"Tudi Kidd ni mogel krotiti Dončićeve 'norosti', Sekulić pa …"

Klemen Prepelič. Foto: Aleš Fevžer

Prvi glas slovenske reprezentančne garderobe, mentor in dolgoletni član izbrane vrste Klemen Prepelič v Sportklubovem intervjuju o boleči "banani" iz Tokia, poljski zaušnici iz Berlina, novih odlikah Luke Dončića, statusu selektorja Aleksandra Sekulića ter slovenskem dometu na EuroBasketu 2025.

Več kot desetletje je nepogrešljivi del članske reprezentance, s katero je nastopil na že šestih velikih tekmovanjih. Pred tem je igral tudi za mlajše selekcije. In medtem ko se je del njegovih dolgoletnih soigralcev že umaknil, del pa bo to storil po EuroBasketu 2025, 32-letni Bistričan Klemen Prepelič vztraja, da bo tudi v prihodnje na voljo selektorju. Vse do domačega prvenstva leta 2029. Še pred tem bi se rad vrnil tudi na olimpijske igre, saj mu razplet polfinala v Tokiu še vedno ne da miru. O porazih govori povsem odkrito. Obenem pa izkušeni član Dubaja optimistično pogleduje proti Katovicam, kjer bo Slovenija čez 18 dni začela svojo pot na evropskem prvenstvu.

Intervju: Klemen Prepelič

“Prle,” je kot iz topa izstrelil Miha Cerkvenik, ko smo ga pred dnevi vprašali, ali kateri od starejših reprezentantov še posebej izrazito opravlja vlogo mentorja. Kakšen je pogled z druge strani?

Verjamem, da mu ni lahko biti moj “učenec”, saj sem zelo zahteven. Košarkarjev ne sodim po zadetem ali zgrešenem metu, temveč me zanima, koliko je nekdo pripravljen vložiti v trening ali tekmo. Iskreno, mladi košarkarji so glede tega še malce omejeni. Niso vajeni poslušati in premalo so osredotočeni na podrobnosti, ki pa so na koncu lahko odločilne. Miha, konkretno, ima pogum in odločnost. Veliko mu sicer še manjka, a se je pripravljen učiti in je željan dokazovanja. Z njim rad delam. Nanj sem postal pozoren že lani, zato sem se mu letos še bolj podrobno posvetil. Ne le zaradi reprezentance, temveč tudi zaradi Cedevite Olimpije. Vedno bom namreč navijač tega kluba.

Tako velik navijač, da se boste nekega dne vrnili v Stožice?

Trenutno je moja največja želja kariero končati v Dubaju. A o tem ne bom odločal le jaz.

Vrniva se na vprašanje o mentorstvu. Gre za intuitivno potezo? Zavedanje odgovornosti?

Mentor ne more biti vsak. V reprezentanci so me sprejeli številni starejši fantje, ki pa so se med seboj močno razlikovali. Konkretno, Saša Zagorac ni imel tako uspešne kariere kot Uroš Slokar, a je bil po drugi strani veliko boljši mentor. Odlična mentorja sta bila, denimo, Goran Dragić in Jaka Lakovič. V reprezentanci pa so bili tudi takšni, ki so malo govorili. Denimo Jaka Klobučar. Tudi Mirza Begić, ki v prostem času ni razmišljal o košarki. Jaz imam rad vlogo mentorja, pa čeprav nisem najbolj hladne krvi. Ob tem sem vesel, da je v štabu tudi Marko Milić, ki zna delati z mladimi. Izkušnje predaja na zabaven in pozitiven način.

Kako velike oči pa imajo mladi, ko se na treningu pojavi Luka Dončić?

