Z Darkom Milaničem, najuspešnejšim slovenskim klubskim nogometnim trenerjem, smo se debelo uro pogovarjali predvsem o NK Maribor in devetih uspešnih letih, ki jih je tam preživel. O očitkih, da je delal po nareku Zlatka Zahovića, o Josipu Iličiću, Luki Zahoviću in še marsičem. Tudi o tem, zakaj je pred tremi leti iz Ljudskega vrta odšel.

“Ogromno je lepih trenutkov, ki sem jih preživel v Mariboru. Težko bi izbral enega. Ne gre samo za lovorike. Včasih je zmaga tudi to, ko se imaš dobro. Jaz sem v Mariboru vseskozi užival,” nam je, ko smo ga obiskali v Izoli, povedal Darko Milanič, s kar 12 lovorikami, dvema ligama Evropa in ligo prvakov ne samo najuspešnejši trener v zgodovini NK Maribor, ampak zagotovo tudi slovenskega klubskega nogometa. Toda tudi vse to za zahtevno mariborsko občinstvo pogosto ni bilo dovolj. Ljudski vrt mu je nemalokrat celo žvižgal.

“Z Mariborom in Mariborčani nimam slabih izkušenj, nasprotno. Drugo je, kaj se dogaja na stadionih. Tam so pravila drugačna, to je del nogometa,” je o (ne)spoštovanju mariborskih navijačev dejal 55-letni Izolan in dodal: “Nekoga imajo rade množice, drugega pa tisti, ki ga morajo imeti radi.”

Ko je Maribor pred slabimi tremi leti zapustil drugič, je zaokrožil obdobje, ki je bilo najuspešnejše za tamkajšnji nogometni klub. Od marca 2020, ko je odšel, se vijoličasti niso niti približali prejšnjim evropskim podvigom in prvič po letu njegovega prihoda v klub, 2009, dve leti v nizu ostali brez prvenstvenega naslova.

“Čas vedno pokaže svoje. Na koncu ugotoviš, da si pustil pečat, kar prinaša veliko zadovoljstvo,” je dal vedeti, da je bilo slovo od najuspešnejšega slovenskega kluba vseeno grenko, kar potrjuje tudi dejstvo, da ga od takrat v Mariboru ni bilo. “Na tekme in dogodke me ne vabijo,” je povedal, a ob tem, zanimivo, ni zanikal, da bi se kdaj v trenerski vlogi še vrnil v Ljudski vrt. Toda kmalu zagotovo ne. Trenutno išče predvsem klub v tujini.

“Odkar sem odšel s Cipra, sem živel upokojensko življenje. Prijalo je. Do novega leta sem odbijal ponudbe in se tudi umaknil iz medijev. Zdaj je že drugače. Počasi me mika, da bi se vrnil nazaj,” je priznal trener, ki je brezposeln od oktobra lani, ko je zapustil Anorthosis na Cipru. Pred tem je tam vodil Pafos, na Slovaškem Slovan iz Bratislave in okusil tudi otoški nogomet. Spregovorili smo seveda tudi o čudnih 32 dneh, ki jih je preživel na klopi velikega Leeds Uniteda.

Zadnjo trenersko službo ste opravljali na Cipru. Kaj se je zgodilo, da ste pri Anorthosisu zdržali le pet tekem?

Nisem imel možnosti, da bi kaj naredil. Če pogledamo mojo pot, mi je uspevalo le tam, kjer sem bil dlje časa. Nisem trener, ki bi lahko do rezultata prišel v enem mesecu. Pusti me, da delam, pa bom naredil dobro zgodbo. Prišel sem in moral popravljati stvari iz preteklosti.

Stvari niso bile zastavljene, kot bi morale biti. V klubu se nisem dobro počutil. Bilo je samo vprašanje, kdaj se bomo razšli. Trenerjem, kot sem jaz, je kdaj na žalost treba sprejemati kompromise in tvegati, saj nimamo dovolj izbire. Izkazalo se je, da je bila to v tem primeru slaba odločitev.

Ste s Ciprčani prekinili vse vezi?
Ne še, stvari rešujemo na Fifi.

