Naj ima vsak nasprotnik občutek, da igra proti Realu

Foto: Jan Gregorc, N1

V tokratnem Sprotklubovem intervjuju smo gostili moža, ki je na novo spisal zgodovino slovenskega nogometa. Kot prvi trener ekipe, ki v minuli sezoni ni bila prvak, se je namreč uvrstil v skupinski del evropskega tekmovanja. Victor Sanchez je postal osrednja figura na vselej nemirni nogometni šahovnici ljubljanske Olimpije.

Ime Victor Sanchez je bilo pred tremi meseci za ljubitelja slovenskega nogometa popolnoma nepomembno. Celo anonimno. Danes to ime poznajo vsi, ki spremljajo naš nogomet, in velika večina mu dodaja zelo pozitiven predznak. Še celo tisti, ki jim je neskončno pri srcu vijoličasta barva, priznavajo. Victor Sanchez je preporodil Olimpijo.

Reprezentančni premor smo izkoristili za malce daljši klepet z 48-letnim Špancem. Če ga je v teh dneh intervjuval sloviti španski časnik AS, zakaj ga ne bi tudi mi, kajne? S Sanchezom smo tako odkrivali skrivnosti njegovega uspeha v Olimpiji, se potopili v njegovo nogometno filozofijo, ki je tako zelo prežeta z DNK-jem madridskega Reala. Govorili pa smo tudi o Benjaminu Šešku, Dinu Kojiću in še marsikateri zanimivi temi, povezani z nogometnim življenjem Victorja Sancheza.

Intervju z Victorjem Sanchezom

Gospod Sanchez, tudi pred nekaj dnevi ste sedeli tu, na tribunah Stožic, ampak ne kot trener Olimpije, temveč kot gledalec na tekmi slovenske reprezentance, ko je ta igrala s Kazahstanom. Kaj ste videli?

Slovenija je zelo dobro odigrala to tekmo. A to ni nekaj novega, Slovenija v zadnjih letih zelo napreduje, dokaz je Euro, kjer se je uvrstila med šestnajst najboljših. Vemo, da gre za izjemno tekmovalno ekipo.

Užival sem na tekmi, moja služba je v ljubljanski Olimpiji in vesel sem, da je v tem obdobju slovenski nogomet v vzponu. Tudi sam imam svojo vlogo in želim pomagati slovenskemu nogometu. Sploh pri razvoju mladih nogometašev, ki so že del reprezentanc.

Zvezda tekme je bil Benjamin Šeško. Kako dobro ste ga že prej poznali? Je to ime, ki zelo odmeva tudi po Španiji ali vas je morda presenetil?

Seveda ga poznamo tudi v Španiji. Poznajo ga povsod po Evropi, je odličen napadalec. Nič ne bi imel proti, če bi delal z njim, privilegij je imeti tako kakovostnega napadalca. Toda zadovoljen sem tudi z napadalci, ki jih imam v svojem moštvu. Za navijače Slovenije pa je zagotovo privilegij imeti v svoji ekipi takšnega nogometaša, kot je Šeško.

Če pogledava malce širšo sliko evropskega nogometa, danes vidimo, da v trenerskem poslu dominirajo Španci. Pep Guardiola, Xabi Alonso, Mikel Arteta in tako naprej. Tudi v Sloveniji so se Španci izkazali kot trenerji z dodano vrednostjo, naprej Albert Riera, zdaj še vi. Glede na to, da ste sodelovali tudi s španskimi reprezentancami, nam lahko ponudite vpogled v to, zakaj je ta španski trenerski slog postal tako dominanten v Evropi?

V nogometu do uspeha nikoli ne vodi samo ena pot. Načinov, kako biti uspešen, je zelo veliko, zato je nogomet tako zanimiv. Kar pa imamo Španci, je zagotovo strast do te igre. Ko to začutiš, je drugače, kot če samo hodiš v službo. Ta strast iz tebe izvleče najboljše. To je morda nekaj, kar Španci delamo drugače.

