Savdska Arabija je letos z novačenjem velikih zvezd pretresla evropski nogometni svet. Očitno se ponavlja preteklost, ko je to počela Kitajska. Toda zdi se, da je arabski nogometni cunami za evropski nogomet precej nevarnejši, kot je bil kitajski, ki se je končal slabo.

• Šejki v športu – Vse lahko dobite. Samo ne dvomite o nas

“Ne, ne in ne,” je na vprašanje, ali ga skrbi trend selitev v Savdsko Arabijo, pred mesecem dni odgovoril predsednik Uefe Aleksander Čeferin.

“Mislim, da je to glavna napaka tamkajšnjega nogometa. Zakaj je to težava? Ker bi morali vlagati v akademije, pripeljati trenerje in razvijati svoje igralce. Sistem kupovanja igralcev, ki so skoraj na koncu karier, ni sistem, ki razvija nogomet. Podobno napako so naredili na Kitajskem,” je še o tem dejal prvi mož evropskega nogometa.

Kitajska 2012

Vrnimo se za začetek v leto 2012, ko je udaril kitajski nogometni bum. Takratni predsednik Kitajske Xi Jinping, ki je to še danes, je nogomet videl kot enega najpomembnejših aparatov za uveljavitev države zunaj državnih meja.

Prvi mož najbolj številčne države na svetu, ki šteje skorajda milijardo in pol ljudi, je sanjal o tem, da bo Kitajska v naslednjih 20 letih postala svetovna nogometna velesila. Da bo gostila svetovno nogometno prvenstvo, se nanj redno uvrščala in, v najbolj norih sanjah, na njem celo zmagala.

Kitajci so v naslednjih letih ustanovili več kot 50 tisoč nogometnih šol, v katerih se je nogometnih veščin učilo več kot 50 milijonov otrok. Nogometni objekti so rasli kot gobe po dežju. Kitajci so seveda začeli tudi z uvozom stroke in seveda nogometašev.

Najvišji prestopi v zgodovini kitajske superlige:

60.000.000 evrov – Oscar (2016/17, iz Chelseaja v SIPG)
56.000.000 evrov – Hulk (2016/17, iz Zenita v SIPG)
50.000.000 evrov – Alex Teixeira (2015/16, iz Šahtarja Donecka v Suning)
42.000.000 evrov – Paulinho (2018/19, iz Barcelone v Evergrande)
42.000.000 evrov – Jackson Martinez (2015/16, iz Atletico Madrida v Evergrande)
…

Kot prvi je tja januarja 2012 pripotoval dolgoletni evropskega nogometa v zatonu, Francoz Nicolas Anelka, ki je s 32 leti v Shenhuo prišel brez odškodnine v zameno za 12 milijonov evrov letne plače, kolikor je v Evropi v tisti fazi kariere zagotovo ne bi dobil. V isti klub je za isto plačo poleti prišel še mnogo bolj uspešni Afričan Didier Drogba, ki je bil takrat star 34 let.

Malo pred tem je močno odjeknil tudi prihod trenerja Marcella Lippija, ki je Italijo leta 2006 popeljal do naslova svetovne prvakinje, in je z deset milijoni evrov letne plače postal med najbolje plačanimi trenerji na svetu. Prevzel je Guangzhou Evergrande, na klopi katerega je bil dve leti. Nasledil ga je še en trenerski svetovni prvak. Luiz Felipe Scolari, ki je bil z Brazilijo najboljši na svetovnem prvenstvu 2002.

Toda prava kitajska nogometna eksplozija se je zgodila še par let pozneje, v letih 2016, 2017 in 2018, ko so tamkajšnji klubi z visokimi odškodninami dodobra zarezali v svetovno nogometno tržnico in medse zvabili tudi nekaj nogometašev, ki so bili na vrhuncu kariere.

Brazilec Oscar je v sezoni 2016/17 na Kitajsko (SIPG) v zameno za 60 milijonov evrov prišel iz Chelseaja kot eden zvezdnikov angleške premier lige. Star je bil 25 let. Njegov takrat 29-letni rojak Hulk je ob odškodnini 56 milijonov evrov v isti klub prišel iz ruskega Zenita. Brazilca sta izposlovala 20 in 25 milijonski letni pogodbi. Argentinec Ezequiel Lavezzi, ki je v Hebei v tistem času priletel iz PSG, je dobil celo pet milijonov evrov več.

Za še bolj donosno plačo se je dogovoril morda največji zvezdnik kitajskega nogometa do zdaj, dolgoletni golgeter Manchester Uniteda, Manchester Cityja in Juventusa Carlos Tevez, ki je januarja 2017 v Shenhuo prišel v zameno letne plače 40 milijonov evrov in bil takrat najbolj plačan nogometaš na svetu.

Pol leta pozneje je le nekaj mesecev za tem, ko je zabil gol v finalu lige prvakov, v Yifang z 24 leti prestopil Belgijec Yannick Carrasco. Atletico Madrid je z njim zaslužil 30 milijonov evrov. Še 12 več je s prodajo v Evergrande v isti sezoni dobil za Kolumbijca Jacksona Martineza.

