Vrnitev tja, kjer ti je bilo lepo, je pravzaprav del človeške narave. Torej stvar, ki jo je težko vedno opisati povsem racionalno. Včasih se vrnemo nazaj zgolj zaradi spominov, včasih zaradi spremenjenih razmer v okolju, ki smo ga zapustili. Morda celo samo zato, da zbežimo od tam, kjer se trenutno nahajamo.

Tudi v nogometu se posamezniki radi vračajo tja, kjer so bili uspešni. Tja, kjer so jim navijači ploskali s tribun in kjer so dosegli vrhunce svoje kariere. Najbolj pogosto se za tak korak odločijo ob koncu svoje igralske ali trenerske kariere, ko želijo “vračati nazaj” okolju, ki jih je izstrelilo na višji nogometni nivo.

A precej pogosto se zgodi, da se posameznik v znano okolje vrne v žeji po obuditvi svoje kariere. Dokazati, da še zmore in še zna. To je še posebej značilno za trenerje v slovenski nogometni ligi. Zadnji povratnik je Simon Rožman, ki se je po šestih letih in pol vrnil v Celje in bo del ambicioznega ruskega projekta prvoligaša iz mesta v Savinji. Vrnil se je v znano okolje, ki pa, in to 38-letnik tudi sam priznava, je povsem drugačno, kot je bilo to isto nogometno okolje takrat, ko ga je zapustil.

Za podoben manever so se v preteklosti odločali številni slovenski trenerji. A ob pregledu njihovih dosežkov v drugem (ali celo tretjem) mandatu hitro ugotovimo, da ni prav veliko takšnih, ki so uspeli po vrnitvi popolnoma upravičiti svoj renome iz nekega preteklega obdobja.

Milanič po vrnitvi dodal še tisto, kar mu je manjkalo

Najodmevnejši trenerski povratek je uspel Darku Milaniču. Z vidika naslovov državnega prvaka je bilo sicer Izolanovo prvo obdobje (2008-2013) uspešnejše od drugega (2016-2020). V prvih petih letih na klopi vijolic je Milanič štirikrat osvojil državno krono, v drugem obdobju mu je to uspelo le dvakrat.

A vseeno je sedanjemu trenerju ciprskega Pafosa v drugem obdobju uspelo tisto, kar je neuspešno lovil med letoma 2008 in 2013 – z Mariborom je zaigral v Ligi prvakov. V sezoni 2017/2018 je Maribor skozi kvalifikacije izločil Zrinjski, Hafnarfjördur in Hapoel Beer Shevo ter vstopil v evropski nogometni raj.

Milanič je bil preverjen trenerski kader Zlatka Zahovića, ki se je lahko na svojega nekdanjega reprezentančnega soigralca vselej zanesel. Primorec je bil pogosto deležen kritik, češ da je Maribor pod njim premalo atraktiven, a ko potegnemo črto, je Milanič najtrofejnejši trener v slovenskem nogometnem prostoru. In nikakor ni izključeno, da se ne bo še kdaj vrnil na klop štajerskega ponosa.

Prašnikar se je (neuspešno) vračal praktično celotno kariero

Rekorder po številu vrnitev na klop slovenskih prvoligašev je brez dvoma Bojan Prašnikar. 68-letnik iz Šmarnega ob Paki je vsaj v dveh mandatih sedel na stolčkih ljubljanske Olimpije, Maribora, velenjskega Rudarja in Mure. Ob vseh teh vrnitvah je bilo njegovo najuspešnejše obdobje vedno prvo.

Ljubljansko Olimpijo je Prašnikar vodil trikrat, oba naslova pa je osvojil v letih po osamosvojitvi (92/93 in 93/94). Mariborčane je vodil dvakrat, tri od štirih naslovov s štajerskim ponosom (in obe pokalni lovoriki) pa je osvojil v prvem obdobju med letoma 1996 in 2000. V tistem času je spisal tudi najlepšo zgodbo vijolic do prihoda Zlatka Zahoviča – v sezoni 1999/2000 je po fantastičnem podvigu proti favoriziranemu Lyonu Prašnikar z Mariborom oral slovensko ledino v elitni Ligi prvakov.

Ne le v klubskem nogometu, Prašnikar se je trikrat vračal tudi kot slovenski selektor. A na klopi naše izbrane vrste nikoli ni ostal prav dolgo, še najdlje med letoma 2002 in 2004, ko je Slovenijo vodil na petnajstih tekmah, a tudi v tretjem poizkusu slovenskih nogometašev ni uspel odpeljati na veliko tekmovanje.

V prvem obdobju “Srečko nacionale”, v drugem pa …

Ko je govora o selektorskih povratnikih, je seveda potrebno izpostaviti tudi oba stratega, ki sta uspela Slovenijo popeljati na največje svetovne nogometne odre. Srečko Katanec je tvorec zlate nogometne pravljice iz preloma tisočletja, ko se je Slovenija zaporedoma uvrstila na Evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji (2000) ter na Svetovno prvenstvo na Japonskem (2002).

Po famozni aferi “Šmarna gora” se je poslovil od reprezentance, nato pa jo znova prevzel desetletje kasneje, ko je zamenjal Slavišo Stojanovića. No, to drugo obdobje je bilo povsem drugačno od tistega prvega, ko je bil Katanec slovenski narodni simbol in ikona slovenskega športa. Njegov drugi mandat (2012 do 2017) je zaznamovalo predvsem njegovo večno nezadovoljstvo nad pričakovanji slovenske javnosti.

