Napovedal je zadnjo sezono. Sklenil jo je s porazom münchenskega Bayerna v finalu nemškega prvenstva. Njegovega zadnjega delodajalca je ugnala prav Alba, ki je močno zaznamovala njegovo kariero. Tako se je poslovil trenerski velikan Svetislav Pešić.
Odločitev o nemškem prvaku je padla v zadnji minuti pete tekme velikega finala. Alba je z rezultatom 84:81 presenetljivo še drugič zapovrstjo ugnala Bayern. Serijo je dobila z rezultatom 3:2. Na ta način je s porazom trenersko taktirko odložil 76-letni srbski velikan Svetislav Pešić.
Seznam njegovih trenerskih lovorik je impozanten. Dvakrat evropski prvak, enkrat svetovni prvak in dobitnik bronaste kolajne na olimpijskih igrah. Na klubski ravni pa evroligaška krona, pokal Radivoja Koraća, Fibin EuroCup, šest naslovov nemškega prvaka, dva naslova španskega prvaka, naslov prvaka v nekdanji Jugoslaviji in v omenjenih treh državah skupno še šest pokalnih lovorik.
Zakaj Kari?
Svetislav Pešić – Kari. Vzdevek, ki ga je prejel že v otroštvu in ga je spremljal celotno košarkarsko pot. Nastal je sicer kot šaljivi odgovor na Pešićevo nespretno izgovorjavo. Legendarni ameriški pevec in igralec Harry Belafonte je bil zanj Kari. In tako je Kari postal tudi Svetislav Pešić.

Od Sarajeva do Münchna
Rodil se je 28. 8. 1949 v Novem Sadu, otroštvo pa je preživljal v Pirotu, kjer je naredil prve košarkarske korake. Glavnino kariere je sicer preživel v beograjskem Partizanu in sarajevski Bosni. S slednjo je leta 1979 pod taktirko Bogdana Tanjevića osvojil tudi najbolj čislano evropsko lovoriko – pokal državnih prvakov, današnjo evroligo.
Še precej večji in globlji pečat pa je Srb z nemškim potnim listom pustil kot trener. Ekipe je vselej vodil energično. In čeprav je znal povzdigniti glas, si je avtoriteto gradil predvsem s preciznimi odgovori na sleherno vprašanje in nesporno košarkarsko vizijo. Od sarajevske Bosne, kjer je leta 1982 položil trenerske temelje, do Bayerna, kjer je sklenil kar 44 let dolgo trenersko kariero.

Med Nemčijo in Srbijo
Zaznamoval je več košarkarskih rodov, začenši z izjemno jugoslovansko generacijo v mlajših kategorijah. Krona te dobe je bila zlata kolajna na mladinskem svetovnem prvenstvu (U-19) leta 1987 v Bormiu.
Kot trener stare jugoslovanske šole je pozneje preobrazil nemško košarko. Ob klubskih uspehih je nemško reprezentanco leta 1993 na domačem EuroBasketu popeljal na sam vrh. Prav posebno zgodbo je pisal tudi z berlinsko Albo.
Nacionalni ponos in trenerska žilica mu kajpak nista pustila miru, zato je želel pečat vnovič pustiti tudi v Srbiji. V letih 2001 in 2002 je bil s preostankom Jugoslavije evropski in svetovni prvak. V svojem zadnjem srbskem poglavju pa je bil drugi na svetovnem prvenstvu leta 2023 in tretji na olimpijskih igrah leta 2024.

Deloval je še v Španiji, kjer je z Barcelono osvojil evroligo ter vodil še Girono in Valencio, v Italiji (Virtus Roma), Rusiji (Dinamo Moskva) in domači Srbiji (Crvena zvezda). Tudi nabor košarkarjev, ki so igrali pod njegovim okriljem, je impozanten. Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Dejan Bodiroga, Predrag Stojaković, Bogdan Bogdanović, Nikola Jokić, Juan Carlos Navarro, Šarunas Jasikevičius … Pa tudi Gregor Fučka in Teoman Alibegović.
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal




Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!