Kdo lahko reši celjsko nogometno krizo? Zlatko Zahović

Foto: Uroš Skaza

Komentar o tem, kako je NK Celje v nekaj mesecev strmoglavil s položaja dominantne sile slovenskega nogometa v sivo povprečje.

Če bi predsedniku Celja Valeriju Kolotila lani maja, ko je nasmejan nagovarjal celjske navijače ob naslovu državnega prvaka, dejal, da bo njegova ekipa devet mesecev kasneje na 5. mestu Prve lige Telemach in bo zaostanek za vodilno Olimpijo znašal 14 točk, bi se v svojem značilnem slogu nasmejal, odmahnil z roko in dejal: “Jaka, spet delaš zdrahe.”

Seveda na tisti točki nogometne zgodovine ni bilo junaka, ki bi postregel s takšno napovedjo. Kvečjemu bi takrat pred Celje lahko postavili vzpenjajoči se Maribor, Olimpija je bila brez trenerja in označena kot ‘cirkus’, grofje pa absolutno najbolj kvalitetna ekipa lige, polna na slovenskem nivoju dokazanih posameznikov, ki so jih v knežjem mestu minula leta načrtno in uspešno vabili v svoje vrste. Nosilci igre so bili slovenski nogometaši oziroma dokazani fantje, ki so že dolgo v našem nogometnem prostoru. Ko se danes ozremo čez ramo, o tej šampionski ekipi ni ne duha ne sluha.

Kadrovanje, vredno negativne ocene

Saj ne, da vodstvo Celja že v preteklosti pri kadrovanju ni naredilo nobene napake. Ravno nasprotno in na marsikatero od njih smo tudi že opozorili. A to, kar so v mestu ob Savinji sestavili v tej sezoni, je ‘dosežek’ posebne vrste. Divja trenerska menjava oziroma vnovičen prihod Alberta Riere v Celje je poskrbela za pravi kadrovski cunami, po katerem pa zelo težko govorimo o tem, da je današnja ekipa grofov boljša, kot je bila tista lanska Damirja Krznarja.

Da je v smislu kadrovanja v Celju marsikaj narobe, nam pove že dejstvo, da ne manjka nogometašev, ki so bili to sezono pripeljani kot nove okrepitve, a jih ni več v klubu. Slavko Bralić, Janoah Markelo, Lovro Štubljar, Samo Matjaž, Artem Šolar in pa seveda tudi Jošt Pišek, vse to so nogometaši, ki so jih v knežjem mestu hitro zavrgli. Tudi Matija Kavčič, lani najboljši podajalec Prve lige Telemach, je v dresu grofov bolj ali manj opazovalec dogajanja. Nič ali pa zelo malo so v majici državnih prvakov pokazali tudi Nikita Iosifov, Inigo Eguaras in Clement Lhernault.

Tudi obljube, da je ekipa to zimo dobila velike okrepitve, ki bodo še dvignile letvico v Celju, se zdijo prazne. Novinci naj bi po besedah Riere poskrbeli za dvig forme tudi pri ‘staroselcih’ in jih silili v to, da bodo še boljši. A prvi vtisi na začetku nogometne pomladi so takšni, da ti staroselci kvečjemu v nejeveri gledajo nove obraze, ki jih je vodstvo kluba pripeljalo v Celje.

Pa kje so jih našli?

Že življenjepisi nekaterih fantov, ki so nove moči Celja, niso impresivni. Artemijus Tutiškinas je morda res litovski reprezentant, ampak Litva je trenutno v nogometnem svetu v sami kleti evropske družine. Doslej je bil član poljskega drugoligaša Lodža, kjer pa je bil v zadnjem obdobju standardno na klopi za rezerve. Glede na to, da so se tako Celjani kot Olimpija to jesen udarili s poljskim prvakom Jagellonio in so bili oboji skozi igro celo boljši od najboljše poljske ekipe, je res težko razumeti, kako je rezervist iz druge poljske lige kar naenkrat dovolj dober, da obleče dres Celja.

Nino Noordamus je Nizozemec, ki je igral v litovski ligi. Že to je nekaj, kar mora pri razmisleku o takšni okrepitvi prižgati alarme. Kako, za vraga, je Nizozemec iz tako močne nogometne države ‘zataval’ v litovsko ligo?! Tudi v uvodnih celjskih dneh napadalec ni pokazal, kdo ve kakšnih presežkov. Primerjajte samo učinek Noordamusa na celjsko zasedbo ter predstave in pa recimo Alexa Tamma v dresu Olimpije. Noč in dan.

