NK Olimpija Ljubljana ima novega trenerja. V skladu z napovedmi bo na ponedeljkovi novinarski konferenci to postal Portugalec Joao Henriques, ki je za tuje medije že razpredal o svojih načrtih, ki jih ima na klopi zmajev. V isti sapi pa iskreno priznal, da se podaja v neznano. Kdo pravzaprav je novi trener aktualnih državnih prakov in zakaj je vodstvo Olimpije po prečrtanju Alberta Riere v naboru številnih nogometnih strokovnjakov, ki jih je še kako zanimalo trenersko delo v zmajevem gnezdu, izbralo ravno njega? O tem razmišljamo v nadaljevanju.
Potem ko je v tem tednu postalo jasno, da Albert Riera po osvojeni dvojni kroni ne bo ostal trener Olimpije, je bilo zelo hitro znano tudi to, kdo ga bo zamenjal na vročem stolčku ljubljanskega prvoligaša. To bo postal portugalski strateg Joao Henriques.
Če primerjamo karieri kmalu bivšega in bodočega trenerja zmajev, potem je Henriques diametralno nasprotje svojega predhodnika. Medtem ko je bila za Riero izjemna igralska kariera, v kateri je med drugim igral za špansko reprezentanco, Manchester City, Liverpool in Galatasaray, novi trener Olimpije nikoli ni igral profesionalnega nogometa. A če je bil trenutni junak nogometne Ljubljane ob prevzemu trenerske funkcije pri zeleno-belih popoln začetnik, sta za Portugalcem že dve desetletji trenerskega dela.
Tudi če primerjamo slog igre, ki ga zagovarjata oba trenerja, sta Riera in Henriques kot noč in dan. Španec je bil obseden z dominanco v igri in držanjem žoge v svoji posesti. Kot se je sam rad pošalil: “Če imaš žogo v svojih nogah, potem pač ne moreš prejeti gola.” Zanj zmaga Olimpije ni bila dovolj, v resnici je bil zadovoljen le takrat, ko je zeleno-bela ekipa tudi dominirala v polju.
Henriquesov pristop je bil doslej precej drugačen. V zadnjih letih je namreč vodil ekipe, ki so bile po kvaliteti v primerjavi s tekmeci praviloma v podrejenem položaju, zato se je v iskanju rezultata zanašal predvsem na protinapade oziroma tranzicijsko igro. Kontinuirano držanje žoge in napadanje nasprotnikovih vrat še nista del njegovega DNK-ja, kar bo moral pri Olimpiji, ki ima za slovenske razmere dobro sestavljeno in tudi kvalitetno moštvo, bržkone spremeniti.
Daleč najbolj uspešen je bil na klopi Santa Clare
Joao Henriques v svoji karieri sicer kakšnih izstopajočih zgodb, resnici na ljubo, ni spisal. Dolgo časa je vodil portugalske nižjeligaše, kot pomočnik deloval tudi v arabskem svetu, prvič pa se je kot samostojni trener med elito predstavil leta 2018, ko je v boju za obstanek v Primeiri prevzel Pacos Ferreiro. Misija ohranitve prvoligaškega statusa se Henriquesu ni posrečila. Njegov klub je ob koncu sezone izpadel iz lige, usodnih je bilo zadnjih šest tekem, na katerih je ekipa osvojila le dve točki.
Vseeno se je trenerju, ki v naslednjih dneh prihaja v Ljubljano, hitro ponudila nova prvoligaška priložnost. S sezono 2018/2019 je prevzel novinca v ligi Santa Claro in v naslednjih dveh sezonah dvakrat končal na sredini lestvice, s čemer je več kot upravičil pričakovanja. To mu je odprlo vrata Vitorie Guimaraes, ki je vsako leto med kandidati v boju za evropske vozovnice. A sezone 2020/2021 Henriques ni končal na klopi nekdanjega kluba Zlatka Zahovića. Kmalu po prelomu leta je namreč njegova ekipa zapadla v hudo krizo in na desetih tekmah slavila le enkrat. Trenerska menjava je bila neizbežna.
Henriquesu se je manj uspešen vzorec ponavljal tudi v naslednjih dveh službah. Sezono 2021/2022 je začel na klopi Moreirenseja, a na dvanajstih tekmah le enkrat zmagal in v začetku decembra ostal brez službe. V letošnji sezoni je svojemu klubu, vodil je Maritimo, v slovo pomahal še krog prej, tudi v tem primeru je zabeležil eno samo prvenstveno zmago. Če potegnemo črto, je Henriques na zadnjih 30 prvenstvenih tekmah, ki jih je vodil kot trener, slavil samo trikrat!
