Karim Benzema je včeraj v Parizu pričakovano dobil zlato žogo 2022 in postal prvi Francoz po legendarnemu Zinedinu Zidanu, ki mu je to uspelo leta 1998. Napadalec Real Madrida je tako končno stopil iz sence drugih in dal piko na i veličastni karieri, v kateri ni manjkalo kontroverznosti. Kaj vse je na svoji nogometni poti dosegel in doživel?

Karim Benzema je v prejšnji sezoni, ki je po novem ob spremembi pravilnika France Footballa štela v izboru za najprestižnejšo individualno nogometno nagrado na svetu, za Real v 46 nastopih v vseh tekmovanjih dosegel neverjetnih 44 golov, ob tem pa pristavil še 15 asistenc. Še šest jih je dosegel v desetih nastopih v dresu Francije.

Posebej učinkovit je bil v ligi prvakov, v 11 nastopih je prispeval kar 15 zadetkov. Deset v izločilnih delih. Zadel ni le na prvi tekmi osmine finala in v velikem finalu, v katerem je z 1:0 padel Liverpool. S “hat-trickom” je Realu prinesel velik preobrat na povratni tekmi osmine finala proti PSG in “hat-trick” na prvi tekmi četrtfinala privoščil še Chelseaju, proti kateremu je na povratni tekmi zabil tudi odločilni gol.

Tri gole na dveh tekmah je potem zabil še Manchester Cityju v polfinalu, eden vrhuncev Francozove sijajne sezone pa je gol v mreži angleškega prvaka na povratni tekmi na Santiagu Bernabeu. Nekaj dni pred tem je na prvenstveni proti Osasuni na eni tekmi zapravil kar dve najstrožji kazni, potem pa imel v 95. minuti tekme proti Cityju na voljo še tretjo in jo v gol spremenil s – “panenko”. Perverzno.

Igralec, ki živi za ekipo

Ne samo golgeter, Benzema za ekipo veliko naredi tudi drugje, v organizaciji igre. Podatki pravijo, da sta od vseh nogometašev, ki so v najboljših petih evropskih ligah v prejšnji sezoni odigrali vsaj 900 minut, le Lionel Messi (PSG) in Dimitri Payet (Marseille) soigralcem ustvarila več priložnosti.

“Nogomet niso samo zadetki, ampak še marsikaj drugega. Benzema je lep primer. Ekipi ponuja veliko več kot samo gole. Je igralec, od katerega ekipa živi in obratno. On živi za ekipo,” je svojemu rojaku že pred časom, ko ta še ni tako blestel, polaskal zadnji Francoz, ki je dobil zlato žogo. Njegov nekdanji trener Zinedine Zidane. Skupaj sta pri Realu trikrat postala evropska prvaka.

Ne preveč pomembno, a vseeno dovolj zgovorno – znak žrtvovanja Benzemaja je tudi obveza na roki, ki je že več kot tri leta njegov zaščitni znak. Ne gre za kakšno modno muho, ampak za pripomoček, s katerim lahko igra in odlaša z odhodom na operacijo. Če bi odšel pod nož, bi bil odsoten dlje časa, česar si v strnjenih sezonah Real ne želi privoščiti. Mezinec, ki je že praktično nefunkcionalen, pa trpi.

Statistika Karima Benzemaja:

Lyon: 148 nastopov, 66 golov, 27 asistenc.
Real Madrid: 615 nastopov, 328 golov, 160 asistenc.
Francija: 97 nastopov, 37 golov, 20 asistenc.

Življenje v senci Cristiana Ronalda

Benzema je v Madridu dolgo časa živel v senci Cristiana Ronalda. Tako je bilo vse od leta 2009, ko sta v najbolj norem prestopnem roku kateregakoli kluba v zgodovini nogometa skupaj prišla na Santiago Bernabeu. Spomnimo, Florentino Perez, ki je tistega poletja postal predsednik Reala, je takrat v enem prestopnem roku v Madrid za 94 milijonov evrov iz Manchester Uniteda pripeljal Ronalda, 67 milijonov je Milanu plačal za Kakaja, 35 pa Lyonu za Benzemaja.

Ronaldo je največ od 450 golov za Real dosegel po asistencah Benzemaja (47). Ta se je po igrišču premikal nazaj in levo, da bi slovitemu Portugalcu v lovu na zlate žoge odpiral prostor, in se žrtvoval zanj. Toda na Portugalca ni bil nikoli ljubosumen.

“Niti najmanj. Vedno je govoril, da je Ronaldo stroj, od katerega se je veliko naučil. Prvi, ki je prišel na trening, in zadnji, ki je z njega odšel. Njegovo delavno etiko je občudoval,” je o tem povedal Benzemajev nekdanji soigralec iz mlajših let Anthony Mounier, ki danes igra v Grčiji.

“Lani poleti me je tam obiskal in mi rekel, da živi v telovadnici in pazi na vsako malenkost. Treninge, hrano, spanec … Od koga mislite, da se je tega naučil?” je še povedal Mounier, ki se je s Karimom prebijal med člane Lyona in tam dve leti skupaj z njim igral.

Športnik, ki razdvaja državo

“Na začetku je pri Lyonu nosil številko 44. Spomnim se, kako je nekoč prišel do mene in jamral, da želi številko 9. Vprašal sem ga, kaj ti je, star si 18 let, pravkar si debitiral v ligi prvakov. O čem sploh govoriš?” je Mounier novinarjem z zanimivo zgodbo razkril eno plat Benzemajevega značaja, a z naslednjo takoj odgrnil tudi drugo.

“Ko je bil mlajši, ni izstopal, to vam bo povedal tudi sam. Bil je zelo neopazen, sramežljiv in tih, toda vedno tudi najbolj marljiv. Ko smo drugi že odšli s treninga, je on tam ostal. Če je bilo treba, je pač zgolj nabijal žogo v steno,” se je 20 let v preteklost zazrl Mounier.

Samozavest in zadržanost vase. Delovna vnema in muhavost. Ne gre skupaj, ampak zdi se, da boj med dobrim in slabim Benzemaja spremlja že od samega začetka. V svetu, v katerem pogostokrat ni razumljen. Pa tudi športnik, čigar zgodba pogostokrat odpira teme v Franciji kočljivega nacionalizma.

Lovorike Karima Benzemaja:

Real Madrid: 5x liga prvakov (2013/14, 2015/16, 2016/17, 2017/18, 2021/22), 4x španski prvak (2011/12, 2016/17, 2019/20, 2021/22), 4x klubsko svetovno prvenstvo (2014, 2016, 2017, 2018), 4x evropski superpokal (2014, 2016, 2017, 2022), 2x španski pokal (2010/11, 2013/14), 4x španski superpokal (2012, 2017, 2020, 2022).

Lyon: 4x francoski prvak (2004/05, 2005/06, 2006/07, 2007/08), 1x francoski pokal (2007/08), 2x francoski superpokal (2006, 2007).

Francija: liga narodov (2020/21).

Kariera, polna škandalov in afer

Odraščal je v Terraillonu, mestecu s 40 tisoč prebivalci vzhodno od Lyona, v katerem ne manjka kriminala in pasti. V socialnem stanovanju, v družbi kar štirih sester in treh bratov. V družini alžirskih korenin. Medtem ko je sam pot do uspeha videl v žogi, so mnogi njegovi prijatelji iz otroštva izbrali drugo pot. Kljub temu jim je še danes zvest.

Veliko prahu je Benzema dvignil pred leti, ko je v zaporu obiskoval prijatelja, ki je tam pristal, ker je s počeno pnevmatiko dirjal po avtocesti, policisti pa so v njegovem avtomobilu našli kar 200 kilogramov marihuane. Ko je prišel na prostost, ga je Benzema pričakal in ga, čeprav je mejo zakona že večkrat prestopil in z načinom življenja ni dajal vtisa, da svojih dejanj ne bo ponovil, zaposlil v svojemu podjetju.

To je le eno od dejanj na očeh javnosti, s katerimi je izkazal zvestobo do ljudi, ki prihajajo iz njegovega najožjega kroga, in le eno od dejanj, s katerimi je razdvojil državo. Bilo jih je še več.

“Odraščal je v zahtevnih okoliščinah, a napredoval. Postal je zvezdnik, pomembna osebnost, ima denar. Medtem so njegovi prijatelji ostali na istem, on pa jih ni zamenjal. Je v slabi družbi,” je o njem govoril takratni predsednik francoske nogometne zveze Noel Le Great, ko se je Benzema znašel sredi škandala, ki je francosko športno in tudi širšo javnost stresel leta 2015.

Takrat je njegov prijatelj s kočljivim videom za 150 tisoč evrov skušal izsiljevati Benzemajevega soigralca iz reprezentance Mathieuja Valbueno, ki pa se ni dal in je zadevo prijavil policiji. Ta je ob prisluškovanju ugotovila, da ima prste vmes tudi Benzema in nastal je velik škandal, zaradi katerega je bil zvezdnik Reala konec lanskega leta obsojen na pogojno enoletno zaporno kazen.

Napadalec Reala se je opravičeval, da je stvar izpadla drugače, kot je v resnici bila, a na predvečer domačega evropskega prvenstva, posredoval je celo francoski politični vrh, izpadel iz reprezentance. Med trikolore ga potem ni bilo več skoraj šest let, izpustil je tudi francoski naslov prvaka na zadnjem svetovnem prvenstvu v Rusiji.

Leta 2010 je brez nastopa na svetovnem prvenstvu ostal zaradi tega, ker sta se skupaj s Franckom Riberyjem na sodišču morala braniti pred obtožbami, da sta za spolne usluge plačala dekletu, mlajšemu od 18 let. Zahia, ki je škandal dobro unovčila in je v Franciji postala slavna, je pozneje priznala, da je nogometašema lagala o svoji starosti in primer je bil končan.

“Jaz sem formula ena, on pa gokart,” je v času, ko za reprezentanco ni igral, javno zbodel prvega napadalca Francije Olivierja Girouda, selektorja Didierja Deschampsa pa celo označil za rasista.

“So stvari, prek katerih ne morem in so pomembnejše od nogometa. Imam družino, z grafiti so porisali mojo hišo. Ni možnosti, da mu oprostim,” je Deschamps govoril še pred dvema letoma, potem pa lani močno presenetil in Benzemaja pred lanskoletnim evropskim prvenstvom vrnil nazaj.

“Da je tako, se je moralo zgoditi veliko stvari. Prva in glavna pa je ta, da sva se sestala in se dolgo, temeljito pogovorila. Preteklost zdaj ni več pomembna,” je takrat pojasnil selektor Francije in tudi nekdanji reprezentant, ki jo je kot kapetan do naslova svetovne prvakinje popeljal že leta 1998.

“Zelo sem ponosen, da sem nazaj. Hvala družini, prijateljem, mojemu klubu, navijačem in vsem, ki ste mi stali ob strani,” pa se je oglasil Benzema, ki je za Francijo na lanskoletnem evropskem prvenstvu potem odigral vse štiri tekme in bil s štirimi goli tudi njen najboljši strelec. Letos bo v Katarju skušal osvojiti naslov, ki ga je zamudil leta 2018.

Tako v Lyonu kot v Madridu so dvomili vanj

Lahko Benzemaju ni bilo niti na začetkih pri Lyonu, pri katerem je januarja 2005 na tekmi proti Metzu debitiral le mesec za tem, ko je dopolnil 17 let, a se v konkurenci številnih drugih dobrih napadalcev uveljavil šele nekaj let pozneje. Eksplodiral je v sezoni 2007/08, ko je v 52 nastopih zabil 31 golov. V naslednji sezoni se je ustavil pri številki 23 in po njej odšel v Real.

Madridski začetki so bili še težji. V prvi sezoni je dosegel samo devet golov, v prvenstvu je v začetni enajsterici odigral vsega 14 tekem. Ob Ronaldu ga je povsem zasenčil tudi Gonzalo Higuain. Že v naslednji sezoni je bil precej bolj učinkovit. Mimogrede, to je bilo tudi leto, ko je pri Realu naposled dobil “svojo” devetico. Pred tem se je moral zadovoljiti s tem, da je imel na hrbtu izpisano številko 11.

V naslednjih letih je bil, čeprav njegove številke še zdaleč niso bile slabe, na udaru kritikov velikokrat. V senci Ronalda in preostalih sijajnih napadalcev, na katere so vajeni navijači Reala, tudi več kot 20 golov ni dovolj.

Ko jih je v sezoni 2017/18 v španskem prvenstvu dosegel le pet, so navijači in laični ocenjevalci nogometne igre že noreli, toda podrobnejši pogled v statistiko je pokazal, da je bil s 44 ustvarjenimi velikimi priložnostmi v ligi povsem na vrhu. In med najboljšimi tudi po odstotku uspešnih podaj (83), pa tudi asistenc (10).

Zaščitni obraz nove Realove ere

Ko je poleti 2018 v Juventus odšel Ronaldo, je na Santiagu Bernabeu zazvonil glasen alarm. “Treba bo kupiti njegovega naslednika!” so vsi tulili v isti rog. Danes, štiri leta pozneje, se zdi, kot da je CR7 še tu. Številke najboljšega strelca Reala so namreč skoraj iste.

Benzema je že v prvi sezoni nove Realove ere dosegel 30 golov, kar je bila strelsko njegova druga najbolj učinkovita od devetih sezon do takrat. V drugi je zabil tri gole manj, v tretji se je spet ustavil pri številki 30, sezona 2021/22 pa je zanj v vseh pogledih rekordna.

S 27 zadetki je popravil svoj rekord v španski ligi in prvič postal njen najboljši strelec. Z 12 asistencami je bil njen drugi najboljši asistent. Kar 15 golov je dosegel v ligi prvakov, to je seveda njegov osebni rekord, in prvič postal tudi najboljši strelec elitnega evropskega klubskega tekmovanja. Letos mu je uspel še en podvig. Na večni klubski lestvici strelcev je na drugem mestu preskočil legendarnega Raula (323 golov). Benzema je na sobotnem el clasicu zabil 328. gol. Mimogrede, s 86 goli je Benzema za Ronaldom (140) in Messijem (125) tudi tretji najbolj učinkovit nogometaš v zgodovini Lige prvakov.