Živimo v svetu, kjer so vse informacije na voljo takoj. Nemudoma se lahko učimo od drugih, te stvari imamo pred sabo in jih lahko takoj ‘kopiramo in prilepimo’. Ampak to ni nogomet, v nogometu so ključni nogometaši, človeška bitja s svojimi značilnostmi.

Zame je najbolj pomembno, da ustvarim okolje, kjer so igralci zadovoljni, srečni, nasmejani, samozavestni. Potem lahko skozi njih uveljaviš katerokoli metodologijo oziroma način igre, kakršnega si pač želiš oziroma meniš, da je najboljši. Če tega ni, potem si v težavah. Igralce želim pripeljati do tega, da uživajo na vsakem treningu, na vsaki tekmi. In ko uživajo, potem lahko napredujejo. To zdaj iz dneva v dan vidimo v Olimpiji.

V nogometnih krogih kroži informacija, da ste igralce Olimpije ‘kupili’ oziroma pridobili na svojo stran že na prvem treningu. Vemo, da nam ne boste razkrili vsega, ampak kako vam je uspelo tako hitro spremeniti mentaliteto nogometašev in v njih vzbuditi to zmagovalno mentaliteto, o kateri pogosto govorite?

Prvo srečanje, prvi vtis je zelo pomemben. Ne samo v nogometu, ampak nasploh v življenju, ko vstopiš v novo okolje. Zame je najbolj pomembno, da si iskren in da ničesar ne skrivaš. Pokaži, kdo si. Vodja ne more uspeti, če ni kredibilen. In trener je vodja ekipe. Pokazati mora, kdo je in to potem dokazovati iz dneva v dan. Če izgubiš kredibilnost, si izgubil ekipo. Zato sem vselej iskren. Dejstvo je, da ima vsak svojo osebnost, a nihče ni zato nič boljši ali slabši od nekoga drugega. Pokazati moraš, kdo si.

Tudi sam bil igralec in tako igralce lažje razumem. Točno vem, kako sem se v nekem trenutku počutil. Imam tudi to srečo, da sem izkušnje nabiral v različnih okoljih. Kot mladenič v akademiji Reala sem izpolnil svoje sanje, se prebil v prvo ekipo in osvojil ligo prvakov. Potem sem igral tudi za skromnejše klube, ki imajo drugačne cilje. Tako kot igralec spoznaš različna okolja in v njih se spreminja tudi tvoja vloga. To je zelo pomembno. V Santanderju sem se boril za obstanek v ligi, potem sem zaigral za Deportivo, ki je imel ambiciozen cilj. Bil sem v velikem klubu, majhnem klubu in ambicioznem klubu srednjega nivoja, kakršen je bil Deportivo. Tako kot igralec dobiš najrazličnejše izkušnje in zdaj se kot trener lažje povežem z igralci.

Najlepši del mojega posla je ta, da lahko pomagam drugim, da pomagam igralcem. Biti trener je darilo, ker lahko vsak dan vidim razvoj nogometašev. To je tisto, kar me polni z energijo. Vsak dan želim na ‘delovnem mestu’ iz igralcev iztisniti najboljše, kar lahko.

Pogosto po tekmah komentirate, da si vselej želite, da bo ekipa na naslednji tekmi še boljša, kot je bila na pravkar končani. V nogometni javnosti pa medtem debatiramo o tem, da Olimpija že dolgo ni igrala tako dobro, kot igra zdaj. Kaj torej še lahko pričakujemo, kam lahko ta ekipa raste?

Spet bom poudaril, najbolj pomembno je vzdušje v moštvu. Ko nogometaš uživa, takrat so njegove predstave na najvišjem nivoju. Igramo pa vedno zato, da zmagamo. To je mentaliteta, s katero sem odraščal. Vselej sem želel zmagati, tudi proti prijatelju na tenisu.

