Večkrat smo že poudarili, da je izpostaviti posameznike v tej slovenski reprezentanci, ki deluje tako enotno in moštveno, zelo težko. A to, kar sta včeraj pokazala Jaka Bijol in Vanja Drkušić, si zasluži poseben besedni 'spomenik'.
Ko med pripravo na tekmo in analizo nasprotnika prebiraš imena, kot so Harry Kane, Bukayo Saka, Phil Foden in Jude Bellingham, ti prav lahko pri srcu ob teh velikanih svetovnega nogometa ne more biti. A slovenska branilca Jaka Bijol in Vanja Drkušić sta ob pomoči znova odličnih Žana Karničnika in Erika Janže poskrbela, da to teh zvenečih nogometaših danes ne govori nihče. Kot miši so skriti v svoje luknje in čakajo novo priložnost, da zablestijo. Upajoč, da se na drugi strani ne bodo znašli takšni bojevniki, kot so bili včeraj slovenski nogometaši.
Harry Kane je ponoči ‘sanjal’ Jako Bijola. Branilec Udineseja je ob za mnoge najboljšem napadalcu sveta deloval kot neprebojni zid in v obup spravljal zvezdnika münchenskega Bayerna. Pomočniku selektorja Boštjanu Cesarju je bržkone še kako igralo srce, ko je gledal, kako njegov naslednik pametno slovitega Kana pred vsakim duelom s kratkim kontaktom malce vrže iz ravnotežja, mu pred in v kazenskem prostoru ne pusti niti decimetra praznega prostora, v zračnih dvobojih pa popolnoma zasenči angleško številko devet.
Dvomov ni bilo več že prej, zdaj pa o tem sploh ni debate – Jaka Bijol je prerasel okvirje Udineseja in pred njim je prestop, kakršnih v slovenskem nogometu ni bilo veliko, če sploh kakšen. Omenjal se je Inter, omenjal se je Lazio, zdaj pa je velika Anglija s svojo Premier ligo videla, kaj zmore in zna poveljnik slovenske obrambe. Telefon Bijolovega zastopnika bo v teh dneh pregorel.
Prišel, videl, dominiral
Nič drugače ne bo niti s komunikacijskimi napravami tistih, ki skrbijo za kariero Vanje Drkušića. Nekdanji član Brava je Kekovo odkritje turnirja. Robustni branilec je selektorjevo zaupanje vnovčil do popolnosti, sijajno je odigral že partiji proti Danski in Srbiji, nič slabše pa se branilec Sočija ni kosal niti z angleškimi zvezdniki.
Sploh Philu Fodnu je že po nekaj minutah z nekaj odločnimi drsečimi starti v slogu – malo po žogi, malo pa tudi po nogah – pokazal, kdo je gospodar na igrišču. Ja, Boštjanu Cesarju je spet sijal nasmeh z obraza. V nadaljevanju tekme pa je s svojo postavitvijo in predvidevanjem angleških podaj v kazenski prostor kot po tekočem traku žoge izbijal iz našega kazenskega prostora.
Proti reprezentanci, kakršna je Anglija, Jan Oblak ni imel veliko dela. To vse pove o tem, kakšno tekmo so odigrali naši branilci.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje