"Dokler nisi v takšni situaciji, ne veš, kako težko je"

Foto: jure Banfi

Čeprav je v letošnji sezoni znova postal slovenski državni prvak, tega ni storil na način, na kakršnega bi si sam najbolj želel. Marku Zabukovniku sezona 2025/2026 ne bo ostala v najlepšem spominu, saj je zaradi hude poškodbe zadnjih nekaj mesecev preživel v bolniški postelji in na terapevtskih mizah. Še več, nesrečno naključje mu je vzelo tudi prvi karierni skok na tuje, ob njegovi skorajšnji vrnitvi na zelenice pa smo preverili, kakšni so njegovi načrti za prihodnost.

Življenjska in nogometna zgodba Marka Zabukovnika je precej specifična.

V času, ko se je kot nogometaš Radomelj prebijal iz mladinske v člansko konkurenco, so se mlinarji kot za stavo selili med prvo in drugo ligo. Finance kluba so bile temu primerne, plače nogometašev pa takšne, da je odraščajoči najstnik takrat resno razmišljal o tem, da bi se popolnoma posvetil šoli in nogomet odrinil na stranski tir.

Zdaj vemo, da se je njegova kariera razpletla povsem v drugo smer. V Radomljah je zablestel do te mere, da je postal eden stebrov novega celjskega nogometnega projekta, skozi katerega je dvakrat postal državni prvak, se veselil tudi v pokalu ter spisal nekaj zares velikih evropskih zgodb. Nenazadnje mu je njegov astronomski vzpon kariere prinesel tudi mesto v slovenski repreznentanci, bil pa je tudi tik pred prestopom na portugalsko, kjer je bil zanj že pripravljen dres Rio Aveja.

A lani jeseni se je med evropskimi kvalifikacijami zgodila poškodba, ki je vse obrnila na glavo. Mariskaj se tako pri Marku Zabukovniku začenja znova, mi pa smo ga pred novim poglavjem kariere povabili k nekoliko daljšem pogovoru.

Intervju: Mark Zabukovnik

Najprej nas seveda zanima, kakšno je vaše zdravstveno stanje. Vrnili ste se v kader Celja na tekmi z Muro, a naj še ne bi bili pripravljeni za največje napore. Kakšno je trenutno stanje s potekom rehabilitacije po poškodbi?

Sem v fazi ‘return to play’, kot temu pravijo trenerji. Priključen sem treningom ekipe, zaključil sem z individualnim programom, celoten trening opravim z ekipo. Nabiram občutke igre v prostoru, dinamike, duela, to je zadnji korak, preden se vrnem v tekmovalni pogon.

Trener me je na zadnji tekmi vrnil v kader moštva, da sem bil zraven, ko se je potrdil državni naslov in smo se skupaj lahko poveselili.

Je načrt, da se že v tej sezoni vrnete na tekme?

Veliko se pogovarjamo o tem, veliko ljudi me sprašuje to. Primarni cilj je, da bom maksimalno oddelal priprave in da bom v popolnosti pripravljen takrat, ko se začnejo kvalifikacije za ligo prvakov. Če pa bo kakšna minuta že v tem tekmovalnem obdobju, o tem se bomo pogovarjali s trenerjem in kondicijskimi trenerji.

Gre za poškodbo, po kateri dolgo časa nisem igral in treniral z ekipo. Posledično pričakujem, da bo potrebno malce več časa, da se mi bodo povrnili pravi občutki ter samozavest na igrišču.

Vemo, v kakšnem trenutku se vam je zgodila ta poškodba. Pred vami so bile velike stvari, tudi odmeven prestop oziroam naslednji korak v karieri. Kakšni so bili ti meseci, tudi z mentalnega vidika?

Rekel bom takole. Dokler nisi v tej situaciji, ne veš, kako težko je. Leto prej sem imel v slačilnici ‘Armo’ (Armandasa Kučysa, op. a.), ki je šel skozi vse to. Bil sem praktično vsak dan z njim, a nisem zares čutil, kako mu je. Zgodilo se je, kar se je zgodilo in moral sem iti čez to. Sploh na začetku, ko se ti prepletata jeza in razočaranje, pa je to kombinacija za najslabše odločitve. Mogoče sem takoj po poškodbi slabo odreagiral in bi moral kaj narediti drugače.

Prvih nekaj mesecev je bilo težkih, pred tem sem bil navajen vsak dan nekaj početi, biti na igrišču in tekmovati, v ozadju so bila še druga dogajanja, nato pa se čez noč vse obrne, ko se moraš spet učiti hoditi in teči. Dokler nisi v tej situaciji, res težko veš, kako je.

