Z Edoardom Rejo, najslovitejšim trenerskim imenom v zgodovini slovenske nogometne lige, smo se pogovarjali o Gorici, Brdih, dirki po Italiji, Napoliju in seveda tudi o tem, kako zares blizu klopi slovenske reprezentance je v preteklosti bil.

“Se bova pogovarjala v italijanskem in slovenskem jeziku?” nas je pred začetkom pogovora vprašal Edoardo Reja. Mister, kot ga po vzoru italijanskega nogometnega besednjaka kličejo tudi v Novi Gorici, je bil malce razočaran, ko smo mu odgovorili, da italijansko ne znamo.

“Slovensko zadnjih 50 let nisem govoril prav veliko, tako da mi ne gre najbolje,” je povedal sloviti Italijan slovenskih korenin, ki je v preteklosti vodil številne znane klube in v vlogi trenerja Atalante, Lazia, Napolija in Vicenze v italijanski prvi ligi zbral kar 277 tekem.

Zdaj, po letih povezovanja s slovensko reprezentanco, je le prišel v slovenski nogomet. Gorico, štirikratnega državnega prvaka, je prišel reševati pred novim izpadom iz prve lige.

“Po odhodu s klopi Albanije sem nameraval končati trenersko pot. No, zdaj pa sem tu,” je v smehu povedal sloviti trener in dodal, da načrtov za prihodnost ne dela. “Sem v letih, ko je treba živeti za danes,” je dejal 77-letnik, ki ga od doma v Ločniku do novega delovnega mesta po novem loči le nekaj kilometrov.

Nekaj časa se vas je povezovalo s klopjo Gorice, naposled ste na njej pristali. Kako je do tega prišlo?
S predsednikom Gorice Urošem Blažico imava v Italiji skupne prijatelje. Ko sem končal z delom v Albaniji, me je povabil v klub, a sem mu rekel, naj počaka. Nisem več želel delati kot trener. Bolj sem se videl v kakšni drugi vlogi.

Potem se je zgodilo, da ekipi ni šlo, zato me je še enkrat prosil, če prevzamem ekipo. Takrat sem se odločil, da izziv sprejmem. Z menoj so prišli tudi moji pomočniki. Zdaj smo tukaj in skušamo storiti kaj dobrega, če bo to mogoče. Nekaj smo že naredili, še veliko dela pa nas čaka. Bomo videli, kaj se bo na koncu izcimilo iz tega.

Ste, ko ste končali z delom v Albaniji, nameravali končati trenersko pot?
Da. Mislil sem, da bom postal upokojenec, ampak potem se je oglasila Gorica. Doma sem pet minut stran, govorim slovensko, zato sem si rekel, da bom poskusil. Sprva sem mislil, da v kakšni drugačni, bolj svetovalni vlogi, ne na igrišču. Zdaj se je zgodilo, da sem pristal prav tam.

Ste imeli še kakšne ponudbe? Govorilo se je, da so vas snubili celo nekateri italijanski prvoligaši. Je to res?

Da, zanimanja iz Italije nikoli ne manjka. Na mizi sem imel ponudbo Cremoneseja, tudi Beneventa, Pordenoneja, ampak sem si rekel, da kot trener ne bom več delal. No, zdaj pa sem tu. (smeh)

V kakšen klub ste prišli? Gorica je imela v preteklosti veliko takšnih in drugačnih težav. Kako je zdaj?
Ljudje v klubu na čelu s predsednikom Georgejem Janucajem so mi obljubili, da bo vse okej. Najprej moramo narediti vse, da bomo obstali, potem pa je treba pripraviti projekt za novo sezono. Sestaviti dobro ekipo, ki bo konkurenčna v lovu na Evropo. To je naš cilj. Najpomembnejše trenutno pa je predvsem to, da obstanemo v prvi ligi. To bi bil velik prvi korak.

Je ekipa Gorice dovolj kakovostna, da si zagotovi obstanek?
Imamo dobre nogometaše, jih pa moram še malce bolje spoznati. Tukaj sem kratek čas. Treba je sestaviti ekipo. Prišlo je nekaj novih igralcev, ki se še morajo povsem prilagoditi na novo okolje. Nekaj dobrega smo že naredili. Za nami je par dobrih tekem. Imamo pa žal zdaj težave s poškodbami nekaterih nosilcev igre. Ne bo nam lahko, ampak če ekipa pokaže pravi značaj in se bomo dovolj trudili, nam lahko uspe.

Kaj ste ob prihodu spremenili?
Malce smo zamenjali taktiko, igralni sistem sem spremenil v 3-5-2. Predvsem smo veliko delali na obrambi in stvari tam nekoliko popravili. V obrambi smo opravili kar nekaj dobrega dela. Zdaj nas čaka še težja naloga. Zgraditi moramo igro v zvezni vrsti in v napadu. Delamo na tem. Bomo videli, ali nam bo šlo.

