Marcos Tavares je v intervjuju za SportKlub spregovoril o koncu kariere, ljubezni do NK Maribor in Slovenije, težkem življenju, ki ga je imel, in tudi o nečednih stvareh, ki ji v Braziliji počel. Razgovoril se je o še marsičem, tudi o veri, hoji po robu kriminala in prijatelju Ronaldinhu. Seveda tudi o svoji biografiji, ki bo kmalu izšla.

“Dobro jutro,” nas je z zanj značilnim širokim nasmeškom pozdravil Marcos Tavares, s katerim smo se v njegovem drugem domu, Ljudskem vrtu, dobili v jutranjih urah, a ni bil prav nič zaspan. Pokonci je bil namreč že nekaj ur. Najprej je opravil z jutranjo molitvijo, potem je v šolo nedaleč stran od stadiona odpeljal svojih pet otrok. Pot ni bila dolga. Z družino namreč živi pod Pohorjem.

“To je moj svet, moje življenje. Družina, cerkev in nogomet,” je povedal in hitro dodal, da se v Mariboru odlično počuti. “To je moje mesto, moj dom. Ne vidim se drugje,” je dejal Brazilec, ki pa že nekaj časa govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo.

Pred skoraj 14 leti, ko je prvič stopil na slovenska tla, si ni mogel niti zamisliti, da bo kdaj tako. “Slovenija? Kaj je to?” je opisal svoje prve besede, ko ga je v začetku leta 2008 v Maribor povabil njegov rojak, s katerim sta igrala na Cipru, Nilton Fernandes.

Takrat je bil že profesionalen nogometaš, ki pa bi kaj kmalu lahko pristal tudi drugje. “Kot otrok sem bil na ulici, nismo imeli za jesti, starša sta bila redko doma, hodil sem po robu. Srečal sem se tudi s kriminalom, a potem k sreči izbral nogomet,” se je v rano mladost zazrl ljubljenec navijačev Maribora, ki se je v nogomet zaljubil leta 1994, ko je Brazilija v ZDA osvojila svoj predzadnji naslov svetovnega prvaka.

V večmilijonskem Porto Alegreju, v tamkajšnjem Gremiu, je bil eden od največjih talentov. V njem so videli naslednika Ronaldinha, enega najboljših nogometašev vseh časov, ki je bil takrat prvo ime kluba in na poti do svetovne slave. Toda medtem ko se je dolgolasi dvakratni dobitnik zlate žoge na največji svetovni nogometni oder prebil kljub nešportnemu življenju, je njega neprofesionalno življenje stalo.

Potem je našel vero in Maribor. “Tukaj sem postal dober človek,” je povedal in na obraz hitro narisal zanj značilen širok nasmešek. “To sem posvojil od Ronaldinha. Tudi on se vedno smeji,” je priznal 37-letni napadalec, za katerega je najboljši brazilski nogometaš vseh časov Ronaldo Luis Nazario de Lima.

Marcos Tavares odpira novo stran

Nogomet

17. Okt 2021 6

Nogomet

17. Okt 2021 6

Ni pa v Sloveniji postal samo dober človek, ampak z 209 goli tudi najboljši strelec v zgodovini Maribora in s 157 zadetki prvi na lestvici najboljših strelcev prve slovenske lige. “Postal sem legenda,” ponosno pove eden redkih nogometašev, ki je tak naziv upravičeno dobil že v času aktivne kariere. Ta gre počasi h koncu.

“To je moja zadnja sezona,” je potrdil kapetan Maribora, ki v tej sezoni sploh še ni zaigral. “Upam, da bom do konca zabil še kakšen gol. Sanjam gol na derbiju,” je takoj dodal. Na derbijih je zadel že osemkrat, zabijal tudi v Ligi prvakov in za Ligo prvakov, v kateri je z Mariborom igral dvakrat. Trikrat je z njim nastopil tudi v Ligi Europa, osemkrat pa postal slovenski prvak.

V najbolj plodnem obdobju v klubski zgodovini, ki ga bo težko ponoviti, je imel na igrišču vedno glavno vlogo. Naslov njegove biografije, ki bo na police prišla konec, je zato zadetek v polno. Marcos Tavares. Legenda.

“Tega, kar bo v knjigi, nisem povedal še nikoli,” je povedal o knjigi, ki na police prihaja konec meseca. Nekaj utrinkov iz svojega pestrega življenja, ki ga je iz brazilske favele popeljalo do statusa najbolj priljubljenega in tudi najboljšega tujega nogometaša v Sloveniji vseh časov, pa je razkril tudi v tokratnem debelo uro trajajočem pogovoru za SportKlub. Kaj vse je v njem povedal?