In ko prideš v akademijo madridskega Reala, se ta filozofija še bolj vtisne vate. Vsak dan se primerjaš z najboljšimi igralci v državi in tako napreduješ. Stopničko po stopničko, iz dneva v dan. Sam sem si naložil pritisk, da moram biti danes boljši, kot sem bil včeraj. In zato sem tu, to je moj cilj. Ne samo, da razvijam nogometaše. Prvi cilj je, da zmagam. Naši igralci so mladi, lačni, ambiciozni in želijo si isto.

Če pa želiš iz tekme v tekmo zmagovati, potem je po mojih izkušnjah edini način ta, da nenehno napreduješ. Vsako tvojo tekmo bo nasprotnik temeljito analiziral in našel tvoje prepoznavne vzorce. Želim, da smo ‘pametna’ ekipa, ki lahko igra na različne načine. Igralcem ne dovolim, da vsako tekmo počnejo isto, silim jih iz cone udobja in v preizkušanje novih stvari. Vesel sem, da igralci to sprejemajo in posledično imajo vsak dan na voljo več znanja, ki ga lahko uporabijo med tekmo.

Po tekmi z Rijeko, ko ste se uvrstili v konferenčno ligo, sem vas vprašal, ali pričakujete še kakšne okrepitve pred zaprtjem nogometne tržnice. Dejali ste, da jih, a kot še večjo željo izrazili to, da nosilci igre v zaključku prestopnega roka ne bi zapustili Olimpije. To slednje se je uresničilo. Je kader Olimpije pripravljen na izzive, ki jih prinaša ta jesen?

Ko začneš z nogometnim projektom, moraš poskrbeti za zelo veliko stvari. Prva je telesna pripravljenost, z ekipo, ki skrbi za ta del, sem izjemno zadovoljen, so veliki profesionalci. To iz tekme v tekmo vidimo tudi na igrišču. Potem je tu še taktika, za katero pa nimamo veliko časa, ker igramo tekme v razmiku vsega nekaj dni. To je velik izziv.

Tako razvijaš ekipo in posameznike, postavljaš temelje, hkrati pa seveda ne želiš izgubiti službe. In če izgubiš igralce, ki si jih razvijal, potem ponavadi izgubiš tudi službo. Vedno je tako, da želimo trenerji svoje ekipe okrepiti z najboljšimi možnimi nogometaši. Ker je to pač tekmovanje in boljše igralce kot imaš, lažje tekmuješ.

Ampak za te stvari so zadolženi direktorji, uprava, predsednik, ki pa imajo prav tako svojo strategijo. V številnih točkah se strinjamo, a moja vloga je zelo jasna. Osredotočiti se moram na igralce, ki jih imam in iz njih izvleči najboljše ter jim pomagati napredovati iz tedna v teden. Če lahko pripeljemo nove nogometaše, super. Tudi če ne, nimam težav. Zadovoljen sem s kadrom, ki ga imam na voljo.

NK Olimpija Ljubljana — Foto: Aleš Fevžer

Če govoriva o napredku igralcev, vemo sicer, da trenerji neradi govorite o posameznikih, ampak Dinu Kojiću je v nekaj mesecev uspel preskok iz mladinskega nogometa do ene od osrednjih figur članske ekipe Olimpije in mlade slovenske reprezentance. Kako vam je to uspelo?

Pravzaprav nisem storil prav veliko. Igralec je tisti, ki naredi ta preskok. Rad delam z mladimi igralci, ko prevzamem in analiziram ekipo, ki jo imam na voljo, vedno pogledam, kdo so domači potenciali v akademiji. Vse, kar nato naredim, je to, da dam mlademu igralcu priložnost. Priložnost, da trenira s prvo ekipo. Toda tu bo ostal le, če si bo to zaslužil. Ne podarjam nikakršnih daril.

Če je igralec lačen uspeha, dovolj pameten in ima dovolj kvalitete, da tekmuje na profesionalnem nivoju, zakaj mu ne bi dal priložnosti. Leta zame niso pomembna. Ko nekdo zagrabi to priložnost in jo izkoristi, takrat pa se začne najtežji del. Ni se tako težko prebiti, kot je ostati na visokem nivoju. Nenehno se moraš razvijati.

Dino Kojić je na pravi poti, zadovoljen sem z njim. Spomnim se tudi svojega preskoka iz mladinske ekipe Reala v drugo moštvo, ki je igralo takrat v drugi ligi. Vem, kako zahteven je ta mejnik v karieri. Življenje se spremeni čez noč, a Dino je pameten fant. In če si pameten fant, lažje izkoristiš svoj potencial. Upam, da je pred njim uspešna in velika kariera. Nasploh pa imam na voljo mlad in talentiran kader, ki zares napreduje. Morda je Kojić res v zadnjem času bolj izpostavljen, a vsi si zaslužijo priznanje, ker odlično delajo.

Vrhunec Olimpijine jeseni bodo nastopi v konferenčni ligi. Ko smo spremljali žreb in dobili imena nasprotnikov Olimpije, smo mediji hitro začeli računati, koliko točk bi moštvo potrebovalo za napredovanje. Kaj pa vi? Vem, da boste rekli, gremo iz tekme v tekmo, a vendarle, kako ocenjujete možnosti ekipe za uvrstitev v drugi del?

Žreb je žreb. To ni v naših rokah. Zadovoljni smo z žrebom. Zakaj? Ker drugačen tako ali tako ne bo, to so nasprotniki, ki nas čakajo. Smo samozavestni in verjamemo, da lahko uspemo. Spoštujemo nasprotnike, vemo, da bo težko, ampak vselej želimo biti tekmovalni. Verjamem, da bomo prišli do priložnosti, ki nam lahko prinesejo dober rezultat.

Zdaj pa res razmišljam samo o naslednji ligaški tekmi, kmalu začnemo tudi s pokalom, ki je prav tako naša tarča. V profesionalnem nogometu ne gre drugače, kot da si vedno osredotočen na naslednjo tekmo.

Povsod po svetu navijače na tribune privabita rezultat in način igre moštva. Še posebej pa to velja za Olimpijo. Ko je rezultat, ko je ekipa dominantna, takrat so navijači na tribunah. Ko je drugače, jih je zelo malo. Kako pomembno je, da ste uspeli tako hitro prebuditi tudi navijaško vzdušje v Ljubljani?

To je zelo pomembno. Velikokrat me na novinarskih konferencah sprašujete o navijačih in vedno povem isto. Od navijačev ničesar ne moremo zahtevati. Smo pa hvaležni zanje, zares nas podpirajo, z nami so potovali po Evropi, plačujejo vstopnice. Samo zahvalimo se jim lahko. Najboljši način, da se jim zahvalimo, pa je ta, da igramo tako, kot smo igrali doslej.

Če igralec uživa na igrišču, potem uživa tudi navijač. To je moj cilj.

Ste presenečeni, da ste tako hitro postali ne le ljubljenec navijačev, ampak da prejemate tudi veliko pohval stroke. Ne nazadnje vas je v pozitivnem kontekstu večkrat izpostavil tudi slovenski selektor Matjaž Kek. Kaj vam to pomeni?

Iskreno, nisem preveč pozoren na te stvari. Rad imam svojo službo, uživam v tem, kar počnem. To je zame dovolj. Razumem vse, kar se dogaja okoli nogometa in to spoštujem. Mediji, intervjuji, televizija, vse to je zelo pomemben del nogometne industrije oziroma tega posla.

Toda sam želim biti osredotočen na tisti del, ki mu pripadam. To pa je igrišče. Pred mnogimi leti sem bil na njem, zdaj sem ob robu. Tam govorim, na treningih in tekmah.

Ko ste že omenili igrišče, veliko se o teh dneh pri nas pogovarjamo o infrastrukturi. Vemo, kakšna je zelenica v Stožicah, vemo tudi, da morate zaradi slabih igrišč v Ljubljani skorajda na dnevni ravni menjati lokacije in urnike treningov. Kako to vpliva na delo trenerja?

Formula za uspeh ekipe je zame jasna. Na prvem mestu so igralci, na drugem čim boljši strokovni štab. Tretja so pogoji, če nimaš ustreznih pogojev za delo, boš težko uspešen. Četrti dejavnik pa je čas. To so glavne točke, s katerimi se mora ukvarjati trener pri svojem delu.

V Sloveniji veste, kakšno je vreme. So sončni vroči dnevi in so obdobja, ko je mrzlo in dežuje. Jaz sem tukaj nov, v Sloveniji pa ljudje, ki skrbijo za razvoj nogometa, vremenske razmere zagotovo poznajo. Tehnologija danes tistim, ki skrbijo za zelenice, omogoča praktično vse. Investicija v to tehnologijo pa je ‘mati vseh investicij’. Če želiš rasti, potem moraš investirati.

Cilj Olimpije je vsako sezono postati prvak. To je cilj, ki se ne spreminja, gre za enega od dveh največjih klubov v Sloveniji. Maj je še daleč, a vendarle. Je Olimpija sposobna zadržati trenutno formo, osvojiti celo dvojno domačo krono in za nameček še prezimiti v Evropi?

Vse življenje stremim k najboljšemu, k najvišjim ciljem. Ko nekje tekmujem, tekmujem zato, da zmagam. Drugačnega razmišljanja ne poznam. Tako sem odraščal in rasel kot nogometaš in oseba v Realovi akademiji. To je ta DNK zmagovalca.

Sem pa se v športu naučil, da je sestavni del športne kulture zmagovalca ponižnost. Predvsem pa moraš iti korak za korakom. Če gledaš dlje, izgubiš stik s sedanjostjo. Če želimo biti prvaki, moramo tako noge držati na tleh, vsak dan pa mora biti nov izziv.

Ko govorite o tem Realovem DNK. Morajo v Realovi akademiji trenerji sploh predavati o tem, kako postati zmagovalec, ali to nogometaš začuti sam, ko obleče tisti beli dres s kraljevim grbom na prsih?

Res je, to pride povsem naravno. V akademijo sem prišel z enajstimi leti, torej kot otrok. Ta izkušnja povsem prevzame tvoja čustva. Ni se vsak sposoben soočiti s tem in se privaditi na okolje, kjer so pričakovanja vselej najvišja, pritisk pa je čisto vsak dan velik.

Tam se naučiš, da moraš vsak dan rasti. Samo tako boš lahko v tej konkurenci izstopal. Če pa ne izstopaš, ne moreš na višji nivo oziroma v višjo kategorijo. Tisti redki, ki gredo po vseh teh stopničkah do članskega moštva, imajo v sebi to zmagovalno mentaliteto. Ker so morali zmagovati iz dneva v dan. Ne samo da moraš zmagati tekmo. Vsak dan moraš premagati samega sebe.

To vselej govorim nogometašem. Sam igralce delim v dve skupini. Tiste, ki igrajo z glavo oziroma z možgani, in tiste, ki igrajo proti svoji glavi. Igralec dozori, ko ugotovi, da mu glava oziroma možgani pomagajo. Ko si mlad, je namreč glava velikokrat tvoj prvi nasprotnik. Ko narediš ta preklop, si naredil veliko stvar.

Vam je bilo pa verjetno kot ‘Realovcu’ všeč, da je trener Rijeke po debaklu proti Olimpiji dejal, da je bilo videti, kot da je na drugi strani ravno Real Madrid …

Dobro, to je bolj zanimivo za vas medije. (smeh) Naš cilj je vselej, da zmagamo. Kako? Tako da uživamo in da smo tekmovalni z in brez žoge. To nam za zdaj uspeva. Vesel sem, da je tako in tako želimo tudi nadaljevati. Če ima naš nasprotnik občutek, da je igral proti madridskemu Realu, potem je to zagotovo dobro za nas.