Ian Samuel je tisti navijač Mure, ki je po nedavni zmagi nad Tottenhamom postal spletna senzacija. Z Angležem, ki z družino že 16 let živi v Murski Soboti, smo obiskali tekmo Mure in kramljali o njegovi ljubezni do Prekmurja ter tamkajšnjega nogometa.

“Po veliki zmagi nad Tottenhamom smo se s prijatelji vozili iz Maribora, mene pa je zanimalo, kaj po zmagi ‘male ribe’, kot so Angleži pred tekmo poimenovali Muro, pravijo na Otoku. Ko sem med vožnjo poslušal radijsko oddajo in v njej namesto slovenske zaslišal slovaško himno, sem ponorel. Takoj sem vzel v roke telefon in jih poklical,” je začetek zgodbe, zaradi katere se je pred dvema tednoma znašel v središču pozornosti, opisal Ian Samuel.

“Mislili so, da sem navijač Arsenala, ki se norčuje iz Tottenhama. Sprva mi niso verjeli. Ko sem potem v eter začel prepevati Murine navijaške pesmi, pa so bili šokirani. Ugotovili so, da jih je res poklical angleški navijač Mure,” je v smehu povedal Anglež.

Klical je v oddajo The Sports Bar, ki jo na zelo priljubljeni športni radijski postaji talkSPORT vodi Andy Goldstein.

😰 𝗝𝗢'𝗛: “Let’s go to the calls. Ian, who’s a (sigh)…Mura fan! Ian, you are lying!”

🤣 𝗝𝗖: “We found a Mura fan, hahah!”

☎️ 𝗜𝗮𝗻: “We’ve been going for 9 years!”

Ian the Mura fan chants his clubs song LIVE on air after beating #THFC last night! pic.twitter.com/XFsBVbWzG5

— talkSPORT (@talkSPORT) November 26, 2021

“Po tem klicu, mojem sploh prvem v eter katerekoli oddaje v življenju, sem prvič na svoji koži začutil, kaj pomeni, ko nekaj postane viralno. Odziv je bil neverjeten. Video si je v nekaj urah ogledalo prek sto tisoč ljudi. Vsi odzivi so bili pozitivni. Moji otroci so bili navdušeni. Njihovemu očku je končno nekaj uspelo!” je s kančkom britanskega humorja postregel Ian in se zarežal.

“Veseli me, ker zdaj tudi v Veliki Britaniji več ljudi ve za Muro. Vedno in povsod, kjer lahko, promoviram moj klub,” je ob tem ponosno dodal simpatični Britanec, ki je odraščal kot velik navijač londonskega QPR, a danes dileme o tem, kateri klub je “njegov”, že dolgo ni več.

“Od 12. leta sem imel sezonsko vstopnico za tekme QPR, še vedno ga nosim v srcu, ampak zdaj živim v Prekmurju in moram podpirati svoj lokalni klub. Moj klub je Mura,” je odločno odgovoril in s prstom pokazal na grb Mure, ki ga je nosil na navijaškem puloverju pod jakno.

K nam ga je pripeljal splet naključij

Njegova ljubezen z Muro in Slovenijo se seveda ni začela s prodorom in golom Amadeja Maroše v 94. minuti tekme proti Tottenhamu, ampak že veliko prej. Leta 2005, ko je prišel v Slovenijo. Zakaj?

“Prišli smo v obdobju, ko smo potrebovali spremembe. Umrla sta mi starša, zelo mlada je umrla tudi moja sestra. Odločili smo se, da potrebujemo nekaj novega. V Angliji smo prodali hišo in se preselili sem,” se je spomnil obdobja, ko je prišel v Slovenijo.

“V Slovenijo nas je pripeljal splet naključij. Nepremičninski agent, ki nam je pomagal prodati hišo, mi je takrat povedal, da je bil na oddihu v Sloveniji in se nad njo tako navdušil, da si je ob obali kupil počitniško hišico. Svetoval mi je, naj poskusimo,” je povedal.

“Drugo naključje je hotelo, da oče moje žene ravno v tistem času obiskal Bled. Ko je prišel nazaj, je bil tudi on nad Slovenijo navdušen. Kazal nam je fotografije, bilo je zelo lepo. Potem smo se odločili, da pridemo na obisk. Takoj smo se zaljubili v državo in tukaj ostali do danes. Smo velika, srečna družina,” se je zasmejal naš sogovornik, ki se je preselil v Prekmurje.

