Žiga Samar v intervjuju za Sportklub razkriva svoj pogled na vlogo sodobnega organizatorja igre, razmišlja o ligi NBA in slovenski reprezentanci, obenem pa razkriva tudi, kako je na pregovorno hokejskih Jesenicah pristal v košarki.

Januarja je dopolnil 21 let. En mesec pozneje je navdušil s krstno člansko reprezentančno predstavo. Takrat ga je spoznala širša slovenska košarkarska javnost. Nekoliko ožje usmerjena pa dobro ve, da 197 centimetrov visoki jeseniški branilec redno in za svoja leta neverjetno zrelo igra tudi v španski ligi ACB. Po kaljenju pri Zamori je član Fuenlabrade, v dresu katere v povprečju igra več kot 21 minut na tekmo (7,6 točke, 5,1 asistence in 2,8 skoka). Špansko sceno je sicer spoznal že kot 16-letni član znamenite košarkarske šole madridskega Reala. Vzgojen je bil sicer na Jesenicah, vmesna postaja na poti do Madrida pa je bila ljubljanska Olimpija.

Ko smo se dogovarjali za intervju, ste ravno zapuščali štadion Wanda Metropolitano, kjer ste spremljali tekmo Atletica. Ste pogosto gost tekem rojaka Jana Oblaka?

Moje misli so v prvi vrsti namenjene treningom in tekmam. Če pa najdem kaj prostega časa, si z veseljem ogledam kakšno tekmo v Madridu. Pa pri tem nisem osredotočen le na Atletico. Tudi nogometaše in košarkarje Reala sem že spremljal.

Proti Realu ste seveda tudi igrali. Se kdaj zalotite pri razmišljanju, da pri tako mladih letih igrate tako vidno vlog v eni od najmočnejših evropskih košarkarskih lig?

Vedno sem verjel, da lahko postanem košarkar z vidno vlogo, tudi v kakšni od večjih lig. Sem pa, priznam, tudi sam malce presenečen, da sem do tega statusa prišel že tako mlad. A to priložnost moram zdaj izkoristiti. Predvsem pa zdaj razmišljam o tem, kako klubu pomagati, da bi si zagotovil obstanek v ligi. Nismo še v varnih vodah. Pet krogov pred koncem je še marsikaj odprto.

Verjetno vsak košarkar ob prvi priložnosti pomisli nase, tudi na svojo statistiko. V vaših igrah pa je zdaj videti prefinjen občutek za ekipo. Gre za drugačno breme?

Ne bi se povsem strinjal z vami. Že ob prvi članski priložnosti sem imel pred očmi ekipo. Nekako je to mišljenje, ki mi ga je vcepilo kaljenje pri mlajših selekcijah madridskega Reala. Kaj je moja naloga? Pomagati ekipi, da bo v trenutkih, ko sem na parketu, boljša. Preprosto, želim, da je ekipa z mano na parketu videti bolje. To je za organizatorja igre največja motivacija. Ob tem sem vesel trenerjevega zaupanja. Josep Maria Raventos me dobro pozna. Ko je bil drugi trener, sva veliko delala na individualni ravni. Z njegovim napredovanjem do glavnega trenerja pa se je moja vloga močno spremenila.

Prav gotovo vam ni tuje razmišljanje legendarnega Tonija Kukoča, ki je dejal, da ima raje asistenco kot običajen koš.

Seveda. Asistenca osreči dva. Koš le enega. Strinjam se s tem. Še več, že večkrat so me soigralci ali tudi trenerji po kakšni asistenci spraševali, zakaj akcije nisem raje zaključil sam.

A vseeno … Po tekmi redno pogledate statistiko?

Pogledam. A prvi stolpec, na katerega sem pozoren, je tisti, ki kaže na točkovno učinkovitost ekipe v minutah, ko sem v igri, gre za kategorijo +/-. To je zame največji pokazatelj moje uspešnosti.

Ste še košarkar v razvoju. Lahko opredelite elemente ali področja, na katerih lahko najbolj napredujete?

Verjamem, da lahko napredujem na vseh področjih. Met, pregled nad igro, prepoznavanje situacij v obrambi … Jasno, tudi na fizični ravni želim storiti nekaj korakov naprej.

Delujete odločno in samozavestno. Ali na to vpliva tudi ime nasprotnika?

Morda lani. Letos ne več. Spoštujem vse, kakšnega strahu ob določenem nasprotniku pa ne čutim več.

Kaj pa nadaljnji razvoj? Bi upali staviti, kje boste igrali v prihodnji sezoni?

Stavil zagotovo ne bi. S Fuenlabrado me veže še enoletna pogodba. Ne vem. Res ne vem, kam me bo nesla pot. Mogoče je prav vse.

Ni skrivnost, da ste prijavljeni na nabor lige NBA. S kakšnimi pričakovanji?

Že lani sem bil sprva prijavljen, a sem se nato umaknil. Ob letošnji prijavi si ne želim ustvariti kakšnih izrazitih pričakovanj. Nisem obremenjen. Pustil se bom presenetiti. Tudi ko bom maja odpotoval na treninge v ZDA, bom imel v mislih predvsem delo in napredek.

Pa je liga NBA nekaj, o čemer ste od nekdaj sanjali?

Ko sem bil mlajši, sem se želel prebiti do Evrolige. NBA? Ne skrivam, da bi se želel preizkusiti tudi v družbi najboljših.

Vrhunci debija Žige Samarja:

Kaj pa reprezentančna kariera. Ob letošnjem debiju proti Finski v Kopru ste navdušili. Ste na tisti tekmi dobili dodaten zagon?

Na tisto tekmo gledam z mešanimi občutki. Vesel sem, da sem dobro izkoristil priložnost. Prikazal sem se v dobri luči. Toda Slovenija je tekmo izgubila. Zaradi tega ostaja grenak priokus.

Pogosto govorimo o tem, da je slovenska reprezentanca povsem drugačna, ko je v njej Luka Dončić. Sta se vajini poti že kdaj križali?

Ko v Španiji omenim, da sem iz Slovenije, je vselej prva asociacija prav Luka. Spoznal sem ga že na eni od tekem v mlajših kategorij. Nekajkrat sva se srečala tudi ob moji prvi sezoni v Realu.

Junija pa skupaj v reprezentanci?

Upam. No, še pred tem pa mu želim, da bi se z Dallasom v ligi NBA prebil, kar se da daleč.

Za konec še skok na Jesenice. Iz košarkarskih dvoran se spominjamo že vašega očeta. Verjetno je ključni ”krivec”, da ste pristali pod koši, čeprav prihajate iz hokejskega kraja …

Pol leta sem treniral hokej na letu. V tem času me je kar trikrat v posteljo položila angina. ‘S tem športom si zaključil,’ je takrat dejal oče. Zato bo kar držalo, da je on zaslužen za mojo dokončno usmeritev v košarko.