Še petič je letos v Parizu postal tudi evropski prvak in zdaj v mestu luči postal še uradno najboljši nogometaš na svetu. Uvrstil se je med nesmrtne. Ni slabo za fanta, ki vseskozi preskakuje med dobrim in slabim. Za ene je genij, za druge grdi raček. Toda nekaj priznavajo in razumejo vsi, tudi največji francoski nacionalisti – je sijajen nogometaš. Brez dvoma eden najboljših v zgodovini največjega kluba na svetu. Je treba dodati še kaj?

Vsi dobitniki zlatih žog:

1956: Stanley Matthews (Anglija, Blackpool)
1957: Alfredo Di Stefano (Španija, Real Madrid)
1958: Raymond Kopa (Francija, Real Madrid)
1959: Alfredo Di Stefano (Španija, Real Madrid)
1960: Luis Suarez (Španija, Barcelona)
1961: Omar Sivori (Italija, Juventus)
1962: Josef Masopust (Češkoslovaška, Dukla Praga)
1963: Lev Jašin (Sovjetska zveza, Dinamo Moskva)
1964: Denis Law (Škotska, Manchester United)
1965: Eusebio (Portugalska, Benfica)
1966: Bobby Charlton (Anglija, Manchester United)
1967: Florian Albert (Madžarska, Ferencvaroš)
1968: George Best (Severna Irska, Manchester United)
1969: Gianni Rivera (Italija, Milan)
1970: Gerd Müller (Nemčija, Bayern München)
1971: Johan Cruyff (Nizozemska, Ajax Amsterdam)
1972: Franz Beckenbauer (Nemčija, Bayern München)
1973: Johan Cruyff (Nizozemska, Ajax Amsterdam)
1974: Johan Cruyff (Nizozemska, Ajax Amsterdam)
1975: Oleg Blohin (Sovjetska zveza, Dinamo Kijev)
1976: Franz Beckenbauer (Nemčija, Bayern München)
1977: Alan Simonsen (Danska, Borussia Mönchengladbach)
1978: Kevin Keegan (Anglija, HSV)
1979: Kevin Keegan (Anglija, HSV)
1980: Karl-Heinz Rummeiggge (Nemčija, Bayern München)
1981: Karl-Heinz Rummeiggge (Nemčija, Bayern München)
1982: Paolo Rossi (Italija, Juventus)
1983: Michel Platini (Francija, Juventus)
1984: Michel Platini (Francija, Juventus)
1985: Michel Platini (Francija, Juventus)
1986: Igor Belanov (Sovjetska zveza, Dinamo Kijev)
1987: Ruud Gullit (Nizozemska, Milan)
1988: Marco van Basten (Nizozemska, Milan)
1989: Marco van Basten (Nizozemska, Milan)
1990: Lothar Matthäus (Nemčija, Inter)
1991: Jean-Pierre Papin (Francija, Marseille)
1992: Marco van Basten (Nizozemska, Milan)
1993: Roberto Baggio (Italija, Juventus)
1994: Hristo Stoičkov (Bolgarija, Barcelona)
1995: George Weah (Liberija, Milan)
1996: Matthias Sammer (Nemčija, Borussia Dortmund)
1997: Ronaldo (Brazilija, Inter)
1998: Zinedine Zidane (Francija, Juventus)
1999: Rivaldo (Brazilija, Barcelona)
2000: Luis Figo (Portugalska, Real Madrid)
2001: Michael Owen (Anglija, Liverpool)
2002: Ronaldo (Brazilija, Real Madrid)
2003: Pavel Nedved (Češka, Juventus)
2004: Andrij Ševčenko (Ukrajina, Milan)
2005: Ronaldinho (Brazilija, Barcelona)
2006: Fabio Cannavaro (Italija, Real Madrid)
2007: Kaka (Brazilija, Milan)
2008: Cristiano Ronaldo (Portugalska, Manchester United)
2009: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2010: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2011: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2012: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2013: Cristiano Ronaldo (Portugalska, Real Madrid)
2014: Cristiano Ronaldo (Portugalska, Real Madrid)
2015: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2016: Cristiano Ronaldo (Portugalska, Real Madrid)
2017: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2018: Luka Modrić (Hrvaška, Real Madrid)
2019: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2020: nagrade niso podelili
2021: Lionel Messi (Argentina, Barcelona)
2022: Karim Benzema (Francija, Real Madrid)