“Ko smo prišli sem, smo se takoj počutili kot doma. Počasi smo spoznavali prijatelje, počutili smo se dobro. Slovenija je že tako super država, Prekmurje pa je še bolj specifično. Smo kot velika družina. Počutimo se kot del skupnosti. Vsaj tukaj, kjer živimo mi, so ljudje zelo povezani. Včasih je to lahko tudi nadležno, saj vsi vedo vse o vseh, ampak je lepo. Ljudje vedno priskočijo na pomoč,” se je razgovoril Anglež, ki je pred prihodom v Slovenijo živel v mestu Staines blizu Londona.

Zaljubljen je v Slovenijo, motita ga le dve stvari

“Zelo lepa narava, odlična hrana, sproščenost. Hitro sem ugotovil tudi to, da imate podoben humor kot mi. To me je presenetilo in mi je zelo všeč. Veliko sem pripotoval, a sem redkokje doživel, da sem sedel za mizo, pil pivo in se smejal istim rečem. Zelo mi je všeč tudi varnost. Ko si starš, ti to zelo veliko pomeni. Kadarkoli se lahko sprehodiš po mestu, pa se ti ne bo zgodilo nič. Tukaj nisem videl še niti enega pretepa. Ko sem bil nazadnje v Veliki Britaniji, sem v dveh dneh videl kar tri,” je povedal oče štirih otrok. Dva sta se rodila v Sloveniji.

Moti ga ne skorajda nič, le počasna slovenska birokracija. “V Veliki Britaniji sem bil v 35 letih na občini le trikrat. Tukaj jo tolikokrat obiščem na mesečni ravni,” se je zasmejal. “No, ampak tako ni samo za nas, tako je tukaj za vse, zato se ne pritožujem preveč,” je nadaljeval 51-letnik, ki je po izobrazbi elektro inženir.

V Veliki Britaniji je imel manjše podjetje, ki se je ukvarjalo z elektriko. Mislil je, da bo v podobnem poslu shajal tudi tukaj, a se to ni zgodilo. Danes se kot zastopnik enega od lokalnih podjetij pogosto vrača v rodno državo. “Pred pandemijo sem tja potoval petkrat, šestkrat letno. Ko pridem, je dan, dva lepo, potem pa že razmišljam, kdaj se bom vrnil domov. V Murski Soboti je najlepše,” je povedal.

Predsednik Mure o ozadju in skrivnostih velikega uspeha

Nogomet

2. Dec 2021 7

Nogomet

2. Dec 2021 7

Nasmejani fant iz Turnišča, ki je zasenčil velikega Harryja

Evropa

26. Nov 2021 6

Evropa

26. Nov 2021 6

“Pa še nekaj me v Sloveniji moti. To, da so se, odkar smo prišli, stvari drastično podražile. Olje, elektrika, bencin … Stroški tukaj so postali celo višji kot v Veliki Britaniji, kjer so plače precej boljše, ampak se tudi s tem ne obremenjujem preveč. Skušam uživati življenje. Če je kaj negativnega, glavo raje obrnem stran. Želim biti srečen,” je dodal Ian, ki se zelo rad smeji. Pogosto tudi sam sebi.

Tako je bilo tudi, ko je beseda nanesla na slovenščino, ki jo sicer razume in govori, a nas je prosil, če se vseeno lahko pogovarjamo v angleškem jeziku. “Ne znam še tako dobro, da bi lahko brez težav govoril slovensko,” je priznal.

“Trudim se, trudim. Glede na to, koliko časa sem tukaj, bi moral že tekoče govoriti, ampak ne gre. Sploh zato je težko, ker imamo v Prekmurju drugačen dialekt. Ne vem, če sem tukaj že spoznal koga, ki govori knjižni jezik, kot ga učijo v šolah. To me frustrira,” je povedal.

“Rad si mislim, da razumem več, kot govorim, ampak potem se zgodi, da včasih sedim v družbi in ne razumem čisto nič. Ko sem bil mlajši, sem se dve leti učil francoščine. Ko sem bil z Muro v Rennesu, sem v baru brez težav naročil pivo v francoskem jeziku in ugotovil, da po dveh letih učenja francosko govorim bolje kot slovensko, pa čeprav sem tukaj 16 let. Vem, vem. Moral bi se naučiti. Sram me je,” je bil v zadregi, ko je nadaljeval.

Med svetovnim prvenstvom 2010 je na mestnem trgu izzival srečo

Precej boljše volje je postal v nadaljevanju sproščenega pogovora ob vrčku piva. “NŠ Mura, seveda!” je kot iz topa ustrelil, ko smo ga vprašali, kaj od vsega mu je v Sloveniji najbolj všeč. V Muro se ni zaljubil takoj, ko je prišel. Ljubezen do nogometa je obstajala že prej.