Najprej naj povem, da sem v karieri igral s številnimi mojstri košarkarske igre. A Luka … Luka je Luka. Verjetno še nisem spoznal košarkarja, ki bi soigralcu v tako veliki meri olajšal delo. In upam, da ga tudi mladi dojemajo na takšen način. Luka, ki s svojo stalno razpoložljivostjo in pripadnostjo kaže idealen odnos do reprezentance, je odprt in pozitiven. Zna bodriti mlade. Poleg tega se je tudi malce spremenil. Govori bistveno več kot v preteklosti. To je verjetno povezano z izzivom, ki ga čaka pri LA Lakers, kjer postaja prvi obraz franšize in pravi vodja. Njegov košarkarski IQ je nepredstavljiv. Kar reče, reče v dobri veri, z entuziazmom in v upanju, da bo soigralec zaradi tega boljši.

Lahko malce razgradite misel o drugačnem pristopu, ki ga kaže Luka Dončić.

Vidijo se obrisi tistega, kar verjetno zahteva tudi njegov delodajalec. Glasnejši je. Njegov glas seveda šteje največ. In to je dobro za vse nas. Tudi zame. Zakaj? Skupaj z Edom Murićem veljam za najglasnejšega v ekipi. Zato je dobro, da se oglasijo tudi drugi nosilci. Poleg Luke se zdaj pogosteje oglaša še Aleksej Nikolić.

Kaj pa vaša košarkarska vloga? V kvalifikacijah ste nesporno prvi košarkar reprezentance. Ko pride Luka, se preselite na klop. Ste v vlogi tovrstnega aduta našli nov izziv?

To vlogo mi je pravzaprav namenil že selektor Igor Kokoškov. Iskreno, tekme celo raje začenjam s klopi. To mi omogoča, da hitreje prihajam v strelski ritem. Tudi moja igra z izsiljevanjem tekmečevih osebnih napak pride bolj do izraza, ko je nasprotna ekipa že izpolnila bonus. Imam to kakovost, da se znam prebuditi sam. Če pa mi pri tem s kakšno asistenco pomaga Luka, je še toliko lažje. Ve se, kdo je tisti, ki mora priti v ritem že v prvih minutah. Pod črto, tukaj smo vsi v službi ekipe. Imamo Dončića. Ostali mu moramo olajšati delo.

V preteklosti smo občasno pogrešali bolj jasno razdelitev vlog. Bi dejali, da so tokrat pravila igre jasna?

Vloge so se malce porazgubile, saj je prišlo do zamenjave generacije. Jedro ve, kakšne so naloge. Ostali se še malce iščejo. Je pa dejstvo, da je vsak košarkar zgodba zase. Meni so sicer stalno govorili, da sem novi Sani Bečirović. Da, bil je moj idol. Vseeno nisem bil novi Sani. Bil sem prvi Klemen. Zato bi bilo tudi nesmiselno pričakovati, da bo, denimo, Leon Stergar delal to, kar je delal Jaka Blažič. Vsak od nas ima svojo pot. Pomembno pa je, da štab izkoristi kakovost slehernega posameznika in ga ob določitvi vloge vključi v ekipo. Da, vedeti moramo, kdo zaključuje akcije, kdo je obrambni specialist, kdo na klopi maha z brisačo … Vedno sem trdil, da morata biti 11. in 12. igralec srečna, ne pa dvojica, prepričana o tem, da si zaslužita večjo vlogo. Reprezentanca je sveta. Je najboljša ekipa, za katero bo posameznik igral.

Usodni trenutek iz Tokia 2021. Foto: Profimedia

Fibina napoved Slovenijo postavlja na sedmo mesto. Realno?

Da, realno. S tem se sicer ne obremenjujem. Bolj me veseli, da že dolgo v reprezentanci nisem čutil tako izrazite želje. Kot bi nekdo znova zanetil tisto iskro, ki jo potrebujemo. Imamo kakovost, imamo željo, imamo Dončića … Jasno je sicer, da imajo Srbi, Nemci, Francozi in še kdo širše kadre. A naša ekipa bo imela v izločilnih bojih proti katerikoli ekipi več možnosti za uspeh, kot je imela pred tremi leti možnosti proti nam Poljska. Tista četrtfinalna tekma EuroBasketa 2022 je boleč primer in poduk. Nihče ni verjel, da nas Poljaki lahko premagajo. Pa so nas nadigrali. S kakovostjo smo se vrnili, zlomiti pa jih nismo mogli. EuroBasket je torej tekmovanje, na katerem je mogoče prav vse.

