Se z menjavo na vrhu španske La lige končuje prevlada Barcelone in madridskega Reala? Sam nisem takšnega mnenja. Predstave Atletica so sicer bile na visokem nivoju, toda do naslova sta mu s s številnimi spodrsljaji, ki so bili plod povsem nezbrane igre, v največji meri pripomogla kar Barca in Real sama.

Končno slavje Atletica, ki si je včeraj pripel 11. prvenstveno zvezdico, je težko prigarano in nedvomno zasluženo, a do njega prav gotovo ne bi prišlo, če bi bilo v taboru njegovih dveh največjih rivalov vse v redu.

Barcelona je igrala najboljše, a naslova si iz preprostega razloga ni zaslužila:

Ekipa, ki je v tej sezoni največkrat zanetila nogometno iskrico, je prav gotovo Barcelona. Katalonci so igrali napadalen in za mnoge najlepši nogomet v Španiji. To potrjuje dejstvo, da je blaugrana v tej sezoni dosegla daleč največ golov. Tekmecem je namreč natresla 85 zadetkov, kar 18 več od obeh madridskih tekmecev. A Katalonci so imeli v tej sezoni težave in teh ni bilo malo. Igra Barce je namreč še vedno preveč odvisna od Lionela Messija, ki bo prihodnji mesec dopolnil že 34 let. Poleg tega se je blaugrana soočila s krizo identitete. Njen trener Ronald Koeman je neprestano menjaval sistem igre, nemalokrat pa so ti eksperimenti ekipo stali željenega rezultata.

Kljub nesuvereni igri pa so bili Katalonci še nekaj krogov pred koncem v najboljšem položaju. Prelomna točka za njih je vsekakor bila tekma 33. kroga z Granado. Pred tem obračunom so imeli Katalonci vse v svojih rokah, imeli so celo pravico do enega neodločenega rezultata, a nato so na svojem Camp Nouu, sicer nezasluženo, izgubili proti anadaluzjski ekipi, ki je velikanoma iz prestolnice napravila veliko uslugo.

Kljub temu, da je Barca v določenem trenutku delovala daleč najmočnejša, si naslova po mojem mnenju ni zaslužila. Razlog se skriva v tem, da je na štirih derbijih v tej sezoni osvojila le eno od možnih 12 točk. Poleg tega je izgubila na obeh El Clasicih, zatajila pa je tudi na “manjših” tekmah, ko se je prvenstvo lomilo.

Pristaše katalonskega ponosa lahko sicer veseli dejstvo, da je bil daleč najboljši igralec sezone Lionel Messi, ki je v tej sezoni dosegel kar 30 golov in dodal 11 asistenc. Odkritje sezone pa je nedvomno 18-letni Pedri, ki je zablestel na začetku sezone in nakazal, da bi se lahko razvil v enega izmed najboljših nogometašev na svetu.

Najslabši člen Barce je bil prav gotovo Ronald Koeman. Tisti, ki ste spremljali tekme Atletica, ste prav gotovo opazili, s kakšnim entuziazmom je El Cholo Simeone, tik ob robu igrišča, bodril svoje varovance, jim delil napotke ter skrbel, da so bili pravilno postavljeni. Za razliko od Argentinca, je Koeman na svojem stolčku sedel, kot da se ga dogajanje na igrišču sploh ne tiče. Sam menim, da so bili za nekatere vrhunske predstave Barcelone “krivi” odlični posamezniki, ne pa tudi trener.

Boj z neprofesionalizmom, slabo realizacijo in s s številnimi poškodbami:

V kolikor Zidanove čete ne bi zdesetkale številne poškodbe, bi se Real Madrid verjetno okitil s 35. prvenstveno zvezdico. Seznam branilcev, na katere Zidane v določenem trenutku ni mogel računati, je bolj kot na daljico spominjal na brezkončno premico. V zaključku prvenstva so se na rdečem seznamu znašli Raphael Varane, Dani Carvajal, Ferland Mendy, Lucas Vazquez in Sergio Ramos. Prav odsotnost slednjega se je Realu najbolj poznala. Sicer je dolgoletni kapetan pri 35-letih izgubil pravo hitrost, a njegov vpliv na soigralce je izjemen. Na igrišču Ramos s svojimi kretnjami nenehno skrbi za to, da so soigralci pravilno postavljeni. Varane in tudi Nacho ter Militao ob njem delujejo zelo spodobno. Brez kapetana pa so vsi omenjeni osrednji branilci nagnjeni k napakam. Poleg tega je Ramos izjemno nevaren ob prekinitvah.

