Kako so se borili: Dokaz, da lahko igrajo na tem nivoju

Liga narodov 10. Jun 202215:14 > 15:23 0 komentarjev
Foto: Guliverimages

V primerjavi z drugo tekmo v junijskem ciklusu Lige narodov, ko je slovenska nogometna reprezentanca v Beogradu razočarala ljubitelje slovenskega nogometa, je bil včerajšnji dvoboj v Oslu pravi balzam za oči. Predvsem pa za nogometno dušo. Dočakali smo odnos, ki pritiče igranju za državni grb. Nagrada je točka za remi brez zadetkov (0:0). Poglejmo, kako so igrali in predvsem kako so se borili izbranci tandema Matjaž Kek-Boštjan Cesar.

Najboljši na igrišču

Jan Oblak (ocena Sofascore 8,3): Še enkrat več je dokazal, zakaj gre za enega najboljših vratarjev na svetu. Iz težko pričakovanega internega dvoboja z norveškim super zvezdnikom Erlingom Haalandom je absolutno izšel kot zmagovalec. Tekmo je končal s petimi obrambami in si prislužil tudi pohvale Martina Ødegaarda, ki je po obračunu iskreno priznal: “Lahko ste veseli, da imate takšnega vratarja.” Povzdignjen glas v drugem polčasu, ko je Slovenija nekoliko padla, je dokaz, da je pravi vodja na igrišču.

Začetna postava:

Gregor Sikošek (6,9): Bočni branilec Maribora je, morda celo v nasprotju s pričakovanji, zlahka opravil “prehod” med reprezentančnim nivojem in nivojem Prve lige Telemach. Potem, ko je proti Švedski blestel v obrambi, je tokrat poizkušal nekaj dodati še v napadu. V tem segmentu mu v tej konkurenci vendarle še nekaj zmanjka. Odigral je racionalno, dobil tri od petih dvobojev na tleh in žogo podajal več kot 90 % natančno. Vsekakor predstava, s katero je zdaj bržkone “zacementiran” na položaju levega bočnega branilca.

David Brekalo (7,1): Od prve minute je bilo jasno, da Brekalo dobro ve, kako se kosati z močnimi norveškimi napadalci. Lokalne izkušnje pač. Nekdanji nogometaš Brava je vnesel veliko mero borbenosti in zanesljivosti v slovensko zadnjo vrsto – to pa je tisto, kar je tako zelo manjkalo v Beogradu. Veseli dejstvo, da se niti malo ni ustrašil izziva po imenu Erling Haaland. V situaciji, ko je bil ob slabi formi nekaterih ostalih štoperskih kolegov “poslan po kostanj v žerjavico”, ga je iz nje tudi prinesel.

Foto: Guliverimages

Miha Blažič (5,9): Do rdečega kartona, ko je Haaland izkoristil njegov trenutek nepozornosti in neodločnosti, je veljalo naslednje – Primorec je dobro počel vse tisto, v čemer je bil pod zahtevanim nivojem na obračunih s Švedsko in predvsem Srbijo. Bil je pravočasen v reakcijah, odločen v zapiranju poti do slovenskih vrat in dosleden pri “dupliranju” najnevarnejšega norveškega napadalca. Škoda za trenutek šibkosti v 64. minuti. Pohvala za napredek.

Žan Karničnik (7,0): Njegovo precej, precej boljšo predstavo kot v Beogradu zlahka razložimo – igral je na položaju, kjer se najbolje znajde. Eksperiment na poziciji levega bočnega branilca je spodletel, na desni strani osrednjega obrambnega bloka pa je Karničnik dokazal, da je “reprezentančni material“. Kar je zamudil z nekoliko slabšim postavljanjem, je nadomestil s hitrostjo. Dobil je štiri do petih duelov. Segment igre, v katerem ima še ogromno prostora za napredek, je gradnja napada. Izgubil je namreč 10 žog, kar za branilca ni malo.

Petar Stojanović (6,0): Tokrat je bil nekoliko manj opazen kot proti Švedski in Srbiji, a ostajamo pri tem, da je poleg Oblaka najbolj standarden v solidnih predstavah tega sicer ne preveč uspešnega junijskega ciklusa. Ker je obramba delovala bolj stabilno kot na prejšnjih tekmah , predvsem pa zato, ker Norvežani niso tako odločno stiskali obroča okrog slovenskih vrat, je imel na trenutke še več svobode v napadu. Morda v oči bode dejstvo, da je dobil le enega od osmih dvobojev na tleh.

