Matjaž Kek - takšen kot ga poznamo. Neposreden, odkrit in vedno pripravljen na dobro nogometno debato. Slovenski selektor je v oddaji Pod prečko predstavil svoj pogled na (ne)uspehe zadnjega obdobja, razkril, kaj se je dogajalo s podaljševanjem pogodbe in povezovanjem z Dinamom, odgovoril tistim, ki so komentirali dogajanje v članski reprezentanci, razmišljal o Prvi ligi Telemach, Žanu Karničniku, Maksu Barišiću, Thomasu Pobegi ...
O pomembnosti retorike v sodobnem nogometu
Priznavajo mi, da znam samo še govoriti, da je ostalo katastrofa (smeh). Vsi, ki smo na igrišču in ob njem bi morali več delati na tem, na retoriki, komunikaciji, odzivnosti, čeprav ste novinarji včasih “tečni”. To je del našega poklica. Človek se z leti tega navadi. Tega so me še posebej naučili na Reki, moraš zdržati tudi takrat, ko nekdo s prstom kaže nate.
O podaljšanju mandata na klopi slovenske članske reprezentance
Ni bilo špekulacije, bile so le medijske, tudi iz vaše hiše. Naučil sem se, da najprej nekaj končaš in nato začneš nekaj drugega. Končam delo, podpišem novo pogodbo in nato začnemo nekaj drugega. Razumem, da imajo novinarji radi, da se malo podkuri, da je to folklora, enkrat je pač bolj, enkrat manj lepa. To kar se govori in piše, je del našega življenja. Komunikacija z zvezo je bila čista. Problem je bil rezultat. Tudi pri sebi sem to moral razčistiti. Pričakovanja so bila visoka, nogometaši igrajo v pomembnih klubih in tekmovanjih, zato se ne moreš zadovoljiti z drobtinicami. Ponavljam, komunikacija s predsednikom pa je bila čista.
O povezovanju z Dinamom
Gre za enega največjih klubov na tem prostoru. Z izjemnimi rezultati. Povedal sem javno pred dvema letoma – takrat je bil uraden poziv in vabilo. Zdaj ga ni bilo, govorilo se je le v medijih in skozi gostilniške debate. Če bi bilo uradno, bi povedal, ker ni bilo, nisem. Prva ponudba je bila mamljiva, ampak selektorsko mesto je izziv in čast. Mislim, da sem se dobro odločil, čeprav rezultati ne trenutno ne kažejo tako. Dinamo pa je zagotovo velik klub, ki se ga težko zavrne. Ampak povezovali so me z marsikom. 14 dni sem bil v Hajduku, 14 dni v Dinamu. Jaz pa sem še vedno bil v Rijeki, v Opatiji, del mojega življenja je še vedno tam. Nekatere opcije so interesantne, ampak to rivalstvo med ekipami je tudi del privatnega življenja in težko menjam barve. To, da nikoli ne bom trener Olimpije, ostaja, ker sem vijoličen. Takšen pač sem. Nekomu sem všeč, nekomu ne.
O tem, če selektorju ugajajo medijske govorice, so mu v breme?
Breme ni. To je način življenja, folklora, prej kot se sprijazniš in ne bežiš od resnice, prej prideš na zeleno vejo. Ko se nekaj odločim, grem v to. Vedel sem, v kaj se vračam. Selektorsko mesto je pretehtalo, da sem po odhodu iz Rijeke sprejel ta izziv. Ni enostavno, ampak takšno je življenje selektorjev.
O (ne)uspehu v zadnjih kvalifikacijah
Iz mojih ust je bilo jasno povedano, da so zame kvalifikacije neuspeh. Igramo zato, da nekam pridemo in nekaj naredimo. Vprašanje, če smo boljši kot Hrvati in Rusi, s Slovaki smo tu nekje, bili so udeleženci EP s praktično isto ekipo. So pa bile nekatere točke prepoceni izgubljene, poraz na Cipru je eden od mojih najtežjih v karieri. Ne morem biti zadovoljen s 4. mestom, to je slab rezultat. Dokler ne bomo sposobni odigrati v kontinuiteti, bomo težko napredovali. Ali imamo dovolj velik kader, da lahko pošteno “zarotiramo”, je drugo vprašanje, za to je oddaja prekratka. Moral bi bolje odreagirati po porazu v Rusiji, tekma na Cipru nas je odpeljala v neželeno smer, prišli smo do debate, kaj bi bilo, če bi bilo. V nadaljevanju kvalifikacij so bili še določeni dobri deli, a se ne sprenevedamo in ne iščemo alibijev, da bi lahko rekli, da to ni neuspeh. Če pa je tako velik, da je treba menjati selektorja, je stvar Nogometne zveze. Moja odgovornost pa je jasna.