Vas ta poraz, ki je nato vodil tudi v delitve v reprezentanci in razkol na višjih ravneh KZS, še boli?

Vsaka zmaga ima posledice. Tudi vsak poraz jih ima. To je bil eden od treh največjih porazov slovenske košarke. Imeli smo odprto pot do odličja, morda celo do novega naslova, saj so Grki in Srbi že izpadli. In takšen poraz ne more ostati brez posledic. O tem, kaj se je dogajalo pozneje, ne bom sodil. Vedno sem rad igral v reprezentanci, pa pri tem ni bilo pomembno, ali me je poklical Matej Erjavec, Rašo Nesterović, Matej Avanzo ali kdo drug. S tem nisem imel težav. Tudi s selektorjem jih nisem imel.

Selektor Aleksander Sekulić je pogosto deležen kritik, a ste mu vselej znali stopiti v bran. Gre za načelno držo in branjenje samega selektorskega položaja ali neposredno podporo Sekuliću?

Aleksander Sekulić je daleč najboljša izbira za slovensko reprezentanco. Pozna fante, pozna sistem, ve, kaj potrebujemo. Pokazal je, da spada na elitno raven. Imam pa tudi zelo jasen odgovor na vse očitke. Jason Kidd je večje ime, pa ni znal nadzorovati Dončićeve “norosti”. Noben selektor ne bi prinesel drastične spremembe. Luka mora biti igriv. Mora uživati. Če ne bi užival, ne bi bil del reprezentance. Zakaj bi omejevali njega in vse ostale?!

Z Dubajem se vrača v evroligo. Foto: Filip Barbalič

Se spominjate vaše izjave o tem, da košarkarska javnost podcenjuje prispevek ostalih reprezentantov. Dejali ste, da prav zaradi njih lahko nato vidimo reprezentanco z Dončićem. V BiH in Srbiji so te besede grdo zlorabili. Bralec je dobil občutek, da ste udarili po Dončiću.

Mediji radi povzamete tisto, kar vam ustreza. Moje besede so bile jasne. Bil sem odkrit. In to lahko ponovim. Dončića v dresu slovenske košarke ne bi videli, če ostali fantje ne bi garali v kvalifikacijah. In reprezentanti si zaslužijo več spoštovanja. Uvrščanje na velika tekmovanja ni samoumevno. Zloraba? Vseeno mi je. Vem, kaj sem povedal. To ve tudi Luka.

Ko govoriva o porazih, ne moreva mimo polfinala olimpijskih iger v Tokiu. Drobec sekunde vas je ločil od odločilnega koša za preboj v veliki finale z ZDA. Nato pa “banana” Nicolasa Batuma. Vas tisti trenutki še kdaj preganjajo v sanjah?

Banana kot banana, bi lahko rekel. A ta banana nam je odnesla olimpijsko kolajno. To je verjetno najtežji poraz v moji karieri. Toda če bi se s tem obremenjeval, bi lahko kar zaključil kariero. Verjamem, da se bom s slovensko reprezentanco vrnil na olimpijske igre. Za nas je vsaka kolajna na velikih tekmovanjih zlata. Z vsako zapravljeno priložnostjo se odpre nova. Verjamem, da bomo v igri za nastop na olimpijskih igrah 2028.

Val reprezentančnih upokojitev vas očitno le ni zajel.

Nisem zagovornik konca reprezentančne kariere in preusmeritve na klubsko raven. Reprezentanca je najboljša priprava na klubsko sezono. Zato tudi ne morem sprejeti argumentov Milana, ki je preprečil nastop Vlatku Čančarju in Joshu Nebu. Ali bom igral, bo odločil selektor. Osebno pa želim vztrajati do leta 2029.