Skoraj desetletje je nosil dres članske ekipe ljubljanske Olimpije. Letos poleti pa se je odločil za nov izziv. Našel ga je v Latviji, deželi, ki jo v slovenskem nogometu dojemamo morda kot eksotično, a je v resnici v marsikaterem pogledu celo pred Slovenijo. Nekaj mesecev po slovesu od zmajev smo se pogovarjali z Nikom Kapunom.

Pri Olimpiji pogodba za vnuka Zorana Jankovića

Nogomet

12. Avg 2022 1

Nogomet

12. Avg 2022 1

V zeleno-belem dresu z zmajem na prsih je Nik Kapun zbral skoraj 200 nastopov. Še več bi jih, če ne bi njegovo kariero močno zaznamovale poškodbe, zaradi katerih je njegov nogometni razvoj nekajkrat zastal in zaradi katerih je nenazadnje toliko časa tudi ostal v Ljubljani. A želja po novih izzivih je v njem rasla in rasla.

“Iskreno povedano, še vedno razmišljam o tujini in imam veliko željo, da se preizkusim še kje drugje. Tudi če nisi nogometaš, je dejstvo, da moraš na določeno obdobje nekoliko zamenjati okolje,” je pred dobre pol leta ob našem zimskem obisku priprav Olimpije v Poreču razmišljal 28-letnik.

Njegovi vrstniki iz mladostniških dni, ki jih je preživel pri Interblocku, so že zdavnaj okusili igranje v tujini. Miha Zajc, Andraž Šporar in Kenan Bajrić so vsi po vrsti zapuščali zmajevo gnezdo, njemu pa jo je vedno, ko se je zdel zrel za naslednji korak v karieri, zagodla poškodba.

Tako je 28-letnik v Olimpiji preživel tri različna obdobja. Najprej tisto Izeta Rastoderja, potem Milana Mandarića, ko je z zmaji osvajal tudi lovorike in nazadnje na kratko še Adama Deliusa. Še pred kaosom, ki je v novi sezoni zajel zeleno-beli tabor, je “pobegnil” na latvijske plaže. A Nik Kapun ostaja velik navijač zmajev in se s prihodom Alberta Riere veseli ogleda vsake tekme svojih nekdanjih soigralcev. In obljublja, da v nogometu še ni rekel zadnje.

Za obe strani je bilo bolje, da gredo vsak svojo pot

Za vami je dolga kariera v majici Olimpije. V zadnjem obdobju niste skrivali želje, da se preizkusite tudi v tujini. Kako to, da je zdaj prišel pravi trenutek za to, da zapustite Olimpijo?

Res je, že nekaj časa je v meni rasla ta želja. Glavni razlog, da se je to zgodilo zdaj, je bilo dejstvo, da mi je z Olimpijo potekla pogodba. Pri pogajanju o novi nismo našli skupnega jezika in mislim, da je bilo za obe strani bolje, da gremo vsak svojo pot.

Deset dni pred iztekom pogodbe sem dokončno sprejel odločitev, da je čas za spremembo. Kmalu je prišla ponudba iz Latvije. Prvič sem bil v situaciji, da iščem nov klub, po drugi strani pa tri mesece zaradi poškodbe nisem bil v pogonu. Nisem si smel dovoliti, da mi priložnost spolzi iz rok. Ko pa so mi predstavili celoten projekt kluba, celotno zgodbo, sem spoznal, da je to odlična priložnost, da se vrnem v nogometno življenje.

Kako hitro ste se odločili za ponudbo iz Latvije? Je bila v igri še kakšna druga destinacijaa?

Ponudba Liepaje je prišla nekaj dni pred iztekom pogodbe z Olimpijo in bila je konkretna. Takrat se poletni prestopni rok še ni niti dobro začel, a Latvijci so bili zaradi drugačnega nogometnega koledarja že na polovici sezone. Tudi zato so verjetno tako hitro in zavzeto iskali nove okrepitve. Po dveh dneh sem sprejel odločitev, da se preselim v Liepajo.

Latvijci presenetljivo dobro poznajo slovenski nogomet

Koliko ste pred tem poznali latvijski nogomet?

Vedel sem, da je Olimpija pred nekaj sezonami igrala z RFS-jem. Sam takrat sicer nisem nastopil, a spomnil sem se, da so se Olimpiji zelo dobro upirali. Sicer pa prav veliko nisem vedel o latvijski ligi. Stvari sem spoznaval sproti, veliko pa sem se ob selitvi pogovarjal tudi s svojim nekdanjim soigralcem Vitalijsem Maksimenkom.

Koliko sicer Latvijci poznajo Slovenijo in slovenski nogomet?

Presenetljivo dobro. Poznajo Olimpijo, Maribor in Muro. Nogometaši z Balkana, ki igrajo v Latviji in s katerimi sem več v stiku, pa sploh spremljajo dogajanje. Včasih mi tako celo oni sporočijo, kako so v zadnjem krogu recimo igrale Radomlje (smeh).

Ste bili v dolgi karieri pri Olimpiji že kdaj prej blizu odhoda v tujino?

Že v preteklosti je obstajalo določeno zanimanje zame. Slišiš seveda marsikaj, konkretne ponudbe pa ni bilo.

Najboljši latvijski klubi si lahko privoščijo milijonske okrepitve

Liepaje v slovenskem nogometu ne poznamo prav dobro. Glede na sestavo ekipe, se zdi, da se tudi Latvijci pri dodajanju kvalitete zanašajo na tuje nogometaše. Je naš občutek pravilen? Kakšen klub je Liepaja?

Od prvega dne sem pozitivno presenečen. Pogoji so dobri, imamo svoj trening center, prehrana je urejena, na voljo imamo savno, bazen, fitnes. To v Olimpiji ni bilo vedno samoumevno.

V klubih, ki se borijo za Evropo, je večina nogometašev tujcev. Preostanek lige pa sloni predvsem na mladih domačih nogometaših. Trije domači nogometaši morajo biti sicer po pravilih v začetni postavi. Dobil sem občutek, da bi največji klubi sicer imeli najraje v ekipi same tuje nogometaše.

Kakšna pa je finančna urejenost klubov, če recimo potegnete vzporednice s Slovenijo?

Natančnih podatkov nimam, ampak nekako po občutku se mi zdi, da imajo ti najmočnejši klubi primerljive proračune s slovenskimi. Sploh ekipe, ki so povsem v vrhu.

Najbolj pa izstopa Riga. To je klub, ki je pripeljal recimo okrepitev iz francoske lige. Pred sezono so denimo za nogometaša iz hrvaške Gorice plačali milijon evrov. Ta finančna urejenost me je precej presenetila. Je pa velika razlika med zgornjim in spodnjim delom prvenstvene lestvice. Res velika.

Cilj vašega kluba je Evropa ali še kaj več?

Tihi cilj Liepaje je napadati prvo mesto, ampak od tega smo trenutno nekoliko oddaljeni. Realnost je uvrstitev v Evropo.

Ob latvijski obali se že počuti domače

Letos ste v Evropi najprej preskočili predstavnika Kosova, nato pa naleteli na resen, zelo resen test po imenu Young Boys. Kakšen občutek ste dobili na teh tekmah, koliko latvijskim klubom, ki so primerljivi slovenskim, manjka do tega nivoja?

Glavni cilj je, da preskočimo prvo oviro. Imeli smo nekaj težav, a cilj smo izpolnili. Young Boys pa je seveda zelo težek nasprotnik, igralci imajo izkušnje iz skupinskih delov evropskih tekmovanj. To je precej višji nivo.

Kakšno mesto je sicer Liepaja? Google pove, da gre za obmorsko mesto, družbena omrežja pa, da se vaša ekipa po treningih ohladi tudi v morju. V kolikšni meri ste se že privadili na novo okolje?

Tudi nad mestom sem pozitivno presenečen. Ima približno 90.000 prebivalcev, plaža je od mojega stanovanja oddaljena tri minute. Temperature so nižje kot pri nas, a to poletje so se povzpele do 30 stopinj, tako da so bile plaže polne. Liepaja je precej turistično mesto. Hrana je dobra, mesto je čisto, kar je zame zelo pomembno, ker sem tega vajen od doma. Življenje je precej podobno kot v Sloveniji.

Vaš trener je Gruzijec, v ekipi pa so nogometaši iz različnih predelov sveta. Kako poteka komunikacija?

Trener govori rusko, ker ne zna angleško. Ima pa pomočnika, ki zna angleško in prevaja njegova navodila.

Kaos “gor ali dol”, Olimpijo že zdaj pogreša

Za konec pogovora se morava dotakniti še Olimpije. Klub ste zapustili v času, ko se je z Olimpijo dogajalo marsikaj. Zamenjalo se je vodstvo, Ljubljano ste zapustili številni posamezniki, ki ste bili na nek način obraz Olimpije. Kakšen občutek ste sami imeli ob odhodu?

Ob prihodu novega vodstva se mi je zdel projekt zelo dober. Verjel sem v to zgodbo in občutek sem dobil, da je tako tudi pri ostalih soigralcih. Celoten klub, celotno mesto je na zgodbo gledalo zelo pozitivno. Nato se je to zaupanje nekoliko izgubilo. Ne vem natančno, zakaj so se stvari obrnile, ampak klub sem zapustil v precejšnjem kaosu. Ni se vedelo, kaj bo jutri, kdo bo odločal, kdo bo trener. Sam si želim samo to, da bi bila Olimpija zdrava sredina z jasno smerjo, kam potuje.

Povsem vseeno mi je, kdo je v upravi, kdo je predsednik, kdo je trener. Zanima me samo zdrava zgodba, da se lahko ljudje oziroma navijači povežejo s klubom. Spomnimo se, kaj se je dogajalo pred nekaj leti, ko je Ljubljana res dihala z Olimpijo. To so nepozabni spomini, najlepši v karieri. Želim si, da se Olimpija vrne na svoje mesto.

Je tudi vas presenetilo, da je iz tega kaosa Olimpija v enem mesecu po prihodu Alberta Riere na vrhu prvenstvene lestvice?

Spremljam vsako tekmo, pogovarjam se z bivšimi soigralci in res sem pozitivno presenečen. Takoj sem dobil občutek, da je garderoba povezana s trenerjem. Že na prvi tekmi v Romuniji sem opazil sproščenost v igri, trenerjevo zaupanje v kvaliteto ekipe. Riera igralcem dopušča napake in jih s tem spodbuja, da igrajo nogomet. Zdaj res vsak teden komaj čakam, da si ogledam naslednjo tekmo Olimpije.

Vam je morda glede na odlične predstave Olimpije zdaj celo malce žal, da ste zapustili klub?

Ni mi žal, ker sem poizkusil nekaj novega. Sem pa hitro opazil, že pred prihodom Riere, da takoj pogrešam Olimpijo. Čeprav fantom ni bilo enostavno in so se recimo 20 ur vozili iz Luksemburga, bi z veseljem delil z njimi to izkušnjo. Teh 10 let se pozna. Šele, ko sem zapustil Olimpijo, sem spoznal, koliko mi pomeni in koliko jo pogrešam.

Cilji za prihodnost? Pogodbo se podpisali za eno sezono, kaj to pomeni za nadaljevanje kariere?

Po enem letu je dogovor takšen, da jo lahko podaljšamo še za eno leto. V Latviji želim predvsem kontinuirano igrati, da pridem na višji nivo, kot je bil ta v mojem zadnjem letu pri Olimpiji. Vem, da imam še veliko rezerv, delam na sebi in prepričan sem, da z odhodom v Latvijo, čeprav se ne sliši kot pretirano atraktivna država, nisem rekel zadnje. To je le stopnička pred naslednjim korakom.