O tem, koliko mu pridejo do živega besede drugih
V našem poklicu ima vsak svoje mnenje, to je tudi prav. Druga stvar je, s kakšnimi kompetencami in odgovornostjo, vedeti moramo, kdo, kaj in zakaj. Komentar Mirana Pavlina je realen, kvalifikacije niso bile dobre, Liga narodov je bila. Kompetence in odgovornost so eno, razmišljanje in videnje problema pa drugo. Kritika pa mi ne pride do živega. Upam, da sem prišel tako daleč v športu, da me kritika ali podžge ali da samokritično ocenim situacijo. Če je kdo iz Maribora, Ljubljane, če ima določene osebne ambicije, je meni vseeno. Sem ponosen, da sem selektor, to je zelo enostavno. Če pa so v ozadju zasebni interesi, potem je lahko drugače.
O mentalni pripravljenosti reprezentance
Dejstvo je, da že od leta 2010 nismo bili na velikem tekmovanju. Ta mentaliteta poražencev, “luzerska” mentaliteta, je stvar samozavesti, odločnosti in karakterja. Dve prejšnji generaciji sta ravno na tem zgradili uspeh, pa morda kvaliteta ni bila na tem nivoju. To je izziv za sedanjo generacijo. Atmosfera je dobra, komunikacija je dobra. Korak naprej pa bodo morali narediti sami. Kazati s prstom na posameznika ne bi bilo korektno. Na zadnjih tekmah se je videlo, da smo ekipa, da so tisti, ki so višje v hierarhiji, naredili dobre stvari in da gremo naprej. Zavedati se moramo svojih kvalitet, bit ponižni, skromni, pripravljeni, da se pobijemo z vsakim, to nam morda manjka.
O tem, da ne smemo živeti iz kvalifikacij v kvalifikacije
Če bomo živeli od kvalifikacij do kvalifikacij, se bomo vrteli v krogu. Pa ne govorim tega zato, ker sem jaz selektor. Se morajo pa na igrišču igralci zavedati, da bo potrebno narediti še korak več. Niti slučajno ne gre zato, da igralci ne bi želeli, včasih je želja celo prevelika, kar privede do nervoze. Zagotovo smo v zadnjih mesecih menjali preveč igralcev, ne morem pa se sprijazniti, da nam je fizična pripravljenost izziv že na drugi, kaj šele na tretji tekmi. Fantje bodo morali tudi individualno v klubih morda narediti nekaj več. To pa so stvari zame, komunikacija z njimi in nenazadnje izbira, da imamo v reprezentanci tiste, ki so na to pripravljeni. Ko je bila reprezentanca prepoznavna, ko se je vedelo, kdo nosi vodo, kdo bo vstopil v 60. minuti, je bilo to lažje. Podpišem izjavo, da imamo kvaliteto, da gremo na veliko tekmovanje. Dejstva oziroma besede so prišle od ljudi, ki vedo, zakaj gre, to ni nekaj, kar je slišano na tržnici. Znova moramo zagnati nogometno kolo. Stvar kompetenc pa je, kdo bo koga menjal.
O Petru Stojanoviću
Po mojem mnenju je sposoben odigrat še bolje, čeprav je bil standarden. Čestitam pa mu, kako je odšel iz Dinama. Hrvaški mediji so v njem velikokrat našli grešnega kozla. Čestitke, kako se je znašel v Italiji, v Empoliju. Italijanska liga je težka, zahtevna liga. Dokazal in pokazal je, da si zasluži igranje v njej. Bil mi je vedno neugoden konkurent, ko sva se srečala na nasprotnih straneh. Pokazal je, da je pravi karakter. Vem, da je marsikomu v Zagrebu zdaj žal, da je odšel iz Dinama in s tem je lahko zadovoljen.
O Prvi ligi Telemach in kandidatih za reprezentanco
S strokovnim štabom imamo razdeljeno, kdo gre na katero tekmo. V jesenskem delu so bile dobre tekme, sploh zadnja je bila res zelo dobra. So pa tekme, ki so težko gledljive. Zagotovo so tu igralci, ki so nas sprovocirali, da ne samo, da smo jih vpoklicali, ampak da so igrali. Ampak s tem se ne moremo zadovoljiti. Infrastruktura, finance, tu se moramo še izboljšati, narediti korak naprej, pogrešam pa bolj polne stadione. Klubi morajo tu nekaj narediti sami, da pa naša liga ne bi mogla ustvarit dobrih igralcev, to ni res. Liga je zanimiva, zgoraj in spodaj. Kaj pomeni, če si prvi v slovenski ligi, je pokazala Mura. Za tem morajo stremeti slovenski klubi. Slovenska liga je razvojna liga za mlade igralce, problem je, ker gredo prehitro ven. Zlatko Zahović je v zadnji oddaji dobro dejal – dozorevanje igralcev, ko gredo v tujino, je drugačno kot dozorevanje mladeničev iz Italije in Nemčije. In potem se vrnejo. Maks Barišič je že spoznal, kako se je vrniti, ampak dokazal, da še lahko da veliko slovenskemu nogometu. Upam pa, da bo še čim več Šeškov, Zahovićev in podobnih, ki jim je zgodnji preboj v tujino uspel.
O predstavah Maksa Barišića, Žana Karničnika …
Včasih je bilo tudi meni neugodno, ker so nogometaši iz slovenski ligi ostali 22., 23., 24. igralci v reprezentanci. Ampak najprej že Nino Kouter in zdaj Žan Karničnik sta dokazala, da lahko konkurirata igralcem, ki igrajo v velikih evropskih ekipah. Kar se tiče Barišića, bil je na seznamu, pa je poškodba povlekla neodigrane tekme in vračanje v pogon. Ima nekaj, kar nam je manjkalo. V reprezentanco se ne pride z eno dobro predstavo in ne izpade zaradi ene slabe. Tu je tudi moja krivda, prehitro sem razbil par Blažič-Mevlja. Slovenska liga je po eni strani razvojna, po drugi strani pa nosi svojo težo. Zasluži si več kot 200, 300 gledalcev, včasih je bila kvaliteta slabša, pa je bilo na tribunah nekaj tisoč igralcev.
O Tomasu Pobegi, Italijanu slovenskega porekla
Če ima nekdo sorodstveno povezavo s Slovenijo, zakaj ga ne bi poklicali v reprezentanco. Jorginho je tudi Italijan, kajne? Imamo že primer igralca, ki ga je zveza pripeljala in mu dala priložnost za igro, pa se je to pokazalo kot prava rešitev. Odrezati, odpisati pa ne smemo nikogar. Primer Kevina Kampla – tu je bilo narejeno ogromno, želja je tista primarna, premalo imamo časa za celotno debato. V košarki gredo stvari veliko lažje v to smer. To je potrebno priznati, ampak zakaj ne bi poizkusili? Ne smemo pa razmišljati samo v to smer, ker imamo po Evropi in tudi doma veliko perspektive, ki opozarja nase.
O spominih na slovenske uspehe
O prihajajočem izzivu Lige narodov
Razmišljanje, da bomo četrti, mi daje še dodaten motiv. Nihče ne bo mogel reči, da smo imeli srečo z žrebom. To smo si zaslužili v Prištini, v Atenah, kjer ni bilo enostavno. Skupina je za vse enaka, izziv pa je zelo velik. To so dobre, močne reprezentance. Veliko izgubiti ne moreš, lahko pa narediš ogromno v pripravi na evropsko prvenstvo. Liga narodov je zadetek v polno, da igramo močne, tekmovalne tekme. Upam, da nam je bila šola zadnjih kvalifikacij dovolj, da bomo znali odreagirati. Ta skupina bo pokazala, kam spadamo. Favoriti pa zagotovo nismo. Strnjen ritem bo izziv, ampak v nogometu in življenju je malo stvari normalnih. Tudi naslednje svetovno prvenstvo se bo igralo, ko navadno jemo kostanj. To bodo zares dobre tekme, na nas pa je, da izgledamo čim boljše in da bomo konkurenčni ter pokazali, da lahko igramo kvaliteten nogomet.
O novih imenih v strokovnem štabu
Zagovarjam slovensko stroko, ker je pod vse slovenske uspehe zapisana slovenska stroka. Prihajajo nova, zanimiva imena. Boštjan Cesar je po koncu kariere resno krenil v trenerski posel, delal z reprezentanco U-19 in je zdaj član strokovnega štaba A reprezentance, enako Milivoje Novaković.
O Josipu Iličiću in njegovi vlogi v prihodnosti
O tem je govoril že Iličićev agent. Govorila sva o njegovi prihodnosti, dorečenega še ni nič, je pa znova dokazal, kako pomemben je za reprezentanco, imel je, tako kot vsak človek, tudi slabe dni. Prihajajo dnevi, ko bo več časa in našli bomo pravo rešitev. Če je volja pri igralcu, si ne moremo privoščiti, da bi ga izpustili. Kvaliteta in odnos sta nesporna. Je igralec, ki ti bo konkretno in korektno povedal stvari. Ta karakter je zelo pomemben.
Celotna 6. oddaja Pod prečko:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje