V zadnjih tednih se je umaknil od oči slovenske nogometne javnosti. Vzel si je čas za počitek, družino, za vse tisto, za kar je manjkalo časa v zadnjih sedmih letih, ko je nenehno delal. A tudi v obdobju nogometne "hibernacije" ni miroval. Še več, pred nekaj tedni je bil tik pred tem, da postane glavni trener ekipe v angleškem Championshipu.

O tem in številnih drugih nogometnih tekmah smo se pogovarjali z nekdanjim trenerjem Celja, Domžal, Rijeke in Maribora Simonom Rožmanom. O njegovem zadnjem delodajalcu se zaradi dogovora med klubom in nekdanjim trenerjem vijolic tokrat (še) nismo. Skozi pogovor pa vas čaka tudi odgovor na vprašanje, če bi v prihodnosti morda sedel na klop Hajduka ali Olimpije.

Čas za počitek in družino

Ko se nam je v ponedeljek zvečer Simon Rožman kot gost pridružil v redni tedenski nogometni oddaji “Pod prečko”, je bil popolnoma drugačen kot takrat, ko se je z nami družil nazadnje. Na koledarju je bil 12. september, kamere Sportkluba pa so v Kidričevem spremljale tekmo med Aluminijem in Mariborom.

Simon Rožman je takrat že pred obračunom z Aluminijem zelo mrko zrl predse. Dan oziroma dva pred tem je strokovni štab Maribora zapustil njegov dolgoletni sodelavec Aleš Kačičnik, tudi vrabci na vejah takrat še zelo zgodnje jesenskega večera pa so čivkali, da njegovi odnosi s športnim direktorjem Markom Šulerjem še zdaleč niso idealni. Po tekmi je bil Štorovčan še precej slabše volje. Šumarji so namreč vijolice ugnali s 3:0. Poraz v Kidričevem ga s klopi štajerskega ponosa ni odnesel, naslednja ničla proti Muri nekaj dni kasneje pač.

A vrnimo se v sedanjost, v kateri je bil 38-letnik bistveno bolj sproščen, miren in tudi zgovoren kot v zadnjih dneh na klopi Mariborčanov. “Zadnjih sedem let sem bil nenehno v trenerskem pogonu, zato je bilo to zadnje obdobje tudi zame novost. Na svojem telesu in organizmu sem opazil, da si v nogometu delamo utvare, ko mislimo, da je štirinajst dni premora med sezonama dovolj, da se fizično in psihično regeneriramo. To se zgodi šele po kakšnem mesecu, če ne celo več. V teh dneh se športom ukvarjam predvsem zase, nogomet igram s prijatelji, česar si v prejšnjih mesecih zaradi strahu pred kakšno poškodbo, ki bi mi onemogočala normalen delovni proces, nisem privoščil. Posvetil sem se tudi družini, ki je v našem poslu po eni strani najpomembnejša podpora, po drugi pa je na nek način vedno zapostavljena.”

Kaj je o nogometnem počitku in vlogi starša v oddaji “Pod prečko” povedal Simon Rožman?

Ni manjkalo prav veliko, da bi v tem trenutku vodil ekipo v Championshipu

“Z enim očesom sem še vedno spremljal dogajanje v domači nogometni ligi, z drugim pa sem se posvečal drugim prvenstvom, kjer so se mi odpirale možnosti za nadaljevanje kariere,” je nadaljeval naš sogovornik in ob tej njegovi izjavi smo zastrigli z ušesi. Pred dnevi smo namreč ob raziskovanju neke druge teme naleteli na spletne debate navijačev angleškega Barnsleyja o tem, da naj bi bil ravno mladi slovenski strateg eden izmed kandidatov za mesto glavnega trenerja v klubu, ki se je denimo v lanski sezoni v playoffu boril celo za preboj v angleški nogometni raj – elitno Premier ligo. Letos ima klub precejšnje težave in je celo v coni izpada iz angleške druge lige.