Daleč najboljši posameznik ekipe je bil prav gotovo Karim Benzema, ki je na večini tekem brez prave pomoči v napadu vlekel voz Reala. Francoz je v tej sezoni dosegel kar 23 golov in 9 asistenc. Poleg njega so bili pri kraljevem klubu konstantni samo še štirje igralci – Toni Kroos, ki je bil z 10 podajami najboljši asistent ekipe, Casemiro, ki je kot zadnji zvezni nogometaš kar desetkrat neposredno sodeloval pri zadetku, Luka Modrić, ki je prvič po odhodu iz zagrebškega Dinama dosegel vsaj 5 prvenstvenih golov in Thibaut Courtois, ki je kar 17-krat ohranil mrežo nedotaknjeno.

Galaktiki so največji problem imeli v napadu, kjer torej prvi strelec ekipe ni imel prave pomoči. V upanju, da se bo Hazard končno sestavil ter da bo eksplodiral kdo od mladih nogometašev, vodstvo Reala pred začetkom sezone ni pripeljalo nobenega krilnega nogometaša, kar se je izkazalo za veliko napako. 

Prav vsakemu od nas je življenje v preteklosti že zadalo kak hud udarec. V to sem prepričan. A v naši naravi je, da po tem, ko zavozimo oz. napravimo napako, pot začrtamo na novo. Hazard tega ni storil. Poškodbe so seveda najhujša stvar v karieri prefesionalnega nogometaša in Belgijcu sem verjel, ko je razkril, da je frustriran, ker svojega talenta ne more pokazati v dresu kluba, za katerega je navijal kot otrok. A če bi bile frustracije tako hude, ne bi “tovoril” toliko odvečnega materiala. Od tega ne odstopam. Tega si Hazard ne bi smel privoščiti, ne v dresu kraljevega kluba.

Nogometaš, za keterega je Real Chelseaju odštel 100 milijonov evrov pa ni edino razočaranje tega kluba. V letošnji sezoni ni bilo moč opaziti napredka pri Viniciusu Juniorju. 20-letni Brazilec je sicer hiter kot blisk in odličen v igri ena na ena, toda njegova tehnika strela je povsem napačna, kar se seveda pozna pri realizaciji. Sicer vnaša veliko nemira v obrambo tekmecev, a promet z malo zaslužka ni nekaj, kar bi iskali pri tako velikem klubu. Tudi njegov rojak Rodrygo Goes predstavlja veliko razočaranje. 20-letnik je v tej sezoni dosegel samo en zadetek na 22 tekmah. Premalo ostrine in nabrušenosti je bilo zaznati tudi pri Marcu Asensiu.

Real se je sicer v tej sezoni na največjih tekmah osvojil 10 od možnih 12-ih točk. Dobil je oba El Clasica, proti Atleticu pa je zabeležil zmago in remi. Kljub temu pa je bilo enostavno preveč spodrsljajev na malih tekmah. In tu je potrebno poudariti, da galaktiki niso imeli smole, pač pa si zmage pogosto sploh niso zaslužili. Kljub temu so imeli do 35. kroga vse v svojih rokah, nato pa jim je načrte prekrižala Sevilla, ki je remizirala na Di Stefanu in tako v “pole position” znova postavila Atletico.

Naredil je dovolj, zasluži si spomenik

Colchonerosi so v sezono krenili odlično in si po spodrsljajih obeh rivalov že v prvem delu prvenstva tlakovali pot do naslova. Vsaj tako je izgledalo. Nato pa je februarja moštvo zdesetkal koronavirus, kar se je poznalo na rezultatih. Atletico je v tem obdobju v razmaku treh dni odigral dve prvenstveni tekmi z Levantejem, na katerih je osvojil samo točko in tako sta najtrofejnejša španska kluba ujela priključek.

V zaključku prvenstva smo spremljali troboj za naslov (Sevilla vendarle ni bila povsem zraven v nobenem trenutku), ki so ga na koncu zasluženo dobili Atleti. Pri tem pa so pisali zares epske zgodbe, polne preobratov. Verjetno je dovolj, če omenim, da je Atletico samo v tem koledarskem letu, na tekmah, na katerih se je znašel v rezultatskem zaostanku, osvojil kar 17 točk.