“Ko sta Slovenija in Anglija na svetovnem prvenstvu igrali v isti skupini, sem tekmo na glavnem trgu v Murski Soboti spremljal, opremljen z angleškimi rekviziti. Vse je bilo okej, dokler Slovenija ni začela izgubljati. Potem sem se raje pobral. (smeh, op.p.),” se je spomnil nepozabne tekme iz Porth Elizabetha junija 2010, ko je Slovenija izgubila z 0:1, bila po koncu tekme z eno nogo v osmini finala, potem pa so Američani drugi tekmi skupine C do zmage prišli z golom v 91. minuti in poskrbeli za veliko slovensko razočaranje.

“Po tej tekmi sem na vrtu pripravil ognjemet. Po kakšnih desetih minutah je prišel eden od domačinov in mi rekel: ‘Dobro, zabaval si se, zdaj pa je počasi dovolj!’ Dal mi je vedeti, da se ne bo končalo dobro, če bom z veseljačenjem nadaljeval. Seveda sem prenehal in bil zelo potrt. Za ognjemet sem odštel 600 evrov! Še danes me boli,” se je zasmejal in dodal, da je nemogoč navijač. “Derem se, skačem. Nisem ravno normalen, zato me družina med tekmami raje pusti pri miru,” je priznal.

“Sem se pa v zadnjem času vsaj malce umiril in se ne obnašam več kot kakšen otrok. Spomnim se dogodka izpred 12 let. Takrat sem bil z družino na počitnicah v Italiji, ko me je poklical prijatelj in mi povedal, da je pripravah v Moravskih Toplicah QPR. Zaradi mene smo takoj predčasno prekinili dopust, se vrnili iz Italije, jaz pa sem potem nogometaše QPR, ki so trenirali v Fazaneriji, zasledoval na vsakem koraku. Vem, nemogoč sem bil,” se je spet zasmejal.

Murin navijač ni postal čez noč

V nadaljevanju je razložil, kako je postal velik Murin navijač. “Ko sem prišel sem, so mi ljudje veliko govorili o NŠ Mura, a takrat tekem še nisem obiskoval. Začelo se je nekje leta 2012, z mojim najmlajšim sinom, ki igra nogomet. Včasih ga je igral pri Muri, zato sem začel obiskovati tekme in Fazanerijo. Potem sem začel stadion obiskovati vse pogosteje in začel hoditi tudi na gostovanja. Zdaj sem, kjer sem. Nor sem na Muro in nogomet!” je povedal.

“Tretja liga, potem druga, pokalni naslov, naslov državnega prvaka, Evropa, zdaj še Tottenham. Noro, koliko lepih trenutkov mi je ta klub podaril!” je povedal Anglež o ljubezni do Mure, ki je letos postavila nekaj zgodovinskih mejnikov. Najprej naslov prvaka, potem evropska jesen in nedavno še velika zmaga nad Tottenhamom, ki jo je seveda doživel v živo v Ljudskem vrtu.

“Vsi so bili tako veseli. Težko je primerjati to tekmo s tisto proti Mariboru, ko smo postali prvaki. Tudi naslov pokalnega prvaka je bil velik podvig, ampak Tottenham je zame Tottenham. To je bil velik šok, ki je odmeval tudi v tujini. Pred tekmo sem poslušal o tem, kako je Mura mala riba, mala riba, potem pa tole. Noro!” so mu zažarele oči, ko je začel govoriti o zmagi nad Harryjem Kanom, Antoniom Contejem in preostalimi velikimi imeni Tottenhama.

Po Tottenhamu so ga družina in prijatelji začeli jemati resneje

“Ko smo v 94. minuti zabili gol za zmago nad Tottenhamom, sem ponorel. Na tekmi sem bil skupaj s sodelavci. Bili smo pri vrhu tribune in stekli dol. Šprintali smo, nekaj ljudi je tudi padlo. To je eden najbolj neverjetnih trenutkov, zaradi takih trenutkov imamo tako zelo radi nogomet,” je nadaljeval Ian, ki večera, ko je v Mariboru padel Tottenham, ne bo pozabil nikoli.

“Super je bilo, čeprav bi bilo še lepše, če bi bili lokali odprti in bi igrali v Fazaneriji, tako pa smo morali po tekmi domov. Po eni strani še dobro, saj sem bil vsaj malce prej v postelji in sem lahko šel naslednji dan normalno v službo. Še vedno ne morem verjeti, da smo zmagali. Fantastično!” je bil ves iz sebe tudi dva tedna po veliki zmagi, ki je odmevala tudi na Otoku.