Do leta 2019 se je zgodilo še kar nekaj zanimivih prestopov. Najboljši strelec v zgodovini Napolija Marek Hamšik, star je bil 31 let, je za 20 milijonov evrov prišel v Yifang, nekdanji čudežni brazilski deček Alexandre Pato je z 27 leti za 18 milijonov evrov okrepil Quanjian, njegov rojak Paulinho je za 42 milijonov evrov iz Barcelone odšel v Evergrande, Italijan Stephan El Shaarawy je v zameno za 16 milijonov evrov prestopil v Shenhuo …

Najvišje letne plače v zgodovini kitajske superlige:

40.000.000 evrov – Carlos Tevez (Shenhua Šanghaj)
30.000.000 evrov – Ezequiel Lavezzi (Hebei Fortune)
25.000.000 evrov – Oscar (SIPG Šanghaj)
20.000.000 evrov – Cedric Bakambu (Guoan Peking) in Hulk (SIPG Šanghaj)
…

Kje je kitajski nogomet danes? Kitajska nogometna reprezentanca ostaja pri edini uvrstitvi na svetovno prvenstvo iz leta 2002. Na zadnjih treh azijskih pokalih dlje od četrtfinala ni prišla. Na Fifini jakostni lestvici je šele na 78. mestu. Na enajstem, če upoštevamo le države iz azijskega sveta. Od leta 2015, ko je Guangzhou Evergrande postal zmagovalec azijske lige prvakov, dlje kot do dveh polfinalov kitajski klubi v tem tekmovanju niso prišli.

Aprila leta 2020 je lastnik kluba Evergrande Guangzhou napovedal gradnjo super modernega stadiona za 100 tisoč gledalcev, vredno kar 1,4 milijarde evrov. Izgradnja se je ustavila na polovici, klub pa je v hudih finančnih težavah in prvič po dolgem času drugoligaš. Številni tamkajšnji klubi propadajo. Nekateri so celo ugasnili.

Neslavno je propadla tudi ideja o gostitvi azijskega nogometnega pokala 2023, za katerega so želeli Kitajci zgraditi devet novih stadionov, a so na koncu od projekta odstopili. Turnir bo po novem gostil Katar.

Ideja o tem, da bi Kitajska postala nogometna velesila, se danes zdi bolj oddaljena, kot je kadarkoli bila. Azijski nogometni eksperiment je popolnoma spodletel.

Savdska Arabija 2023

Ko je 20. novembra lani princ Mohammed Bin Salman na otvoritveni tekmi svetovnega prvenstva med Katarjem in Ekvadorjem sedel na najpomembnejšem sedežu na stadionu, tik ob predsedniku Fife Gianniju Infantinu, je postalo jasno, da ima vodja Savdske Arabije, v očeh mnogih še vedno prvi osumljenec za umor do oblasti kritičnega novinarja Jamala Khashoggija, v nogometu velik vpliv.

Ampak to je bila le izhodiščna točka velikega nogometnega cunamija, ki je sledil, in majhen uvodni znak, da Savdska Arabija na nogometnem zemljevidu želi svoj vpliv. Nekaj ga je dobila že precej hitreje, kot si je mislila, da bo. Dva dni pozneje, ko je z zmago nad Argentino poskrbela za največji šok prvenstva.

Danes je Savdska Arabija spet v središču vseh debat svetovnega nogometa. S to razliko, da pogovarjanje o tamkajšnjem nogometu ne traja par dni, ampak že nekaj mesecev. Postala je nogometna meka in destinacija, na katero eden za drugim prihajajo veliki zvezdniki svetovnega nogometa. Precej večji, kot so na Kitajsko pred leti.

Najvišji prestopi v zgodovini arabske pro lige:

55.000.000 evrov – Ruben Neves (2023/24, iz Wolverhamptona v Al Hilal)
40.000.000 evrov – Sergej Milinković Savić (2023/24, iz Lazia v Al Hilal)
29.000.000 evrov – Jota (2023/24, iz Celtica v Ittihad)
23.000.000 evrov – Kalidou Koulibaly (2023/24, iz Chelseaja v Al Hilal)
18.500.000 evrov – Edouard Mendy (2023/24, iz Chelseaja v Al Ahli)
…

Vsa čast Tevezu, Oscarju in Hulku, ampak v Savdski Arabiji danes nogomet igra petkratni dobitnik zlate žoge Cristiano Ronaldo, ki mu tam sledi tudi več kot milijarda sledilcev z družabnih omrežij. Samo na Instagramu jih je 596 milijonov. Pa tudi zadnji Ballon d’Or, Karim Benzema. Na leto v žep pospravita 200 milijonov evrov. Zagotovo ne nepomembno – brez davkov, ki jih v Savdski Arabiji, novi nogometni obljubljeni deželi, ni.

