"Dajte nam ta izziv," pravi Yogi Ferrell, ameriški organizator igre in prvi šahist v vrstah Cedevita Olimpije, s katerim smo se pogovarjali pred torkovo osmino finala evropskega pokala.

Ko sta Sani Bečirović in Jurica Golemac, športni direktor ter glavni trener Cedevita Olimpije, pred štirimi meseci in pol na ljubljansko šahovsko polje postavila 178 centimetrov visokega organizatorja igre iz atenskega Panathinaikosa, sta nedvomno spremenila potek igre, rešila sezona in morda tudi svojo kožo.

Yogi Ferrell je sicer potreboval nekaj časa, da je spoznal okolje in soigralce, predvsem pa prilagodil svojo igro. A ko mu je to uspelo, je skupaj z ostalima zimskima prišlekoma Zoranom Dragićem in Alenom Omićem zanetil iskro.

Košarkarski klik je preobrazil Ljubljančane. Tudi staroselce. Cedevita Olimpija je v nekaj tednih postala neugoden tekmec, proti kateremu prava nobena ekipa v ligi ABA ali EuroCupu ne more predhodno vknjižiti para točk. Ferrell je v tem času odigral 13 tekem v EuroCupu (povprečje: 16,7 točke, 4,4 asistence in 2,2 skoka) ter 16 v ligi ABA (12,4 t., 3,5 as., 2,5 sk.) in prispeval še svoj delež ob osvojitvi pokala Spar.

A tako kot slabo odprtje sezone za slovenske košarkarske prvake ni bilo pogubno, tudi navdahnjene predstave zadnjih tednih ne bodo imele prave veljave, če varovanci trenerja Jurice Golemca v končnici obeh mednarodnih tekmovanj ne bodo postregli s presežkom. Začenši s torkovim obračunom osmine finala evropskega pokala, ko se na tekmi proti Türk Telekomu iz Ankare obeta rekorden sezonski obisk. Besedo ima Yogi Ferrell.

Američane pogosto vprašamo, kdaj so prvič slišali za Slovenijo.

Moj odgovor je povezan s košarko. V ZDA se je hitro razvedelo, da Luka Dončić prihaja iz Slovenije. Slišal sem tudi, da je v Sloveniji zelo priljubljen. To pa je pravzaprav tudi vse, kar sem vedel. Slika mi je postala bolj jasna šele zdaj, ko sem prišel v Ljubljano.

Dallas ste zapustili tik pred Dončićevim prihodom. Vam je bilo pozneje žal?

Luka je izjemen igralec. Ko gledam nazaj, bi bil seveda navdušen nad možnostjo sodelovanja. A takrat sem bil v drugačnem položaju. Moral se naprej.

Kakšen pa je kot tekmec?

Nekdo, za katerega se lahko še tako trudiš, a ga ne boš mogel zaustaviti. Ima odlične telesne predispozicije in izjemen občutek za igro. Ima vse. Met, podajo, moč …

Ob Dončiću nihče več ne zamahne z roko in reče, da so Evropejci nekonkurenčni. To se je sicer spremenilo že pred tem. Toda nekoč so v ZDA pogosto s prezirom gledali na Evropo. Ste čutili to?

Ne vem, morda nekoč. A od nekdaj sem znal spoštovati neameriške košarkarje. Poglejte, ko sem odraščal, je v ligi NBA navduševal Tony Parker. Njegova košarka je bazična in učinkovita. Poleg tega pa ne hrepeni za zvezdništvom. Ni bahat. Podobno velja za Nikolo Jokića. Pred dnevi sem prebral, da je kot prvi v zgodovini presegel 2.000 točk, 1.000 skokov in 500 asistenc v sezoni. Pa deluje povsem običajno. To je odlika Evropejcev. So stabilni in prizemljeni.

Verjetno veste, da glavnina evropskih košarkarjev sanja o preboju v ligo NBA. Ameriški motivi ob selitvi v Evropo pa so drugačni. Kakšna je vaša zgodba?

Preprosto, želel sem igrati. Nekaj let sem skakal iz ekipe v ekipo ter čakal na pravo priložnost v ligi NBA. Nisem prav veliko igral. Zato sem želel nov izziv, ki bi me znova ponesel v pravi košarkarski ritem. Pozanimal sem se, kaj vse me čaka v Evropi. Vsi so mi govorili, da me utegne čakati kulturno presenečenje, pa tudi drugačen način igre. Imeli so prav. Žal nato tudi moja prva evropska izkušnja ni bila najboljša. Pri Panathinaikosu se nisem najbolje ujel z ekipo. Zato sem še toliko bolj vesel, da sem v Ljubljani našel drugi dom.

