Vincent Aboubakar je za zdaj nesporno prvo ime afriškega pokala narodov, ki trenutno poteka v Kamerunu. Na prvih dveh tekmah domače reprezentance je zabil po dva gola in Kamerunce popeljal v izločilne dele, v katerih bodo naskakovali šesti naslov. Kdo je ta 29-letni robustni napadalec?

Najprej je zabil dva gola pri zmagi nad Burkino Faso z 2:1 ob otvoritvi letošnjega afriškega pokala narodov. Potem je dvakrat zadel še pri zmagi s 4:1 nad Etiopijo in leve, kot v nogometnem svetu pravimo Kameruncem, popeljal v izločilne dele.

Vincent Aboubakar je trenutno že pri štirih golih in je seveda najboljši strelec tekmovanja. Toliko večjo težo njegov dosežek pridobi, če pogledamo v preteklost. Ta pravi, da najboljši strelci afriških pokalov narodov zelo redko dosežejo več kot tri, štiri zadetke. Na celem turnirju. Robustni napadalec Kameruna je pri štirih že po dveh tekmah.

Lestvica strelcev na afriškem pokalu narodov 2022:

4 – Vincent Aboubakar (Kamerun)
2 – Wahbi Khazri (Tunizija), Gabadinho Mango (Malavi), Karl Toko Ekambi (Kamerun), Ibrahima Kone (Mali)
…

Šalijo se, da je boljši od Messija in Ronalda

“Ne bi ga zamenjali niti za Lionela Messija in Cristiana Ronalda. Skupaj!”, “Če je Manchester United za Jadona Sancha odštel 72 milijonov evrov, potem bi moral zanj milijardo.” S takšnimi in podobnimi zapisi kamerunski navijači v zadnjem tednu častijo prvo orožje svoje reprezentance. Tej pa kaže zelo dobro.

Kamerun si je že po dveh tekmah zagotovil mesto v izločilnih delih. Če na današnji zadnji tekmi v skupini A, v kateri ga čaka še tekma proti Zelenortskim otokom, ne bo izgubil, bo v njej zasedel prvo mesto.

Zakaj je to pomembno? Zaradi tega, ker bo v tem primeru vse tekme do morebitnega finala igral na stadionu Olembe v mestu Yaounde. Tam pa Kamerun ni izgubil že od daljnega oktobra 1988. V Kamerunu že diši po novem, šestem naslovu afriškega prvaka.

Kamerunu je prinesel zadnji naslov

Nazadnje so bili Kamerunci najboljši na prvenstvu v Gabonu leta 2017. Junak? Nihče drug kot Aboubakar, ki je v finalu proti Egiptu na igrišče prišel s klopi. V 88. minuti je zabil gol za zmago z 2:1 in Kamerunu prinesel prvo zmago na afriškem pokalu narodov po dolgih 15 letih čakanja.

Če bo šel do konca tudi letos pred domačimi navijači, bo ujel svojega idola. “Nekoč želim biti tako dober kot on,” je govoril pred desetletjem, ko je iz Afrike kot golobradi mladenič prvič prišel v Evropo, njegov velik vzor pa je bil na vrhuncu svoje kariere.

Danes je Samuel Eto’o, nekdanji zvezdnik Barcelone in Interja, ki je bil s Kamerunom afriški prvak v letih 2000 in 2002, predsednik kamerunske nogometne zveze, Aboubakar pa kapetan njenega glavnega dela. Članske nogometne reprezentance.

Dve svetovni prvenstvi in tretji pokal narodov

Aboubakar je v reprezentanci Kameruna debitiral z 18 leti, tik pred začetkom svetovnega prvenstva 2010, na prijateljski tekmi proti Slovaški. Na mundialu v Južnoafriški republiki je nastopil na dveh tekmah, podobno pa se je zgodilo tudi na svetovnem prvenstvu v Braziliji 2014. Obakrat so Kamerunci izgubili vse tekme.

Igral je tudi na treh afriških pokalih narodov. Ob letu 2017, ko so Kamerunci prav po njegovi zaslugi zmagali, tudi leta 2015, ko so se od tekmovanja poslovili po skupinskem delu, in seveda letos, ko se nastopajo pred domačimi navijači. Afriški pokal narodov leta 2019, v katerem je Kamerun izpadel v osmini finala, je izpustil, ker ga takratni selektor, Nizozemec Clarence Seedorf, ni uvrstil na svoj seznam.

V Evropo je prišel kot zelo mlad

Sanje mladega Vincenta so se uresničile, a na poti do njih 184 centimetrov visokemu in mišičastemu napadalcu še zdaleč ni bilo lahko. Rodil se je v trimilijonskem Yaoundeju, od tam pa že kot najstnik zaradi nogometa odšel v pristaniško mesto Garoua, kjer je zaigral za tamkajšnji Coton. In takoj opozoril nase, že v prvi članski sezoni pa postal tudi državni prvak.

Z 18 leti je v prvi kamerunski ligi v 15 nastopih dosegel sedem golov. Poleti 2010 se je kot najmlajši in edini nogometaš iz domače lige znašel na seznamu selektorja Paula Le Guena za svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki.