Pri Pafosu, prav tako na Cipru, ste bili pred tem eno leto. Kako je bilo?
To je bila dobra zgodba. Prišli smo do najboljšega rezultata v zgodovini kluba. S pomočjo ljudi, ki vodijo klub, hrvaškega športnega direktorja Ivana Manceja, ki je bil moj šef, smo se prvič uvrstili v ligo za prvaka in tam končali na šestem mestu.

S klubom, ki na Cipru do takrat ni pomenil nič. Ni manjkalo veliko, pa bi se prvič uvrstili tudi v Evropo. Postavili smo tudi dobre temelje za sijajne rezultate, ki Pafosu uspevajo v tej sezoni. Trenutno je na tretjem mestu in se celo poteguje za naslov.

Manj kot leto ste zdržali pri Slovanu iz Bratislave, pri katerem se vam je zgodila krivica. Odpuščeni ste bili dva kroga pred koncem, tik preden bi osvojila naslov.

O tem, kaj se je dogajalo tam, nima smisla govoriti. Vsakega trenerja danes lahko doleti podobno. Nisem bil želja tamkajšnjega lastnika, ko sem prihajal, zato se je ob prvih slabših rezultatih, ki v nogometu vedno pridejo, odločil za menjavo. Sicer pa smo igrali odličen nogomet, zabijali veliko golov in nizali sijajne rezultate.

Ker so bili zaradi pandemije stadioni zaprti, nisem mogel uživati tako, kot bi sicer, a sem se tam, vsaj na igrišču, imel res dobro. Fantje so počeli, kar sem si želel. V določenem trenutku smo po igrišču leteli. Vesel sem, da sem bil tam. Res je, na koncu nisem osvojil naslova, a bilo je sijajno.

Lani se vas je povezovalo s selitvijo v zagrebški Dinamo, pri katerem naj bi si vas želel tamkajšnji donedavni alfa in omega Zdravko Mamić. Kaj se je dogajalo?
Na koncu je bilo pač tako, da so vzeli nekoga drugega. Je pa res, bila je želja, da pridem tja. Seveda sem bil ideji naklonjen. Dinamo je eden največjih, če ne celo največji klub s teh prostorov.

Skupaj z vami so si pri Dinamu želeli tudi Zlatka Zahovića. Vašega dolgoletnega sopotnika. Kakšen vpliv je imel na vašo nogometno pot? Morda celo večjo od vašega legendarnega trenerja Ivice Osima, s katerim ste sodelovali še kot nogometaš?
Ne morem mimo enega in mimo drugega. Osim je imel zelo pomembno vlogo na mojih začetkih,  Zlatko je prišel pozneje. Bila sva soigralca pri Partizanu, potem šla vsak svojo pot, a se pozneje spet našla. V slovenski reprezentanci in seveda pri Mariboru. Kot trenerja me je zagotovo oblikoval. Sodelovala sva res dolgo in imela uspehe.

Kako pogosto sta v stikih danes?

Imava dobre odnose. Slišiva se. Pa tudi, ko se ne, sva povezana. Ta povezanost nikoli ne bo izginila.

Bosta še kdaj sodelovala?
Kdo ve. Trenutno težko. Mene je pot zanesla v tujino. V teh vlogah bi lahko morda kdaj spet moči združila v Sloveniji. Ne vem, bomo videli. Če bi do tega prišlo, ne bi bilo nič narobe. Čisto nič.

Vas je njegova senca, ki je vedno bdela nad vami, motila? Kako je z očitki, da delate po njegovem nareku in brez njega ne morete?

Vprašanje je, kaj bi jaz bil brez Zlatka Zahovića. Pa ne zaradi tega, ker bi delal po njegovem nareku. Ampak zato, ker moraš imeti, če želiš biti uspešen trener, nad sabo ljudi, ki te podpirajo in vlečejo prave poteze. Kdorkoli iz glave govori, da je bilo drugače, je butast in škodoželjen.

Takega šefa, kot je on, nujno potrebuješ. To sem spoznal šele takrat, ko takih šefov nisem imel. Ko pridejo črni oblaki, je treba pomagati in biti zraven. Svetovati. Pa ne govorim o tem, kdo bo igral, ampak povsem druge stvari. Zelo sem hvaležen, da sem imel ob sebi človeka, ki je bil zelo sposoben, a mi je pustil delati, kot sem videl in mislil.