Kakšen je bil prvi stik s Cedevita Olimpijo?

Imel sem ponudbo iz Španije. Nato se je ponudila priložnost v Ljubljani. Vesel sem, da sem sprejel to ponudbo. Pa ne le zaradi košarke. Tudi okolje mi je všeč. Tukaj je umirjeno, varno … Všeč mi je. Tudi soigralci so me dobro sprejeli.

A ko sredi sezone ekipo okrepijo trije košarkarji, zdaj vsi člani prve peterke, je jasno, da je bilo pred tem v klubu nekaj narobe. Kakšen je bil vaš prvi občutek?

Težko bi dejal, da je bilo kaj zares narobe. V pravem pomenu besede. A včasih se zgodi, da kemija v ekipi ne deluje. Ko smo prišli Omić, Dragić in jaz, je ekipa dobila nekaj dodatnega ognja. Želimo zmagovati. Imamo strast. To se je naselilo tudi na vse ostale. Zdaj imamo ekipo, ki deluje kot ekipa.

Kako hitro ste kot organizator igre začutili soigralce? S kom najraje odigrate kakšno napadalno akcijo?

Z Blažičem. Povezuje naju podoben tempo igre. Rada imava hitro in napadalno košarko. Znava zadeti ali pa se na drugačen način prebiti do obrača. Na parketu sva se hitro začutila. Ko imava oba vroč večer, naju je težko zaustaviti. Vem tudi, kje se giblje.

Imate raje atraktiven koš ali učinkovito asistenco?

Asistenco. Vsekakor. Ob uspešnem metu sem videti dobro. Ob lepi asistenci in košu soigralca sva dobro videti dva. Posledično je dobra celotna ekipa.

In v zadnjem obdobju Cedevita Olimpija res deluje dobro. A prihajajo odločilne tekme. Imate ustrezno izhodišče in želeni zalet?

Zmagovali smo, imeli lepo serijo, zbirali skalpe velikih klubov … A zdaj je napočil trenutek, da pokažemo, ali smo res iz pravega testa. Menim, da nam to lahko uspe. Pripravljeni smo. Imamo kemijo, zaupamo drug drugemu, lačni smo zmag … Dajte nam ta izziv!

Dotaknila sva se razlik med Evropo in ligo NBA. Ena od razlik so tudi trenerji. Se strinjate, da imajo tukaj večjo vlogo, predvsem pa so bolj energični.

To je vprašanje košarkarske kulture. Da, razlika je velika. To sem sprejel. Nekako pa sem bil na to tudi pripravljen. Evropski način vodenja ekip se namreč lahko primerja z ameriško študentsko košarko. Tudi tam so trenerji drugačni. Štiri leta me je vodil odličen trener, ki je stano vpil in krilil z rokama. Evropa zame posledično ni bila šok.

Kaj vas je še zaznamovalo?   

Družina in okolica. Brez družine, ki me je vzgajala, ne bi prišel do statusa poklicnega košarkarja. Odraščal sem v Indianapolis, v zelo košarkarskem okolju. Košarka je bila del mojega vsakdana. Kot otrok sem bil stalno na zunanjih igriščih. Vzel sem žogo, sedel na kolo in se odpeljal do bližnjega igrišča. Ko sem začel resneje igrati, sem včasih celo prespal v dvorani.

In če bi vas družina obiskala v Ljubljani, bi jo peljali …

V središče mesta. Rad obiščem Cacao in tam popijem smuti. Nato bi se skupaj povzpeli na grajski stolp, s katerega je lep razgled na celotno mesto. Potem pa še večerja ob glasbi, kar ponuja Nebo.

Kot kaže, ste začutili Ljubljano. Kaj vaš še sprošča? Pravijo, da ste navdušen šahist?

Da. Obožujem šah. To je igra, ki me umiri in pomaga odmisliti košarko. Ko imam čas, na spletu iščem tekmece in igram. Občasno zajadram tudi na YouTube in poskušam osvojiti kakšno novo taktiko.

NBA: prvak bo Phoenix, MVP pa Embiid

Yogi Ferrell, ki bo prihodnji mesec dopolnil 29 let, ima tudi zajetno kartoteto lige NBA. Diplomant univerze v Indiani je igral za Brooklyn, Dallas, Sacramento, Cleveland in nazadnje lani za LA Clippers. Kljub časovni razliki redno spremlja dogajanje v najmočnejši ligi na svetu. Meni, da bo priznanje za najkoristnejšega igralca sezone osvojil Joel Embiid, čeprav bi sam priznanje zlahka namenil tudi Nikoli Jokiću. Kdo pa bo prvak? ”Težko vprašanje. A če bi že moral izbrati, bi se odločil za Phoenix,” je odvrnil Ferrell.