Pred časom ste odšli na operacijsko mizo, zdaj se počasi vračate. Kdaj vas bomo spet videli na igrišču?
Pred več kot dvema mesecema so mi operirali koleno. Zdaj počasi že treniram. Ne na polno, lahko pa vsaj tečem. Prej sem le kolesaril, zdaj sem že na igrišču. Upam, da bom čim prej prišel nazaj in bom lahko pomagal svoji ekipi.

Zanimivo, v tej sezoni niste odigrali niti minute. Najprej vas je prejšnji trener Simon Rožman postavil na stranski tir, potem ste odšli na operacijo.
Zelo težko mi je. Navajen sem, da sem na igrišču, a zaradi vsega, kar se je v klubu dogajalo, pa tudi zaradi poškodbe, žal ne igram. Prejšnji trener se je pač odločil, kot se je.

Do mene je bil korekten, z njim nisem imel težav, tudi spoštoval sem ga, pa čeprav se nisem strinjal z vsem, kar mi je dejal. Dejal mi je, da bo uvedel drugačen način dela in igre, v katera ne sodim. Da za to nisem dovolj kakovosten.

Povedal mi je, da zaradi tega ne bom igral, me je pa želel zraven v ekipi. V drugačni vlogi.  Medtem sem že dobil drugo funkcijo. Pomagam, se pogovarjam s soigralci, predvsem z mladimi. Pomagam z nasveti. Svetovati skušam predvsem napadalcem. Imam veliko izkušenj, zato jim lahko povem marsikaj, si pa želim, da bi se čim prej vrnil tudi na igrišče.

Po njegovem odhodu je prišel Radovan Karanović. V kakšni vlogi vas vidi on?
Poznam ga že od prej, dobro sodelujeva. Dolgo časa je delal v klubu. Pozna NK Maribor, igralce, miselnost. To je zelo pomembno. Vsi nogometaši Maribora smo kakovostni, to ni sporno.

Smo najboljši v Sloveniji, ampak z našo psiho je bilo nekaj narobe. Ekipi je prinesel drugačno miselnost. Spet želimo zmagovati in pokazati, kaj je NK Maribor. Verjamem, da bomo pod njegovim vodstvom v prihodnosti še boljši.

Želi si, da sem zraven. Ne samo ob, ampak tudi na igrišču. Pod njegovim vodstvom že treniram, veliko se pogovarjava. Čakamo, da se vrnem in bom spet v dobri formi.

Do kdaj nameravate igrati? Kaj sledi po tem?
To je moja zadnja sezona. Do maja prihodnje leto bom nogometaš, potem pa bom z igranjem končal. Seveda želim ostati v klubu. Načrt je, da pomagam športnemu direktorju, da ekipo dvignemo nazaj na višjo raven.

Ostal bom tukaj. Z družino smo se že nekaj časa odločili, da bomo živeli v Sloveniji. Slovenija pa je zame Maribor. To je to. Tukaj živim 13, 14 let. Maribor je moje mesto. Drugje se ne vidim.

Mitja Viler: Po tistem derbiju je šlo v Mariboru vse navzdol

Nogomet

14. Nov 2021 9

Nogomet

14. Nov 2021 9

Mitja Viler je v nedavnem intervjuju z nami povedal, da je zanj najpomembneje to, ker je kariero končal takrat, ko si je želel sam. Kako je z vami? Se vam zdi, da končujete po svoji odločitvi?
Da. Jaz čutim, da je ta sezona moja zadnja. Ko sem slišal, da se je Viler upokojil, sem ga takoj poklical in mu rekel, da se to ne more zgoditi. Ne more se upokojiti pred mano! (smeh, op.p.).

Ampak tako pač je. Tako se je odločil. Škoda. Moja generacija se počasi poslavlja. Handanović je končal, Cvijanović in Šuler tudi. Zdaj je šel še Viler. Kmalu bom odšel še jaz.

Kdaj je preskočila iskrica med vami in NK Mariborom, mestom?
Že leta 2008, ko sem prišel, so me ljudje sprejeli z ljubeznijo, odprtih src. Že takrat se je začel ta lep odnos. Potem so prišle lovorike in uspehi, zabil sem dosti golov, takrat so me Mariborčani vzeli za svojega. Za legendo. Dobro se spomnim trenutka, ko sem se zavedal, kaj v klubu pomenim.

Bil je 5. marec leta 2011, ko smo igrali proti Gorici, navijači pa so razprostrli transparent, na katerem so bile legende kluba, med njimi pa tudi jaz. “Jaz sem legenda!” sem si rekel takrat. Takrat je zgodba dobila druge obrise. Ljubezen med mano, klubom in navijači je postala še večja, še bolj topla. Od takrat naprej sem to, kar sem še danes.

Maribor na nov prvenstveni naslov čaka že dve leti, bo v tej sezoni prvak?
Upam, da bo. Vse je možno. Zdaj smo spet tam, kjer smo po navadi. Na vrhu. Upam, da bom kariero končal z naslovom prvaka.

Je vaša želja še vedno to, da v dresu Maribor vsaj enkrat zaigrate s sinom?
Je, seveda je. Želim si, da bi skupaj stala na igrišču. Vsaj eno tekmo in to je to. Jaz sem Mariboru dal vse, zdaj je na vrsti on. Upam, da se bo to zgodilo. Da bo že naslednje leto zraven. Igra za mladince, dosega gole. Upam, da bo kmalu priključen članski ekipi.

Nedavno je zabil gol za slovensko reprezentanco do 15 let in se znašel v središču pozornosti.
Da, super. Zelo sem ponosen nanj. Moja velika želja je bila, da bi nekoč zaigral za reprezentanco, a se to na žalost ni zgodilo. Čeprav sem dobil državljanstvo, pri Fifi tega, da bi zaigral za Slovenijo, niso dovolili, saj sem v mlajših letih igral za mlado brazilsko reprezentanco. Zdaj za Slovenijo igra moj sin in je tudi že zabil prvi gol. Marcos Tavares je zadel za Slovenijo! Sliši se lepo.

Kako se spominjate januarja 2008, ko ste se Mariboru kot popoln neznanec pojavili na pripravah v Poreču? Kdo vam je takrat najbolj pomagal?
Tukaj je bil Nilton Cardoso, prek katerega sem prišel v Maribor. Z njim sem bil vseskozi v stikih, še preden sem prišel, saj je poznal Slovenijo, ker je igral v Kopru. Na začetku sva v Mariboru skupaj počela veliko stvari.

Potem je bil tukaj seveda Zlatko Zahović, ki zna portugalsko, tako da sva se veliko pogovarjala in imela dober odnos. On mi je pomagal pri vsem. Bil je moj mentor. Zaradi njega sem uspel in igral dobro.

Jaz vedno govorim, da je bil Marcos Tavares pred Mariborom en, Marcos Tavares v Mariboru pa je drug človek. Danes sem zadovoljen človek, ki je uspel v življenju. Prej sem bil drugačen.

Vedno pravite tudi to, da ste se spremenili predvsem zaradi vere. Kdaj je vstopila v vaše življenje?
Ko sem bil star 21 let, sem se odločil, da se bom ravnal po Jezusovih načelih. Prej sem hodil po diskotekah, pil alkohol. Počel sem veliko stvari, ki za športnika niso primerne, zato v Braziliji tudi nisem dobro igral.

Nisem dobil priložnosti, ker sem se obnašal neprimerno. Ko sem to spremenil in začel živeti po načelih Jezusa, se je moje življenje spremenilo. Moje življenje je postalo boljše. Zaradi tega sem bil potem v Sloveniji uspešen.

Kdo vam je vero predstavil?
V Braziliji so vsi verni. Že od majhnega sem s starši hodil v cerkev, a takrat sem to dojemal na drugačen način. Šel sem z njimi, prižgal svečke, bilo mi je lepo. Potem sem bil, ko sem bil star 13 let, v skupini športnikov, ki smo molili, brali Sveto pismo, takrat sem se s tem spoznal, a še vedno nisem bil pravi vernik. Nisem bil močan. Nisem upošteval vseh zapovedi. Moje življenje je bilo neprimerno.

Ko sem bil star 21 let, pa sem se dokončno odločil, da je nekaj treba spremeniti. Da nisem perfekten, da bom od danes naprej naredil vse, da bom vsak dan boljši človek. Seveda, tudi danes imam veliko napak, a jih je manj. Odkar sem se odločil, da bom boljši človek, sem postal tudi boljši nogometaš.

Kakšne rituale, povezane z vero, imate?
Vsak dan berem Sveto pismo, vsak dan molim. Nekateri ljudje zjutraj meditirajo, moja meditacija je molitev. Zaprem oči in se skušam pogovarjati z bogom. “Bog, Jezus, hvala ti za današnji dan. Pomagaj mi, da bom zdrav, dober človek. Hvala za vse, kar mi daš.” Tako se pogovarjam z njim.

Sveto pismo je moj vodnik skozi življenje. Ko kupiš avtomobil, hladilnik, dobiš navodila, kako ju uporabljati. Moje navodilo za življenje je Sveto pismo. Če hočem imeti dobro življenje, se moram ravnati po njem.

Kako je vašo vero sprejela okolica, kako so na vas gledali soigralci?
Najprej so me ljudje, soigralci malce čudno gledali. Pred tekmo sem šel na kolena in molil k bogu. “Bog, pomagaj mi prosim. Meni in soigralcem, da zabijem gol in ekipi pomagam do zmage.” Bilo jim je čudno, saj tega tukaj niso bili vajeni.

Toda ko sem začel zabijati gole, so to hitro sprejeli. “Pustimo Tavo, naj moli, samo da zabija. Če bog posluša njegovo molitev, naj bo tako,” so si verjetno rekli. (smeh, op.p.) Ljudem skušam pokazati, da je življenje z bogom tisočkrat boljše, kot je življenje brez njega.

Vedno poudarjate tudi to, da Marcos Tavares danes ne bi bil, kar je, če ne bi bilo Zlatka Zahovića. Zakaj?
Vedno mi je kril hrbet. Ne samo meni, tudi preostalim. On je človek, ki je breme kluba nosil na svojih plečih. Pomagal je meni in drugim. Zaradi njega smo bili ekipa, dobri.

Situacija je tudi obratna. Vedno, ko se pogovarjamo o njem, ga hvalim. Če ga kdo napada, ga branim. Zaradi tega, ker vem, da brez njega ne bi bilo mene. Brez njega ne bi postal to, kar sem.

On je nogometni mojster. O nogometu ve vse. Pa ne samo o nogometu. Ko je pogledal nogometaša v oči, je točno vedel, o čem ta razmišlja. Zakaj je dobre volje ali pa vesel. Zakaj ni igral dobro.

On je odlično bral celotno garderobo. Vedno je v pravih trenutkih na pravih mestih znal povedati prave stvari.

Ste bili močno šokirani, ko je marca lani odšel?
Seveda sem bil, skupaj sva sodelovala več kot desetletje. Veliko stvari mi je šlo skozi glavo, a na koncu se je treba sprijazniti s tem, da je to pač nogomet. V njem se stvari dogajajo na hitro, vsak dan je drugače. Hitro pridejo nove tekme, vsaka je nova zgodba, treba je iti naprej. Kar je bilo, je bilo. Življenje gre naprej.

Sta še v stikih? Se morda pogovarjata o tem, da bi se vrnil?
O tem se ne pogovarjava, sva pa v stikih. Tudi zaradi moje knjige. Tudi on je v njej povedal nekatere stvari. Preostale zadeve puščava pri miru.

Kaj lahko poveste o njegovem nasledniku, Marku Šulerju? Z njim ste sodelovala kot soigralca. Zdaj je vaš športni direktor.
Kot nogometaš je bil za NK Maribor prav gotovo dodana vrednost. Sem je prišel z izkušnjami s svetovnega prvenstva, igral je v tujini. Dal nam je prepotrebne izkušnje. Povedal nam je marsikaj, česar nismo vedeli. Tudi zaradi njega smo se uvrstili v Ligo prvakov.

Njegova vloga na igrišču je bila zelo pomembna. Zdaj je podobno. Ni mu lahko, a opravlja dobro delo. Nanj pritiskajo vsi. V Mariboru, ki je velik klub, ni lahko. Vsi pričakujejo naslove, Ligo prvakov, Ligo Europa … Je pa pokazal, da zna.

Ima veliko izkušenj, veliko poznanstev. Veliko se pogovarjava, želim mu pomagati, kolikor lahko, da ga kot kapetan in legenda kluba vsaj malo razbremenim. Upam, da bova skupaj spisala nove dobre zgodbe.

V kakšni vlogi se v klubu vidite na dolgi rok?
V trenerskem poslu, vsaj za zdaj, zagotovo ne. Trenutno sem ambasador kluba, želim pa delati tudi s Šulerjem kot njegov pomočnik. Ne vem, kako bi temu rekel, lahko povem le, da upam na dobre čase in to, da bomo spet opozorili nase v Evropi.

V Mariboru očitno znajo z legendami?
Ja, to je zelo lepo. Zaradi tega je Maribor velik. Je edini klub v Sloveniji, ki kaj takega lahko počne. Edini, ki ima legende. Pri preostalih klubih je enostavno preveč menjav, trenerskih in igralskih, da bi kdo spisal tako lepo zgodbo. Tukaj v Mariboru to znamo. To je odnos, zaradi katerega je Maribor to, kar je. Najboljši klub v Sloveniji.

Vaš največji tekmec, Olimpija, je ravno na tem področju precej slab …
Kaj naj? Tako pač je … (smeh, op.p.)

Je zeleno v Maribor še vedno grdo?
Seveda je. (smeh, op.p.)

Pred časom ste mi dejali, da vsakemu soigralcu, ki pride v garderobo z zelenim kosom oblačila, ta kos slečete in ga razrežete. Se to še kdaj zgodi?
Se zgodi, ampak to takoj rešimo. (smeh, op.p.).

Boste odigrali še kak derbi?
Upam, da bom. Da bom zabil tudi kak gol in kariero končal v miru.

Na derbijih ste zabili osem golov. Kateri je vaš najljubši?
Vsak gol, ki sem ga zabil Olimpiji, je lep spomin. Na vsakem derbiju je posebna energija, motivacija je na najvišji ravni. V zelo lepem spominu imam seveda tistega prvega, ko sem v Stožicah leta 2009 zabil za zmago z 1:0. Ali pa, ko sem leta 2012 za zmago z istim rezultatom zadel v Mariboru v zadnji minuti. Tudi to je bilo zelo lepo.

Pa najljubši gol za NK Maribor nasploh?
Glasgow, Celtic, seveda. Gol za Ligo prvakov 2014/15. Tisto je bil poseben dan. Ne vem … Že ko smo se zbudili in prišli na zajtrk, smo vedeli, da je pred nami nekaj spektakularnega. Sploh se nismo pogovarjali, v očeh smo en pri drugem čutili energijo.

To tekmo smo začeli dobro, potem pa je padel gol in zavedati smo se začeli, da nam res lahko uspe. Vedeli smo, da bomo morali trpeti, a smo stopili skupaj in se branili do konca. Jasmin Handanović je imel spektakularen večer.

Izšlo se je perfektno. Potem pa konec in veliko veselje. Dare Vršič je jokal o sreče. “Tava! Tava! Mi gremo v Ligo prvakov!” Ves iz sebe je bil tudi Agim Ibraimi. Res je bilo lepo. Tisto noč nismo spali.

Ko smo prišli domov, nas je na letališču sredi noči pričakalo pet tisoč navijačev. Sploh se ne spomnim, kaj točno se je dogajalo. Toliko čustev in adrenalina je bilo, da niti ne vem, kaj vse je bilo.

Drugič ste se v Ligo prvakov uvrstili leta 2017 pred domačimi navijači, ko ste izločili izraelski Hapoel Beer Shevo.
Takrat je bilo malo drugače. Bili smo že izkušeni, v Ligi prvakov smo že igrali. Bili smo prepričani, da nam bo uspelo, potem ko smo na prvi tekmi tam zabili gol, v polno sem meril jaz. Potem je na povratni tekmi spet blestel Handanović, obramba je igrala odlično, v napadu pa smo vedno imeli kakovost in smo vedeli, da bo gol prišel.

Vedeli smo, da nam bo uspelo in natanko to se je potem tudi zgodilo. Bili smo zreli za uspeh. Odigrali smo le še eno tekmo. Res smo bili dobri. Vsak nogometaš si želi, da bi nekoč zaigral v Ligi prvakov. Nam je uspelo kar dvakrat. Za to smo živeli. Za to smo delali vsak dan, trdo trenirali in se žrtvovali. Na koncu smo lahko zadovoljno ugotovili, da se je splačalo.

S katerim od soigralcev ste se na igrišču najbolj ujeli?
Dosti jih je bilo … Dejan Mezga je zagotovo eden od njih, z njim sva se res odlično razumela. Agim Ibraimi, Dalibor Volaš, Jean-Philippe Mendy …

Mitja Viler me je vedno dobro našel s podajami v medprostor. Martin Milec mi je podal za gol, s katerim sem postal najboljši strelec slovenske lige v zgodovini, pa za gol za Ligo prvakov, zadetek v Ligi Europa …

Kdo še? Željko Filipović prav tako, vedno me je našel s podajami. Damjan Bohar, Robert Berić, Jasmin Mešanović … Vedno sem imel soigralce, s katerimi sem na igrišču užival. Tudi Petar Stojanović, njega moram omeniti.

Na Josipa Iličića ste namenoma pozabili?
Ne. Seveda, tudi Josip Iličić. On je bil najboljši. Že takrat, ko je bil pri nas, se je videlo, da je vrhunski nogometaš, ki lahko igra na najvišji ravni. Z njim je bilo res čudovito igrati. Počutil sem se, kot da bi bil v Braziliji. Ko je imel žogo v svojih nogah, je skrbel za čarovnije.

Njegovo največje orožje je to, da razmišlja hitreje kot preostali. Dogodke na igrišču vidi prej kot drugi. Z njim sva se odlično ujela. Zelo vesel in tudi ponosen sem, da mu gre tako dobro. Da je naredil veliko kariero in zabija gole v Ligi prvakov. Vesel sem zanj. Vedno mu čestitam. Pa tudi obratno. On čestita meni. Navijava en za drugega.

Ni skrivnost, da ga tudi navijači Maribora, čeprav je bil tukaj le dva meseca, obožujejo. Ste morda pomislili – sploh v prihodnosti, če boste imeli besedo v športni politiki kluba – na to, da bi ga ob koncu kariere še enkrat pripeljali v Ljudski vrt?
Mogoče pa res. To bi bilo super. Vsi bi bili zelo veseli. Zdaj ste me pa postavili pred velik izziv. Upam, da bomo takrat, ko bi se to lahko zgodilo, imeli dovolj denarja, da ga pripeljemo. Mogoče pa je to res dobra ideja. Bomo razmislili. (smeh, op.p.)

Pa najboljši trener?
Kdo pa mislite, da je? (smeh, op. p.)

Darko Milanič?
Seveda. Z njim sva delala osem let, dosegali smo sijajne rezultate. Bili smo kot družina, imeli smo sijajen odnos. Tudi zaradi tega smo bili tako uspešni. Še danes sva v stikih. Nanj imam zelo lepe spomine, čeprav je bilo tudi z drugimi zelo dobro. Ante Šimundža nas je popeljal v prvo Ligo prvakov.

Vaš najlepši spomin v NK Maribor od vseh?
Ko smo prvič zaigrali v Ligi prvakov. Tista sezona je bila res sanjska. Igrali smo v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu, postali smo slovenski prvaki. Živeli smo svoje sanje. Res smo bili povezani. Tako na igriščih kot izven njih. Bili smo velika, srečna družina. Vseskozi smo bili skupaj. Vse, kar smo počeli, smo počeli skupaj. Tista sezona je bila res najlepša.

Domača tekma, ki jo najbolj pomnite po vzdušju?
Proti Palermu je bilo sijajno, a smo na koncu izpadli, tako da je obstajal grenak priokus. Rekel bi, da Chelsea, ko smo z Londončani remizirali z 1:1. Tisti večer je bil res nepozaben. Odlično vzdušje, potem pa smo prišli še do točke proti največjim zvezdnikom svetovnega nogometa. Igrali so Didier Drogba, John Terry, Willian … Noro je bilo.

Pa najbolj boleč poraz?
Vsak poraz na derbiju, zagotovo. Derbija ne smeš izgubiti. Na derbijih branimo svoj dres, svoje mesto, navijače. Zelo boleč je bil seveda tudi lanskoletni poraz proti severnoirskem Colerainu. To je bolelo, zelo bolelo.

Pa proti Muri v zadnjem krogu prejšnje sezone, ko smo igrali doma in za naslov potrebovali le točko, pa smo izgubili. Samo remizirati bi morali, pa bi bili prvaki. Mi pa smo izgubili. Doma! To je verjetno moj najbolj boleč poraz.

Kako ste se po takšnih porazih odzvali kot kapetan?
Takrat ne smeš iskati izgovorov. To so trenutki, ko se moramo vsi, od prvega do zadnjega, pogledati v pogledalo in si reči, da nismo naredili dovolj. Da smo bili slabi. Da nismo dovolj spoštovali soigralcev, svoje družine, ekipe, svojega mesta, navijačev … Da ne smemo iskati izgovorov.

So vas soigralci kot kapetana vedno spoštovali? Ste imeli kdaj težave z avtoriteto?
Seveda se je kdaj zgodilo, da je prišlo tudi do nesporazumov, kar je normalno. Skupaj smo deset ur na dan vsak dan v tednu. Pojavijo se težave, seveda so bile, ampak hvala bogu lahko rečem, da jih ni bilo veliko.

Jaz kot kapetan čutim, da moram vedno povezovati soigralce, ekipo. Moram imeti dober odnos z vsemi, prinašati dobro energijo. Samo tako lahko vsi skupaj dobro treniramo.

Ko se kaj zgodi, pa se je treba usesti, se pogovoriti. Si povedati, kaj si kdo misli. Kaj je bilo narobe. Smo odrasli ljudje, vsi si želimo isto. Da bi osvajali lovorike in zaslužili nekaj denarja za svoje družine. Sicer pa je hierarhija jasna. Športni direktor, trener, kapetan, ekipa.

Po letih evropskih vzponov so prišli padci, pa tudi nekaj incidentov, ki so odmevali. Amirju Derviševiću so navijači primazali klofuto, nogometašem so na treningu slekli drese … Kako ste kot kapetan doživeli te kratke stike z Violami in kako ste se odzvali?
To je nogomet, takšne stvari se v njem dogajajo. Tudi zaradi tega je zanimiv. Podobne stvari se dogajajo tudi v največjih evropskih klubih, vsi imamo slabe trenutke. Takrat je vprašanje le to, koliko časa boš dovolil, da boš igral slabo. Vedno se je treba vrniti nazaj.

Tudi v življenju gredo stvari gor in dol, na nas pa je, da stvari spremenimo. Treba se je vrniti nazaj na osnovne stvari. Biti skromen, dobro delati, se vsak dan izboljševati in popravljati napake. Če je tako, potem se lahko izvlečeš iz vsega.

Ko so navijači prišli na trening in nam slekli drese, je bilo težko. Vsi smo si želeli najboljše, a vsak igralec je drugačen. Vsak ima drugačno miselnost. Če je par igralcev počelo, kar so počeli, in so se obnašali, kot so se, potem je pravilno, da se te stvari rešijo zunaj ekipe. Takrat se moraš pogovarjati in reševati stvari. Ni prav, da so bili napadeni vsi igralci, tudi tisti, ki s tem niso imeli nič.

Takrat sem fantom rekel, da je samo na nas, ali bomo zadeve spremenili. Če bomo naredili vse za zmago, bodo navijači to videli. Njim ni najpomembneje to, da zmagamo, ampak predvsem to, da za zmago daš vse od sebe. Pa četudi potem izgubiš. Če si dal vse od sebe, a je bil nasprotnik pač boljši, ti noben navijač ne bo zameril.

Takrat se je nogometašem Maribora očitalo, da so poleteli ob denarju z naslova evropskih podvigov, ki ste ga zaslužili.
Jaz sem čez to v življenju že šel. Kot otrok nisem imel kje spati in kaj jesti. Za zajtrk, kosilo in večerjo sem jedel samo piškote. Ko sem bil lačen, mi je mama rekla, naj vzamem paradižnik in ga prerežem na pol. Kradel sem, da sem lahko jedel. Prodajal sem natikače, jajca.

Potem sem začel igrati za reprezentanco do 17, pa 21 let. Igral sem z Ronaldinhom, ki je bil takrat moj najboljši prijatelj. V moji glavi so se stvari spremenile. Postal sem zvezda, imel denar. Nisem bil več skromen človek in hitro so se pojavile težave.

Kot starejši soigralec mladim zdaj seveda govorim, naj ne ponavljajo mojih napak, zaradi katerih v Braziliji nisem uspel. Tudi takrat sem jim povedal svojo zgodbo. Želel sem jim pomagati in jih prepričati, da ponočevanje in nogomet ne gresta skupaj.

No, ampak vašemu prijatelju Ronaldinhu je uspelo?
(smeh, op.p.) Res je, ampak Ronaldinho je samo en na milijon nogometašev. On je fenomen.

Kakšen odnos sta v časih, ko sta igrala skupaj, imela?
Bil je moj mentor, dajal mi je nasvete in me spodbujal. Spomnim se, kako mi je enkrat govoril, naj ob prvem dotiku žoge na tekmi vedno podam nazaj in podobno storim tudi drugič. Ko bodo mislili, da si alibi igralec in boš to naredil še enkrat, pa jih v tretje preseneti in vse preigraj. In res mi je potem uspelo. (smeh, op.p.)

On je nogomet vedno igral z nasmehom. Vedno, ko je bil na igrišču, je užival. Nogomet je zanj užitek. To je nekaj, pri čemer sem ga posnemal. Zaradi njega se tudi jaz pogosto smejim.

Zabava, ženske … Koliko tega ste v njegovi družbi doživeli?
Veliko. On je bil že takrat velik zvezdnik. Vsi smo vedeli, da bo nekoč najboljši na svetu, a je bil že takrat tak. Rad je imel zabave, ženske, ples. Rad je imel ljudi okoli sebe. To je njegov način življenja, ki sem ga takrat dodobra spoznal tudi sam. Bila sva veliko skupaj. Oba sva iz Porto Alegreja.

Sta še v stikih?
Ne, že dolgo ne. Jaz imam povsem drugačno življenje. Družina, dom. Drugje kot v Sloveniji in Mariboru me ni. Ne ponočujem. Z njim je seveda precej drugače.

Verjetno je on najboljši od vseh nogometašev, s katerimi ste igrali?
Da, seveda je. Neverjetno, kaj vse je on z žogo na treningih počel. Česa takega nikoli nisem videl.

On se je zvečer spomnil nekega trika in o njem razlagal, potem pa ga je zjutraj na treningu izvedel v prvem poskusu. Vsi smo jih potrebovali deset ali še več. On in žoga sta bila eno. Fenomen.

Brazilija na nov naslov prvaka čaka že od leta 2002. Predolgo?
Seveda, ampak je težko. Še vedno se pobiramo od poraza proti Nemčiji na svetovnem prvenstvu 2014. Počasi se vračamo.

Kako težko je bilo za vas, ko je Nemčija poskrbela za enega največjih šokov v zgodovini nogometa in Brazilijo v polfinalu svetovnega prvenstva premagala s kar 7:1?
Joj … Ne spominjajte me na to tekmo. Katastrofa. Spomnim se, da sem si tekmo ogledal skupaj s prijatelji. Ni bilo lepo … To ni bila moja Brazilija. Sram me je bilo. Igrali smo doma, vsi smo bili prepričani, da bomo prvaki, potem pa to.

Ni bilo lahko. Zelo težko je bilo. Že zame v Sloveniji, v Braziliji pa še bolj. Nacionalna tragedija. Še najtežje pa je bilo nogometašem. Postali so državni sovražniki. Znašli so se na hudem udaru kritikov. Navijači so jim očitali, da jim gre samo za denar.

Odraščali ste v revščini, kako je bilo?
Do sedmega leta smo živeli dobro. Mama je bila učiteljica, oče pa je bil finančnik. Potem je oče izgubil službo, lastnik stanovanja, v katerem smo bivali, je ravno v tistem času stanovanje prodal, mi pa smo ostali na cesti.

Nismo imeli denarja, da bi si kupili hišo ali pa najeli stanovanje, zato smo prodali vso opremo, da smo nekaj lahko kupili in potem živeli v stanovanju brez televizije, postelje … Samo starša sta imela posteljo. Jaz in brata smo spali na tleh. Živeli smo le od mamine plače, ki pa ni bila visoka. Nekaj časa je bilo težko.

Ste se na ulicah kdaj srečali s kriminalom?
Seveda sem se, zaradi tega sem se začel ukvarjati z nogometom. Mama je bila cel dan v službi, očeta tudi nikoli ni bilo doma, jaz pa sem bil na ulici. Kaj tam počneš? Kraje, droga … Dosti neumnosti smo naredili.

Tudi jaz sem bil na poti do tega, da bi posegel po drogah, potem pa je oče, ko sem bil star devet let, začel delati v klubu Internacional. Vsak dan sem mu govoril, da hočem igrati nogomet.

Ko je Brazilija leta 1994 v ZDA postala svetovni prvak, sem se odločil, da bom nogometaš. Takrat sem na ulici že malo zabredel, kar je oče hitro opazil in me pripeljal v nogometno šolo. Tako sem začel.

Z ulico sem se srečeval tudi potem, a so me prijatelji odvračali in mi govorili, naj se spametujem in igram nogomet. Da imam možnost, medtem ko zanje ni upanja in nimajo prihodnosti. Danes je polovica od njih v grobu, druga polovica pa v zaporu.

Kako je z vašo družino v Braziliji danes?
Dobro. Oba brata imata visokošolsko izobrazbo in svoji podjetji. Tudi starši živijo lepo. Sicer še vedno tam, kjer smo živeli od mojega 13. leta, ko me je Gremio kupil za deset tisoč dolarjev. Ta denar smo porabili za novo, boljšo hišo. Vsi smo okej.

Jaz imam ženo in pet otrok. Vse, kar si želim, je to, da moja družina ne bi morala čez to, čez kar sem moral jaz. Vse delam za njih. Oni so moja največja motivacija, moj motor.

Vašo težko življenjsko zgodbo bomo vsi skupaj lahko kmalu spoznali prek vaše biografije, ki izide kmalu.
Da, notri je veliko stvari, o katerih nisem govoril še nikoli. Kdor bo prebral to knjigo, bo lahko spoznal, kdo je Marcos Tavares. Že pet let nazaj sem Sloveniji na tak način želel predstaviti svojo zgodbo. Želel sem sporočiti, da nam ne glede na to, iz kje prihajamo, lahko v življenju uspe. Že takrat sem pisal te zgodbe, lani pa smo vse skupaj začeli sestavljati skupaj. Ob pisanju knjige sem užival, a tudi jokal.