To, da je on meni govoril, kakšne poteze vleči, je pa neumnost. On ni trener, je pa športni direktor, ki zelo dobro razume nogomet in ve, kako postopati. Kdaj tudi dramatizirati. Ni veliko športnih direktorjev, ki imajo ‘jajca’ jutro po bolečem porazu kot prvi priti v pisarno in izkazati podporo. Ali pa ustvariti dramo, ko je treba. Od njega se lahko marsičesa naučiš, a le, če si želiš. O njem lahko povem samo dobre stvari.

Na klopi Maribora ste zbrali 440 tekem, osvojili 12 lovorik, se uvrstili v ligo prvakov in dvakrat v ligo Evropa. Ste najuspešnejši trener v zgodovini kluba. Se vam zdi, da ste v Ljudskem vrtu uživali status, ki bi si ga zaslužili?
Lahko bi bilo boljše, lahko bi bilo slabše, a najbolj pomembno je, da sem imel v garderobi vse pod nadzorom. Na igrišču zaradi nasprotnika, logično, malo manj. Deloval sem, kot sem. Prinesel sem ogromno. V nogometu pa je tako, da je polno neke igre. Včasih se ti zdi, kot da si v filmu in sploh ne veš, kaj se v resnici dogaja. To je del posla. Nekoga imajo rade množice, drugega pa tisti, ki ga morajo imeti radi.

V Maribor še kdaj pridete? Vas ljudje cenijo?
Ne. Ne morem pa reči, da me ljudje tam ne cenijo. Tudi po Sloveniji srečujem Štajerce. V vseh teh letih z njihove strani nisem doživel niti ene slabe stvari. Nasprotno, le prijaznost. Tako v Mariboru kot drugje. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi me kdo žalil. Na stadionu je bilo drugače, a tekme so nekaj drugega, tam je to dovoljeno. Sicer pa sem bil deležen le spoštovanja. Ne vidim razloga, zakaj bi bilo drugače.

Vas bomo na klopi Maribora še kdaj videli?
Če bi rekel ne, bi se zlagal. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Trenutno je želja predvsem tujina.

Medtem ko ste v zadnjem času službe menjavali kar pogosto, je bilo z Mariborom povsem drugače. V dveh obdobjih ste tam zdržali kar devet let. Prvo obdobje se je začelo z naslovom prvaka v sezoni 2008/09, na katerega so v Ljudskem vrtu čakali šest let. Potem so sledili še trije in dve uvrstitvi v ligo Evropa.
Ko sem prišel, je bil klub v kanalu. Pričakovanja navijačev so bila nična. Zgodila se je velika sprememba. V prvi sezoni so bili navijači naš 12. igralec, nosili so nas po igrišču. Karkoli smo naredili, je bilo zanje dobro, saj niso imeli pričakovanj. Potem, z naslovi, Evropo, velikimi tekmami, so apetiti rastli.

Imeli smo svoj način dela, vedeli smo, kaj moramo početi za uspeh. Kot je ob gostovanju v oddaji Pod prečko na vaši televiziji nedavno povedal nekdanji športni direktor Zahović, moraš poznati način, kako biti uspešen. Mi smo ga imeli, ni ga bilo treba menjati. To je moč kluba. Zanimivo bi bilo slišati iskreno mnenje treh, štirih hrvaških trenerjev, ki so v Maribor v obeh obdobjih prišli za mano, s kakšno kakovostjo smo mi delali.

Ne govorim o ljudskem faktorju, ki je bil fantastičen. Ampak mi smo se zavedali, kdo smo. Zgodbi smo bili predani s čustvi, ogromno smo delali. Ne bom rekel, da smo se žrtvovali, saj je to obsesija, strast. Ogromno energije. Ko je tako, potem se zgodba sestavi. Pridejo uspehi, tudi ko ne gre. To, kar smo počeli mi, je bil čudež. Šele, ko se ustaviš, vdihneš in pogledaš nazaj, vidiš, kaj si naredil. Ni mi treba biti pameten in niti nočem. Naši uspehi, ki smo jih dosegali v kontinuiteti, govorijo sami zase. Neverjetno je, kaj nam je uspevalo.