Portugalska vrata zaprta, v Sloveniji išče čim več zmag
V slovenski nogometni javnosti je seveda Henriques popolna neznanka. Trenerja poznamo zgolj skozi številke, v katere je bil denimo zaljubljen Albert Riera, v nogometu pa vseeno vedno ne povedo vsega. Zato ga bomo ocenjevali takrat, ko bo začel svoje delo v zmajevem gnezdu. Smo pa vendarle vsaj malce način razmišljanja Portugalca, ki prihaja v Stožice, že spoznali. Za njim je namreč že prvi medijski nastop v novi vlogi.
“Čakal sem na takšen projekt, ki ga lahko začnem z novo sezono. Želim se boriti za naslov in voditi ekipo, s katero bom izboljšal svoje razmerje zmag, remijev in porazov. Uradno še ne morem ničesar potrditi, ker prvenstvo še ni končano in ker spoštujem delo ljudi, ki so Olimpijo vodili v tej sezoni,” je za flashscore.com razmišljal bodoči trener Olimpije.
“Želel sem kariero nadaljevati v Evropi, zavrnil sem tudi ponudbe iz arabskega sveta in Brazilije. Raje sem izbral drugorazredno prvenstvo, kjer se bom boril za lovorike in tekmoval v evropskih tekmovanjih. Lige še ne poznam, začel sem jo spoznavati, ko je klub stopil v kontakt z mano. To je zagotovo pravi korak za nadaljevanje kariere, saj so bila zame v tem trenutku vrata domačih klubov, ki se borijo za vrh lestvice, zaprta. Spoznal sem, da je zame najbolje, da zapustim Portugalsko in k sreči sem dobil to priložnost,” še dodaja Joao Henriques.
V teh finančnih okvirjih je bil Henriques najprimernejši kandidat
Novi trener Olimpije sicer ni bil izbran panično oziroma, kot radi rečemo, “na prvo žogo”. Ker Olimpija ni našla skupnega jezika z Albertom Riero in se je uspešno enoletno sodelovanje zaključevalo, je imela po naših informacijah že nekaj časa pripravljen “načrt B” in je v ozadju iskala trenerja, ki bi zgodbo zmajev nadaljeval tam, kamor jo je odpeljal 41-letnik iz Majorke. Na vrhu.
Na izkušnjah preteklosti, še posebej tistih iz časov Milana Mandarića, se je vodstvo Olimpije naučilo, da je napačna izbira trenerja boleča, pa tudi zelo draga napaka. Henriques seveda ni trener elitnega nivoja, a je v trenutni finančni realnosti kluba po mnenju odločevalcev v zmajevem gnezdu očitno najboljša izbira.
Morda bi bil sicer finančno za Olimpijo še ugodnejši trener iz balkanskega nogometnega prostora. Takšnih iskalcev službe nikoli ne manjka, a vodstvo zeleno-belih je po naših informacijah načrtno iskalo trenerja, ki prihaja iz drugih delov Evrope.
Razlog? Balkanski trener namreč navadno s seboj pripelje še svojega agenta in kakšnega njegovega prijatelja, ki si na vsak način prizadevata v ekipo dodati svoje kliente in tako lahko hitro nastane velika zmeda. V njej se potem tudi v klubu, kot je Olimpija, znajdejo Angeli Lyaskovi, Marki Perkovići, Jakovi Blagaići in Draženi Bagarići. Skratka igralci, ki v takšni nogometni znamki, kot je kljub vsem svojim zapletom in prevratom ljubljanska Olimpija, ne bi smeli najti svojega mesta.
V vsakem primeru Henriques stopa v velike čevlje. Miru, ki si ga tako želi v svoji službi, v Olimpiji nikoli ni in čeprav je trenutno klub bolj urejen, kot je bil v zadnjih nekaj letih, ga prav veliko tudi ne bo. Portugalec si ga lahko pribori le z rezultati, pri čemer bo ključno že to, kako bo začel svoj mandat na klopi Olimpije, ko bo zmaje popeljal v evropsko poletje.
Če bo to želel ali ne, pa bo slovenska nogometna javnost uspešnost Joaa Henriquesa vselej primerjala z uspešnostjo njegovega predhodnika. Da je Albert Riera postavil izredno visoke standarde, verjetno ni potrebno posebej poudarjati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje