V 19. epizodi oddaje Pod Prečko smo gostili nekdanjega selektorja Bojana Prašnikarja, ki je dobil največ časa, da se razgovori o tematikah, ki zadevajo slovenski nogomet.

#Najgol: Izbrali ste Parrisov “slalom”

Nogomet

18. Apr 2022 0

Nogomet

18. Apr 2022 0

Prvi trener državne izbrane vrste se je dotaknil zelo zanimivega razpleta v državnem prvenstvu, se z voditeljema spomnil začetkov članske reprezentance in t.i. “porodnih krčev” A ekipe, ki jo je takrat prevzel, seveda pa zaradi družinske povezave nismo mogli niti mimo ženske članske reprezentance, ki je v igri za nastop na zgodovinskem prvem Mundialu za dekleta.

“Bolj kot prihaja pomlad, bolj hodimo proti morju. Popoldne sem bil na Krasu, malce piha, a je vse več sonca. Zelo hitro sem se prijavil za službo (smeh). Na vsaki tekmi Prve lige Telemach za nekoga navijam, včasih tudi za Sežano,” se je legendarni “Prale” pošalil, da ga zanima angažma pri sežanskem prvoligašu.

Kot vsak nogometni delavec seveda podrobno spremlja slovenski prvoligaški “ples”, kot nekdanji trener Maribora pa je vsekakor nekoliko presenetil z izbiro favorita za naslov državnega prvaka.

Ne, nismo pozabili niti na vprašanje o tem, kako danes v retrospektivi gleda na tisti nesrečni november 2003, ko ga je Dado Pršo zabil za Bežigradom in je ta “srcozlom” moral pospremiti v vlogi selektorja.

O vodenju ekipe v Ligi prvakov:

“Maribor je takrat dosegel nek izjemen uspeh, ki ga nihče ni pričakoval, čeprav smo v začetku naše skupne poti v Mariboru dejansko imeli zastavljen cilj: igranje v Ligi prvakov. Prvič smo bili blizu, drugič tudi, tretjič pa smo imeli nekaj sreče in prišli smo v neko zgodbo. Na žrebu v Monte Carlu je predsednik Jože Jagodnik vprašal, zakaj nas vsi tako debelo gledajo, pa sem odgovoril, da je to zato, ker vse poznajo, le nas ne. V tistem času je bil Maribor z zmago v Kijevu enajsti klub v Evropi, kar se mi še danes zdi nemogoče. Želim si, da se to še kdaj ponovi. Nikoli več ne bom imel take ekipe. To je bil kolektiv, ki je živel za ta izziv. Trenirali smo z neverjetnim pristopom, noro disciplino. Realno ekipa ni imela kakovosti za Ligo prvakov, toda krasile so nas vse ostale zadeve, združevale. Podredili smo se cilju.

O službovanju pri Olimpiji:

“K Ljubljančanom sem prišel v neugodnih časih. Postali smo državni prvaki, pokalni prvaki, šli v kvalifikacije za Ligo prvakov. Za vedno si bom zapomnil tekmo proti Eintrachtu iz Frankfurta, kjer, mimogrede, trenutno igra moja hči.”

O času pri Energie Cottbusu:

“Vrhunec vsega je vendarle nastop v Bundesligi, kjer je vsak teden prinesel neko novo zanimivo zgodbo. Preskok med slovensko in Bundesligo je. .. Tega se ne da opisati. Če ne bi imel za seboj fakultete, nogometnega predznanja, tega preskoka ne bi mogel dobro izpeljati. Stvari nisem mogel takoj razumeti, temveč postopoma. Ko sem prišel gor, bi najraje v prvem tednu pol stvari kar ukinil, a sem si potem premislil, ker so vse stvari med seboj prepletene. Dandanes gledam Manchester City in Liverpool ter se spomnim, da sem igral proti Kloppu, pa me ni premagal. Kjerkoli sem bil, smo bili v podrejenem položaju. Vedno sem vodil ekipe, ki so bile slabše.”

O Kopru in boju za naslov:

“So pozitivno presenečenje prvenstva, vozijo na precej višjih obratih od pričakovanj. Na igrišču delujejo dobro. Če smo imeli 14 dni nazaj 4 kandidate za vrhu, zdaj ostajata le dva. Mislim, da Koper igrajo neobremenjeni, imajo pa svoje cilje, lahko igrajo sproščeno. Ko jih gledam, dobim občutek, da igrajo sproščeno v smislu ‘če nam uspe super, če ne pa tudi v redu’. Mariboru do konca ne bo lahko. V podzavesti Koper ni tako obremenjen kot Maribor. Morda bo ta sproščenost v boju za naslov odločila.”

O trenerju Karanoviću in njegovi izjavi po tekmi z Radomljami:

“V slovenski ligi imamo zelo velika nihanja, kar se je pokazalo na tekmi Maribor – Radomlje. Prvenstvo je tek na dolge proge. Izjava Karanovića pač odraža razočaranje po koncu tekme, v kateri se je zgodba odvijala drugače od njegovih pričakovanj. Najprej je potrebno skočiti in šele potem reči ‘hop’. Tekme še nikdar nihče ni dobil preden bi se ta začela. Kdaj sem zadetek dobil tudi daleč po koncu tekme, pa smo zaradi tega izpadli iz Bundeslige. V nogometu je najtežje dati gol, to za Maribor pomeni dve izgubljeni točki, vendar hkrati tudi novo spodbudo za naprej. Ljudski vrt za vsako ekipo pomeni nekaj posebnega, poseben motiv. Učinek Radomelj v spomladanskem delu lahko ocenimo kot pozitiven in lahko pripravijo še kakšno presenečenje.”

O pokalnem tekmovanju:

“Osnovni moto mora biti ‘kar je dobro, tistega ne menjaj, ne ruši’. Določene ekipe s svojim statusom niso zadovoljne, zato jim je rešitev pač pokal. Ena tekma, na kateri se izkažeš in iščeš priložnost. Temu bi lahko reklu tudi ‘harakiri’.

O Muri:

“Prekmurje je nogometno okolje, ki od svojih igralcev terja na vsaki tekmi maksimum. So odlični poznavalci nogometa in kot taki imajo pravico biti zahtevni. Pri Muri se je zgodilo marsikaj, igrali so v Evropi, to terja svoj davek, doživeli so nekaj sprememb v ekipi, spremembe na trenerskem mestu in to v ekipi prinaša določene težave. Mura jih rešuje in še zmeraj skuša doseči zastavljeni cilj, to je tretje mesto. Za njih vsaka tekma do konca pomeni kvalifikacije. Pokazati bodo morali vse svoje znanje, da prehitijo Olimpijo.”

O Svenu Šoštariču Kariću:

“Svena že kar dolgo poznam, najine poti so se srečale tudi izven Slovenije. Ima potencial, ki ga v določenih trenutkih še premalo uporablja. Odlično mu gre na ‘štoperski’ poziciji, zna pa se tudi vključiti v napad. Eno stvar sem razlagal že očetu in velja tudi zanj. Amirju sem jo večkrat skušal vcepiti.”

O trenerju Aluminija, Robertu Pevniku:

“Treniral sem ga že okoli 30 let nazaj v Celju. Kot igralec je bil zelo sposoben, ima smisel za treniranje, ni pa v zavidljivi situaciji. Prepričan sem, da bo v ekipo skušal vnesti pozitivno razpoloženje, vsaka tekma je zgodba zase.”

O rešitvi za slovenski nogomet kot novi predsednik nogometnih združenj:

“Imamo težave, ki jih moramo s pametnimi potezami rešiti. Če želimo napredovati, potrebujemo kakovostno stroko, ki se mora dobro razvijati in si zaslužiti pravo mesto v našem nogometu. Brez prave stroke nimamo možnosti, da se mladi igralci razvijajo. Posledično ni možnosti za neke vidne rezultate na mednarodni sceni. Smo majhni, kar moramo kompenzirati z znanjem in veliko dela. Ne moremo si zatiskati oči, da smo s trenutnim stanjem zadovoljni.”

O 30-letnici prve tekme slovenske nogometne reprezentance:

“Prišli smo do situacije, ko smo v novi državi morali imeti novo reprezentanco, skušali smo jo čim bolje sestaviti. Ko smo iskali prvega nasprotnika, z nami ni želel nihče igrati. Dobili smo prvega tekmeca, Zalaegerszeg, odšli smo na Madžarsko, igrali smo v deževnem vremenu. Pred temo smo imeli v Murski Soboti sestanek, vprašanje enega igralca se je glasilo, kolikšna bo za nastop znašala premija, kar nas je vse osupnilo. Gre za igralca, ki ga ne bom razkril, je pa doma blizu morja. Nikomur ni na pamet padlo podobno vprašanje. Tedaj so NZS vodili trije mušketirji: Rudi Zavrl, Tone Frantar in Marko Ilešič. Reprezentanco smo sestavili preko noči. V tistem času smo imeli dva igralca, ki sta igrala v tujini, eden v Rijeki in eden v Zagrebu. Oziroma, eden je igral še v Beogradu. Iz meseca v mesec smo sestavljali ekipo, da smo potem prišli do prvega žreba za kvalifikacije, kar je trajalo dve leti. V začetku nismo imeli niti dresov. Prvo uradno tekmovanje so bile Sredozemske igre v Franciji, kjer je za državno izbrano vrsto nastopil tudi Zlatko Zahović. Pojavili smo se na odru, ki si ga nekaj let nazaj nismo niti približno predstavljali.”

O golu Dada Prša v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na EURO 2004:

“(vzdih) To je vsekakor najbolj boleč trenutek moje selektorske kariere. Bili smo tako blizu dobre situacije, poleg tega smo leto prej igrali v Južni Koreji, po kateri smo zamenjali kar 11 igralcev, je to še toliko večji dosežek. Ko smo šli v Zagreb, so nam rekli ‘samo, da ne bo kakšne katastrofe’. Šiljak je zadel, potem pa naredil napako in dobil rumeni karton. Takrat smo imeli velike težave z napadalci. Nismo jih imeli veliko v tujini. Kakšnih deset let kasneje jih je bilo toliko, kolikor si jih želel. Na klopi si jih imel, ker vsi niso mogli igrati. Šiljak je bil takrat izjemno pomemben za ekipo. Še pol ure do konca smo imeli ugoden rezultat, igralca več, potem pa se je zgodila tista smola, česar nismo uspeli nadomestiti.”

O hčerki, ki blesti v dresu reprezentance:

“Ko je bila še mlajša, poleti nismo mogli na morje, zato ker je v petek, soboto in nedeljo pobirala žoge pri kadetih, mladincih …Čez cesto smo ji nosili malico. Odločila se je za športno gimnaziji v Ljubljani, edina punca v športnem razredu. To je njena največja prednost. Torej, da se je lahko nogometno razvijala ob fantih. Vsak dan je bila doma ‘obremenjena’ z nogometom, tako da ga je primerno razumela. Iz leta v leto napreduje. Samo poškodbe jo lahko ustavijo.”