Foto: Guliverimages

Jasmin Kurtić (7,3): Dokaz, da je takrat, ko je z glavo pri stvari, nogometaš zelo visokega kakovostnega razreda. V dvobojih z robustnimi Norvežani je pogosto izšel kot zmagovalec, ukradel je nekaj izjemno pomembnih žog, s katerimi je Slovenija krenila v protinapade. Žogo je podajal z 92,5 % uspešnostjo, kar sedem od njegovih osmih dolgih podaj je našlo naslovnika. V zaključku prvega polčasa je ob očitnem kontaktu z nasprotnikovim branilcem padel v kazenskem prostoru Norveške. Žal je portugalski sodnik zamižal na obe očesi.

Adam Gnezda Čerin (7,1): Vlogo tihega “delavca” na sredini igrišča je opravil brezhibno. Dobil je pet od osmih dvobojev na tleh in oba zračna. Nasprotniku je ukradel tri žoge. Žal na tekmah proti tako kakovostnim nasprotnikom nima ne prostora, ne časa in ne svobode, da se še več vključuje v napadalne akcije. V majici Rijeke je namreč v tej sezoni že nekajkrat dokazal, da je lahko še kako nevaren za nasprotnikov gol. Je pa po drugi strani res, da je v 37. minuti Žanu Celarju žogo “serviral kot na pladnju” in bil zelo blizu asistenci. 

Benjamin Verbič (5,8): Statistično najslabši slovenski nogometaš, a tokrat meritve in algoritmi ne dajejo prave slike njegove predstave. Od igralca na njegovi poziciji računalnik pač pričakuje, da bo več dodal v napadu, tokrat pa se je Verbič razdajal predvsem v obrambi. Martin Ødegaard je zaradi njegovih udarcev po nogah nekajkrat izgubil živce, tudi zaradi njegove doslednosti pri vračanju v obrambo pa z norveške desne strani v kazenski prostor ni poletela praktično nobena nevarna žoga. Dejstvo pa je, da je izgubil kar 17 žog. A nekako se zdi, da Slovenija, ko član kijevskega Dinama žogo povleče od stranske črte proti sredini, vedno znova deluje nevarno.

Foto: Guliverimages

Žan Celar (6,4): Bil je praktično neopazen, a ni manjkalo veliko, da bi bil junak tekme. Njegovo zapravljeno priložnost v 37. minuti lahko še kako obžalujemo. Boginja Fortuna se je tokrat pač odločila, da se Slovencem ne bo nasmehnila. Celar se je sicer le desetkrat na tekmi dotaknil žoge, je pa natančno oddal vseh sedem podaj. Zdaj, ko se je uveljavil v slovenski izbrani vrsti, bomo od njega iz tekme v tekmo pričakovali več.

Benjamin Šeško (6,4): Bolj opazen kot Celar, a žal brez pravega učinka. V dvobojih z robustnimi norveški branilci je dobil dva od petih skokov. Izgubil je enajst žog in natančno podajal manj kot 50 %. A tudi on si zasluži pohvale za dosledno pomoč v obrambi. Za večjo razigranost v napadu pa bo potreboval tudi več uporabnih podaj soigralcev.

Foto: Guliverimages

Menjave

Jaka Bijol (6,9): Če je bil proti Švedski in Srbiji med slabšimi na igrišču, je tokrat odigral tako, kot se na tem nivoju od njega pričakuje. Po rdečem kartonu Blažiča je dobro zakrpal vrzel v obrambi in izpred slovenskih vrat izbil pet žog, kar je največ od vseh slovenskih branilcev. Temelj, na katerem lahko dvigne svojo formo.

Domen Črnigoj (6,5): Storil je to, kar so v strokovnem štabu od njega pričakovali, ko so ga poslali v igro. Tekel je za dva. Njegov odnos in vnema nista bila nikoli vprašljiva. Če bi bil boljši v zaključkih z glavo, bi morda Slovenija v zadnjih minutah tekme prišla celo do zmage.

Andraž Šporar (6,6): Čeprav je za dokazovanje dobil le pol ure, je bil tokrat najboljši slovenski napadalec. Zadržal je nekaj pomembnih žog in obrambi priigral prepotrebne minute za oddih. Kljub dejstvu, da je bil v zaključku tekme v napadu praktično brez pomoči soigralcev, je vedno znova iskal rešitev, kako žogo pripeljati bližje nasprotnikovim vratom. Skušal je priigrati tudi enajstmetrovko, a je igranje vzel nekoliko preveč dobesedno.

Foto: Guliverimages

Miha Mevlja (6,6): Žrtev “reza” v slovenski zadnji vrsti po blamaži v Beogradu. Dodal svoje v branjenju slovenskega gola v zaključku tekme.

Martin Milec (6.4): Nadvse neugoden trenutek za vrnitev v dres z državnim grbom. Podobno kot Mevlja je v izdihljajih srečanja pomagal Sloveniji do velike točke.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!