Leta 2013 ste po petih letih prvič zapustili Maribor in Zahović je ostal sam. Vam je zameril?
Ne, nikoli se nisva skregala. Enostavno sem se tako odločil. Takrat smo prišli do trojne krone. Osvojili smo vse, kar se je osvojiti dalo. Odločil sem se, da je dovolj. Energijo sem videl samo pri posameznikih, ne pa pri vseh. Ni bilo čutiti, da nam je uspelo karkoli posebnega. Stvari so postale samoumevne.

Čez tri leta ste se vrnili in se uvrstili v ligo prvakov. Je nastop v elitni evropski ligi krona vaše trenerske kariere?
Verjetno je. To je bil čudež. Logično, bil sem zelo vesel.

V drugem obdobju v Mariboru ste bili ob koncu sezone dvakrat prvaki, uspelo vam ni le v sezoni 2017/18, ko je z enakim številom točk, a boljšo razliko v zadetkih z golom z enajstih metrov v zadnjem krogu do naslova prišla Olimpija. Takrat ste ji očitali, da je do uspeha prišla s sodniško pomočjo. Se vam ne zdi, da ste se preveč ukvarjali s sodniki?
Zdaj nima smisla pogrevati te stvari. Takrat smo odigrali super pomlad. Ogromno smo zaostajali, pa potem zaostanek izničili in na koncu ostali brez naslova. Predvsem po zaslugi poraza na derbiju proti Olimpiji, na katerem smo gol prejeli v zadnji minuti. Bilo je dramatično. Lahko bi naredili tudi kaj drugače, toda preteklosti se ne da spreminjati. V spominu je treba ohraniti stvari, ki so bile dobre.

Na tistem derbiju v Ljudskem vrtu ste dva kroga pred koncem proti Olimpiji vodili z 2:1 in jo, namesto da bi se zaprli, napadli, potem pa prejeli dva gola in izgubili. Kot se je izkazalo dva tedna pozneje, ne samo derbi, ampak tudi naslov. Je bil to vaš odgovor na očitke navijačev, da ste kot trener preveč previdni in igrate obrambno?
Narediš, kot misliš, da je v tistem trenutku najbolje. Tako, kot čutiš. Potem se razplete, kot se. Časa ne moreš vrniti nazaj, lahko pa o njem debatiraš. Enkrat se izide tako, drugič drugače. Morda pa bi se zaprli, prejeli gol in izgubili, pa bi bili spet očitki. Nogomet je živa stvar. Ni pa bil to noben odgovor navijačem. Jaz delam tako, kot si želim, oziroma mislim, da je najbolje. Takrat sem ocenil tako, kot sem.

Igrali smo res dobro, navijačem smo dali veliko veselja, odigrali veliko dobrih tekem. Delaš, tako kot čutiš. Običajno je tako, da tisti, ki želijo ugajati, ostanejo brez lovorik. Ne samo v Sloveniji. Tudi drugod, seveda. Jaz sem vedno delal tako, kot sem mislil, da je najbolje. Prilagajal sem se.

V Bratislavi, na primer, smo igrali zelo napadalno, všečno. Dosegali smo skoraj štiri gole na tekmo. Napadali smo. V Pafosu je bila zgodba drugačna. Igrali smo bolj obrambno, na protinapade. Ustvarili smo model igre, ki klub odlikuje tudi v tej sezoni, ko blesti. V Mariboru smo imeli svoj model. Dobro pa veste, kaj vse smo z njim ustvarili.

Izpoved Luke Zahovića: Ko bi vedeli, kaj vse sem doživel …

Nogomet

28. Dec 2021 14

Nogomet

28. Dec 2021 14

Vrniva se za hip še na tisti derbi. Na njem je dva gola zabil Luka Zahović. Še en pomemben član tiste zasedbe, ki je nosil težko Zlatkovo utež. Kako gledate na očitke, da je bil nedotakljiv zaradi svojega očeta, športnega direktorja?
Jaz sem ga videl predvsem kot velikega profesionalca, ki daje vse od sebe, da bi bil uspešen. Ne, da bi posnemal očeta, ampak na svoj način. S svojo osebnostjo in svojimi igralskimi sposobnostmi. Boril se je za svoj prostor. Ustvarjal si je kariero.

