Spomini slovenskih navijačev na svetovno prvenstvo v Južni Afriki so že kako živi. Zadetek Zlatka Dedića proti veliki Rusiji je odšel naravnost v zgodovinske knjige slovenskega nogometa, tam pa so se mu ob rajanju slovenskih navijačev z zadetki na zboru najboljših reprezentanc sveta pridružili tudi Robert Koren, Valter Birsa in Zlatan Ljubijankić. In jasno vsi člani tedanje generacije slovenske reprezentance. A čeprav so spomini lepi, se od njih ne da živeti. Tega se najbolje zaveda tedanji in sedanji selektor Matjaž Kek, ki je ob obujanju spominov na dogodke pred dobrim desetletjem v Sportklubovem intervjuju razmišljal predvsem o trenutni zgodbi slovenske reprezentance, ki bo kmalu trkala na vrata novega velikega tekmovanja.

Kek proti Črni gori pričakuje pravi odnos in disciplino

Nogomet

19. Nov 2022 0

Nogomet

19. Nov 2022 0

Marsikdo ga je po junijskem porazu v Beogradu, ko je Slovenija s 4:1 v Ligi narodov izgubila proti Srbiji že odpisal. Odstavil. Zamenjal. A Matjaž Kek je z vsemi svojimi izkušnjami in znanjem znal najti pot iz črne luknje, v katere je junija padel slovenski reprezentančni nogomet. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo so bile neuspešne, po dveh porazih na uvodu novega ciklusa Lige narodov se je zdelo, da se Slovenija znova seli v tretji kakovostni rang.

Stvari so se v naslednjih mesecih korenito spremenile. Septembrska rezultata – zmaga proti Norveški doma in remi na Švedskem sta impresivna rezultata. Vzdušje okrog slovenske izbrane vrste se izboljšuje, tudi reprezentanti so med seboj vse bolj povezani. Kaj to lahko prinese, je Matjaž Kek seveda izkusil tudi na lastni koži. Nenazadnje je zadnji selektor, ki je Slovenijo odpeljal na veliko tekmovanje, na svetovno prvenstvo v Južni Afriki 2010.

In v tokratnem Sportklubovem intervjuju smo z Matjažem Kekom obujali spomine na mundial pred dvanajstimi leti, a ker se torej od njih ne da živeti, smo še več časa posvetili trenutnemu dogajanju v slovenski izbrani vrsti in velikemu cilju – Euru 2024 v Nemčiji. Kako realen je in ali je ta generacija sposobna tega velikega dosežka? Izveste v naslednjih, precej številnih vrsticah.

Gospod selektor, večkrat ste v pogovorih z mediji dejali, da bi bili najbolj srečni, če bi se trenutno kot selektor Slovenije pripravljali na svetovno prvenstvo v Katarju. Enkrat ste se seveda že pripravljali za najpomembnejši nogometni dogodek na svetu, vas takole, ko znova pričakujemo zbor najboljših reprezentanc sveta, preplavijo spomini, morda tudi malce nostalgije?

Nostalgija ravno ne, ampak ne vem, če je v Sloveniji kdo, ki ne bi rad videl naše reprezentance na svetovnem prvenstvu. To je zagotovo eden izmed vrhuncev karier nogometašev in trenerjev. Ko nekdo omeni besedo svetovno prvenstvo, je logično, da se vsem, ki smo bili del tega, odvrti film Južne Afrike.

Za koga bo Matjaž Kek stiskal pesti v Katarju?

Na novinarski konferenci pred tekmo z Romunijo je slovenski selektor priznal, da čim večji uspeh na letošnjem mudialu privošči obema reprezentancama z Balkana – Hrvaški in Srbiji. Kot favorite turnirja izpostavlja Brazilce, za reprezentanco, ki bi lahko presenetila, pa je označil Urugvaj.

Tudi tisti turnir takrat je bil specifičen. Morda ne toliko kot ta v Katarju, ki bo poseben predvsem zaradi termina, ampak zaradi dejstva, da je bilo to prvo svetovno prvenstvo na afriški celini, v ravno tako specifičnih pogojih, daleč od nogometne Evrope ali Južne Amerike, v neki drugačni kulturi … Lahko povlečete kakšne vzporednice s tem turnirjem, kako ste se vi pripravljali na vse te specifike?

Mislim, da smo se na prvenstvo uvrstili kot ena izmed zadnjih reprezentanc, za nami so odigrali le še dodatne kvalifikacije Oceanije in prvi problem, ki smo ga morali reševati, je bila nastanitev. Drug izziv pa je bila višina, tekme so se igrale več kot tisoč metrov nad morjem in temu smo se skušali v naših pogojih kar najbolje prilagoditi. Trenirali smo v Italiji, v Brunicu, uporabljali smo tudi izkušnje iz drugih športov. Takrat nam je precej pomagal tudi smučarski trener Filip Gartner.

Takrat je bilo malo govora o tem, da je bila tudi nadmorska višina tista, zaradi katere nas je zmanjkalo v drugem polčasu tekme proti ZDA. Igranje v teh razmerah pusti svoje posledice. Sicer pa je bilo prvenstvo polno eksotike, po drugi strani pa ljudi, ki so ti bili pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Ekipa v hotelu je bila naravnost fantastična, poslovili smo se s solzami v očeh.

Po Rusiji in uvrstitvi na prvenstvo sem takratnemu tehničnemu vodji Boštjanu Gasserju dejal, zdaj smo pa tam in zdaj pridejo problemi. Ampak te probleme bi privoščil vsakemu igralcu in vsakemu selektorju. To je svetovno prvenstvo. Pogoji za bivanje, igrišča in stadioni, to bo tudi v Katarju fantastično. Tisto ostalo pa, termin in okoliščine turnirje, to pa je vprašanje za koga drugega.

V tistem obdobju smo govorili o kultu reprezentance. Vsi ti fantje, ki so bili takrat z vami v Južni Afriki, še danes nekaj pomenijo v nogometu. Je ravno veliko tekmovanje tisto, ki zbudi medijsko podporo, zanimanje javnosti in predvsem povezanost med reprezentanti, da se lahko ustvari ta kult?

Ja, po eni strani zagotovo. To ti da piko na i, rezultatsko potrditev in predvsem čas za druženje. Takrat smo kar nekaj časa iskali ekipo, ki bi se tako povezala, da bi v kontinuiteti dosegala dobre rezultate. To je bilo obdobje, ko smo imeli več časa za prijateljske tekme in treninge kot danes. Se pa popolnoma strinjam z vami, da neko skupino igralcev okategorizira veliko tekmovanje. Obenem to pomeni tudi potrditev panoge v državi. Menim, da je bila vsa ta evforija in navdušenje, dihanje z reprezentanco v ključnih trenutkih in celo pot navijačev v oddaljeno Južno Afriko, kar se tiče nacionalnega ponosa, naš vrhunec.

Tista generacija se je zdela zares povezana, na in izven igrišča. Zdaj pa živimo v nekih drugih časih. Časih družbenih omrežij, ko tudi športniki veliko razmišljajo o tem, kako izgledajo na internetu. Pa čas korone, ki nas je nekako še bolj usmeril proti individualizmu. Koliko vse te družbene spremembe oziroma spremembe generacij vplivajo na vaše delo?

Kot selektor oziroma trener moraš sprejeti te spremembe. Svet se vrti hitreje kot nekoč, informacije so lažje dostopne, poudarek je na nekaterih drugih vrednotah. Se mi pa vse bolj zdi, da za preveč stvari, ki danes niso dobre, okrivimo covid. To je generacija fantov, ki je vzgojena drugače, ampak osnova pa ostane. To je emocija. S fanti se moraš povezati s komunikacijo, ki je specifična za reprezentanco.

