Z legendarnim Adrijanom Fegicem smo na stadionu, na katerem se je vse začelo, obujali spomine na njegovo bogato nogometno pot. Johan Cruyff iz Ajdovščine oziroma Kantride, kot so mu pravili, je seveda spregovoril tudi o njegovih dveh golih pri nepozabni zmagi Rijeke nad velikim Realom Madridom s 3:1, od katere prav danes mineva 37 let.

“Ne vem, verjetno zaradi tega, ker nikoli nisem maral pozornosti. Že na Reki je bilo tako. Največ mi pomeni predvsem to, ko me danes, več kot 30 let pozneje, kdo ogovori in mi reče, da sem bil dober igralec. To je vedno lepo,” je Adriano Fegic na začetku uro dolgega pogovora skromno odvrnil na našo opazko, da v slovenski nogometni javnosti nima mesta, ki bi si ga zaslužil.

“Sem tudi bolj slab govorec,” je, kot da bi se za to, da je v domačih medijih povečini prezrt, hotel opravičiti, še odgovoril danes 65-letni nekdanji napadalec.

Morda je na njegovo anonimnost vplivalo tudi dejstvo, da je še do pred kratkim shajal brez mobilnega telefona. Verjeli ali ne, prvega je v roke dobil šele lani.

Z Adrijanom Fegicem smo spomine obujali na stadionu, na katerem je z nogometom začel in končal. FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

FOTO: Uroš Skaza.

“Verjetno ga še danes ne bi imel, če ne bi zbolel in pristal v bolnišnici. Ker me žena ni mogla obiskovati, mi je dala svoj telefon, ona pa si je kupila novega. Ne vem, enostavno telefona do takrat nisem imel. Saj me je lahko vsak, ki me je potreboval, dobil doma,” se je zasmejal in potrdil za današnje čase nepredstavljivo podrobnost iz svojega življenja.

Cruyff iz Ajdovščine

“Naš Cruyff, seveda se ga spomnim. Odličen nogometaš,” nam je ob nedavnem obisku Reke o njem povedal starejši gospod.

Cruyff iz Kantride, Cruyff iz Ajdovščine, kakorkoli že. Vzdevek o spoštovanju, ki ga med navijači Rijeke uživa še danes, veliko pove.

“Da, tako so mi rekli, to je lep kompliment, ampak … Veste, kaj je bil on, kaj pa jaz? Z njim se seveda ne morem primerjati,” je Fegic skromnost ohranil tudi ob primerjavi z legendarnim Nizozemcem Johanom Cruyffom.

Za Rijeko je Fegic odigral 178 tekem, a tako zelo cenjen je med njenimi navijači še danes predvsem zaradi ene.

Na današnji dan pred natanko 37 leti je na Reki gostoval Real Madrid, ki je bil že takrat to, kar je tudi danes. Najbolj slovit nogometni klub na svetu. Takratni šestkratni evropski prvak je na Kantrido privlekel 25 tisoč navijačev.

Dan, ki je zaznamoval njegovo življenje

“Kakšno vzdušje, kakšna tekma, kakšni navijači. Spominjam se, kot da bi bilo včeraj,” je eden od komentarjev, ki smo jih na youtubu našli pod posnetkom nepozabnega večera.

To, kar je za Slovence 13. junij 2000, Jugoslavija in Charleroi, so za Rečane 24. oktober 1984, Kantrida in Real.

Prva tekma drugega kroga pokala Uefa v sezoni 1984/85. Najbolj nepozaben večer v zgodovini Rijeke, junak večera pa Slovenec s številko 10.

Navijače je v zrak najprej spravil po pol ure igre, ko je v kazenski prostor prišel z leve strani, si žogo namestil na desno nogo in Rijeko z neubranljivim strelom popeljal v vodstvo. V 40. minuti je bilo že 2:0, v polno je prav po njegovi podaji meril Hrvat Danko Matrljan.

Po dobrih desetih minutah drugega polčasa je Fegic najprej s preigravanjem na zadnjico spravil dolgoletnega španskega reprezentanta Ricarda Gallega, potem pa s strelom od daleč premagal legendarnega vratarja Miguela Angela, ki je žogo nerodno izpustil iz rok, povišal na 3:0. Kantrida je padla v delirij.

“Gole sem zabijal Hajduku, Crveni zvezdi, Partizanu, zagrebškemu Dinamu, v tisti sezoni sem v pokalu Uefa v prvem krogu dva gola dosegel tudi proti Valladolidu, a ta tekma z Realom me je res zaznamovala,” je priznal in se spomnil, kako je na kolena spravil zasedbo Reala, ki je sredi osemdesetih let dominirala v španskem nogometu.

Navijač je novorojenca poimenoval po njem

Po tisti tekmi je eden od navijačev Rijeke po njem celo poimenoval svojega novorojenca.

“Pred tekmo je nek navijač iz Labina obljubil, da bo otroka poimenoval po prvemu od nogometašev Rijeke, ki bo zabil gol Realu. Obljubo je držal. To je bila takrat velika zgodba. Skupaj sva pozirala fotografom, v časopisu je izšel članek. Na fotografiji pestujem malega Adriana,” je povedal Fegic.

Vzdušja, ki je pred nepozabno tekmo proti Realu vladalo v garderobi Rijeke, se dobro spominja.

“Zelo smo bili motivirani. Nismo se ubadali s tem, proti komu igramo. Igrali smo res odlično in prišli do velike zmage. Spomnim se predvsem sijajnega vzdušja. Noro je bilo. Če bi lahko, bi bilo takrat na Kantridi več kot 50 tisoč navijačev,” se je tekme, ki se je po golu Reala v zaključku končala z zmago Rijeke s 3:1, z žarom v očeh spomnil legendarni Ajdovec.

“Ko to tamo peva” in vesoljska ladja

Našo misel o tem, da je v Sloveniji spregledan zato, ker ni imel telefona, je hitro na laž postavil z naslednjimi besedami. “Hrvaški novinarji me na veliko zmago proti Realu spomnijo ob skoraj vsaki obletnici,” je dejal.

Povedal je še, da so bili zvezdniki Reala Emilio Butragueno, Jorge Valdano, Manuel Sanchis, Jose Antonio Camacho in preostali po tekmi zelo korektni, a je bilo jasno, da prihajajo iz drugega sveta.

“Pred tekmo smo na stadion najprej prišli mi v starem avtobusu, ki je bil videti kot iz kultnega filma ‘Ko to tamo peva’. Za nami se je v dvonadstropnem, modernem avtobusu z zatemnjenimi stekli pripeljal še Real. Za nas je bilo, kot da bi prišli z vesoljsko ladjo,” se je zasmejal Fegic, ki se dobro, a zelo nerad spominja tudi tekme, ki jo je z Rijeko proti Realu v Madridu odigral dva tedna pozneje.

Največja kraja v zgodovini nogometa

Na tisti tekmi je glavni sodnik, Belgijec Roger Schoeters, Rijeki že v prvem izključil enega, v drugem polčasu pa še dva nogometaša. Damir Desnica je moral v 74. minuti z igrišča zaradi prigovarjanja. Nič takšnega, če ta legendarni hrvaški napadalec ne bi bil gluh.

Takrat je bil rezultat na semaforju še vedno 1:0 za Real, ki je do vodstva z enajstmetrovko prišel v 69. minuti. Z dvema igralcema več je Real zabil še dva gola, Rijeka pa je do konca tekme prejela še tretji rdeč karton. Tekmo je končala z osmimi igralci na igrišču. Končala pa se je tudi sodniška kariera Schoetersa. Čeprav nikoli ni bilo dokazano, da ga je Real podkupil, se je Uefa odzvala in belgijskega sodnika za vedno suspendirala.

“Najprej si je belgijski sodnik izmislil enajstmetrovko, ki je sploh ni bilo, potem nas je začel izključevati. Piskal ni čiste enajstmetrovke nad Desnico in ga pozneje zaradi prigovarjanja izključil, pa čeprav je bil Damir gluh! Jasno je bilo, da je podkupljen,” se dogodkov s tekme, ki jo je Eurosport izbral za največjo krajo v zgodovini nogometa, še danes dobro spominja. “S tiste tekme me boli tudi to, da sem pri rezultatu 0:0 zapravil lepo priložnost,” je še dodal.

V Madridu se jim je odprl nov svet

Na kultnem Santiagu Bernabeu je takrat zaigral pred 80 tisoč ljudmi. “Noro je bilo. Igral sem tudi na Marakani in v Torinu pred 60, pa na Kantridi pred 25 tisoč ljudmi, a česa takega kot v Madridu nisem doživel. Ko so se navijači zadrli ‘Oleee!’, se je vse streslo,” pravi eden od takratnih nogometašev Rijeke, ki se jim je v Madridu odprl nov svet.

“V njihovem trening centru, na katerem smo dan pred tekmo trenirali, sem videl toliko igrišč, kot jih v življenju nisem nikoli. Spomnim se tudi, da smo na tekmo pritekli z nogometnimi čevlji, z velikimi ‘kramponi’, saj je cel dan deževalo, nato pa pridemo na igrišče, tam pa niti ene kapljice dežja. Igrišče so pokrili z neko plastiko. Samo čudili smo se,” se je spomnil velikega prepada med največjimi in večino preostalih nogometnih klubov v Evropi, ki je bil že takrat podoben, kot je danes.

Z Rijeko je prestrašil tudi Juventus

Še bolj ponosen je Fegic na to, kar je njemu in soigralcem v Evropi uspelo v sezoni 1979/80. Takrat so nogometaši Rijeke, ki so v tisti sezoni osvojili tudi balkanski pokal, prišli do četrtfinala nekdanjega pokala pokalnih zmagovalcev, v katerem so namučili veliki Juventus. Na Kantridi je bilo 0:0, v Torinu pa 2:0.

“Na starem stadionu Delle Alpi smo se dobro upirali ekipi, za katero so igrali Roberto Bettega, Cesare Prandeli, Dino Zoff, Giovanni Trapattoni … To so bili nogometaši, ki so dve leti za tem z Italijo postali svetovni prvaki,” pravi nekdanji primorski nogometaš, ki je na Rijeki igral osem let. Naslova jugoslovanskega prvaka nikoli ni osvojil, je pa zato prišel do dveh pokalnih lovorik. V letih 1978 in 1979.

“Oba pokala smo osvojili v Beogradu. V prvem zaradi poškodbe nisem igral, v drugem je bilo na Kantridi 2:1 za nas. Po naslovu nas je na Korzu pričakalo osem, devet tisoč navijačev. Bilo je res lepo,” je povedal.

“Do naslova jugoslovanskega prvaka na žalost nikoli nismo prišli. Zelo blizu smo bili v sezoni 1983/84, ko smo za Crveno zvezdo zaostali za dve točki. Na zadnji tekmi smo jo gostili na Kantridi, ampak le remizirali z 0:0,” se spominja Fegic.

Na Kantridi je sodeloval z dvema legendama

Trener Rijeke je bil takrat Josip Skoblar, nekdanji hrvaški nogometaš, ki je postal legenda Marseilla in v njegovem dresu prišel do zlate kopačke, nagrade za najboljšega evropskega strelca.

“Bil je super igralec in tudi velik trener. V Franciji je bil veliko ime. Enkrat smo bili z Rijeko na turneji po Franciji. Ko se je avtobus nekje v mestu ustavil na semaforju, je zraven v tovornjaku sedel starejši človek, mahal z rokama in vzklikal njegovo ime. S Skoblarjem sva imela na koncu sicer težave. Po tekmi z Realom sem imel na mizi 15 bogatih ponudb, klicali so me iz Španije, Italije, Nemčije in Belgije, a me ni pustil oditi, kar sem mu zameril” pravi Slovenec, ki je na Rijeki sodeloval še z eno legendo hrvaškega nogometa. Z Miroslavom Blaževićem.

“Treniral me je dve leti. Vedno mi je pravil Slovenec ali pa kar smučar, ampak me je spoštoval. Prikupil se mi je me z vstopnicami. Enkrat sem prišel v njegovo pisarno, saj smo igralci dobili samo eno, in mu rekel: ‘Šefe, potrebujem vstopnice!’. Dal mi jih je 15 in me vprašal: ‘Slovenec, bomo zmagali?’ Seveda sem pritrdil in potem naredil vse, da osvojimo tri točke. Ko smo zmagali, je bilo vstopnic naslednjič že 20 in tako naprej,” je legendarni Ćiro nasmeh spravil tudi na obraz Adrijana.

Zaradi Ćira še danes nima vozniškega izpita

“Bil je doktor psihologije. Spomnim se, da smo enkrat doma z 0:1 izgubljali proti Dinamu iz Vinkovcev. Zaostajali smo, navijači so nam žvižgali. Ko smo ob polčasu prišli v garderobo, se je drl: ‘Fantje, pa vi ste strašni! Še nikoli niste igrali tako dobro! Samo tako naprej, pa jih bomo zmleli!’ Sam pri sebi sem se spraševal, ali se mu je zmešalo. Potem pa smo prišli na igrišče in nasprotnika zmleli, zmagali smo s 3:1. Neverjeten je bil. Igralcem je znal zlesti v glavo,” je šlo Fegicu ob govorjenju o legendarnem hrvaškem trenerju še naprej na smeh.

Ćiro ga spominja na še eno zelo zanimivo anekdoto, ki je v njegovem življenju pustila močno sled. “Ko je bil trener Rijeke, sem opravljal vozniški izpit za avto in zaradi tega dvakrat zamudil na trening, kar ga je močno razjezilo. ‘Pa dobro, Slovenec, od česa ti živiš? Si nogometaš ali šofer?’ se je zadrl name tako močno, da sem to misel hitro opustil. Vozniškega izpita potem nikoli nisem naredil. Vozniške nimam še danes,” je še eno nevsakdanjo zanimivost iz svojega življenja razkril legendarni Primorec.

Jezilo ga je, ker je na Reki postal Fegić

Da so ga na Reki nekateri dolgo časa klicali smučar, ga niti ni motilo toliko. To, da so ga na Reki namesto Adrijan Fegic pogosto poznali kot Adriana Fegića, ga je zelo. Zanimivo, njegova ime in priimek sta nepravilno napisana tudi v uradnem zapisniku nepozabne tekme v Madridu.

“To me je res grozno motilo. Da so me nekateri klicali Adriano, niti ne, glede priimka pa sem se zelo jezil. Novinarjem sem moral vseskozi razlagati, da sem Fegic in ne Fegić. Fe-gic! To se mi dogaja še danes,” je dejal Fegic, ki je na Reko prišel, ko je bil star vsega 18 let.

“Že leto pred tem sem na povabilo Rijeke v njenem dresu zaigral na Kvarnerski rivieri in navdušil, zato so me želeli me takoj, ampak mi mama ni pustila oditi. Najprej sem moral zaključiti poklicno šolo. Leto za tem sem jo končal in odšel. Nikoli ne bom pozabil, zgodilo se je 11. novembra 1977, na mamin rojstni dan,” se je skoraj pol stoletja v preteklost zazrl Fegic, ki si odhoda na Reko sprva ni želel.

Prišel je kot smučar in postal nogometna legenda

“Res mi ni bilo lahko. Na Ajdovščino in domače sem bil zelo navezan. Ko sem odšel, sem imel najprej veliko domotožje. Potreboval sem približno pol leta, da sem se privadil na jezik in okolje, ki je bilo zame nekaj povsem novega. Iz amaterizma, v Ajdovščini smo imeli vsak svoje službe in trenirali trikrat na teden, sem prišel v čisti profesionalizem. Dva treninga na dan, na vsakem treningu pa 18, 20 odličnih nogometašev. Konkurenca za mesto v ekipi je bila strašna,” pravi.