Ne zgolj tisti, ki so ob koncu karier. V Savdsko Arabijo prihajajo tudi zvezdniki najboljših evropskih lig na vrhuncu svojih moči. Sergej Milinković-Savić, ki so ga mediji zadnja leta nenehno povezovali z astronomskimi prestopi v največje evropske klube, rimski Lazio zapušča, star 28 let. Portugalec Ruben Neves, za zdaj rekordni nakup Arabcev, za katerega je Al Hilal plačal 55 milijonov evrov, ima še dve manj. Marcelo Brozović prihaja kot nosilec udeleženca letošnjega finala lige prvakov, ki bi bil to lahko pri Interju še nekaj let. Star je 30 let. Veliko bi imela v evropskem nogometu za povedati tudi leto starejša donedavna zvezdnika Liverpoola oziroma Chelseaja Roberto Firmino in Edouard Mendy.

Nekateri nogometaši so se klicu milijonov oziroma skoraj milijard tudi zahvalili. Najbolj sloviti med takšnimi je zagotovo Lionel Messi. Sedemkratni dobitnik zlate žoge in po novem tudi svetovni prvak, ne bo ostal v Evropi, a je namesto vzhoda zavil na zahod. Po novem se bo sončil na plažah Miamija. Arabcem je denar s pogodbo za ambasadorja tamkajšnjega turizma tako ali tako že pobral …

Prav vsota, ki so jo Arabci ponudili Argentincu, pa lahko v Evropi vzbuja največjo skrb. Neverjetnih 400 milijonov evrov na leto je imel na mizi, a jih ni pobral. To pa je denar, ob katerem se v glavi verjetno zavrti tudi največjim zagovornikom lojalnosti, demokracije in človekovih pravic. Nogometaši danes Evrope ne zapuščajo za dvakratnik, ampak desetkratnih vsote, ki bi jo tukaj zaslužili.

To je šele začetek. V podobno smer in na podoben način bo v prihodnosti odšlo še veliko nogometašev. Tudi takšnih, ki bi lahko v Evropi osvojili še marsikaj. Pred prestopom tja je tudi najboljši strelec v zgodovini Srbije Aleksandar Mitrović, ki je v pretekli sezoni redno tresel mreže nasprotnikov v najboljši angleški ligi.

Vsak dan pa prinese kakšno novo ime. Po novem s selitvijo v Savdsko Arabijo glasno povezujejo tudi kapetana Liverpoola Jordana Hendersona in enega nosilcev evropskega prvaka Manchester Cityja Bernarda Silvo. Že nekaj časa krožijo tudi govorice okoli tega, da bi Arabci zelo radi videli do zdaj najdražjega nogometaša na svetu Neymarja. Kdo ve, morda pa ob tem celo podrejo rekord.

Z denarjem Bin Salman in prijatelji res nimajo težav. Savdski državni sklad PIF, ki na bančnih računih hrani več kot 600 milijard evrov in spada med najbogatejše na svetu, je že prevzel vodenje štirih najuspešnejših klubov – Al Ittihada, Al Hilala, Al Ahlija in Al Nassra. Ni naključje, da so ti klubi tudi podpisniki do zdaj najbolj odmevnih prestopov. Še štirje klubi so s strani države prejeli visoke finančne vložke.

Najvišje letne plače v zgodovini arabske pro lige:

200.000.000 evrov – Cristiano Ronaldo (Al Nassr) in Karim Benzema (Al Ittihad)
100.000.000 evrov – N’Golo Kante (Al Ittihad)
30.000.000 evrov – Kalidou Koulibaly (Al Hilal)
25.000.000 evrov – Marcelo Brozović (Al Nassr)
…

Vse to je del projekta Vizija 2030, ko naj bi Savdska Arabija, v kateri živi 35 milijonov prebivalcev in je v primerjavi s Kitajsko majhna državica, postala v očeh sveta nekaj povsem drugega, kot je danes. Zatiralka človekovih pravic, v kateri ni demokracije, kritiki oblasti pa se v njej bojijo za svoja življenja.

Vladarska družina iz Riada ima idejo, da bi do leta 2030 gostila kar 25 svetovnih prvenstev v raznoraznih športih. Že nekaj časa je jasno, da je glavni cilj organizacija svetovnega prvenstva v nogometu. Tistega, na katerem se za najbolj znameniti nogometni pokal merijo reprezentance. Klubsko svetovno prvenstvo že ima. Gostila ga bo konec leta. Superpokalnih tekem največjih nogometnih držav je bilo v Savdski Arabiji tudi že veliko, raznoraznih revialnih nogometnih spektaklov pa še več.

Ob vlaganju milijard v golf, formulo ena in še številne druge klube je glavno orožje Savdske Arabije nogomet. Vanj pa so pripravljeni vložiti precej več, kot je bil kdorkoli do zdaj v več kot 160-letni zgodovini najbolj priljubljene športne igre na svetu. Nogometne tradicije Savdska Arabija čez noč zagotovo ne bo uničila, a je za obstoj evropskega nogometnega ekosistema precej bolj nevarna, kot je v svojih prvih odzivih na arabsko nogometno pomlad dejal Čeferin.