Tihi dunajski vzpon fanta, ki je napolnil blagajno Aluminija

Nogomet 25. Feb. 20227:00 > 9:376 komentarjev
Delite:
Dejan Petrovič med pogovorom za Sportklub. FOTO: Uroš Skaza.

Dejan Petrovič je do uveljavitve v največjem avstrijskem nogometnem klubu Rapidu prišel po nevsakdanji poti. V intervjuju za Sportklub je najdražji nogometaš v zgodovini Aluminija spregovoril o tem, kaj vse je na njej preživel. Sploh zadnje leto na Dunaju zanj ni bilo lahko. Govoril je tudi o preglavicah, ki bi mu jih tam povzročila vijolična barva, o zmešnjavi s svojim priimkom in še o marsičem. Tudi o sanjah, povezanih s slovensko reprezentanco.

“Mislim, da sem izbral pravo pot,” nam je prejšnji teden ob robu dunajskega obiska v hotelskem lobiju, kjer smo se po tekmi z Vitessejem dobili pozno zvečer, povedal 24-letni osrednji vezist.

Ciljal je na nogometno pot, ki jo je do zdaj prehodil. Medtem ko se je večina najboljših slovenskih nogometašev uveljavila v kakšnem izmed tradicionalnih slovenskih nogometnih centrov, se je on na velik oder prebil iz majhnega Aluminija.

V članski ekipi je zanj debitiral s 17 leti in pet let oziroma 120 nastopov pozneje za pol milijona evrov, kar je rekordna prodaja v zgodovini kluba, odšel v Rapid. “Tukaj se počutim odlično, tako v klubu kot sicer. Klub je velik, mesto pa izjemno in ponuja marsikaj,” je povedal Dejan Petrovič in ne Petrović, kot ga nepravilno poimenuje večina medijev. Tudi mi smo ga.

“Res je, nisem Petrović, ampak očitno je nekdo začel s tem, potem pa se je prijelo. Večina ljudi, tudi tukaj v Avstriji, misli, da sem Petrović, a me to ne moti. Vseeno mi je,” je povedal preprost in miren fant, rojen v slovensko družino iz Rač blizu Maribora, kjer je s štirimi leti tudi začel nogometno pot.

FOTO: Uroš Skaza.

“Moj oče je bil nogometaš in v prvih letih tudi moj trener. Starša me na nogometni poti podpirata in sta moja največja navijača. Živita za nogomet. Nič čudnega, saj sem edinec,” se je zasmejal vezist, ki je oboževal Xavija Hernandeza in zaradi njega na hrbtu nosi dres s številko šest zeleno-bele barve. Vijolične, na katero prisegajo Štajerci, a na njegovo žalost tudi največji Rapidov tekmec Austria, ne sme nositi. “Če bi bilo drugače, bi v klubu ponoreli,” je priznal.

Pri odgovorih je bil precej kratek in tih. Verjetno tudi zaradi tega, ker medijskega nastopanja ni vajen. Ko se preseli na igrišče, je povsem drugače. Znajde se brez najmanjših težav. Z Rapidom, 32-kratnim avstrijskim prvakom, je v zadnjih dveh letih dosegal odlične rezultate in vseskozi igral. V dveh sezonah je do zdaj zbral 71 nastopov. V tej 27, pa čeprav je imel veliko zdravstvenih težav.

“Debi v članski reprezentanci!” pa je kot iz topa izstrelil, ko smo ga povprašali o njegovem najlepšem nogometnem spominu. Nekdanji mladi reprezentant, ki je nastopil tudi na lanskoletnem domačem evropskem prvenstvu, je v selekciji Matjaža Keka debitiral pred letom in pol, potem pa ga v zadnjem letu zraven ni več bilo. Upa, da bo že naslednji mesec spet zraven.

Potihoma. Na tak način, kot se v Avstriji prebija v ospredje, si nekoč želi tudi vrhunca, o katerem sanja. “Nastop na velikem tekmovanju s Slovenijo,” nam je ob koncu pogovora, ko je ura že odbila polnoč, namreč odgovoril na vprašanje, kaj je njegov največji nogometni cilj.

Potem je odhitel domov na ogled posnetka in analiz, ki jih opravi po vsaki tekmi, zjutraj pa že na trening. S trdim delom se daleč pride. Tudi iz majhnega Kidričevega oziroma, če hočete, iz Rač.

Čeprav je Mariborčan, mora na Dunaju prisegati na zeleno barvo. FOTO: Uroš Skaza.

Kako gledate na svojo nogometno pot? Ste eden redkih slovenskih nogometašev, ki ste iz majhnega kluba, kot je Aluminij, prestopili v ugledno tujo sredino in se tam tudi uveljavili.

