19-letni Robert Jurković brani barve Ilirije, kamor se je podal po prebijanju skozi vse starostne kategorije Olimpije. Pred tem se je Ivica preizkušal tudi v vlogi zastopnika igralcev. ‘Danes ne več. Sem predvsem voznik otrok,’ se pošali eden od mnogi košarkarjev iz republik nekdanje skupne države, ki so svoj novi dom našli v Ljubljani.

Arriel McDonald (1972)

Daleč od Ljubljane pa je letos abrahama dočakal prvi Američan v slovenski reprezentanci. Po pisani mednarodni karieri, ki jo je zaključil leta 2009, se je vrnil v Minnesoto. Brez košarke ne gre. Tako je v zadnjih letih v vlogi trenerja ali pomočnika trenerja zamenjal kar nekaj ekip, predvsem na šolski ravni in v mlajših starostih kategorijah (Providence academy, Maranatha Christian Academy, Grassroots Sizzle). S košarko pa se ukvarja tudi njegov 18-letni sin Bayley.

Darren Henrie (1968)

Na vsega obsojanja vreden in sramoten način pa je svojo trenersko kariero zaključil Darren Henrie. Drugi Američan iz tedanje Olimpije, ki je nato med drugim igral še za Asvel in Žalgiris, kariero pa zaključil v Hongkongu, je bil namreč kot srednješolski trener obsojen zaradi spolnega nadlegovanja mladoletnikov. Pred dobrim desetletjem je pristal v zaporu.