V ponedeljek opoldne so v Nyonu v Švici izžrebali pare osmine finala Lige prvakov, v katerem so sodelovali štirje nemški klubi, po trije angleški in španski, dva francoska, ter po en predstavnik italijanske, portugalske, ukrajinske in švicarske lige. Žreb je določil, da se bodo v ponovitvi lanskih dvobojev znova srečali kar trije pari, med katerimi bo daleč največ medijske pozornosti požel obračun med Barcelono in Manchestrom Cityjem, bržčas neupravičeno, saj bo dvoboj Chelseaja in Parisa enako zanimiv, saj sta kluba vsaj na enakem nivoju, kot prej omenjena kluba. Odmevi po Evropi na žreb so različni; nekako se mediji strinjajo, da imajo še najlažje delo na papirju Real Madrid, Bayern München in Arsenal, toda v omenjenih klubih trdijo, da v Evropi že dolgo ni več nekonkurenčnih klubov in da je prav vsak tekmec v osmini finala že lahko usoden. Pa je res tako? Lani je Real odpihnil Schalke, PSG pometel z Bayerjem Leverkusnom, Galatasaray je bil brez možnosti proti Chelseaju, Milan pa proti Atleticu. Veliki evropski klubi so se razdelili na dva razreda; razred supermočnih in tradicionalno močnih, med katerima pa je iz leta v leto večji prepad.
Novodobni trend v evropskem nogometu, ki ga gre iskati tudi v novih pravilih o Finančnem fair-playju, saj je splošno mnenje, da pravzaprav ščiti velike, ki že tako ali tako generirajo največ denarja od sponzorjev in prodaje, povečuje prepad med obema razredoma. Razred supermočnih je rezerviran za Real Madrid, Barcelono, Bayern München in Chelsea, vanj se na vse pretege trudita vstopiti tudi Paris Saint-Germain in Manchester City. Že če bo prvak kdo drug, kot pa eden izmed omenjene velike četverice, bo to veliko presenečenje. Prepad se je tako povečal, da zdaj lahko govorimo o razredu tradicionalno močnih klubov, ki pa so samo še sodelujoči, povabljeni na zabavo supermočnih. Semkaj lahko prištejemo Arsenal, Juventus, Porto, Milan, Liverpool, … Nekaterih izmed omenjenih klubov sploh ni več zraven.
Posebno anomalijo, ki nasprotuje hipotezi o razkolu največjih evropskih klubov na dva nova razreda, predstavljata dva kluba; Atletico Madrid in Borussia Dortmund. Obema je skupno, da sta v zadnjih dveh letih prikrmarila do velikega finala Lige prvakov in tesno izgubila bitko za najboljšega v Evropi. Dortmund je v londonskem finalu leta 2013 v 89. minuti z golom za 2:1 pokopal Arjen Robben, še bližje pa je bil Atleticu, ki je do 92. minute vodil z 1:0, preden je Sergio Ramos z glavo po kotu izenačil in je v podaljških nato sledil popoln preobrat (4:1). Ni veliko ljubiteljev nogometa, ki se ne bi strinjali, da gre pravzaprav za dve veliki presenečenji, popestritvi zaključnih bojev Lige prvakov, ki postaja vse bolj dolgočasen z enimi in istimi imeni v četrtfinalu, polfinalu oz. finalu.
Finančna moč supervelikih prinaša dolgoročno stabilnost tem moštvom, saj so pravila fairplayja jasna; kupuješ lahko toliko, kot zasluziš. Real, Barca, Chelsea, Manchester United in Bayern so v zadnjem desetletju pametno gradili imperije po svetu, zato so komercialno najbolj uspešni. Predvsem azijski in severnoameriški trg sta eksplodirala, prihodki od prodaje dresov so se potrojili. Samo za primerjavo; Bayern je že letos odplačal kredit za Allianz Areno, kar 16 let prej, kot so sprva načrtovali. Denarja za okrepitve je zdaj več kot kdajkoli prej. Atletico in Borussia takšnega imperija nimata, srce njunih uspehov predstavljata trenerja … Jürgen Klopp oz. Diego Simeone, toda le vprašanje časa je, kdaj bosta tudi onadva povabljena na gostijo velikih … Najboljši igralci odhajajo, iz sezone v sezono pa jih je težko uspešno nadomeščati in ostajati konkurenčen. Borussii se to po več letih končno pozna, v katero smer bo šla Atleticova zgodba, pa bomo še videli …
Author: Luka Svetina, Foto: Getty Images