Zdaj je lažje, najtežji del rehabilitacije je mimo, dobil pa sem veliko spoštovanje do vseh, ki so šli čez to, a se vrnili na visok nivo. Sicer imaš podporo trenerjev in fizioterapevtov, ampak ti si tisti, ki mora v glavi iti čez to. Mentalni del je najtežji.

Kako blizu je bil poletni odhod iz Celja, ko smo napovedovali vaš odhod v portugalski Rio Ave?

Nočem preveč govoriti o tem, ker se je zgodba razvila povsem v drugo smer. Veliko se je pisalo v medijih, informacije so bile točne, tako bom rekel, ampak zgodba se je razvila drugače.

Sezono ste zaradi poškodbe spremljali s strani. Jasno, zagotovo pa s posebnim zanimanjem, saj je bil nenazadnje njen razplet pomemben tudi za vašo nadaljnjo kariero. Kakšno je bilo to obdobje?

Mislim, da smo bili celotno sezono dominantni, že začeli smo jo s serijo zmag ter z zmagami začeli tudi v Evropi. Seveda je bilo vmes tudi obdobje rezultatskega padca, ki je bilo posledica menjav trenerjev, a smo se hitro pobrali in z novim trenerjem nanizali sedem zaporednih zmag. Imamo tudi najboljši napad lige, tako da ni dvoma, da smo zasluženo prvi.

Je Celje, ne samo v tej sezoni, ampak v celotnem zadnjem obdobju najboljši klub v Sloveniji?

Kar se letošnje sezone tiče, to govorijo tudi številke. Ne pozabimo tudi, da smo zdaj nanizali sedem zmag zapored in v tem obodbju premagali vse trenutno najmočnejše ekipe v Sloveniji – torej Maribor, Olimpijo in Koper, tu je še zmaga v konferenčni ligi proti AEK-u.

Če pa pogledamo zadnje štiri sezone … V naslovih je 2:2 v primerjavi z Olimpijo. Ne vem, škoda, da nismo v tej sezoni Olimpije premagali še v pokalu. Smo pa bili uspešni tako v prvenstvu kot tudi v Evropi in to je naš cilj tudi v prihodnje.

Marsikdo je pričakoval, da bo Celje z odhodom Alberta Riere, po domače povedano – razpadlo. Vemo, da je bil več kot trener in da je odločal o malodane vsem – od najpomembnejših kadrovskih odločitev do malodane pralnega praška, ki ga bo uporabljala Nataša, ki skrbi za opremo igralcev. Kako si ti doživel ta njegov odhod?

Verjamem, da je Albert Riera stvari dvignil na nivo, na katerem bodo ostale tudi v prihodnosti. Ne samo, kar se tiče prve ekipe in treningov, ampak na ravni celotnega kluba. Prinesel je to zmagovalno mentaliteto in prepričanje, da lahko tekmujemo z vsakim. To bo ostalo tudi po njegovem odhodu.

Povsem razumljivo pa je, da po odhodu takšnega trenerja pride do določenega padca. Njegove metode so bile specifičine, igralci pa smo v celoti sprejeli njegov način dela in to nam je prinašalo tudi rezultat. Kar je bilo najbolj pomembno, je to, da je klub in ekipa po njegovem odhodu znala odreagirati in da smo ta padec hitro ustavili.

Njegov začetek poglavja v Nemčiji ni bil ravno optimalen. Kako vi gledate na njegov velik preskok v karieri, ko je vendarle zdaj v nekem povsem drugačnem nogometnem svetu. Ste morda pričakovali, da bo tam takoj naredil rezultat?

Težko si je sploh predstavljati, kakšna je razlika med Celjem in Frankfurtom. To je treba poudariti in biti realen. Tam so zahteve popolnoma drugačne, vse je na precej višjem nivoju. Vemo pa, da njegove metode potrebujejo nekaj časa, preden jih igralci sprejmejo, se navadijo na njegove zahteve in jih udejanijo v praksi.

Mislim, da je bil njegov začetek precej uspešen, sploh če se zavedamo, v kakšnem stanju je prevzel klub. Zdaj potrebuje prestopni rok in priprave, da ekipa sprejme njegov način dela in če bodo potrpežljivi, bo rezultat zagotovo prišel. Če bo dobil podporo kluba in mu bodo igralci zaupali, potem bo uspešen. Ni pa nobenega dvoma o tem, da gre za vrhunskega trenerja in res mu želim vso srečo.

V zadnjem času se glede prihodnosti Celja veliko pogovarjamo o iztekajočih pogodbah nekaterih nosilcev igre, kot so Žan Karničnik, Nikita Iosifov in Juanjo Nieto. Kakšno je prevladujoče mnenje v slačilnici, kako pomembno bi bilo za klub, da ostanejo v Celju?

To res ni vprašanje, na katerega lahko odgovorim jaz. To je vprašanje za vodstvo kluba, ki ima zagotovo svoje načrte in pa za nogometaše, ki so v to vpleteni.

