Teza, da je bil včeraj popolnoma neopazen, ne drži povsem. Dokler je PSG igral, je igral tudi on. A ni izstopal. To pa je nekaj, kar je bilo v nekih drugih časi (in drugi ekipi) nepredstavljivo. In ko je voz krenil navzdol, je prvi skočil z njega. Začel se je sprehajati po igrišču ter zgolj kot opazovalec spremljal, kako se njegova ekipa poslavlja od Lige prvakov.

Odpoved na najpomembnejši tekmi sezone se Lionelu Messiju ni zgodila prvič. Rim 2018, Liverpool 2019, Lizbona 2020 … Vse to so super pomembne tekme, na katerih je sloviti Argentinec enostavno izginil. In nakazal, da se njegova era počasi, a zanesljivo, izteka. Emšo ne prizanaša nikomur.

Kraljevska predstava Benzemaja, PSG si ne zasluži Mbappeja

Evropa

10. Mar 2022 0

Evropa

10. Mar 2022 0

Lionel Messi je nogometaš, ki bo odšel v večnost. Neponovljivi je verjetno kar pravšnji izraz. Več kot desetletje je dominiral s svojo Barcelono, rušil rekord za rekordom, navduševal z genialnimi potezami, serijsko osvajal lovorike in ustvaril kult nogometaša, ki ima ogromno navijaško bazo po vsem svetu. In saj veste, kako pravijo. Ko nekdo odigra povprečno tekmo in se že ob to obregne vse nogometna javnost, je to le dokaz tega, kako velik je. A zaradi dejstva, da se Argentincu v zadnjem obdobju to dogaja precej pogosto, težko trdimo, da je še vedno najboljši.

Nogometna očala ljubiteljev nogometa so zelo različno obarvana. In prav je tako. Subjektivna mnenja v debatah trčijo druga ob drugo in se razbijajo ter (zelo redko) tudi prebijajo zidove sogovornikov, ki trdijo drugače. Te debate so čar športa. Če jih ni, je to dokaz, da zadeva nikogar ne zanima. In na svetu ni zaljubljenca v okroglo usnje, ki ne bi imel mnenja o Lionelu Messiju. A mnenje je eno, dejstva pa so nekaj drugega. In dejstva slonijo na številkah. A še preden se jim popolnoma posvetimo, se vrnimo v nogometne čase, ki so bili na kožo pisani Lionelu Messiju.

Izgubljen brez Xavija in Inieste

Ravno tako neponovljiva, kot je Lionel Messi, je bila naveza Xavi Hernandez – Andres Iniesta. Ko je Barcelona igrala na njun pogon, je bilo nepredstavljivo, da v igri ne bi dominirala. Saj se spomnite, odstotek igralnega časa, ko so imeli Katalonci žogo v svoji posesti, se je zelo pogosto dvignil tudi na več kot 75 %.

In to je bila oaza miru in obilja, v kateri je Messi cvetel. Dotok žoge v njegove noge je bil konstanten, Argentinec je dobival priložnost za priložnostjo, da dokaže svojo velemojstrstvo in sposobnost ne ene, ampak skorajda neskončnih potez več, s katerimi je v obup spravljal nasprotnike. Ko pa je zob časa načel njegova soigralca in sta se poslovila od Barcelone, je začela ugašati tudi luč nogometnega božanstva, imenovanega Lionel Messi. Bi bil brez Xavija in Inieste Messi vseeno nogometaš posebnega, elitnega razreda? Nedvomno. Bi bil takšna ikona, kot je? Vprašanje.

In tu pridemo do številk. Lionel Messi je do poletja 2018 z Barcelono osvojil 32 lovorik. Od leta 2018 naprej le še tri – špansko prvenstvo (18/19), španski super pokal (18/19) in španski pokal (20/21). Poletje 2018 je bilo torej mejnik v njegovi karieri. Točka, ko se je poslovil Andres Iniesta. Od jeseni naprej je Argentinec resda na svojih plečih vlekel vse bolj povprečno Barcelono do visokih uvrstitev, a dosežkom iz preteklosti se ni nikoli več približal.

Res je, tudi zato, ker so v vodstvu kluba povsem izgubili kompas. A kakorkoli obrnemo, je Messijeva zvezda začela počasi zahajati. Načel ga je zob časa, pojavljale so se tudi vse pogostejše majhne poškodbe, zajelo ga je tudi malodušje, ko je spremljal, kakšne neumnosti počnejo njegovi šefi. Vse to je vodilo do tega, da je danes Argentinec le še bleda senca Messija izpred petih let. Znova se je resnično prebudil šele na lanski Copa Americi, turnirju, ki ga je odigral sijajno in za katerega je bil nagrajen tudi z zlato žogo ter je (vsaj uradno) še vedno najboljši nogometaš na svetu.

Messi ne zna trpeti z ekipo

Največja (edina?) slaba točka Messija je igra v obrambi. To ni skrivnost, je pa dejstvo, da brez doprinosa v obrambi v sodobnem nogometu ne gre. Kylian Mbappe, Mohamed Salah, Kevin de Bruyne in vsi ostali, ki prihajajo za ero Messija (in Ronalda), opravijo svoje tudi v obrambnih nalogah. Predvsem takrat, ko ekipa trpi. V obdobjih Barcelonine dominacije se je pogosto zgodilo, da skozi tekmo Katalonci pravzaprav nikoli niso trpeli. Ja, tako superiorna je bila Barcelona s tandemom Xavi-Iniesta-Messi. Vse skupaj je izgledalo tako fantastično, tako uigrano in tako dominantno, da rdeče-modri niti v enem obdobju tekme niso bili v podrejenem položaju.

Na papirju bi moral zaradi poplave zvezdnikov dominirati tudi Paris Saint Germain. In v resnici tudi je. 150 minut dvoboja z Realom so bili Parižani za vsaj nivo boljši nasprotnik od Madridčanov. V tem obdobju je svoje delo dobro opravljal tudi Messi. Toda dobro opravljanje dela seveda ni tisto, s čemer je desetletje in pol Messi dan po vsaki pomembni tekmi kraljeval na naslovnicah večine nogometnih časnikov sveta. Vse, kar ni zgolj in samo presežek, je za nogometaša takšnega kova pravzaprav slabo.

Konec neponovljive ere

Era Lionela Messija se torej izteka. Že danes ni več niti največji zvezdnik svoje ekipe. Ta primat mu je vzel junak naslednje generacije Kylian Mbappe. Toda prepričani smo, da bo pred koncem kariere poskrbel še za kakšen presežek, fantastično potezo, s katero bo spomnil na čase, ko je bil absolutni vladar nogometnega sveta.

A manjkalo bo tisto, kar je v nogometu tako zelo pomembno, to pa so ponavljanja. V to, da bo iz dneva v dan in iz tekme v tekmo neponovljivi virtuoz, kakršen je bil nekoč, verjamejo le še tisti njegovi najbolj goreči privrženci. Slednji so ob mizerni formi sedemkratnega dobitnika žoge v tej sezoni v en glas poudarjali, da bo Argentinec najboljši takrat, kot bo to najbolj potrebno. A ni bil.

V to, da bo za večno z zlatimi črkami zapisan v nogometni zgodovini, ne dvomi nihče. A vsaka, še tako debela in bogata knjiga, ima svoj konec. Messijev očitno prihaja zelo kmalu.