Za vami so štiri tekme (pogovarjali smo se pred tekmo z Mariborom, op.p.). Premagali ste Celje in Tabor, remizirali z Muro, izgubili pa zadnjo tekmo pred reprezentančnim premorom z Bravom. Kako ste zadovoljni?
Predvsem proti Muri smo, čeprav nismo zmagali, igrali res dobro. Dve tretjini te tekme smo odigrali sijajno. Tudi drugi polčas na tekmi proti Celju je bil res dober. Na tej tekmi smo prišli do velike zmage.

Kakšna se vam zdi slovenska liga?
Nisem še igral proti vsem ekipam, tako da težko povem. Lahko pa rečem, da je to, kar sem videl do zdaj, dobro. Dobre ekipe, dobri nogometaši in zelo zanimiva liga. Nobena tekma ni odločena vnaprej. Olimpija lahko izgubi proti Gorici, Maribor proti Sežani. Težko je napovedati karkoli. Zadnji lahko premaga prvega, kar prinaša zanimivost. Dobro je, da je tako.

Mislite pri Gorici ostati dlje časa?
Ne vem. S prihodnostjo se ne obremenjujem. Živim za danes. Sem v letih, ko ne želim več razmišljati o tem, kaj bo jutri. Najprej se je treba rešiti pred izpadom, kar je velik izziv, potem bomo videli. Morda bom ostal dlje, morda ne. Počakajmo.

Prvič ste prišli v slovenski nogomet, čeprav imate s Slovenijo več vezi. Glavna je seveda vaše poreklo.

Da. Moja starša sta se rodila v Sloveniji. Mama v Oslavju, oče pa v Vipolžah. Moj oče je imel devet bratov, zato imam tukaj kup sorodnikov. Tudi v Ljubljani. V Sloveniji sem preživel del otroštva. Hodil sem v italijansko šolo, medtem ko je moja sestra, ki zdaj živi v Kanadi, obiskovala šolo s slovenskim učnim jezikom. Pozneje je bila tudi učiteljica.

Z očetom sem govoril furlansko, na meji se je namreč vedno govorilo bolj furlansko kot italijansko, medtem ko sem se z mamo vedno sporazumeval le v slovenskem jeziku. Je pa od tega minilo veliko časa, tako da moje znanje slovenščine ni več najboljše. Včasih mi je kar težko. Rad bi govoril bolje slovensko. No, morda pa mi zdaj uspe in na stara leta izboljšam svoje znanje slovenskega jezika. Upam, da bo tako.

Zelo ste navezani predvsem na Brda.
Obožujem jih. Rad pridem na obisk v Šmartno, Kojsko, Dobrovo, Hum … Rad imam tukajšnje ljudi, ker smo delavni, pošteni. Navdušen sem tudi nad tukajšnjimi vini, ki sem jih podaril že mnogim ljudem v italijanskem nogometu. Navdušeni so bili tudi oni. V Brdih imam tudi nekaj sorodnikov in veliko prijateljev.

Predvsem med vinarji, mar ne?
Da, poznam jih skorajda vse. Sem velik ljubitelj vin. Tukajšnja so super. Na kozarcu vina se vedno ustavim. Všeč mi je predvsem rebula, ki tukaj zelo uspeva. Slovenski vinarji proizvajajo sijajna vina. Poznajo jih tudi v Italiji. To so priznana vina.

Poskrbeli ste tudi za to, da je v te kraje zašla znamenita kolesarska Dirka po Italiji.
Za to ima zasluge duša dirke v Furlaniji Julijski krajini Enzo Caineiro, ki je Brda organizatorjem v Milanu predstavil kot slovensko Toskano. Z njim sva imela tudi idejo o tem, da bi leta 2025 tukaj naredili še kaj veliko večjega, ampak je malo nazaj na žalost umrl. Upam, da se bo kaj vseeno zgodilo.

Vas kolesarstvo zanima?
Sem velik navdušenec nad kolesarstvom. Kolesarim tudi sam. Pogosto tudi po Sloveniji. Še danes grem kak dan. Komaj čakam, da bo topleje in bom to lahko počel. Vozil se bom po vsej Sloveniji. Dobro jo poznam. To je prelepa država.

Potem zagotovo poznate tudi naša kolesarska šampiona Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?

Seveda. Neverjetna sta! Ne samo onadva, še številni drugi slovenski športniki. Slovenija ima res veliko število izjemnih športnikov. Tudi v košarki, nogometu … To je majhna država velikih športnikov.

Čez dve leti bo Nova Gorica z italijansko Gorico Evropska prestolnica kulture, vi pa njen ambasador.
Da. Prosili so me, če bi lahko pomagal, kar sem seveda z veseljem sprejel. Vedno sem na razpolago, če me potrebujejo. To bo pomembno leto za ti dve mesti.

Italija in Slovenija sta se v nogometu pomerili že večkrat. Za koga ste takrat navijali?
Do Slovenije in njene nogometne reprezentance sem vedno gojil simpatije, ampak jaz sem praktično vso kariero delal v italijanskem nogometu in sem v tem pogledu zagotovo bolj Italijan.

