Z Milenkom Ačimovićem, edinim slovenskim nogometašem, ki je nosil dres Tottenhama, smo pred današnjo zgodovinsko tekmo Mure - slovenski prvaki bodo v Konferenčni ligi ob 21. uri gostovali v Londonu -, obujali spomine na čas, ki ga je preživel na kultnem White Hart Lanu. Pogovarjali smo se tudi o zgrešenem strelu, ki je zaznamoval njegovo leto in pol igranja nogometa v Londonu.

“Po odlični sezoni pri Crveni zvezdi in dobrih igrah v reprezentanci sem vedel, da bom prestopil, a si nisem mislil, da bom odšel v tako dober klub. Ko je prišla ponudba Tottenhama, nisem veliko premišljeval. Toda ko zdaj gledam nazaj, vidim, da bi bilo bolje, če bi v London prišel dve, tri leta pozneje. Preskok iz srbske v najboljšo ligo na svetu ni bila najbolj pametna odločitev. Tottenham je bil takrat zame prevelik zalogaj,” se Milenko Ačimović spominja leta 2002, ko je ravno na dan rojstva svoje prvorojenke Klare podpisal štiriletno pogodbo s Tottenhamom.

V vrste Londončanov, ti so takrat igrali še na kultnem stadionu White Hart Lane, je nekdanji dolgoletni slovenski reprezentant prišel, ko je bil star 22 let. Po svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem, na katerem se je izkazal z golom iz “mrtvega kota” med nogama slovitega paragvajskega vratarja Joseja Luisa Chilaverta.

Toda v ekipi, polni zvezdnikov, se ni izkazal, pa čeprav je na začetku sezone igral. Konkurenca pri takratnem Tottenhamu, s klopi ga je vodil nekdanji angleški selektor Glenn Hoddle, je bila huda. Najhujša pa predvsem v delu moštva, v katerem se je za svoje minute potegoval Ačimović.

V Londonu ga je pričakala ekipa, polna zvezdnikov

Za mesto v ekipi se je strelec nepozabnega gola s sredine igrišča za Bežigradom novembra 1999 boril z ukrajinskim zvezdnikom Sergejem Rebrovom, ki je leto pred tem v Tottenham prišel za rekordnih 18 milijonov evrov. Pa z legendarnim Teddyjem Sheringhamom, ki je iz Manchester Uniteda kot velika okrepitev v klub prišel prav tistega poletja, in tudi z legendarnim Ircem Robbiejem Keanom ter še nekaterimi. Tudi z urugvajskim zvezdnikom Gustavom Poyetom ter z najboljšim strelcem ekipe, angleškim reprezentantom Lesom Ferdinandom.

“Že takoj, ko sem prispel, sem videl, da sem prišel v nov svet. Pri Crveni zvezdi smo na prijateljskih tekmah pred začetkom sezone igrali v tretji, četrti prestavi, tukaj pa je šlo od prve minute prvega treninga na polno. Spomnim se prve prijateljske tekme proti Celticu. Na stadionu je bilo 50 tisoč navijačev, ki so bili noro glasni, na igrišču pa se je seveda iskrilo. Vsak se je boril za svoje mesto,” se Ačimović spominja sezone, v katero je sicer vstopil kot član začetne enajsterice Tottenhama.

Na tekmi prvega kroga sezone 2002/03 proti Evertonu je ob remiju z 2:2 vstopil s klopi, v drugem krogu je bil pri zmagi nad Aston Villo z 1:0 že v prvi postavi, tako pa je bilo tudi ob zmagi nad Southamptonom z 2:1 v četrtem in porazu proti Fulhamu z 2:3 v petem krogu.

Statistika Milenka Ačimovića pri Tottenhamu:

Prvenstvo: 17 nastopov (494 minut), brez gola, brez asistence.
Pokal: 1 nastop (90 minut), brez gola, brez asistence.
Skupaj: 18 nastopov (584 minut), brez gola, brez asistence.

Na začetku je dobil priložnost, potem pa …

Potem je bil do konca sezone v prvi postavi le še enkrat. Končal jo je z vsega 17 prvenstvenimi nastopi. Enega je vpisal v pokalu. Njegova statistika je skoraj prazna. V njej je zapisan zgolj rumen karton.

“V London sem prišel kot velik talent, zato sem najprej dobival priložnosti. Toda ko si enkrat v tako velikem klubu, časa za prilagajanje nimaš. Dobiš priložnost, če sploh. Če je ne izkoristiš, pride kdo drug. Ni mi šlo. Tempo je bil zame enostavno prehud. Imel sem tudi nekaj nesreče, a enostavno ni šlo in pristal sem na stranskem tiru,” se je skoraj 20 let v preteklost zazrl Ačimović.

Poleti 2003 je Tottenham v napadu ekipo še bolj okrepil. Iz Porta je prišel portugalski napadalec Helder Postiga. Pripeljal je tudi francoskega reprezentanta Stephana Delmata. Iz West Ham Uniteda sta prispela senegalski zvezdnik Frederic Kanoute in vzhajajoči zvezdnik otoškega nogometa Jermain Defoe.

“Spomnim se, kdaj sem se odločil, da imam dovolj. Ko je na enem izmed treningov v obdobju, ko nisem dobival priložnosti, trener rekel, naj ofenzivni vezisti in napadalci stopimo na drugo stran igrišča, je tja odšla polovica ekipe. Takrat sem se šele zavedal, v kakšni konkurenci igram. Ni Dalmat, igral ni niti Postiga, ki je sezono pred tem s Josejem Mourinhom osvojil Ligo prvakov. Na klopi so sedeli številni zvezdniki. Rekel sem si, da moram drugam,” pravi danes 44-letni Ljubljančan.

“Takrat sem ugotovil tudi to, da kot član Tottenhama težav z iskanjem novega kluba nimaš težav. Spoznal sem, da je velikan. Ko je bilo jasno, da odhajam, sem imel na mizi veliko ponudb. Mislim, da sem izbral pravilno,” je še dodal Ačimović, ki je januarja 2004 dve leti in pol pred iztekom štiriletne pogodbe London zamenjal za francoski Lille in tam zablestel.

Tottenham, ki je vmes menjal trenerja, septembra 2003 je na njegovo klop prišel David Pleat, je medtem nizal slabe rezultate in v sezoni 2003/04 v angleški Premier ligi pristal šele na 14. mestu.

Tottenhamova sezona 2002/03:

Prvenstvo: 10. mesto.
Pokal FA: 3. krog.
Ligaški pokal: 3. krog.
Najboljša strelca: Robbie Keane in Teddy Sheringham (oba 13 golov).

Nepozabna zapravljena priložnost proti Fulhamu

Z Ačimovićem smo ob koncu prijetnega pogovora dregnili tudi ob slab spomin iz Londona, ki ga je mučil še dolgo časa.

Februar 2003, tekmo proti Fulhamu in akcijo, po kateri ga še danes pomni marsikateri Tottenhamov navijač. Priložnosti na tekmi 28. kroga na White Hart Lanu, ko je z nekaj metrov zgrešil gol. To je strel, ki ga je preganjal še dolgo časa.

Zgrešen strel Milenka Ačimovića:

“Neverjetno je bilo, kaj se mi je takrat zgodilo. Nisem mogel verjeti svojim očem, ampak to je nogomet. Enkrat ti ne gre nič, drugič zabiješ gol, kadarkoli se ti zahoče. Spomnim se, da sem po prihodu v Lille zadel že ob prvem strelu na gol. V tretji minuti prve tekme, ki sem jo v Franciji odigral. Udaril sem po žogi s 17, 18 metrov, šla je med številnimi nogami in končala v mreži,” pravi Ačimović, ki je na tisti tekmi proti Fulhamu, končala se je z remijem 1:1, na igrišče s klopi po poškodbi soigralca prišel že v prvem polčasu.

“Ta zgrešena priložnost mi ni dala miru. Tisto noč sploh nisem spal. Angleži so nori na nogomet in o njem vseskozi govorijo, sploh v Londonu je po televiziji 24 ur na dan, moja zapravljena priložnost jim zato seveda ni ušla, me je pa dan za tem rešil Ryan Giggs,” je z zanimivo anekdoto začel Ačimović.

“Dan ali dva za tem je namreč zapravil še večjo priložnost. Giggs je takrat že preigral nasprotnikovega vratarja, potem pa z desetih metrov zgrešil prazno mrežo in se osmešil. Takratni zvezdnik Manchester Uniteda je bil eden najboljših nogometašev na svetu, zato je bil seveda veliko bolj zanimiv. Ljudje so potem govorili samo o njem,” je skozi smeh nadaljeval nekdanji član Tottenhama, ki pa mu nesrečni trenutek s tekme proti Fulhamu kljub Giggsovovem zgrešenem strelu nekaj časa ni dal miru.

Zgrešen strel Ryana Giggsa:

Angležem je odgovoril z golom proti Manchester Unitedu

Trenutek odrešitve je dočakal šele dve leti pozneje, ko je z golom poskrbel za zmago Lilla nad Manchester Unitedom z 1:0 na tekmi Lige prvakov v Parizu.

“Nisem si želel, da bi me Angleži pomnili samo po strelu s tekme proti Fulhamu. Tista nesrečna akcija mi še nekaj časa namreč ni dala miru. Zato sem bil pred tekmo zelo motiviran. Izšlo se je sanjsko. Zabil sem edini gol na tekmi in Lillu prinesel zmago nad velikim Manchester Unitedom. Tudi zaradi tistega strela v dresu Tottenhama sem bil tako zelo vesel. Angležem sem takrat dokazal, da znam igrati nogomet. Bilo mi je veliko lažje,” je povedal Ačimović.

V Franciji je potem ostal dve leti in pol, tam pa je navduševal. Kljub hudi poškodbi je zbral 69 nastopov in prispeval 18 golov. Od tam ga je pot vodila v dunajsko Austrio, kjer je zdržal še leto dlje in postal legenda.

V 134 nastopih je zabil 49 golov in prispeval kar 53 asistenc. Leta 2010 se je kot kapetan moštva ob veličastnem slovesu, ki so mu ga pripravili navijači, poslovil od Dunaja in pri 33 letih končal nogometno pot.

Mura mora tekmo v Londonu vzeti kot nagrado

Za konec smo ga povprašali še o današnji tekmi med Tottenhamom in Muro. “Tottenham je med najbogatejšimi klubi na svetu, s tem sem povedal vse. Pred kratkim je bil v finalu Lige prvakov. Ne gre računati na to, da bo Muro podcenjeval. Tako kot v obdobju, ko sem bil tam jaz, je ekipa polna reprezentantov, vrhunskih nogometašev, ki se morajo na vsaki tekmi boriti za svoje mesto v ekipi. Kdor ne dokaže, da lahko igra, ga ne bo več zraven, zato so njegovi nogometaši motivirani na vsaki tekmi,” je o ekipi Nuna Espirita Santa povedal Ačimović, ki pa še bolj kot Portugalca na klopi Tottenhama spoštuje trenerja Mure Anteja Šimundžo.

“Je odličen trener. Ogledal sem si skoraj vse tekme Mure v tej sezoni. Moram reči, da sem bil nekajkrat navdušen. Odigrala je veliko dobrih tekem, pa čeprav igra na vsake tri dni. Proti Tottenhamu bo seveda v močno podrejenem položaju, ampak takšne tekme so darilo. Kdo ve, kdaj bo Mura dočakala podobno. To je zgodovinska tekma, v kateri je pomembno le eno. Da si po tekmi ne očitaš, da bi lahko naredil kaj več. Prepričan sem, da bodo nogometaši Mure zelo motivirani in se jim to ne bo zgodilo. Lahko presenetijo? Z malce sreče … Zakaj pa ne?” je pogovor pred večerno zgodovinsko tekmo Mure, ki bo gostovala na leta 2019 odprtem Tottenhamovem novem stadionu z 62.850 sedeži, sklenil edini Slovenec, ki je oblekel Tottenhamov dres.