Albert Riera je postal večji od NK Celje

Foto: Aleš Fevžer

Komentar o vrnitvi Alberta Riere na klop NK Celje in potezi vodstva grofov, ki potrjuje, da v nogometu ne obstaja beseda nemogoče. To pa je hkrati tudi poteza, zaradi katere konkurentom aktualnih državnih prvakov niti malo ni do smeha.

“V življenju nikoli ne reci nikoli, še posebej pa v nogometu. Ko sem zapuščal Slovenijo, sem vedno rekel, se vidimo, nikoli nasvidenje. Zakaj se ne bi vrnil nekam, kjer sem se dobro počutil.”

To so besede Alberta Riere, ko smo Španca v zaključku aprila gostili v naši nogometni oddaji Pod prečko. Besede, ki imajo danes še toliko močnejši pomen in odmevajo, da bi bolj težko. Majorčan se namreč, hitreje od pričakovanj, vrača v deželo na sončni strani Alp. Vrača se v Celje in bo nadaljeval tam, kjer je končal lani jeseni, ko se je iz knežjega mesta preselil v francoski Bordeaux.

Albert Riera je za vodstvo Celja kot najlepša ljubezen, ki je nikdar niso preboleli. In ko se je pokazala priložnost, da to ljubezen vrnejo v svoj objem, so odločevalci grofov porušili ‘gore in doline’, da se Španec vrne na stadion Z’Dežele.

In kdo bi jim zameril? 41-letnik je skozi dobro leto delovanja v slovenskem nogometu dokazal, da gre za trenerja, ki je po znanju in sposobnosti vodenja ekipe nivo nad slovensko ligo. Pa naj bo to komu všeč ali ne, rezultati govorijo zase, dvojna krona z Olimpijo prav tako, tudi pogovori z igralci, ki so delovali pod njegovim vodstvom, se vselej vrtijo okrog tega, da z boljšim trenerjem še niso sodelovali.

Albert Riera je ‘ustvaril’ slovenskega reprezentanta Timija Maxa Elšnika, prerodil Žana Karničnika, pod njegovim vodstvom je znova nogometno življenje začel uživati Aljoša Matko, nogometno je zrasel Marcel Ratnik, pa tudi Matevž Vidovšek, Svitu Sešlarju je po njegovi zaslugi uspel milijonski prestop, Mark Zabukovnik je postal eden najboljših posameznikov Prve lige Telemach in še bi lahko naštevali.

Hkrati je Riera tudi že dokazal, da je zagotovilo za evropski uspeh. Celje je pod njegovim vodstvom lani v kvalifikacijah za konferenčno ligo izločilo Vitorio Guimaraes, kar je eden največjih klubskih skalpov v zgodovini. Vse to je ostalo v mislih vodstva Celja in le še povečevalo obžalovanje ob tem, ko je lani jeseni Španec izbral nov izziv ter postal trener francoskega Bordeauxa.

Ker se je ta zgodba zdaj končala, Celjani niso izgubljali časa. Staro ljubezen so preprosto morali dobiti nazaj. Dejstvo, da so imeli na svoji klopi rezultatsko zelo uspešnega Damirja Krznarja, je bilo pri tem popolnoma nepomembno. Grofje so Hrvata odvrgli kot ponošene čevlje, ki sicer povsem dobro služijo svojemu namenu, a žal niso več v skladu z modnimi trendi.

Ja, to je pač nogomet. V njem vselej odločajo tisti, ki zagotavljajo denar. In vodstvo Celja vlaga za slovenske razmere zelo resne vsote ter s tem dviguje ne le nivo svojega kluba, ampak raven celotne lige. Poteza Celjanov se sicer zdi nenavadna, a je zares ni težko razumeti. Riera je bil v našem nogometnem prostoru garancija za uspeh, Krznar pa pravega zaupanja vodstva kluba v resnici nikoli ni imel.

Vodilni možje kluba so nas sicer na vse pretege skušali prepričati o nasprotnem, toda njihova poteza dokazuje, da je bilo sodelovanje s Hrvatom ves čas grajeno na zelo trhlih temeljih. Dogodki teh dni dokazujejo, da zaupanja v to, da lahko nekdanji trener Dinama grofe pripelje v ligo prvakov, preprosto ni bilo. Zaupanje v Riero pa je v tem kontekstu neizmerno. Pod potegnjeno črto je padla v vodo fraza – nihče ni večji od kluba. Albert Riera očitno je, Celjani bi zanj storili karkoli.

Je pa to hkrati poteza, ki kaže na to, da so grofje pripravljeni uporabiti vsa sredstva, da (p)ostanejo najmočnejši klub v Sloveniji. In da jasno napadejo tudi odmeven evropski rezultat.

Z medijskega vidika pa lahko nekdanjemu nogometašu Liverpoola zaželimo samo iskreno dobrodošlico. Kjer je Španec, tam je nogometni šov, od katerega nikoli ni bežal. Kako zelo bodo z njegovo vrnitvijo zanimivejše tekme med Celjem in Olimpijo, pa Celjem in Koprom ter tudi Celjem in Mariborom, je odveč poudarjati. In verjemite, prav nihče od konkurentov grofov Majorčanove vrnitve ni pozdravil z nasmehom.

Dobrodošel torej nazaj, Albert Riera. Naj se začne tvoj tretji slovenski nogometni ples.