V manjšem klubu je malce lažje dobiti priložnost. V Kidričevem sem jo dočakal res hitro. Že kot precej mlad sem nabral veliko število tekem in izkušenj. Zdi se mi, da je bila to prava pot. Slovenska liga je kakovostna. Na tekmah je veliko skavtov iz tujine. Kar nekaj uglednih klubov je že nakupovalo pri nas. Vsekakor sem bil, ko je prišla ponudba Rapida, zelo zadovoljen.

Kaj se je ob koncu zimskega prestopnega roka 2020 sploh dogajalo?

Govoric je bilo veliko, ampak dokler ne pride do ponudbe, ni dokončnega še nič. Dogovarjanje z Rapidom je trajalo kar nekaj časa. Sploh v zadnjih dneh pogajanj je bilo napeto. Vsi so bili živčni. Šele, ko sem podpisal pogodbo, je bilo konec. Do takrat o prestopu na Dunaj nisem bil prepričan, ampak na koncu, ko je do prestopa prišlo, je sledilo veliko zadovoljstvo, navdušenje.

Kako je bilo, ko ste kot mlad fant prvič prišli v tujino? Nov jezik, novo okolje, neznani soigralci …

Meni je bilo lažje, saj je v klubu kar nekaj nogometašev s področja nekdanje Jugoslavije, tako da ni bilo toliko težav. Tudi z jezikom ne. Vsi so mi pomagali, mi prevajali. Marsikdo zna tudi angleško. Ni bilo težko. Denar, ki je s prestopom prišel? Seveda, marsikoga so zanimale številke, ampak to je tudi vse. Ostalo je tako, kot je bilo. Sem isti človek, kot sem bil pred tem.

S kom se v klubu najbolj ujamete?

Z “našimi”, seveda. (smeh, op.p.) S soigralci smo se dobro ujeli. Pogosto se družimo tudi zunaj nogometnih igrišč, čeprav je res, da je bilo zdaj zaradi pandemije vse povečini zaprto, tako da prav veliko priložnosti ni bilo.

Sicer pa je življenje na Dunaju povsem normalno. Nogomet je priljubljen, a ne tako zelo, da bi te ljudje na ulicah prepoznavali. To je veliko mesto. Tu in tam te kdo ustavi, prosi za avtogram ali sliko, to pa je tudi vse. Super je.

FOTO: Uroš Skaza.

Roberta Berića, ki je gole za Rapid zabijal pred leti, se na Dunaju še spomnijo?

Da, nekateri moji soigralci so tudi igrali z njim. O njem so mi povedali marsikaj. Predvsem to, da je bil odličen napadalec. Govorili so mi o tem, koliko golov je zabil za Rapid. Zdaj, ko je brez kluba, so se pojavile govorice, da se bo vrnil, a mislim, da dlje od tega ni prišlo.

Pa Milenka Ačimovića, ki je navduševal v majici vašega mestnega tekmeca Austrie? Se ga na Dunaju še spominjajo?

Da, tudi o njem me tu in tam kdo kaj vpraša. Je pa on igral za našega velikega rivala, o Austrii se pri Rapidu ne pogovarjamo prav veliko. Med kluboma vlada res veliko rivalstvo. O nogometaših Austrie v našem klubu ne govorimo.

Kako veliko je rivalstvo med Rapidom in Austrio?

Zelo. Precej večje, kot je tisto med Mariborom in Olimpijo pri nas. V naši garderobi je vijolična barva prepovedana. Bog ne daj, da v klub prideš s kakšnim kosom oblačila ali česarkoli, kar je vijolične barve. Ljudje bi ponoreli. Na derbijih je zelo vroče. Stadioni so polni in eksplodirajo. Nisem pa glede tega rivalstva do zdaj doživel še nič slabega. Ne gre čez mejo.

Kakšno je vzdušje na dunajskih derbijih?

Zelo dobro. Dvakrat sem ga igral. Na njihovem stadionu, tako da so prevladovali navijači Austrie. Vzdušje je bilo res peklensko. Zmerjanje, žvižganje in podobno. Užival sem. Takšna navijaška kulisa te še bolj spodbudi. Kot nogometaš si še bolj motiviran.

Ste presenečeni nad tem, kako dobro in hitro ste se pri Rapidu znašli?

Da, malce presenečen sem bil predvsem, kako hitro sem dobil priložnost. Prejšnji trener me je v igro postavil že po treh treningih. Najprej ni bilo lahko. Razlika je bila precejšnja. Že na tretji, četrti tekmi sem igral proti Salzburgu, ki je daleč najboljši avstrijski klub.

Šele takrat sem videl, za kako višjo raven nogometa gre. Veliko bolj agresivno se igra, tempo je višji. Ni se lahko navaditi, ampak s pridnim delom na treningih se sčasoma da. Počasi prideš notri in začneš igrati bolje.

Za Rapid, odkar je pred skoraj natanko dvema letoma prišel na Dunaj, redno igra. FOTO: Guliverimages.

Koliko ste kot nogometaš od prihoda na Dunaj napredovali?

Mislim, da precej. Hitro sem se moral navaditi na nove razmere, igra tukaj je precej hitrejša. Glede tega sem napredoval. V igri nimaš prav veliko časa. Razmišljati moraš hitreje. Zdi se mi, da je to največja razlika.

Vaši plusi in minusi?

Minus so verjetno dueli, agresivnost. Na tem bo še treba delati. Tudi mirnost v igri. Dobre stvari? Ne vem, kaj bi povedal. O sebi je vedno najtežje govoriti.

Z rezultati Rapida v zadnjih dveh letih ste zadovoljni?

V zadnjih dveh sezonah smo bili dvakrat drugi, kar je dober rezultat, glede na to, da je Salzburg v Avstriji brez konkurence. Vemo, kako dober je.

V tej sezoni pa smo začeli nepričakovano slabo. Borimo se. Izgubljamo tekme, na katerih do konca tekme vodimo. Razen s prvim delom te sezone sem lahko s tem, kar smo dosegali prej, zelo zadovoljen. Vse je super.

Je ob slabih rezultatih pri Rapidu čutiti pritisk?

Začuti se ga, seveda, saj gre za velik klub. S strani medijev, navijačev, znotraj kluba … Na vsaki tekmi skušamo zmagati. Cilji Rapida so vedno najvišji. Nam pa preostane predvsem borba za drugo mesto.

Salzburg je daleč pred vsemi. Naš cilj je vedno Evropa. V zadnjih dveh letih smo ta cilj izpolnili. Zdaj igramo v konferenčni ligi (Rapid je včeraj iz nje izpadel, op.p.), upam pa, da bomo v naslednji sezoni igrali v ligi Europa.

Vaš najlepši nogometni spomin v dresu Rapida do zdaj?

Tekma proti West Ham Unitedu v Londonu. Pred 60 tisoč ljudmi. To je bilo res izjemno. Velik, moderen stadion, super vzdušje, pravi nasprotnik. Ni lepšega.

Z Rapidom je bil dvakrat avstrijski podprvak, z njim pa lani zaigral tudi v ligi Europa. FOTO: Guliverimages.

Pa najslabši?

Morda poraz proti Salzburgu, ko smo izgubili z 2:7. Takega poraza ne pozabiš kar tako. Salzburg je res neverjetno dober, kar kaže tudi z nastopi v Evropi. Nihče mu ne more blizu. Niti mi ne. Ne najdemo recepta zanj.

Ste v zadnjih dveh letih na Dunaju razen porazov izkusili še kaj slabega?

Bolezni in poškodbe. Teh težav je bilo kar nekaj. Najprej mononukleoza, zaradi katere sem bil odsoten mesec in pol, potem sem se okužil s covidom, ponagajala pa mi je tudi hujša poškodba gležnja. Vse skupaj sem bil zaradi tega odsoten tri mesece in pol.

S preostalimi slovenskimi nogometaši, ki igrajo v Avstriji, komunicirate?

Da, predvsem z Jonom Gorencem Stankovićem in Žanom Rogljem. Zdaj je prišel tudi Sandi Ogrinec. Z njimi se poznamo iz reprezentančnih selekcij. Z Benjaminom Šeškom se še nisva spoznala. Ni pa nič posebnega, ko igramo proti njim. Tekma kot vsaka druga.

Kako dobro Avstrijci poznajo slovenski nogomet?

Bolj slabo. Poznajo Maribor in Olimpijo, potem se pa počasi konča. Ko sem povedal, da prihajam iz Aluminija, nihče še ni slišal za ta klub.

Pa avstrijsko-slovensko rivalstvo pri ostalih športih, predvsem zimskih? Za nami so zimske olimpijske igre v Pekingu …

Da, zdaj je bilo kar nekaj zbadanja. Predvsem po ekipni tekmi smučarjev skakalcev, tudi pri smučanju. Avstrijci so na zimske športe precej navezani. Veliko je bilo govora o tem.

V prvi slovenski ligi je v dresu Aluminija odigral 104 tekme in dosegel tri gole.

Kako težak je bil preskok iz Kidričevega na Dunaj glede občinstva?

To je bilo res nekaj povsem novega zame. Res je tudi, da so, odkar igram v Avstriji, vedno omejitve, tako da polnih stadionov še nisem doživel, a sem že na prvi tekmi igral pred 23 tisoč navijači.

Pa potem v Evropi proti West Ham Unitedu, ko je bilo v Londonu prek 60 tisoč gledalcev. Noro je bilo. V takšnih tekmah nogometaši uživamo. Pred takšnim številom gledalcev je igrati celo lažje. Pozabiš na vse in uživaš. Daš vse od sebe.