No, če bi pred leti postali slovenski selektor, je jasno, da bi bilo drugače. Zakaj nikoli niste sedli na klop Slovenije?
Leta 2016, ko sem bil brez službe po odhodu iz Atalante, sem govoril s predsednikom Nogometne zveze Slovenije Radenkom Mijatovićem. Bila sva že dogovorjena. Ne vem, zakaj se potem ni izšlo. Ne vem, zakaj so se odnosi pokvarili. Skoraj smo se odločili, da bi postal selektor Slovenije.

Ste bili v igri za selektorja potem še kdaj?
Še enkrat. Takrat, ko je selektor postal Tomaž Kavčič. Spet sem bil za, ampak so mi na koncu povedali, da je moral selektor postati on, ki so mu to mesto že obljubili. Žal mi je, da nikoli nisem sedel na klop Slovenije. To bi bil lep izziv, pa še blizu bi bil. Od mojega doma do Ljubljane je sto kilometrov.

Zdaj je selektor Slovenije Matjaž Kek. Ga poznate?
Poznam, on je moj prijatelj. Spomnim se, da sva bila pred leti skupaj v vinski kleti, to je bilo pred tekmo z Italijo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012. S kozarcem in kredo v roki sem mu na tablo risal, kako igra Italija, on pa me je spraševal, kako naj se je loti.

Ob buteljki vina sva tuhtala, kako bi lahko pomagal. Narisal sem mu načrt. Ali ga je upošteval, pa ne vem. Slovenija je potem izgubila z 0:1. Italija je bila takrat zelo močna reprezentanca.

Igre slovenske reprezentance spremljate? Se lahko Slovenija uvrsti na evropsko prvenstvo 2024?
Začeli ste dobro, predvsem pa imate res zelo ugodno skupino. Lahko se borite za nastop na zaključnem turnirju. Slovenija ima lepe možnosti, da ji uspe. Finsko, Dansko, Severno Irsko … Vse lahko premaga.

Dobro je, da ste na prvih dveh tekmah osvojili šest točk. Okej, proti San Marinu bo tako ali tako zmagal vsak, ampak tri točke iz Kazahstana so zelo pomembne. Sloveniji dajem veliko možnosti za uspeh. Tudi zato, ker ima nekaj sijajnih nogometašev. Jan Oblak je zvezdnik svetovnega nogometa, zraven je še nekaj zelo dobrih igralcev …

Ste zamejski Slovenec. Je tam kak nogometaš, ki bi lahko pomagal slovenski reprezentanci?
Zdaj iz glave se ne spomnim, se mi pa zdi, da bi se kakšen lahko našel.

V Italiji je igralo in še igra kup slovenskih nogometašev. Koga najbolj cenite?
Zagotovo Samirja Handanovića. Je eden najboljših vratarjev v zgodovini italijanske lige. V Italiji je zelo cenjen.

Z enim od bolj uveljavljenih slovenskih nogometašev ste tudi sodelovali. Z Jasminom Kurtićem pri Atalanti. V kakšnem spominu ste ga ohranili?
Odličen nogometaš. Ima dobro tehniko, sijajen strel in je tudi fizično zelo močan. Ko je bil pri meni v Atalanti, je igral res dobro. Še danes sva v stikih. Ravno zdaj, ko sem prišel v Gorico, mi je poslal sporočilo in me pozdravil. Imava zelo dober odnos.

Pod vašo taktirko je igralo kup sijajnih nogometašev. Kdo je bil najboljši?
Marek Hamšik, Ezequiel Lavezzi, seveda tudi Andrea Pirlo so odlični nogometaši, ampak zame največji nogometaš od vseh, ki sem jih imel, je Miroslav Klose. Ni bil tehnično ne vem kako podkovan, je bil pa zelo inteligenten in je imel neverjeten občutek za gol. Bil je tudi velik profesionalec. Res sijajen nogometaš, ki je bil dar za vsakega trenerja.

Kaj pa klubi? V Italiji ste bili vsepovsod. Kje vam je bilo najlepše?
Skorajda povsod, kjer sem bil, sem preživljal lepe trenutke, ampak v najlepšem spominu so ostali tisti iz Neaplja. Napoli je velik klub z norimi navijači, jaz pa sem bil njegov trener štiri leta. Iz tretje smo prišli do prve lige in tudi Evrope. To so bili res lepi časi. Še danes sem z ljudmi iz Neaplja in s tamkajšnjim predsednikom Aureliom De Laurentiisom, ki me pogostokrat pokliče, v sijajnih odnosih.

Potem boste ob naslovu državnega prvaka, na katerega Napoli čaka že 33 let, skorajda zagotovo pa ga bo letos le osvojil, zagotovo obiskali Neapelj?
Seveda, tega ne smem zamuditi. Zagotovo me bodo v klubu povabili, saj sem z vsemi v dobrih odnosih. Delček mojega srca bo za vedno pripadal Neaplju, tudi slišati sem malce napolitansko, mar ne? (smeh) Če bo šlo vse tako, kot mora biti, in bo Napoli končno osvojil naslov, zagotovo pridem na proslavo. To bo praznik. Noro bo, o tem bodite prepričani.