Nesporni junak sezone je Luis Suarez, katerega je Barca odslovila na grd in zelo nespoštljiv način. Da El Pistolero čuti zamero do katalonskega kluba, je bilo moč zaznati iz njegove izjave po osvojenem naslovu. Urugvajec se ni osredotočil le na slavje svoje ekipe, pač pa je takoj v v zgodbo vpletel “brco v rit”, ki jo je dobil od prešnjega delodajalca in tako je s “kanto” v rokah vodilnim možem Barce, popolnoma upravičeno, “obesil osla za vrat”. Suarez se je Atleticu oddolžil za zaupanje. In to na kakšen način! Dosegel je 21 zadetkov, ki so Atletom neposredno prinesli kar 21 točk. V tem elementu je prekosil tudi Lionela Messija. 34-letni napadalec je v tej sezoni šestkrat zabil po izteku 85. minute, od tega trikrat po koncu rednega dela tekme.

Ko govorimo o glavnih junakih španske La lige, se nam pred očmi hitro prikrade tudi Jan Oblak. Slovenec je v tem koledarskem letu trikrat ostal nepremagan po strelu iz bele točke. Na tekmi 28. kroga je enajstmetrovko v 86. minuti ubranil napadalcu Alavesa Joseluju in tako preprečil, da bi Baski prišli do izenačenja. Vajo je ponovil na tekmi 34. kroga. Takrat bi lahko Elche prek Fidela v 91. minuti prišel do pomembne točke v boju za obstanek, a vratar Atletica je imel drugačne načrte. Škofjeloška hobotnica je poleg tega v tej sezoni kar 18-krat ohranila mrežo nedotaknejeno. Oblak je prejel tudi nagrado Zamora – prejel je namreč zgolj 25 golov, najmanj med vsemi vratarji v ligi.

Ko govorimo o junakih Atletica, morda premalo pozornosti dobivata Marcos Llorente in Angel Correa. Llorente je v tej sezoni igral na vseh mogočih položajih. Operiral je na bočnem položaju, v centralni zvezdni vrsti, na krilu in tudi povsem v konici napada. Z 12 goli je drugi najboljši strelec ekipe, z 11 podajami pa najboljši asistent. Jasno je, da Correa po kakovosti ne more parirati Felixu, toda Argentinec si je zaradi borbenosti, ki jo Simeone zna ceniti, uspel izboriti mesto pred najdražjim nogometašem Atletica vseh časov. Correa se je tekom celotne sezone razdajal za ekipo, vršil pritisk na tekmečevo obrambo, tekel namesto Suareza, poleg tega pa je dosegel kar 9 golov in 8 asistenc.

Joao Felix – nogometaš, za katerega je Atletico Benfici odštel kar 126 milijonov evrov – je v tej sezoni večkrat dokazal, da gre za enega izmed najbolj talentiranih nogometašev, a kljub temu se je znašel v senci številnih soigralcev. Portugalec se je samo 14-krat znašel v začetni enajsterici Atletov, kljub temu pa je s 7 goli in s 6 podajami prispeval velik kamen v mozaiku te neverjetne zgodbe.

Da so nogometaši iz sebe zares izstisnili maksimum, pa je poskrbel El Cholo Simeone. Argentinec je (za razliko od nekaterih drugih trenerjev) vsako minuto, ko je bila njegova ekipa dejavna, preživel ob robu igrišča. Tam je varovancem delil napotke in jih postavljal. Tudi, ko so si Atleti že zagotovili lepo prednost in je izgledalo, da brez težav plujejo proti zmagi, se ni sprostil. Varovance je opomnil na vsako napačno postavitev, četudi ta ni vodila v priložnost tekmeca. Enostavno ni dopuščal padca v osredotočenosti in to je bila ena od ključnih stvari pri tem brilijantnem uspehu.

Diego Simeone je z Atleticom osvojil 8. lovoriko  in tako postal najtrofejnejši trener tega kluba vseh časov. V zadnjih dveh sezonah, preden je El Cholo leta 2011 sredi sezone prevzel Atletico, je ta v španskem prvenstvu končal na 9. oziroma na 7. mestu. V krstni sezoni je Atletico po prevzemu ponesel do petega mesta, v naslednjih devetih sezonah pa je vselej osvojil vsaj 3. mesto.

Je čas, da mu na Wandi Metropolitanu postavijo spomenik?