Marijan Pušnik je ob Bojanu Prašnikarju edini trener, ki je vodil tako Maribor kot Olimpijo, in tudi svetovni nogometni unikat. Če mednje štejemo slovenska, je kot edini vodil kar tri nogometne velikane s področja nekdanje skupne Jugoslavije. Bil je še trener splitskega Hajduka. Trenutno brezposelni Korošec, ki pravi, da v nogometu še ni rekel zadnje, je pred današnjim derbijem zagotovo primeren sogovornik.

Dejan Djuranović, Kliton Bozgo, Agim Ibraimi, Amir Karić, Rok Kronaveter, Dare Vršič, Nemanja Mitrović … Nogometašev, ki so igrali tako za Olimpijo kot Maribor, je kar 64, je ugotovil kronist ljubljanske nogometne zgodovine Opta Žabar. Aljoša Matko in Đorđe Ivanović bosta, če bosta danes zaigrala, že 65. in 66.

S trenerji je precej drugače. Takšna, ki sta sedela na klopeh Olimpije in Maribora, sta le dva. Prvi je Bojan Prašnikar, ki je naslove najprej osvajal v Ljubljani, potem pa z nabiranjem lovorik nadaljeval v Mariboru, kamor je pripeljal tudi ligo prvakov.

Drugi je Marijan Pušnik, ki je pravzaprav svetovni nogometni unikat. Je edini trener, ki je vodil kar tri velikane s področja nekdanje skupne Jugoslavije. Ob vročih klopeh Maribora in Olimpije je izkusil tudi, kako je, če si v središču splitske nogometne norišnice. Bil je trener tamkajšnjega Hajduka.

Seveda smo z njim spregovorili tudi o dogodivščinah, ki jih je na Poljudu doživel. Nismo mogli niti mimo evropskega podviga, ki mu je z zmago nad takratnim polfinalistom lige prvakov Villarreala uspel na klopi Maribora, in nepozabne zmage, ki jo je doživel v vlogi trenerja Olimpije. V Ljudskem vrtu je zmagal s 3:0.

Današnji derbi si bo z veseljem ogledal, vlogo favorita pripisuje Mariboru, a tega, za koga bo navijal, ni izdal. “To je podobno kot odgovor na vprašanje, za koga si volil. O tem se ne govori. Imam svojega favorita, a ga nikoli ne bom razkril,” je povedal Korošec, ki je na slovenskih tleh vodil tudi Celje, Korotan, Dravograd in velenjski Rudar, v tujini pa deloval še v Iranu in na Japonskem.

V nogometu ga ni že skoraj tri leta, a pravi, da še ni rekel zadnje. “Rad bi še delal,” je povedal tudi v tokratnem intervjuju za Sportklub.

Danes je v Stožicah na sporedu prvi letošnji slovenski nogometni derbi. Pravijo, da je ta tekma nekaj posebnega. Je bila tudi za vas v vlogi trenerja?
Za trenerje je to tekma kot vsaka druga. Jasno, da je z mediji in navijači drugače, saj je prisotnega več adrenalina, več čustev. Nekaterim derbiji pomenijo ogromno, a za nas trenerje tri točke na derbijih pomenijo enako kot tri točke s tekem proti Aluminiju ali Taboru.

Jasno pa je, da so te tekme, če se Olimpija in Maribor borita za vrh, kar se pogosto dogaja, posebne iz tega vidika, ker točke štejejo dvojno, kot radi pravimo. Zmage na derbijih so pomembne tudi za samozavest. Sicer pa teh tekem ne smeš jemati preveč čustveno, saj ti to, če je prisotne preveč napetosti tam, kjer je ne bi smelo biti, lahko škoduje. Treba se je fokusirati na stvari, ki so pomembne.

Sami ste bili v vlogi trenerja na dveh derbijih. Medtem ko z Mariborom derbija niste izkusili, saj Olimpije takrat ni bilo v prvi ligi, ste bili kot trener Ljubljančanov njegov akter dvakrat. V Ljubljani je bilo 2:2, v Mariboru pa ste zmagali s kar 3:0, kar je za marsikaterega navijača Olimpije še danes nepozaben spomin.

Ja, tisti derbi je bil res nekaj posebnega. Ta tekma je ena najboljših, ki jih je Olimpija odigrala pod mojim vodstvom. Maribor je imel takrat zelo močno ekipo, medtem ko smo se mi dvigovali. Na tisti tekmi smo bili res superiorni. Predvsem je blestel Ezekiel Henty, ki je s prodori in goli Mariborčane spravljal v obup. Celotna ekipa je delovala dobro.

Spominjam se, da smo na tisti derbi prišli malo prej in bili nastanjeni v nekem majhnem hotelu, za Taborom. Dokaj skromno in neslišno smo pričakovali tekmo, potem pa na njej eksplodirali. Zelo veliko mi pomeni tudi to, da so me navijači v Ljudskem vrtu po tekmi kot bivšega trenerja Maribora nagradili z aplavzom, kar ni ravno običajno. Tudi Viole in navijači so pošteno priznali, da smo bili na tisti tekmi enostavno boljši.

Kaj pričakujete od današnjega derbija?
To je tekma, pred katero je veliko neznank. Maribor je morda malce bolj uigran, saj pozimi ni veliko menjal, medtem ko ima Olimpija precej spremenjeno ekipo. Olimpija je proti Muri zmagala, a ne toliko zaradi dobre igre, tekmo je odločila ena priložnost. Mislim, da je Maribor v rahli prednosti glede na rezultate, ki jih je dosegal v zaključku prvega dela prvenstva, pa tudi zaradi tega, kar sem že omenil. Ima veliko bolj uigrano ekipo.

“Naša zgodba je bila zdrava, Olimpija bi jo morala zasledovati”

Trener Olimpije ste bili dvakrat. Sploh prvo obdobje, ko so vas odslovili na vrhu lestvice, je za vas verjetno grenak spomin?
Malo, a nikomur nisem ničesar zameril. Seveda si jezen, če te odslovijo, ko imaš devet točk prednosti in veš, da boš prvak. V tistem času je bila Olimpija to, kar bi morala biti. Imeli smo ogromno slovenskih igralcev, mladih in bodočih članskih reprezentantov. Andraž Šporar, Miha Zajc … Ob tem je bilo zraven še nekaj res dobrih tujcev.

To je bila zdrava zgodba, ki bi jo morala Olimpija zasledovati. Ali pa Maribor. Ogromno število tujcev ne bo rešilo nikogar. Ne strinjam se s politiko, da je katerakoli slovenska ekipa leglo tujcev. Pa ne zaradi tega, ker jih ne bi spoštoval, a tujci morajo biti taki, da so kakovostnejši od domačih in se od njih učiš. Če ni tako, to zagotovo ni dobro za slovenski nogomet.

Milan Mandarić? Zdaj že nekdanji predsednik Olimpije vas je odslovil dvakrat.

Z njim sem imel dobre izkušnje. Vem, da je bil še pred mojim prvim prihodom že dogovorjen z Markom Nikolićem, ki pa je dobil otroka in ni mogel priti takoj. Potem pri Olimpiji niso vedeli, kam pes taco moli. Ali bo ekipa uspešna ali ne. Nam je uspevalo, dosegali smo dobre rezultate in igrali odlično, ampak to Mandarića in Ranka Stojića ni odvrnilo od tega, da so me odslovili.

Toda to je pač nogomet. Nikomur ne zamerim ničesar. Sploh za moje prvo slovo od Ljubljane. Težje je bilo drugič, ker sem se pošteno uštel. Prišel sem z željo po kakovostnem delu, a so me navijači, ki so imeli dezinformacije, že v prvem mesecu pokopali. Že na prvi tekmi so me pljuvali. To so bile neke zakulisne igre, ki so v velikih klubih vedno prisotne.

“Zahović je vrnil uslugo Djurovskemu in me odslovil”

Današnji Maribor?
Maribor je največji slovenski klub. Institucija. Na njegovi tekmi sem bil prvič daljnega leta 1967. V čast si štejem, da sem bil njegov trener. Da sem pustil svoj pečat. Maribor je v preteklosti dosegal neverjetne uspehe. Potem normalno pride do nasičenosti, padca. Maribor je prvi favorit za naslov, čeprav bodo nevarni tudi Koper, Mura in Olimpija.

Že po prvih dveh, treh tekmah spomladanskega dela bomo videli, kaj in kako. Prvenstvo bo zelo zanimivo. Tako v boju za vrh kot za obstanek. V lovu na naslov je Maribor še vedno prvi favorit. Ima veliko kakovostnih nogometašev. Na vsaki poziciji dva. Zanima me, kako se bo po Simonu, ki je stvari dobro postavil, a ni naletel na pravo razumevanje pri starejših igralcih in vodstvu kluba, do konca obnesel Radovan Karanović.

Pomemben košček v bogat evropski mozaik Maribora ste vstavili vi. Leta 2007 ste z njim prišli do evropskega podviga in iz pokala intertoto izločili Villarreal.
To je bil res velik podvig. Nikoli ne bom pozabil, kako me je žena pred prvo tekmo v Španiji vprašala, kaj pričakujem, oziroma s čim bom zadovoljen. Ko sem začel naštevati igralce, Juan Roman Riquelme, Robert Pires, Diego Forlan in preostali, mi pa smo imeli zelo mlado ekipo, sem ji odgovoril, da bom super zadovoljen, če bomo izgubili z manj kot tremi goli razlike.

Mi pa smo zmagali z goloma Milana Rakića s prostega strela in mladega Reneja Miheliča! Potem pa doma remi z 1:1 pred polnimi tribunami Ljudskega vrta in napredovanje … Sem realen, jasno je, da so nas Španci podcenjevali, za nameček so bili na začetku priprav, ampak to je bil nepozaben uspeh, ki je danes res zelo lep spomin.

Nekoliko manj lepo pa je bilo slovo. Leto za tem je v klub prišel Zlatko Zahović in vas odslovil?
Nič strašnega. Odločil se je, kot se je. Pripeljal je velikega prijatelja Milka Djurovskega in mu vrnil za eno od številnih uslug. Vsekakor pa je Zlatko potem dokazal, da je iz pravega testa. To, kar mu je uspevalo, o njem pove vse. Je zagotovo eden največjih športnih direktorjev na teh prostorih. Liga prvakov, liga Europa … Večkrat. Lahko smo veseli, da smo ga imeli oziroma ga še imamo. Čestitke za vse, kar je dosegel. Zdaj so v klubu novi ljudje. Prišel je Marko Šuler, ki ima težko delo, a verjamem, da lahko tudi on spiše dobro zgodbo.

“Dvakrat sem bil blizu novega odhoda v tujino”

Ko sva že pri novih zgodbah, kakšna se vam zdi zgodba še enega vašega nekdanjega kluba, Celja?

V prvi vrsti sem vesel, da so se v Celju odločili za mojega prijatelja Simona Rožmana, ki je odličen trener. Če mu bodo dali čas in prostor, da ekipo sestavita skupaj s športnim direktorjem, sem prepričan, da bo uspel. Celje zdaj ima denar in lahko solidno plačuje nogometaše.

Če bo tako tudi v prihodnosti in bodo delali na dolgi rok, ne pa da bodo hoteli takoj na vrh, imajo uspeh zagotovljen. Čez noč pa ne bo šlo. Ekipa je zelo mlada. Ne moreš takoj postati prvak ob Muri, Mariboru, Kopru in Olimpiji. Znanje in pogoje pa v Celju imajo. Če bodo potrpežljivi, jih v dveh, treh letih lahko pričakujemo na vrhu.

Odkar ste marca 2019 zapustili velenjski Rudar, vas ni več v trenerskem poslu in slovenskem nogometnem prostoru. Se boste vrnili?

Ne zapiram vrat nikomur. Ponudb iz Slovenije v zadnjem času ni bilo, čeprav je res, da se niti nisem kaj oglašal in oglaševal. V medijih me v zadnjem času praktično ni, kar pa ne pomeni, da v nogometu nočem več delati. Imam izkušnje in znanje, ki sem jih nabiral skozi leta. Rad bi delal. Tudi v kakšni izmed nižjih lig, čeprav si še vedno želim, da bi še enkrat odšel v tujino in delal še kakšni dve, tri leta.

Kako to, da ste že toliko časa “na hladnem”?
Po koncu zadnje službe sem si vzel čas zase. Pred tem sem bil veliko odsoten od doma, vseskozi napet, potem pa sem se odločil, da nogomet za nekaj časa postavim na stran. V času tega premora sem, da ne bi počel čisto nič, začel igrati golf in ga vzljubil. Zelo mi je postal všeč. Pozneje sem se trudil, da bi prišel v tujino, dvakrat sem bil zelo blizu, ampak se ni izšlo. Covid je podrl razmerja. Pri nas se nisem ponujal, službe v Sloveniji nisem iskal.

Za kakšne zgodbe v tujini je šlo?

Oddaljene države. Indija, Kazahstan, Iran je bil vseskozi v kombinacijah. Tudi Srbija, Hrvaška, Albanija … Ampak saj veste, kako je. Dokler ne podpišeš pogodbe in se pojaviš na treningih, ni nič. Zgodilo se mi je tudi že, da sem se dogovoril, si s predsednikom segel v roko, potem pa me naslednji dan na igrišču ni bilo. V življenju, v nogometu pa sploh, se dogaja marsikaj. Ko bo prišel čas, bo že prišel.

“V Iranu so nas kamenjali, na Japonskem sem zelo užival”

V tujini ste večkrat že bili. Če izvzameva Avstrijo, kjer ste v tamkajšnjih nižjih ligah prvič okusili trenerski posel, ste daleč od doma prvič delali v Iranu. Kako je bilo?
V Iranu sem bil najprej med letoma 2004 in 2005 trener Pasargada iz Teherana, potem pa leta 2010 še pri Damashu Gulianu in Rashta. Tam sem doživel marsikaj. Prigod je bilo nešteto. Dogajalo se je, da so nam prvenstvo prestavljali v nedogled. Trikrat smo se morali pripravljati na začetek prvenstva. Pri Pasargadu, kjer smo imeli zelo slabe pogoje za trening, sem na priprave povabil 18 igralcev, potem pa jih je pred avtobusom čakalo še deset drugih. Ljudje iz kluba so pritiskali, da morajo igrati.

Tam je bilo precej divje. Kot v nekdanji jugoslovanski ligi. V gosteh enostavno nisi mogel zmagati. Dogajalo se je, da smo trenirali na lepi zelenici, potem pa igrali na njivi, kar je bilo za našo ekipo, ki je gojila lep nogomet, uničujoče. Prišli so gasilci in čez noč zalivali zelenico, da je nastalo blato. Doživel sem tudi razna zastraševanja. Ko smo prišli na gostujoči stadion, so nas nam domači navijači pripravili špalir in v nas metali kamne. Kazali so tudi nože.

Pri Damashu je bilo prav tako noro. Na naših tekmah je bilo 20, 30 tisoč gledalcev. Zanimivo, naš stadion, ki je ležal ob Kaspijskem jezeru, je bil pod morsko gladino. Bilo je izredno vroče in vlažno. Za ekipe, ki niso bile vajene takih razmer, prav tako ne prav dobrodošlo.

Pa življenje v Iranu? Tam ste bili tudi v času arabske pomladi leta 2010.
Zelo lepo. Sploh v Teheranu, ki je ogromno mesto. Varno, čisto. Tam imaš na voljo vse, česar si želiš. Veliko smo se družili s takratnim slovenskim veleposlanikom v Iranu Milanom Majhnom in njegovo ženo Mileno. Hodili smo v planine, igrali tenis, šah. Ko sem bil v Iranu v drugem mandatu, takrat so bile demonstracije, pa je bilo malo manj lepo. Ni se bilo za igrati. Sploh ne, če si hodil na ulice. Bog ne daj, da bi imel v rokah telefon in kaj skušal posneti.

Slišal sem, da ste se povsod v tujini, kjer ste bili, skušali naučiti tamkajšnjega jezika.
Kolikor sem lahko, sem se potrudil. Sploh na Japonskem sem v to, da se naučim tamkajšnjega zapletenega jezika, v prvih dveh mesecih porabil veliko časa in energije. Toliko, da sem osvojil 300, 400 besed in sem lahko vodil vsaj treninge. Seveda sem imel ob sebi tudi prevajalca, a toliko, da sem lahko rekel “skoči, počepni, gor, dol, presing” in podobno, sem znal. Glavnih izrazov, s katerimi sem lahko funkcioniral, sem se naučil.

Japonska?
Poleg Hajduka je to zagotovo eno od mojih najlepših obdobij. Japonska da svoj pečat. Druga kultura, obnašanje, razumevanje in predvsem spoštovanje. Spomnim se, kako šokirana sta bila moja kolega, ki sta me prišla obiskati na Japonskem. Ogledala sta si tekmo, ki smo jo izgubili z 1:5, po tekmi pa so navijači skandirali moje ime. Zato, ker je ekipa dala vse od sebe in smo se trudili do konca. Na Japonskem je zgodba glede tega res povsem drugačna kot v Evropi ali drugod po svetu.

Po prihodu z Japonske ste izdali celo knjigo s tamkajšnjimi pregovori.
Da, to mi je uspelo s pomočjo dr. Ivana Golderja, slovenskega znanstvenika, ki si je tam ustvaril družino. Veliko sva se družila in prišla do ideje o knjigi. Na Japonskem je hierarhija med nadrejenim in podrejenim zelo izrazita, zato sem s svojimi nogometaši težko komuniciral in jih motiviral.

Potem sem si rekel, da bom pred vsako tekmo pregovore uporabil kot motivacijske nagovore. Vzpostavili smo zelo dobro komunikacijo, pregovorov pa je bilo veliko. Pozneje sva z dr. Ivanom Godlerjem prišla na idejo, da izdam knjigo.

“Hajduka se ne da opisati, moraš ga doživeti”

Hajduk in Split?
Kratko in sladko. Tam sem na svoji koži občutil, kaj nogomet oziroma Hajduk pomenita v Dalmaciji. Vedel sem, da veliko, a ko to doživiš, je povsem drugače. Ko prideš na Brač, pa se na otoku na malem stadionu zbere 15 tisoč ljudi. Do tebe pristopi ženička, stara 90 let, te pocuka za rokav in te prosi, če prideš v njeno hišo.

Da prag njene hiše ni prestopil še noben trener Hajduka, to pa je njena življenjska želja. Potem ti razlaga, da si ji pričaral najlepši dan v življenju. Solze začnejo kar teči po obrazu. Sploh ne veš, zakaj. To so drugačna čustva. V Splitu si kot trener Hajduka šjor ali mister. Uživaš veliko spoštovanje. Pa ni pomembno, ali si Hrvat, Slovenec, Šved ali Nizozemec.

Zakaj je bilo tako kratko?
Odkar sem odšel, so pri Hajduku zamenjali že več kot deset trenerjev. Tam je pač tako. Spomnim se, da mi je legendarni fizioterapevt Hajduka Domeniko Sizgoreo, ki je nedavno na žalost umrl, na pripravah v Avstriji govoril, da sem “njegov” 67. trener. “Super si, že dolgo nisem spoznal tako dobrega človeka, kot si ti, a jaz že čakam na 68. trenerja,” mi je takrat dejal. Oni pač vseskozi menjajo.

Dobro, zdaj je zgodba malce bolj stabilna, ekipa ima ogromen proračun, nogometaši so tako dobri, kot jih Hajduk ni imel že 15 let, a se bojim, kaj se bo zgodilo, če jim ne bo uspelo do lovorike. Ne vem, kako bodo pokrili rekordno visok proračun. Bom pa Hajduk vedno nosil v svojem srcu. Tam sem preživel ogromno lepih trenutkov, tudi razmerje zmag in porazov je bilo dobro, a so na žalost druge sile želele, da se takratna struktura ne obdrži …