Ni pa veliko manjkalo, da bi bila tudi druga Katančeva epizoda na slovenski klopi označena kot uspeh. Sila neradi, a vendarle, bomo koledarje zavrteli nazaj na 5. september 2015, ko je Slovenija v Baslu do 80. minute proti Švici vodila z 2:0. Takrat smo vsi skupaj našo reprezentanco že videli na Euru 2016 v Franciji. A sledilo je veliko razočaranje, domači so po neverjetnem preobratu slavili s 3:2 in Slovencem pred nosom zaprli vrata velikega tekmovanja.

Uspešnost njegovega drugega mandata bomo sodili leta 2024

Tudi drugi selektor, ki je Slovenijo odpeljal na veliko tekmovanje, je dobil še en mandat na klopi slovenske reprezentance. Ta pravzaprav še niti ni končan, saj je Matjaž Kek pred dnevi podpisal novo pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije in na klopi ostaja do leta 2024.

Mariborčan je največji pečat kot slovenski selektor pustil z uvrstitvijo na Svetovno prvenstvo v Južni Afriki (2010=, čarobne noči 18. novembra 2009 ljubitelji slovenskega nogometa ne bomo nikoli pozabili. V Ljudskem vrtu je padla velika Rusija, naša reprezentanca pa se je drugič uvrstila na zbor najboljših reprezentanc sveta.

Matjaž Kek se je vračal tudi na klop Maribora, ki ga je vodil v dveh obdobjih (2000 in 2002-2004). V obeh primerih je z vijolicami osvojil en državni naslov.

Ni manjkalo veliko, da bi Slovenci v skupini z Alžirci, Američani in Angleži napredovali v izločilne boje. V vsakem primeru pa lahko Kekovo prvo obdobju na čelu reprezentance označimo kot uspešno. Drugo pa … Slovenija je v Ligi narodov resda napredovala iz tretjega v drugi kakovostni rang, a je bila po drugi strani precej oddaljena od nastopa na mundialu v Katarju.

Drugi Kekov mandat bomo ocenjevali leta 2024. Če se  slovenska reprezentanca ne uvrsti na evropsko prvenstvo v Nemčiji, bo Mariborčan zagotovo novo ime na seznamu neuspešnih trenerskih povratnikov.

V tretjem mandatu je klub iz druge lige odpeljal v Evropo

Zdaj smo torej že ugotovili, da so povratniki na trenersko klop v slovenskem nogometnem prostoru precej redko uspešni. A obstajajo tudi drugačni primeri. Tak je zagotovo Ante Šimundža. Že njegovo prvo poglavje v Prekmurju sicer še zdaleč ni bilo neuspeh, saj je Mura v sezoni 2011/2012 končala na tretjem mestu in se uvrstila v Evropo.

A Šimundža je nato za kratek čas odšel v Avstrijo, izpustil evropsko poletje in večji del naslednje sezone ter se vrnil pomladi 2013, ko je Muri pošteno tekla voda v grlo in je bil klub na robu izpada. Rezultatsko je Šimundža sicer klubu zagotovil obstanek med elito, a ker klub ni dobil ustrezne licence s strani NZS, se je pomaknil v nižji rang tekmovanja.

Mariborčan se je nato kot trener vrnil v Ljudski vrt, kjer je po uspešni igralski kariere spisal še uspešno trenersko zgodbo. Takšna je bila tudi njegova tretja epizoda na klopi Mure. Ko se je Šimundža leta 2017 vrnil na klop prekmurskega ponosa je bil ta v drugi ligi. Ko je pred dnevi odšel v bolgarski Ludogorec, je za seboj pustil po en naslov pokalnega in državnega prvaka ter jesen v Konferenčni ligi. Dodatna razlaga njegovega uspeha verjetno ni potrebna.

So trenerji, ki so se vračali štirikrat ali celo petkrat

Ko pomislimo na trenerje povratnike, v elitnem rangu slovenskega nogometa najprej v spomin prikličemo dve imeni. Milan Srebrnič je praktično celotno igralsko in trenersko kariero povezan z Gorico, ki jo je vodil v petih različnih obdobjih, v klubu pa je deloval tudi kot pomočnik Luigija Apollonija in Primoža Glihe. Trenutno je na odlični poti, da klub iz mesta vrtnic vrne med elito. Na sploh velja Srebrnič za čisto pravo nogometno legendo severne Primorske.

Ko v Ljubljani izrečeš besedno zvezo trenerski povratnik, navijači Olimpije nemudoma izstrelijo Safet Hadžić. 53-letnik je Olimpijo vodil v štirih različnih obdobjih, navadno kot začasna rešitev. Ker je praktično vselej stabiliziral rezultate zmajev, se ga je oprijela oznaka “dežurni gasilec”.

Nekateri trenerski povratniki so uspešni, drugi manj. Je pa pri tem seveda potrebno upoštevati, da se lahko trener, čeprav se vrne v isti klub, vrne v povsem drugačno nogometno sredino. Ko na vse skupaj pogledamo z distance, pa so v športu navadno pomembne samo številke. Dejstvo je, da je obdobja med seboj težko primerjati, a pri navijačih kluba je navadno tako, da se jim najbolj vtisne v spomin tisto, za katero je potrebno obrniti najmanj listov na koledarju.

Če je to obdobje uspešno, so “grehi” iz preteklosti pozabljeni. A če ni, hitro pozabimo na uspehe lepših dni. V vsakem primeru pa so trenerski povratniki vedno pod posebnim drobnogledom.