Tudi reprezentant Ferskih otokov Hanus Sorensen, ki naj bi bil novi Žan Karničnik, za zdaj ni ‘Ž od Žana’. Ricardo Silva pa, ki naj bi rešil vse celjske težave z vratarji, je na dveh tekmah prejel že pet zadetkov, pri vsaj dveh od njih pa se ne moremo znebiti občutka, da bi lahko storil kaj več.

G. Kolotilo, pokličite Zlatka

Albert Riera ima rad številke in število nogometašev, ki so jih Celjani pripeljali v zadnjih dveh prestopnih rokih je enaindvajset. Enaindvajset! In kdo je dejansko dodana vrednost? Svit Sešlar, za katerega ni treba biti ‘prestopni guru’, da prepoznaš njegovo kvaliteto, ki je v Sloveniji tako ali tako že več kot dokazana. Ali pa Ivan Brnić, ki je v primerjavi z ostalimi celjskimi brcami v temo vseeno pokazal nekaj dobrih predstav. Enako velja tudi za Juanja Nieta.

Edini presežek pri celjskih okrepitvah, če izvzamemo Sešlarja, je Armandas Kučys. Slednji je dokazano zagotovilo za doseganje zadetkov in njegova vrnitev po poškodbi bo velik plus za celjsko moštvo. Litovec se je vrnil pravočasno, grofe namreč v četrtek čaka prva tekma ‘play-offa’ konferenčne lige. Ciprski Apoel ni noben nogometni ‘bavbav’, a Celjani se bodo morali hitro sestaviti in odgovoriti na nastalo krizo, če želijo napredovati v naslednji krog. To pa bi bil nov velik podvig, ne le za celjski, ampak tudi za slovenski nogomet.

Dolgoročno pa … Predsednik Celja Valerij Kolotilo je v decembru sedel na kavi oziroma kosilu z zgodovinsko gledano zagotovo najboljšim športnim direktorjem v slovenskem prostoru Zlatkom Zahovićem. Ne bomo trdili, da bi legendarni slovenski reprezentant rešil vse celjske težave. Smo pa prepričani, da pod njegovo taktirko vsaj petnajstih zgrešenih celjskih okrepitev ne bi bilo na stadionu Z’Dežele. Da o tem, kako drugačna bi bila retorika Alberta Riere, če bi bil njegov ‘šef’ Zahović, niti ne govorimo.

Morda bi torej veljalo z vidika prihodnosti Celja Mariborčana spet povabiti na kavo. Ne smemo namreč pozabiti, nov projekt v Celju je slovenskemu nogometu prinesel marsikaj dobrega. Zelo dobrega. Trenutno je resda deloma zavil v slepo ulico, a saj vemo, kako je v nogometu. Z nekaj pravimi obrati krmila se lahko stvari znova začnejo zlagati tako, da bo nogomet v knežjem mestu spet zadihal s polnimi pljuči.

Pod črto, čestitke Boštjanu Cesarju. Slednji je na štajerskem derbiju uspešno opravil, recimo temu ‘malo maturo’. Lahko sicer Celjani na ves glas razpredajo, da so bili v polju boljši, dominantni in da so igrali lepši nogomet ter zapravljali nore priložnosti, a od besed se seveda ne da živeti, od rezultata pač. Cesar je, zavedajoč se, da se njegov Maribor šele sestavlja in da okrepitve (pre)počasi kapljajo v Ljudski vrt ter imajo izjemno malo časa za uigravanje s soigralci, s pragmatično taktiko ukanil Alberta Riero. Njegov nekdanji šef Matjaž Kek je bil najbrž zelo ponosen, saj se je tudi sam podpisal pod nič koliko podobnih zmag.

Maribor je bil pred nadaljevanjem sezone v sila neugodnem položaju. Neprepričljiva podoba na pripravah, notranji pretresi v klubu in pomanjkanje okrepitev so navijače navdajali s kaj malo optimizma. No, zdaj je drugače. Vijolice so na dveh tekmah dvakrat zmagale in ostajajo v boju za državni naslov. Dokler bo tako, bo tudi Cesar mirno spal.