Moj pogled pa je takšen, kakršnega najbrž deli večina tistih, ki vse skupaj spremljajo od zunaj oziroma kar sporočajo tudi navijači. Dejstvo je, da gre za zelo kvalitetne, zelo pomembne nogometaše, ki imajo tudi v slačilnici status vodij. Ampak na koncu je odločitev njihova in želim jim, da bodo spejeli takšno, s katero bodo sami najbolj zadovoljni.

Še beseda ali dve o Vitorju Campelosu? Kakšne so bile njegove metode, da je tako preporodil ekipo? Zakaj je vse tako hitro kliknilo, da ste takoj nanizali kar sedem zmag?

Od prvega dne, odkar je prišel v klub, je imel jasno idejo, kako želi, da njegova ekipa igra nogomet. Njegove metode dela so drugačne, kot smo bili vajeni pri prejšnjih trenerjih, a ker so hitro sledili dobri rezultati, mu je ekipa takoj začela zaupati. Zelo pomembno pa je tudi to, da zelo jasno pove, kaj pričakuje od vsakega posameznika na igrišču in slednjemu potem ne preostane drugega, kot da to sprejme. Sicer bo pač počel nekdo drug.

Trener je v klub prišel tik pred tekmo s Koprom, ko je imel pred zelo pomembnim dovobjem na voljo le dva treninga. Vsi vemo, da takrat Celje ni bilo najbolj atraktivno, ampak takrat je bil pomemben rezultat in tega smo dosegli. To je bila prelomnica sezone. Sledila je še tekma z AEK-om, kjer smo bili razbremenjeni in krivulja se je obrnila navzgor.

Od kod ta ekpresna sprememba iz ‘razbite vojske’, v stabilno moštvo, ki ima zelo dobro uravnotežen napad in obrambo?

Ta stabilnost izhaja iz dejstva, da gre za trenerja, pri katerem je zelo pomembna organiziranost ekipe na igrišču. Začne se pri stabilni obrambi in sami vidite, da prejemamo zelo malo zadetkov. V napadu pa imamo to individualno kvaliteto, da dosegamo tudi veliko zadetkov. Rezultati so dvignili samozavest ekipe, ki verjame trenerju in njegovim načelom.

Po poškodbi se boste v ekipo vrnili kot ena od velikih ‘okrepitev’ za naslednjo sezono. To pričakujejo soigralci, javnost, navijači, vodstvo kluba. Je to privilegij, zavedanje, kako ste cenjeni, ali nemara celo pritisk?

Pritisk zagotovo ni. Nima smisla, da razmišljam preveč naprej, pomembno je imeti kratkoročne cilje. Najprej se moram vrniti k osnovam. Začel sem trenirati z ekipo, zdaj moram spet osvojiti osnovne principe, nogometno koordinacijo. To je nekaj, kar bo trajalo.

Ostati moram miren, načrt je jasen in če bo šlo vse v pravi smeri, me ne skrbi, da ne bom kmalu na pravem nivoju. Najbolj pomembno pa je, da si povrnem to samozavest. To bom najprej počel na treningih, potem pa, ko bom res samozavesten in popolnoma pripravljen, se bom vrnil na igrišča. Napačno pa bi bilo razmišljati o tem, kje sem bil, ko sem se poškodoval in računati na to, da bom takoj na tem nivoju.

Pomembno je tudi zaupanje s strani trenerja, strokovnega štaba, igralcev in tudi navijačev. Ob tej priložnosti bi se rad lepo zahvalil vsem omenjenim za podporo in pozitivna sporočila v času moje odsotnosti.

Če potegneva črto, v Celje ste prišli skorajda na začetku tega novega projekta. Kje je danes, štiri leta kasneje, klub, če vse skupaj primerjate s tistim obdobjem?

Že samo, če pogledamo rezultate, je klub pred tisto sezono, ko sem prišel sam v Celje, končal na osmem mestu. Potem pa smo bili drugi, nato prvaki, dobro, lani nismo bili na vrhu, a vemo, kaj smo storili v Evropi, letos pa smo znova prvaki.

Ni dvoma o tem, da je klub zrasel. Veliko je k temu pripomoglo tudi to, da smo vsi skupaj veliko potovali po Evropi in gostovali tudi pri zelo velikih klubih, kjer so se ljudje na vseh ravnega celjskega kluba marsikaj naučili in skušajo to zdaj prenesti na delovanje Celja. Vsa področja kluba delajo dobro, vsi dajejo svoj maksimum in vsi so prispevali svoj del k temu, da je klub v zadnjih letih napredoval tako, kot je.

To je pripeljalo do tega, da smo pripravljeni na naslednje izzive. Torej na stopničko ali celo dve naprej v Evropi.