Smo majhna država, tudi naša baza igralcev je majhna. Pogoji za delo reprezentance so sicer zares vrhunski in tudi večje reprezentance lahko o njih samo sanjajo. Tudi to je recimo drugače, kot je bilo takrat. Ampak v nogometu je tako kot v življenju. Kolo se vrti naprej, spremembam pa se moraš prilagoditi. Nas Slovence pa lahko združi samo ena velika želja, en velik motiv in pa tudi tisti “inat”, da prebrodimo težke trenutke.

Nočem in ne morem primerjati te generacije s tisto iz leta 2010, ker je bila tista generacija neponovljiva, tako kot je bila neponovljiva tista, ki je šla s Srečkom Katancem na svetovno in evropsko prvenstvo. Vsaka generacija mora imeti svojo identiteto. Glavno vodilo pa mora biti himna, grb, ponos zastopanja države in pa neka nora želja, da narediš rezultat z reprezentanco svoje države.

Podoba reprezentance in vzdušje okoli nje se je od letošnjega Beograda in poraza s 4:1 bistveno spremenilo. Kaj je bila tista ključna sprememba, ki je pripeljala do tega, da je Slovenija obstala v zares izjemno kakovostni skupini Lige narodov, kar morda včasih celo premalo poudarjamo? Kaj je torej danes drugače kot junija, ko ste se tudi vi spraševali, če ima vse skupaj sploh še smisel? 

Mislim, da se v medijih preveč izpostavlja ta Srbija. Tudi generaciji prej se je zgodil Belfast, kjer smo izgubili in bili postavljeni pred dejstvo, da moramo do konca kvalifikacij dobiti vse tekme, kar smo z lahkoto naredili. Vedno je v življenju trenutek, ko se nekaj prelomi. Res je, naša podoba v Beogradu je bila slaba, ampak nekaj dni prej smo po mojem mnenju odigrali dobro tekmo proti Švedski, a se je to kar nekako povezalo v celoto, po kateri je bilo vse slabo in je bilo potrebno vse zamenjati. To je v Sloveniji običaj, ne samo v nogometu.

Če si dovolj objektiven in samokritičen, moraš v takšnem trenutku nekaj spremeniti. Posameznike, pristop, komunikacijo. Tega smo se takrat zavedali tudi v strokovnem štabu in tega so se zavedali tudi igralci. Komunikacija je postala bolj direktna, bolj odgovorna in sestanek s predsednikom, direktorjem reprezentanc ter generalnim sekretarjem takoj po Beogradu je pokazal tisto, kar je predpogoj. Iskrenost in zavedanje, da je potrebno reagirati, ko smo v težavah. Ko je dobro, takrat je namreč vse lahko. Slikati se in čestitati je najlažje.

Vsaka generacija je imela trenutek, ko se je moralo nekaj zgoditi, da so se stvari spremenile. In ja, ta obstanek v Ligi narodov je po mojem mnenju dosežek, ki je zelo hitro za uvrstitvijo na veliko tekmovanje. Ne zato, ker ga je dosegla ta generacija v smislu rezultata, ampak v smislu zavedanja, da smo sposobni igranja na visokem nivoju. Da lahko proti Haalandu igramo z igralcem manj, da lahko to Norveško celo premagamo in da lahko zdržimo tudi velik pritisk gostovanja na Švedskem. Da odigramo taktično zrelo in na rezultat. To smo naredili.

Tudi v petek je igra reprezentance imela glavo in rep. Se pa nam bodo seveda zgodili tudi še drugi polčasi. Vesel pa sem, da so se fantje v izjavah po tekmi zavedali, da je bilo kljub zmagi precej stvari, ki jih še moramo popraviti. Ne želim govoriti o neki evforiji, sem pa vesel, da je za naslednjo tekmo, čeprav je prijateljska, več zanimanja javnosti.

Vidim veliko dobrega, ampak še ogromno prostora, da z vso svojo individualno kvaliteto postavimo ekipo, v kateri se ve, kdo bo igral in kakšne bodo vloge igralcev. Ekipo, v kateri so vzpostavljeni avtomatizmi, kot je bilo to v času zlate generacije in potem moje generacije, ki se je uvrstila v Južno Afriko. Ker uvrstitev na veliko tekmovanje daje potrditev vsem odrekanjem, prenašanjem kritik in pritiskov. Prinaša zavedanje, da se splača delati to, kar delamo, iz dneva v dan.

Leto 2024 prinaša evropsko prvenstvo v Nemčiji, ki bo zaradi izvrstne infrastrukture, dostopnosti za navijače in nogometne kulture v državi zagotovo spektakularno. Leto 2023 pa pomeni čas kvalifikacij za ta turnir. In tisti, ki smo vpleteni v slovenski nogomet, nanj gledamo, tudi zaradi ugodnega žreba, morda celo kot na prelomnico, ko lahko gredo stvari z uvrstitvijo v zelo pozitivno smer za nogomet v Sloveniji ali pa v neko povsem drugo. Tudi vi o prihajajočih kvalifikacijah in letu 2023 razmišljate kot o prelomnici slovenskega nogometa?

To zagotovo ne bo prelomno leto. Nogomet se je igral in se bo igral tudi po njem. In igra se na različnih nivojih, ne samo v A reprezentanci. Mlajše selekcije reprezentanc zmagujejo v nizu, tudi mlada izbrana vrsta, ki je v novem formiranju. To je pozitiven trenutek slovenskega reprezentančnega nogometa, kar je seveda priznanje za vse nas, ki delamo v njem.

Ti dobri rezultati lahko spodbudijo tudi klubski nogomet, v katerem morda pogrešam več ljudi, ki izhajajo iz nogometa. Potem pa je tu še vprašanje financ, kjer vemo, kje smo, že če se primerjamo s hrvaško ligo.

Kar pa se tiče Nemčije, zagotovo je bolje, da nimaš v skupini Italije in Francije, ker se lahko potem počasi že začneš pripravljati na kakšno drugo tekmovanje. Naša skupina ni lahka in se absolutno ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je. Je tekmovalna in ti daje možnost, da s pravim pristopom razmišljaš o tem, koliko točk potrebuješ za uvrstitev na prvenstvo. Je pa jasno, da nobena tekmovalna skupina ne more biti samo zato, da nastopaš in sodeluješ, ampak zato da zmagaš in se nekam uvrstiš. Ne glede na to, kdo je nasprotnik.

Skupina ni enostavna, ker moraš iskati točke v Belfastu, Helsinkih, Kobenhavnu, treba je tudi leteti v Astano, biti sedem ur na letalu in izvleči pozitiven rezultat. Danska je favorit, je pa zdaj tudi ostalim jasno, da v Sloveniji ne bodo kar tako zmagali in se še kako zanimajo za nas. Skupine, ki bi nas bolj sprovocirala do maksimalnega motiva in želje, se ni dalo dobiti. Ni pa to skupina, skozi katero bi se sprehodili.

Bi pa v luči ostalih športov, košarke, rokometa, odbojke in tudi nas samih ter naših vlaganj, bila uvrstitev na evropsko prvenstvo zelo pomembna. Radi gledamo že naše klube v Evropi, nekoč Maribor pa lani Muro, zdaj se dviguje tudi Olimpija … Če še iščemo pozitive, tudi v naši ligi, za katero smo govorili, da je v njej ogromno tujcev, ki ne dodajajo vrednosti, se razvija kar nekaj mladih igralcev, ki opozarjajo nase.

Leto 2023 je pomemben trenutek za slovenski nogomet, želja vseh nas pa je, da nastopimo na spektaklu v Nemčiji, ki bo dal vse to, kar lahko pričakuješ od organizacije nogometne zveze, kakršna je nemška.

Seznam reprezentance je v zadnjem obdobju precej formiran. V nekaterih prejšnjih obdobjih ni bilo tako. Koliko lažje je zdaj vam, ko je jedro reprezentance čvrsto in ko predvsem veliko fantov igra pomembno vlogo v precej resnih oziroma zelo resnih evropskih klubih?

Igranje in individualna kvaliteta skozi klubsko delo sta predpogoj. V nekaterih prejšnjih generacijah fantje niso imeli tako zajetnih minutaž, a so to nadomestili z borbenostjo in srčnostjo. Je pa zdaj situacija bistveno boljša, septembra so bile stvari že skorajda idealne. Ampak skupina igralcev se ne formira samo po kvaliteti, ampak tudi po karakterju, skozi časovno obdobje, ki ga preživijo skupaj.

Mediji bi radi imeli vse takoj in na vsakem spisku nekaj novega, da lahko pišete o tem, ampak sam sem zelo vesel, da je ta skupina skozi pripravljalne tekme in Ligo narodov našla dobro komunikacijo. Vedno zagovarjam, da kot selektor slovenske reprezentance ne smeš nikogar izpustiti pod radarjem. Žal nekateri igralci ne igrajo več za reprezentanco, a bi bili zdaj v najboljših letih. Ne bom o imenih, da se znova ne ponavljam. Ti igralci so se prehitro izgubili, po drugi strani pa pritiskajo nekateri mladi igralci.

Mi smo skozi Ligo narodov uveljavili kar nekaj mladih nogometašev, ki jih morda kdo ni pričakoval. Vedno je to proces afirmiranja in iskanja tudi karakternih odlik, ki so v reprezentanci tako majhne države izredno pomembne. Je pa tudi tekma z Romunijo pri nekaterih pokazala, kako pomembno bi bilo, da bi imeli boljšo minutažo v klubu.

Kar nekaj je še mladih, ki v domači ligi ali tujini opozarjajo nase in nam s tem sporočajo, da selekcija ni nikoli končana. Je pa dobro, da že skorajda na pamet veš, kdo bo v začetni postavi in komu lahko zaupaš. Ne pozabimo pa, da so v Ligi narodov ključni del dodali tisti, ki so vstopali s klopi in dodali novo energijo.

Zagovarjam pa dejstvo, da z eno slabo tekmo še ne izpadeš iz reprezentance, ker to vodi v strah pred napakami. Tudi trije goli na eni tekmi pa ti vrat reprezentance še ne odprejo. Odpira jih kontinuiteta dobrih predstav in dela ter pozitiven karakter. Tako lahko v reprezentanco pridejo tudi fantje, stari 17 let, kakršen je bil Benjamin Šeško.

Večkrat ste že dejali, da si Slovenija ne more privoščiti, da bi kogarkoli izpustila ali prezrla. Vi seveda sestavite svoj seznam, mi mediji pa pogosto izpostavljamo, da je morda trenutno manjša luknja predvsem na položaju levega bočnega branilca. V tem kontekstu omenjamo vse pogosteje Erika Janže, ki že nekaj sezon zelo dobro igra v močni poljski ligi, v reprezentanci pa ga ni. Ne, da bi želeli koga potiskati v reprezentanco, ampak zdi se nam, da je manjkajoči nogometaš oziroma ime, ki precej izstopa.

S tem, ko ste ga omenili, ste ga izpostavili, ker lahko sam takšnih nogometašev naštejem še petnajst. Jasno je, da je že bil z nami in v tej skupini igralcev. Igra na igralnem mestu, ki zame ni tako zelo problematično. Tako Balkovec kot Sikošek sta odigrala nekaj zelo dobrih tekem proti igralcem, kakršen je Kuluševski, da ne naštevam naprej.

Igra v sistem 3-5-2, pogledal sem si kar nekaj njegovih tekem in jasno, če bo potreba v določenem trenutku, ne vem, zakaj ga ne bi uporabili. Tu ni problem, da ga ne vidim v reprezentanci in da ga ne spremljam. Upam, da bo nadaljeval na tem nivoju v ekipi, ki igra dober in bojevit nogomet, kar je blizu naši reprezentanci oziroma mojem pojmovanju nogometa.

Po eni strani se lahko strinjam z vami, po drugi strani pa ga poznam, ker je že bil z nami. Včasih samo redno igranje ni dovolj, ko gledamo celoto. Je pa zapisan v naših beležnicah in če bo priložnost oziroma bomo v njem videli rešitev, ni težava vpoklicati kogarkoli. Je pa seznam sestavljen iz 23 nogometašev. Na njem ne moreš imeti pet levih bočnih in nobenega desnega.

Trenutno imamo predvsem kar nekaj napadalcev, ki so zanimivi, a jih ni zraven. Imamo Celarja, Mlakarja, vrača se tudi Kramer. Naj dobro igrajo in naj bodo uspešni ter si želijo igrati za reprezentanco pa ne bo nikoli problem poklicati nikogar. Je pa res, da je vaš pogled morda nekoliko drugačen kot naš. In to ni slabo, dokler je ta komunikacija na pravem nivoju.

Spremljamo širok krog nogometašev, morda se nam zgodi še kakšen Sandi Lovrić, ki je bil v določenem obdobju zelo pomemben, se nato zaradi predolgega obstanka v Luganu malce izgubil, zdaj pa se je spet našel v Udineseju in je proti Romuniji znova dokazal, da je lahko še kako pomemben. Je pa izbor živa zadeva, pogled s tribune pa je drugačen kot z roba igrišča. Zato je vaše vprašanje logično in upam, da bo takšnih vprašanj čim več, ker to pomeni, da je naša baza široka.

Za konec – vemo, da redko kažete čustva ob robu igrišča, ampak prvi polčas proti Romuniji je bil zares dober. Mi smo v igri slovenske reprezentance uživali. Kako pozitiven signal je to pred izredno pomembnim reprezentančnim marcem?

Bil sem toliko zadovoljen, da sem se takoj po koncu polčasa odločil, da bom menjal tri igralce. Morda je bilo najprej načrtovano malce drugače, ampak svoje sem videl, želel pa sem v daljši minutaži, kot je deset ali petnajst minut, preizkusiti še koga drugega. Za to so pripravljalne tekme. Tudi v Katarju smo igrali v drugačnih postavitvah z drugačnimi igralci in podobno bo tudi proti Črni gori.

Od igralcev želim sprovocirati zavedanje, da je včasih pomembno igrati dve ali tri minute, včasih pa 95 minut. Proti Romuniji je ekipa v določenem trenutku izgledala, kot da ima rep in glavo. Da ve, kako se braniti in kako napasti.

Je pa dejstvo, da če nismo agresivni, taktično disciplinirani in osredotočeni, potem se znajdemo v težavah. Veliko je že stvari, ki jih lahko izboljšamo, predvsem v fazi prehoda v napad. Ta hiter prehod bi lahko bil zaščitni znak te ekipe, ker imamo igralce s takšnimi karakteristikami.

Dobrih polčasov je bilo že kar nekaj, proti Romuniji pa me je še posebej veselila zanesljivost na žogi, da pod pritiskom igralci niso izgubili glave. Dobro smo tudi z dolgimi podajami prestavljali igro za 50 ali 60 metrov bliže nasprotnikovim vratom in nato napadali t. i. drugo žogo. V drugem polčasu pa so vse te žoge prihajale nazaj, ker nismo bili dovolj agresivni. To se te malenkosti, ki lahko odločajo.

Za nami je polčas, ki je potrdil, da se na treningu nekatere stvari dobro vidijo in po drugi strani opozorilo, da se ne smeš prepustiti zadovoljstvu, ker te to hitro kaznuje. O tem smo se že pogovarjali in se še bomo. Vesel sem, da so bili igralci po tekmi tudi v pogovorih z vami mediji samokritični, da marsikaj ni bilo dobro. Je bila pa zmaga absolutno zaslužena.