V 78. letu starosti je umrl nekdanji hrvaški košarkar in trener ter pozneje tudi politik Petar Skansi, eden od članov zlate jugoslovanske reprezentance 1970.

Ivo Daneu, Aljoša Žorga, Vinko Jelovac in ostali še živeči člani nepozabne jugoslovanske reprezentance iz leta 1970, ko je bila na svetovnem prvenstvu v Ljubljani ”luna njihova, zlata pa naša”, se poslavljajo še od enega sopotnika. V 78. letu je namreč umrl Petar Skansi, eden tistih, ki so v jugoslovanskem košarkarskem prostoru pečat pustili tako v igralski kot tudi trenerski vlogi.

Bil je tesno povezan s Slovenijo. Ne le za radi SP 1970 v Tivoliju.  Pozneje je bil namreč trener novomeške Krke (leta 2004), obenem pa je v Ljubljani, kjer je deloval poslovno, tudi živel.

Rojen je bil 23. 11. 1943 na dalmatinskem otoku Brač, v košarkarske vode pa je zajadral na celini. V Splitu, mestu pod Marijanom, kjer je začel in zaključil svojo igralsko pot, pozneje pa deloval tudi kot trener. Z izjemo ene sezone pri Scavoliniju iz Pesara je bil vseskozi član Jugoplastike. Z njo je bil jugoslovanski državni in pokalni prvak, kot eden ključnih mož pa si je z zavidljivo igralsko tehniko pri 206 centimetrih utrl pot še v državno reprezentanco.

Z Jugoslavijo je večkrat nastopil na največjih tekmovanjih ter bil svetovni prvak in podprvak ter srebrn tako na olimpijskih igrah (1968) kot tudi EuroBasketu (1965).

Še pred pravo igralsko upokojitvijo se je preizkusil v vlogi trenerja. Ko je športne copate dokončno obesil na klin, je kot strateg z roba igrišča vodil številne klube. Tudi domačo Jugoplastiko oziroma Split, pa pozneje PAOK, Scavolini, Fortitudo iz Bologne in Benetton iz Trevisa. Posebno poglavje v njegovi karieri je tudi selektorsko. Jugoslavijo je leta 1979 popeljal do brona na evropskem prvenstvu. Hrvaško pa na nepozabnih olimpijskih igrah 1992 v Barceloni, ko je vladalo ameriško sanjsko moštvo, a so bili hit tudi Toni Kukoč, Dražen Petrović in soigralci, do srebra.

Ob koncu trenerske kariere je leta 2003 Split, za katerega so v veteranskih letih zaigrali tudi Jure Zdovc, Dino Rađa in Josip Sesar, popeljal do naslova hrvaškega prvaka, trenersko pot pa je zaključil v Novem mestu (2004). Pozneje se je posvetil podjetništvu ter politiki. Bil je namreč namestnik hrvaškega ministra za znanost, izobraževanje in šport.