Anthony Randolph je v Sloveniji pustil neizbrisen pečat. Leta 2017 se je slovenski košarkarski reprezentanci priključil tik pred pripravami za evropsko prvenstvo, ostalo je zgodovina, kot radi rečemo. Priljubljeni "Tonček" se je v Beogradu, kjer je z Real Madridom še četrtič zaigral na zaključnem turnirju Evrolige, razgovoril za Sportklub. O težki sezoni, vračanju v Slovenijo in spominu na zlati EuroBasket.
Z nekdanjim slovenskim reprezentantom smo se v beograjski Areni srečali v petek, 20. maja, dan pred velikim finalom najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Vsi košarkarji naj bi šli pred odprtim treningom mimo morja novinarjev, kjer je bilo za pogovore namenjenih 20 minut, a se kot edini od 12 članov Real Madrida prav Anthony Randolph tam ni pojavil.
Zato smo za rokav pocukali osebo iz belega baleta zadolženo za odnose z javnostjo, ki je Randolpha za nas vrnil iz dvorane, kamor je smuknil mimo medijske cone.
Na polfinalni tekmi ob zmagi proti Barceloni je bil edini, ki ga trener Pablo Laso ni poslal na parket. Tudi po el clasicu se je vojska španskih novinarjev gnetla za številna velika imena. Najbolj iskani so bili Sergio Llull, Rudy Fernandez, Fabien Causeur, Vincent Poirier, Edy Tavares in Guerschon Yabusele. Randolph je tako spregovoril le za Sportklub.
Najtežje obdobje v karieri
Za 32-letnim Američanom je izjemno zahtevno obdobje. Na parket se je vrnil šele decembra, potem ko je izpustil več kot eno leto košarke. 18. decembra 2020 si je na tekmi Evrolige proti Olympiacosu strgal Ahilovo tetivo.
“Ni bilo lahko. Vračal sem se po poškodbi Ahilove tetive, kar je res dolgotrajen proces, preden si povsem nazaj in znova na 100 odstotkih. Zato sem bil povsem osredotočen na podporo ostalim, da sem jim najboljši soigralec, kolikor je to le mogoče,” je o najtežjem obdobju v karieri spregovoril Randolph.
Pred tremi leti je z Realom, kjer igra vse od leta 2016, podpisal novo triletno pogodbo, ki se mu po letošnji sezoni torej izteče. V Madridu se počuti kot doma, klub je njegova druga družina, a trenutno še ne ve, če bo v španski prestolnici tudi nadaljeval kariero.
Najtesnejše stike ohranil z Rašem
Na Slovenijo ga še vedno veže močna vez, razkrije v pogovoru in nam zagotovi: “In vedno bo tako.” Član slovenske izbrane vrste je postal junija 2017. V Nemčiji rojeni in 211 centimetrov visoki košarkar naj bi bil dolgoročna rešitev na položajih štiri in pet, a se od reprezentance poslovil že leto pozneje, po neuspehu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.
“Z nekaterimi fanti se vsake toliko še slišim. Prav tako se z nekaterimi srečujem na parketu, ko se pomerijo naše ekipe. Še vedno sem v kontaktu z Rašom Nesterovićem,” pove o ohranjanju stikov z ekipo, ki je leta 2017 sedla na evropski vrh in ga zaseda še danes. Brez “Tončka” naslova skoraj zagotovo ne bi bilo, za doprinos mu je lahko slovenska košarka večno hvaležna. Obramba naslova se ob 1. septembra letos začela v nemškem Kölnu.
Tekme in rezultate Slovenije še vedno spremlja. “Lani so znova opravili odlično delo. Mislim, da v slovenski izbrani vrsti prav vsi, od prvega do zadnjega, igrajo z neverjetno strastjo, ko zastopajo svojo državo.”
Še naprej ima Slovenija v kadru Američana. Po Randolphu je dres oblekel center Jordan Morgan, lani še Mike Tobey, ki bo, če le ne bo poškodb, na razpolago reprezentanci tudi letos. S Tobeyjem sicer ne gojita kakšnega posebnega odnosa.
Načrtuje (preloženi) obisk Slovenije
Deželice s sončne strani Alp vse od slovesa ni obiskal, a ima to v načrtu. “Lani sem imel v načrtu, da vas znova obiščem, a je žal moja žena zbolela za covidom, zato je izlet padel v vodo. A ni dvoma, da se bom še vrnil.”
Nekdanji član Golden State Warriors, New York Knicks, Minnesota Timberwolves in Denver Nuggets v ligi NBA, kjer je preživel šest sezon, si je od vseh slovenskih košarkarjev največ časa parket delil z Luko Dončićem. Več let sta bila seveda soigralca v Real Madridu. Čeprav je pričakoval, da bo čez lužo uspel, si ni predstavljal, da bo postal tako “neverjetno dober.”
“Podpiram ga z razdalje in zelo cenim vse izjemne dosežke, ki mu uspevajo. Presenetil me je v smislu, da si nisem mislil, da bo tako zelo neverjetno dober, a sem bil prepričan, da mu bodo v ligi NBA uspele velike stvari. Res je nekaj posebnega.”
Sklepnega dejanja Evrolige ni zaključil z novim naslovom. Prvega je leta 2018 osvojil prav v Beogradu ob zdajšnjemu zvezdniku Dallas Mavericks. V finalu je dobil priložnost in v drugi četrtini zablestel z dvema trojkama. Kljub temu ga Laso v drugem polčasu ni več poslal v igro, čeprav je v omejenim minutah prinesel veliko energije.
Vračanje po strgani Ahilovi tetivi je eno najtežjih, ki ga lahko izkusi športnik. Randolph še ni povsem nared, a pri 32 letih zagotovo še ni rekel zadnje v karieri.
Trojki, s katerima je zablestel v sobotnem finalu:
Randolph je sodeloval tudi pri nastajanju filma 2017, ki govori o slovenskem zmagoslavju na EuroBasketu. Dokumentarni film bo sicer uradno luč sveta ugledal 3. junija – na Telemachovi premieri v Stožicah.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!