“Vsepovsod so poročali o tem. Na vsakem športnem kanalu, v časopisih, na spletnih straneh, radijskih oddajah. Noro je bilo. Ljudje so bili šokirani,” je navdušeno razlagal. Vesel je bil tudi zaradi tega, ker so zdaj njegovi prijatelji in družina z Otoka ljubezen, ki jo goji do Mure, začeli jemati resneje.

“Po tekmi s Tottenhamom se je marsikaj spremenilo, začeli so me bolj upoštevati. Moj stric, ki je velik navijač Tottenhama, to je bil tudi moj oče, jih je po zmagi Mure v Mariboru seveda slišal. Z užitkom sem ga zbadal. Po tekmi sem ga klical in se mu režal. Poslal me je v tri krasne,” je dejal.

“Verjetno si moji prijatelji mislijo, da sem nor, ker navijam za Muro, ampak po tej tekmi so tudi oni dojeli, da navijam za dober klub,” je zadovoljno ugotovil.

Bal se je, da bosta angleška velikana vzela Anteja Šimundžo

Za konec je, preden smo se skupaj odpravili na stadion, nekaj besed namenil še Murinim nogometašem.

“Zelo mi je všeč Tomi Horvat. V zadnjem času igra fantastično. Mislim, da bo kmalu slovenski reprezentant. Sijajen je tudi Žan Karničnik. Vratar Matko Obradović je z naskokom najboljši v ligi. Vesel sem, da je podaljšal pogodbo. Lahko bi branil kjerkoli v Angliji, ampak tudi tukaj mu je lepo. Potem so tu še lokalni fantje, Žiga Kous, Amadej Maroša, Luka Bobičanec ….,” je naštel svoje glavne nogometne junake v črno belih dresih in zajel sapo, preden je začel govoriti o glavnemu med njimi. Trenerju Anteju Šimundži.

“Pred kratkim, ko sta Manchester United in Tottenham iskala novega trenerja, sem bil prepričan, da bodo prišli ponj in bo odšel. Vesel sem, da se to ni zgodilo,” se je sprva pošalil.

“Fantastičen trener. Pred Fazanerijo bi moral stati njegov kip. Kako dolgo bo ostal, ne vem. Vem pa, da bo nekoč odšel v večji klub. Mogoče v kakega od velikanov s Hrvaške, Srbije … Usojeni so mu veliki klubi. Je fantastičen trener,” je dejal.

“Lepo ga je bilo videti, ko se je po tekmi proti Tottenhamu nasmejal. Mislim, da sem ga sploh prvič videl, da se je smejal,” je ob koncu slabo uro trajajočega pogovora še dodal.

Nogometna kultura v Murski Soboti je primerljiva z britansko

Potem smo se skupaj preselili na kraj, ki je stičišče njegove ljubezni do Prekmurja in nogometa. V Fazanerijo, kjer so na zadnji domači za Muro nepozabnega leta 2021 gostovali nogometaši Tabora.

Čutiti je bilo živčnost, ki se je pri Ianu po slabem začetku tekme domačih nogometašev stopnjevala. “Upam, da se ne zgodi kaj nepredvidljivega. Po tako lepi zmagi proti Tottenhamu in zmagi nad Mariborom bi bilo res škoda,” je ob polčasu tekme s Sežančani v hudem mrazu, rezultat na semaforju je bil 0:0, dejal.

Morda tudi zaradi tega, da se nekoliko ogreje, je med tekmo pogosto ploskal, vzklikal navijaške pesmi in skakal v zrak ob vsaki napeti akciji. Ko je Mura v 59. minuti prišla do gola, ki je na koncu pomenil zmago z 1:0, pa ga je na noge in v objem prijateljev spravila pristna ljubezen do Mure.

“To je bil dober dan,” je po zadnjem sodnikovem žvižgu dejal in dodal, da gre novim trem točkam v družbi prekmurskih nogometnih somišljenikov nazdraviti z vrčkom ali dvema piva. “To je bistvo vsega. Družba in nogomet,” je veselo pristavil.

“Po zmagah je res lepo. Murska Sobota ljubi nogomet. Če gre klubu dobro, je mesto dobro volje. Če ne, je obratno. Spominja me na Anglijo. Morda se tudi zaradi tega tukaj počutim tako dobro,” je povedal, preden nam je pomahal v slovo in zakorakal v večer, ki je bil zaradi nove Murine zmage zanj zagotovo lep.