Da, to je tisti, tako oddaljeni zadnji mundial, na katerem je bila zraven tudi Slovenija. Za Kamerun se ni končal najbolje, izgubil je vse tri tekme, a Aboubakar je bil lahko zadovoljen. Zaigral je na dveh tekmah in pustil dober vtis. Tako dobrega, da je na njegov naslov prišlo že nekaj evropskih ponudb.

Pri Valenciennesu se še danes tolčejo po glavi

Izbral je tisto, ki jo je dobil iz francoske prve lige. Četrt milijona evrov je zanj plačal Valenciennes in dobil priložnost, da bi z njim zaslužil milijone, a je ni izkoristil. Aboubakar se v novi državi in v novem okolju na začetku ni znašel najbolje, prav veliko podpore pa pri trenerjih Valenciennesa ni imel, zato je leta 2013 po 15 zadetkih v 81 nastopih odšel. Zastonj.

Kariero je nadaljeval pri Lorientu, v dresu katerega je eksplodiral in v eni sezoni ob kupu asistenc dosegel 18 golov. Po vsega enem letu je za 12,5 milijona evrov prestopil v Porto in preskočil na veliko višjo raven. Zaigral je tudi v ligi prvakov.

V prvi sezoni na Portugalskem je imel nekaj težav, odigral je 22 tekem, na katerih je v igro povečini prihajal s klopi. Vseeno je zmogel devet zadetkov. Že v drugi sezoni je zablestel. V 42 nastopih je dosegel 18 golov.

V Turčiji je zabijal gole in osvajal lovorike

Toda namesto da bi pogledoval v smeri najboljših evropskih lig, angleške, španske, nemške ali pa italijanske, je Aboubakar poleti 2017 sprejel nekoliko presenetljivo odločitev. Preselil se je v Turčijo. Tamkajšnji Bešiktaš si ga je ob plačilu 2,5 milijona evrov od Porta sposodil za eno sezono. Navijače v Istanbulu je takoj očaral, z Bešiktašem je postal prvak, sam pa k uspehu pripomogel z 19 goli v 38 nastopih.

Zanj še bolj sanjska je bila sezona 2017/18, ko je bil spet na Portugalskem in blestel. S Portom je osvojil dvojno krono, sam pa navdušil s kar 26 goli. Pet od teh je dosegel v ligi prvakov, v kateri je s soigralci prišel do osmine finala.

Najlepšim sanjam je sledila nočna mora

Iz sanj pa je potem hitro skočil v nočno moro. V sezoni 2018/19 se je hudo poškodoval in ob strganih kolenskih vezeh izpustil skorajda celotno sezono. Odigral je vsega enajst tekem. Kljub temu je dosegel štiri gole. Ko je okreval, pa v napadu zasedbe Sergia Concecaia prave priložnosti ni več dobil. V sezoni 2019/20 je zbral vsega 294 minut igre, v katerih se je dvakrat vpisal med strelce.

Jasno je bilo, da na stadionu Dragao zanj ni več prostora, priložnost pa so z veseljem izkoristili pri Bešiktašu in ga zvabili nazaj. Tudi njegova druga istanbulska epizoda je bila podobno uspešna kot prva, če ne celo bolj. Z Bešiktašem je osvojil dvojno krono, sam pa v 26 nastopih zmogel 15 golov.

Bilo bi jih še več, če se zgodba ob koncu ne bi obrnila v drugo smer. Aboubakar je z Bešiktašem podpisal enoletno pogodbo, ki bi se ob določenem številu nastopov avtomatično podaljšala. Turki so na to po sijajnih nastopih Afričana seveda računali, a je bil to račun brez krčmarja.

Odšel je za denarjem in razočaral navijače Bešiktaša

Aboubakar je želel bogatejšo pogodbo, na leto je hotel zaslužiti vsaj tri milijone evrov, zato je v zaključku sezone namenoma izpuščal tekme in potem poleti za denarjem odšel na Bližnji vzhod. Podpisal je triletno pogodbo z Al-Nassrom, po kateri na leto v žep pospravi kar šest milijonov evrov.

V Savdski Arabiji Aboubakarju ne gre najbolje, v 15 nastopih je dosegel pet golov, kar je manj od pričakovanj od tako drage okrepitve. Še precej slabše je stanje v klubu, ki je v organizacijski in rezultatski krizi, zato naj bi si njegov najbolje plačani nogometaš že želel nazaj v Evropo. Potrkal naj bi celo na vrata Bešiktaša, a so mu užaljeni Turki prižgali rdečo luč.

Morda je bil Aboubakar pred prihodom na letošnji afriški pokal zaradi tega zaskrbljen. Zdaj, ko je v Kamerunu zablestel, zagotovo ni več. Ponudbe na njegov račun že dežujejo in bodo, če bo nadaljeval v podobnem slogu, deževale še bolj. Povratek v Evropo je pred vrati, izbire pa veliko.

Po enem najbolj pestrih scenarijev bo morda odšel tudi v vrste velikega Bešiktaševega rivala, Galatasaray, s čimer bi v Istanbulu zanetil ogenj, a precej verjetneje je, da konča v kakšni izmed najboljših evropskih lig. Angleški, španski, nemški ali pa italijanski, v katerih še ni bil. Je v najboljših nogometnih letih in zagotovo pripravljen na ta izziv. Levji kralj je spet pokazal zobe.