Vaš nekdanji klub Aluminij, ki se bori za obstanek, spremljate?

Sem v stikih s tistimi, ki so tam ostali. Čeprav se jih je precej zamenjalo. Res je, da je Aluminij z drugim delom sezone začel slabo, a ima do konca na voljo še veliko tekem, da stvari obrne v drugo smer. Verjamem, da bo spet obstal. Že lani je bilo podobno, pa se je na koncu izvlekel.

Preidiva še na reprezentančno tematiko. Najprej mlada reprezentanca, za katero ste zbrali 12 nastopov in z njo zaigrali tudi na lanskoletnem evropskem prvenstvu, na katerem ste izpadli v predtekmovanju.

Lepa izkušnja, dogajalo se je marsikaj, zgodba pa se je zaključila z evropskim prvenstvom. Upali smo, da bomo tam prišli do boljšega rezultata, ampak končalo se je, tako kot se je. Kljub temu imam na vse glede mlade reprezentance prav tako zelo lepe spomine.

Malo sem, tako glede mene kot reprezentance, razočaran z evropskim prvenstvom, ampak igrali smo proti res kakovostnim nasprotnikom. Bili smo v zelo zahtevni skupini, v kateri je bilo težko pričakovati kaj posebnega. Žal mi je predvsem, da vzdušje na tekmah zaradi omejitev ni bilo takšno, kot bi bilo sicer. Sploh v Ljudskem vrtu bi bilo lepo.

Kaj se vam je z evropskega prvenstva najbolj vtisnilo v spomin?

Morda kakovost Španije, proti kateri sem imel včasih občutek popolne nemoči. Zanimivo je, kako dobri nogometaši so, čeprav so stari komaj 20 let. To je nek drug svet. Najbolj me je navdušil Brahim Diaz, ki zdaj tudi pri Milanu kaže, da je res odličen nogometaš. Pri Italijanih je bil noro dober Patrick Cutrone.

Za mlado reprezentanco je na lanskoletnem evropskem prvenstvu odigral vse tri tekme. FOTO: Guliverimages.

Članska reprezentanca. V njenem dresu ste debitirali oktobra lani na prijateljski tekmi proti San Marinu (4:0) in nekaj dni pozneje za Slovenijo zaigrali še na tekmi lige narodov proti Moldaviji (4:0).

Že vpoklic je bil nekaj posebnega, velika čast. Ko prideš na zbor, niti ne veš, ali boš dobil priložnost ali ne, ampak si zadovoljen, ker si zraven. Ko zaigraš, je vse skupaj še bolj posebno. Na tisti tekmi smo tudi zmagali, tako da so spomini res lepi.

Tudi vzdušje v reprezentanci je bilo sijajno. Takrat smo sicer igrali v ligi narodov in nam je šlo dobro, težko pa povem, kako je, ko so rezultati slabši, ampak se mi zdi, da ni težav. Fantje so super, prava klapa. Užival sem.

Ste bili presenečeni, da vas od takrat naprej zraven ni bilo več?

Morda sem res pričakoval kakšno priložnost, ampak, kot sem rekel, za mano je zahtevno leto. Vseskozi sem bil poškodovan ali bolan. Upam, da bo letos bolje in spet dočakam klic selektorja.

Že naslednji mesec, ko reprezentanco čakata prijateljski tekmi proti Hrvaški in Katarju?

Seveda. Upam, da bom zraven.

Kakšne načrte imate z reprezentanco?

Reprezentanca je moj velik cilj. Želim si, da bi se tja najprej prebil in potem tudi ustalil, tako kot vsi pa sanjam predvsem o tem, da bi se Slovenija kmalu spet uvrstila na veliko tekmovanje, jaz pa bi bil zraven.

Dobro se spominjam gola Zlatka Dedića in vseh tekem na svetovnem prvenstvu, ki so sledile za tem. Takrat sem postal še bolj odločen, da postanem nogometaš in nekoč tako evforijo doživim tudi sam.

V članski reprezentanci je debitiral na prijateljski tekmi proti San Marinu oktobra 2020.

Klubski cilji za prihodnost?

Želim si seveda še višje, še dlje. Tako je, odkar sem prišel na Dunaj. Z Rapidom se nočem zadovoljiti. Upam, da bom še dobre pol sezone ali pa sezono igral tukaj, potem pa sledi naslednji korak.

Kakšne so želje za naslednji korak?

Želja vsakega nogometaša je, da bi zaigral v eni izmed petih najmočnejših lig. Katera bo, če bo, me niti ne zanima. Glede tega ne bom izbirčen.

Bi vas morebitna ponudba Salzburga premamila?

Bi razmislil, kaj več pa ne povem.

Pa ponudba Austrie?

O, ne. To pa ne. Kaj takega ne pride v poštev. (smeh, op.p)

Komentari

Vaš komentar