“Bilo mi je zelo težko, ampak sem se trudil in bil prepričan, da bom uspel. Delal sem še dodatno, po treningih. Ker sem malo slabše igral z levo nogo, sem po treningih še dolgo časa z njo žogo nabijal v steno. Čeprav sem bil za njih tam nek ‘smučar’, sem dokazal, da tudi jaz znam igrati nogomet. Začel sem dobivati priložnost. Najprej 15, 20 minut, leta 1978 pa sem postal standarden član začetne enajsterice,” se je spomnil svojih prvih korakov na poti do statusa reške nogometne legende.

Kantrida je duša Rijeke, evropski unikat

Legendarna je tudi Kantrida, na kateri je Rijeka nekoč igrala. “Rujevica nudi sijajne pogoje, toda ko se spomnim Kantride, je ne bi zamenjal za nič na svetu. Tam je duša Rijeke. Morje, stene … Ta stadion je unikat. Ne verjamem, da je še kje v Evropi podoben. Upam, da se Rijeka nekoč vrne nazaj tja, kjer je njen dom. Bo pa to težko. Denarja pač ni,” je dejal in priznal, da je bila Reka najbolj primerno mesto za njegov nogometni vzpon na Hrvaškem.

Mesto ljubezni med Hrvaško in Slovenijo

Nogomet

4. Okt 2021 2

Nogomet

4. Okt 2021 2

“Rijeka je klub, v katerem je, dokler se trudi, dobrodošel vsak. Če si dal vse od sebe, so ti navijači vedno ploskali. Niso pa marali manekenov. Tudi sicer je bilo vse na najvišji ravni. Imeli smo odlične pogoje za takratne razmere, plače niso zamudile niti enkrat,” je povedal.

“Reka je specifično, zelo odprto mesto. Morje, prijazni ljudje, lepo mesto, odlični navijači … Res sem užival. Na ta klub imam same lepe spomine. Še vedno se tja rad vračam, v klubu me pogosto vabijo na tekme,” je še povedal Fegic, ki je bil kot gost zraven tudi leta 2017, ko je Matjaž Kek z Rijeko osvojil prvi naslov hrvaškega prvaka v zgodovini kluba.

Z Matjažem Kekom je gulil šolske klopi

“To, kar je meni uspelo kot nogometašu, je njemu v drugačni vlogi. Dokazal je, da imamo v Sloveniji tudi zelo dobre trenerje. Dosegel je fenomenalen rezultat,” je pet let mlajšega rojaka pohvalil nekdanji odlični primorski nogometaš, ki je bil z zdajšnjim selektorjem Slovenije sošolec. Skupaj sta v trenerski šoli sedela v šolskih klopeh. Oba sta prišla do licence Uefa PRO, potem pa sta se njuni poti ločili.

“On je postal odličen trener, kar je pokazal tako na klopi Rijeke kot Slovenije. Je dober trener in tudi zelo dober govornik, kar je v današnjem svetu zelo pomembno. Jaz pa se v resnem trenerskem poslu nisem videl. Pritiska zame bi bilo tam preveč,” je mirno odgovoril Fegic, ki se je po odhodu z Reke leta 1985 preselil v Francijo.

V Franciji ga je treniral sloviti Arsene Wenger

Tam je ostal naslednjih sedem let. Najprej je dve leti v prvi ligi igral za Nancy, katerega predsednik je bil pokojni Aldo Platini, oče slovitega francoskega nogometaša Michela Platinija.

Še bolj zanimivo je danes to, da je pri Nancyju igral pod vodstvom pozneje dolgoletnega trenerja londonskega Arsenala, Arsena Wengerja.

“Takrat je bil še mlad, imel je 38 let, a je bil zelo dober trener. Fanatik, velik delavec in dober, a tudi zelo strog človek. Enkrat, ko nisem igral, sem bil jezen, on pa mi je zabrusil, da so plače redne, zato se nimam kaj pritoževati. Rekel mi, naj jaz opravljam svoj posel, on pa bo svojega. Čeprav je bil zelo mlad, se je vseskozi vedelo, kdo je šef,” se je razgovoril o legendarnemu Francozu, pod vodstvom katerega je igral dve leti.

Leta 1987 sta oba zapustila Nancy. Wengerja je prek Monaca in Japonske pot vodila na klop Arsenala, kjer je ostal kar 22 let, Fegic pa se je preselil v drugo francosko ligo, kjer je za Limoges, Dunkerque in Valence igral še pet let.

S 36 leti je debitiral v prvi slovenski ligi

Leta 1992 se je s 36 leti vrnil tja, kjer je z igranjem nogometa začel. V Ajdovščino.

“Takrat je bilo Primorje še drugoligaš. Ko sem se vrnil, sem doživel pravcati šok. Bilo je kot dan in noč. Komaj smo sestavili ekipo za odhod na tekme, saj so imeli fantje svoje službe,” se je začetkov svoje zadnje nogometne epizode spomnil Fegic, ki je leto za tem, malo pred 37. rojstnim dnem, debitiral v prvi slovenski ligi, v katero se je Primorje po enem letu uvrstilo.

“V letih 1996, 1997 in 1998 smo zaigrali tudi v finalih pokala. Vse tri smo izgubili,” je še povedal Fegic, ki je v prvi ligi v dveh sezonah in pol za Primorje odigral 72 tekem in dosegel 14 golov, potem pa v Ajdovščini deloval kot trener.

Bil je pomočnik Ivanu Marjonu, Ivanu Matkoviću, Ivici Buljanu, Mihajlu Petroviću in tudi Darku Milaniču. Glavni trener ni bil nikoli.

“V Ajdovščini, kjer imamo dve ulici, je težko biti trener. Ko igraš slabo, te vsi žalijo. Tega nisem želel doživeti. Raje sem bil v senci, pomočnik. Velikih trenerskih ambicij nikoli nisem imel,” je pojasnil, zakaj ga v vlogi trenerja na članski ravni nikoli nismo videli.

Druga liga je za Ajdovščino trenutno povsem okej

Danes pri Primorju, ki je drugoligaš, dela z najmlajšimi in seveda stiska pesti za člansko raven. Želi si, da bi se njegov klub vrnil na nekdanjo raven, ampak ….

“Odkar je šlo podjetje Primorje v stečaj, ne gre. Iz tretje lige smo se nekako prebili v drugo ligo, ki je za Ajdovščino v današnjih razmerah, ko sponzorjev ni, povsem okej,” je povedal o Primorju, ki ga v prvi slovenski ligi, v kateri je prebil kar 18 sezon in bil dvakrat (1997 in 2002) celo podprvak, ni že desetletje.

“Imamo pa zdaj v Ajdovščini odlične pogoje. Ko sem igral še jaz, je bilo veliko slabše. Čeprav … Burja še vedno piha. Spomnim se, kaj vse se nam je tukaj dogajalo. Včasih se je zgodilo, da si na sredini žogo brcnil v zrak, pa jo je kar odpihnilo v gol,” se je zasmejal, medtem ko smo na dveh od 1630 sedišč, kolikor jih od prenove leta 2009 nudi mestni stadion v Ajdovščini, listali po njegovi nogometni preteklosti.

Za spomine se lahko zahvali prvi ženi, na Reki še vedno čuti spoštovanje

“Za fotografije iz mojih nogometnih časov se lahko zahvalim predvsem moji prvi ženi. Če ne bi bilo nje, ne bi imel ničesar. Ko si mlad, se ti zdi vse brez veze. Zdaj mi te spomini pomenijo veliko. Ko jih gledam, mi je pri srcu toplo. Bilo je lepo,” je z nostalgičnim glasom dejal, medtem ko je v rokah držal dva debela, lepo urejena albuma izrezanih časopisnih člankov in fotografij.

Vsakič, ko ju odpre, se lahko spomni na to, kako dober nogometaš je bil. “Nogomet je moje življenje. Dosti mi je dal, ampak najbolj sem ponosen na to, da sem do vsega prišel sam. S trdim delom in s trudom sem postal spoštovan, kar na Reki čutim še danes,” je za konec povedal v Sloveniji spregledani, na Hrvaškem pa še danes večkrat omenjani nogometni velikan.