Logično je, da so bile primerjave in namigovanja, ampak moj šef, njegov oče, je bil do njega tak, kot smo do sinov vsi očetje. Zelo kritičen. Podpiral ga je, seveda, ampak tudi zdravo kritiziral.

Jaz imam na sodelovanje z Luko odlične izkušnje. Z njim ni bilo niti najmanjših težav. Številke, ki jih je pustil za sabo, pa o njegovi kakovosti govorijo same zase.

Sezono za tem, ko ste v najmočnejši evropski nogometi ligi igrali proti Liverpoolu, Sevilli in moskovskemu Spartaku, ste iz Maribora še drugič odšli. Začeli ste dobro in bili na pragu nove evropske jeseni, potem pa je po nekaj spodrsljajih v drugem delu sezone prišlo do vašega odstopa.
Pred tisto sezono se je prvič zgodilo, da smo okrepitve v klub pripeljali poleti. Pred tem smo jih pozimi, z njimi delali, jih vklopili v kolektiv, da so se navadili na delo in drug na drugega, potem pa nam je bilo v Evropi lažje.

Poleti je zgodba drugačna, časa za pripravo imaš zelo malo. Zelo hitro moraš biti na najvišji ravni, če želiš biti uspešen. Imeli smo bistveno manj časa za pripravo, a smo bili kljub temu zelo uspešni.

Proti Ludogorcu smo izpadli le zaradi zadetka manj v gosteh. Predvsem v drugem polčasu smo igrali fantastično. Na koncu se ni izšlo, a smo bili povsem blizu in odigrali nekaj dobrih tekem. Toda, ko so pričakovanja tako visoka, kot so bila takrat pri nas, ti včasih to lahko škoduje.

Ko ste po porazu proti ljubljanskem Bravu marca 2020 odstopili, za vami pa je odšel še športni direktor Zahović, je bilo zlatega obdobja mariborskega nogometa dokončno konec. Takrat ste dejali, da se je slovo kuhalo že nekaj časa. Zakaj?
Enostavno iz dneva v dan bolj čutiš, da moraš to zgodbo zapustiti. O podrobnostih niti slučajno ne bom govoril, ampak napočil je čas za slovo. To je življenje. Stvari se spreminjajo. Sprejmeš jih in greš. Olajšaš življenje sebi in drugim. Vsak se obrne v novo smer in gre svojo pot.

Maribor po vašem odhodu prvič po letu 2008 dve leti v nizu ni bil prvak, v Evropi je bil daleč od uspeha. Je čas pokazal svoje?
Seveda, o tem govorim. V trenutku, ko te imajo tam in postaneš samoumeven, to hitro postane močno narobe. Nič, popolnoma nič v življenju ni samoumevno.

Kdo je najboljši nogometaš, s katerim ste kot trener Maribora sodelovali?
Z njim sva bila skupaj le kratek čas, a zagotovo je bil Josip Iličić nekaj posebnega. Najboljši, če pogledamo, kaj vse je pozneje naredil v nogometu.

Dokazal je, da je najboljši. Res, zelo, zelo nadarjen nogometaš. Ne samo zato, ker je koga preigral, zabil gol, ampak tudi zaradi razumevanja nogometa. Čuti, kje mora biti, kaj mora narediti, stvari dojema hitreje kot ostali. Čisti talent. Ufff … Noro.

Sicer pa je največji pečat na moji karieri pustil Marcos Tavares, s katerim sva sodelovala kar devet let. Odličen karakter in nogometaš. Tudi on je bil nekaj posebnega.

Kaj vrnitev Iičića pomeni za prvo slovensko ligo?
Veliko. Zelo veliko. Res upam, da bo Jojo zdrav, voljen in pripravljen. Ker če bo tako, potem … Potem bo to neka nova, druga raven. Super bi bilo, če bo tako.

Lahko celo Maribor popelje do naslova?
Če bo maksimalno fizično in psihično pripravljen, potem lahko pripomore k temu. Da, da. Lahko … To se hitro zgodi. Na voljo je še veliko tekem, nič še ni odločenega. Res je, da Maribor za Olimpijo zaostaja za 15 točk, ampak stvari se v nogometu hitro obračajo. V to smo se večkrat lahko prepričali tudi v slovenski ligi.

Kakšne odnose imate z ljudmi, ki so v NK Maribor zdaj?
Odvisno, na koga mislite. Če ciljate na sodelavce, sem z njimi v stikih. Seveda. Z nekaterimi ljudmi iz kluba se slišimo tudi glede poslovnih zadev.

Vas na tekme in dogodke vabijo? Kdaj ste bili nazadnje v Ljudskem vrtu?
Ne, ne vabijo me. Odkar sem zapustil klop Maribora, tam še nisem bil.

Nekaj besed morava nameniti tudi Leeds Unitedu. Na slovitem Elland Roadu ste nepričakovano pristali septembra 2014, a tam ostali vsega šest tekem, na katerih niste zmagali. Kaj se je dogajalo?
Leeds United se mi je zgodil tako hitro, da težko sploh povem, kaj je bilo. Pridem, lige in fantov sploh še nisem poznal, pa smo že imeli prvo tekmo proti Brentfordu.

Sledile so si tekme ena za drugo, vmes smo nesrečno ostali brez zmage na derbiju proti Sheffield Wednesdayju, podobno je bilo še na nekaj tekmah, na koncu sem po šestih tekmah in brez zmage odšel. Škoda, saj sem hitro vzpostavil dobro komunikacijo. Videli so, da nisem nek brezveznik in razumem nogomet. Začeli smo se čutiti. V spominu so mi ostali veliki stadioni, tempo, frka … Drug planet.

Nisem se pa čutil del tega dogajanja. Sam potrebujem nekaj časa, da se zbližam z ljudmi, iščem njihovo zaupanje. Nam ni šlo. Za nameček je angleška championship liga izredno fizična, mi pa smo imeli s fiziko težave, zamujali smo v skoku, na drugi žogi … Zelo smo trpeli. Ni in ni šlo …

Kako so vas na Otoku kot Slovenca sprejeli mediji, navijači?
To je velik klub, Anglija je nogometna zibelka … Res je, da sem z Mariborom naredil veliko, ampak to zanje ni pomenilo veliko. Angleži kot Angleži …

V Leedsu vas je pričakal ekscentrični italijanski predsednik kluba Massimo Cellino. Čeprav ste prišli septembra, ste bili v tisti sezoni že tretji trener.
O njemu ne bi izgubljal besed. O njem pa res ne …

Odpustil vas je v rekordno hitrem času. Trener ste bili le 32 dni. Je res, da sploh še niste imeli stanovanja, ko ste odšli?
Res je, stanoval sem v hotelu, ni bilo pa s tem nič narobe. Bil sem v dobrem hotelu, v katerem mi ni manjkalo nič. Ko sem šel s 17 leti v Partizan, sem v isti sekundi, ko sem prišel na v Beograd, na letališču zagledal človeka, ki me je tam pričakal in poskrbel zame. Za stanovanje in vse.

Potem pa prideš drugam, kjer je drugače. Si profesionalec, moraš se znajti. Klubi funkcionirajo različno. To, da si nisem našel stanovanja, je bil bolj moj problem. Toliko se je dogajalo, da nisem imel niti časa. Imel sem druge prioritete.

Odpuščeni ste bili po domačem porazu proti Wolverhamptonu. Prvi tekmi, na kateri vas je s tribun spremljala družina.
Res je, tako je bilo. Tako to pač je, dobiš odpoved in greš dalje … Če se človek ukvarja s tem poslom in tega nima razčiščenega pri sebi, potem naj začne delati nekaj drugega. Tudi družina se navadi. Vedel sem, v kaj se spuščam. Da bo težko. Družini je verjetno težje, a jaz sem se na to navadil.

Na začetku mi je bilo težko, a veliko bolj takrat, ko sem bil še nogometaš. Ko si prepričan, da bi moral biti v prvi postavi, pa te ni niti na klopi. Ko sem bil pri Partizanu, sta me starša prvič na tekmo prišla gledati na finale pokala Jugoslavije, pa me nista videla igrati. Sedel sem ob njima na tribuni.

Po razhodu z Leedsom ste bili še na njegovi plačilni listi in se v trenerski posel vrnili šele pol leta pred iztekom dveletne bogate pogodbe, ki ste jo tam podpisali. Je bil to razlog, da vas tako dolgo časa ni bilo nazaj?
Z njimi sem se moral tožiti, bil sem brez kluba leto in pol. Zdaj se moram počasi tožariti še z vsakim. Na koncu sem dobil večino, ki mi je pripadla. Nekako smo se domenili.

Rekli ste, da vas vleče nazaj v trenerski posel. Se boste kmalu vrnili? Se že kaj dogaja?
Veste, kako je. Trenerji smo potrošna roba. Tako jaz kot drugi. Hitro se kaj zgodi. Bomo videli, kaj me čaka.

V preteklosti so vas povezovali tudi z beograjskim Partizanom. Je kaj resnice v tem?
Je, Partizan je pri meni poizvedoval že večkrat, a sem imel vedno, ko se je to zgodilo, neke druge želje. Je pa Partizan moj klub.

Kaj pa reprezentanca? Bili ste medijski kandidat konec leta 2017, ko je selektor postal Tomaž Kavčič, in tudi oktobra 2018, ko je odšel. Obakrat ste izjavili, da vas selektorsko delo ne zanima.
Večkrat sem se znašel med kandidati, do mene so prišle takšne in drugačne informacije, ampak je vprašanje, kaj je to pomenilo. Sem bil res kandidat, ali je bil to samo trač? Želja nekoga, ki o tem ne odloča. Od teh, ki odločajo, me takrat ni klical nihče. Tega ni bilo.

To, da bi postal selektor, ni moja nora obsesija. Želja je vsakodnevno delo. Dopuščam pa možnost, da se to mnenje spremeni, ampak trenutno si želim delati v klubu. Selektorsko delo me ne zanima.

Med kandidati ste bili tudi leta 2007, ko si vas je želel takratni predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl, a je nato selektor postal Matjaž Kek. Ste takrat res imeli ponudbo?
Res je.

In zakaj ste jo zavrnili?
Preskočiva na drugo temo.

Dobro. Nameniva nekaj besed zdajšnjemu stanju v reprezentanci. Ste pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024 optimist?
Lepo bi bilo, če bi se tja uvrstili. Čutim, da se je v ekipo in okoli nje naselila neka pozitiva. Po tem, kar so fantje pokazali na zadnjih tekmah, bi moralo biti nekje sveto zapisano: kompaktnost, borba, protinapad, polprotinapad.

Potem se ti poklopi. Žoga se od vratnice odbije v gol, nasprotniku gre ven. Zgodba se obrne. To je to, kar se dogaja. Ne bomo pa nikoli ekipa, ki bo dominantna proti vsem. Predvsem nas mora krasiti to, kar nas je krasilo zdaj. Vsak naj opravlja svoje delo. Naj počnejo to še naprej.

Na tekme Slovenije vas kot kapetana, ki jo je popeljal na njeno prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo 2000, na NZS vabijo?
Seveda, povabijo, ampak redko pridem, saj sem vseskozi drugje.

Konec debate, ki v resnici že dolgo ni imela nobenega smisla

Katar 2022

19. Dec 2022 14

Katar 2022

19. Dec 2022 14

Prvič po 20 letih ste bili ob koncu lanskega leta brez službe v času velikega reprezentančnega tekmovanja. Ste svetovno prvenstvo v Katarju podrobno spremljali in kako komentirate razplet?
Pred začetkom je bilo tudi z mano tako kot z vsemi. Prvenstvo je imelo slab prizvok. Čuden termin, vse težave, škandali … Toda vseeno sem si rekel, da bom malo vrgel oko na dogajanje. Bilo je slabo vreme, ležiš na kavču in nimaš kaj početi. Potem mi je postalo všeč. Na koncu sem gledal skoraj vse tekme.

Veliko novega sicer nisem videl, vse ekipe so pokazale svoj obraz. Niso želele biti nekaj, kar niso. Bile so zelo organizirane, brez nekega hitenja. Na koncu je zmagal najboljši. Glede na to, kako so igrali, kaj so pokazali in kaj počeli, so bili Argentinci zasluženo prvaki. Do naslova jih je popeljal Lionel Messi, ki je bil odličen. Razplet je pravičen.