“Vidim, da imate dobre informacije,” se je ob vprašanju o Barnsleyju nasmejal Rožman. “Res je, stopili so v stik z mano, kar je bilo zelo lepo presenečenje. Po eni strani zato, ker je to nivo, na katerem bi si zagotovo želel delati vsak trener, po drugi strani pa moram priznati, da so bili ti pogovori zares zelo strokovni in dolgotrajni. Predstavniki Barnsleyja so o moji karieri in mojemu principu vodenja ekip vedeli praktično vse in v teh pogovorih smo se dotaknili zares tudi najmanjših detajlov. Na koncu je bila pač njihova odločitev takšna, da so se odločili za mladega švedskega trenerja, bomo pa vsekakor ostali v stikih.”

Kratka predstavitev Barnsley F.C.

Barnsley je angleški drugoligaš, ki je lani pod vodstvom Francoza Valeriena Ismaela z zelo pragmatično igro in trdno obrambo ter hitrimi protinapadi šokiral angleško nogometno javnost in se kot kandidat za izpad v tretjo ligo prebil celo v playoff za nastop v Premier ligi, kjer ga je izločil Swansea. V letošnji sezoni gre “tyksom” precej slabše, na lestvici Championshipa so le pred odpisanim Derby Countyjem, ki pa je zaradi finančnih težav letos za zeleno mizo izgubil kar 21 točk.

Ko so v klubu odpustili Avstrijca Markusa Schoppa, ki je pred sezono zamenjal Ismaela, ko je ta odšel v West Bromwich Albion, sta bila torej kandidata za mesto glavnega trenerja Simon Rožman in Poya Asbaghi. Na koncu je službo dobil nekdanji strateg mlade švedske reprezentance. V elitni Premier ligi je od njegove ustanovitve Barnsley sicer igral le v sezoni 1997/1998.

Izkušnja dogovarjanja s Barnsleyjem je Simonu Rožmanu odprla še nov, dodaten pogled na trenerski posel. “Predvsem je bilo zame novo to, na kaj vse mora biti pripravljen trener, ko se dogovarja za takšen posel v tujini. Hkrati je bilo dejstvo, da si spremljan tudi takrat, ko ti morda ne gre najbolje in po željah, potrditev dobrega dela v preteklosti. Pred seboj imam še veliko kariere, po drugi strani pa lahko ponudim nekaj izkušenj, tudi iz Evrope. Naslednja leta pa bodo pokazala, če bo meni in moji ekipi uspel še ta naslednji korak, preboj na višji nivo.”

V tujini trener prepriča z argumenti, ne s čustvi in osebnimi poznanstvi

Simon Rožman je v nogometni javnost znan kot trener, ki se poglobi v detajle. Ogromno časa v pripravi na tekme si vzame tudi za oglede in preučevanje različnih videoposnetkov svoje in nasprotnikove ekipe. Je ta analitičen pristop bolj cenjen v tujini ali doma? “V tujini je pogosto tako, da bodoči delodajalec operira z veliko količino vnaprej pridobljenih informacij o delu trenerja in želi tudi veliko konkretnih odgovorov. Sam imam pripravljene vse materiale, ki ji potrebujem za svojo predstavitev, kajti tujina je svet, v katerem so pomembni argumenti, ne pa čustva ali pa samo osebna poznanstva. Natančno moraš odgovoriti na vprašanje, kako boš dosegel zastavljen cilj, s kakšno metodologijo, poznati moraš okolje, ligo in igralce, kamor prihajaš. To se je izkazalo že na Hrvaškem, če ne poznaš okolja, v katerega prihajaš, zares do detajlov, potem lahko imaš velike težave in temu se bom skušal v prihodnje vsekakor izogniti.”

V preteklosti se je včasih zdelo, da trenerji različnih ekip redko sodelujejo, da včasih celo “skrivajo” svoje znanje in ideje, da se do njih ne bi dokopali drugi. Nove generacije nogometnih strokovnjakov so v tem pogledu drugačne. “Veliko sodelujem in se pogovarjam z Luko Elsnerjem, ki je zame predstavnik nove, mlade slovenske generacije trenerjev in v tujini piše zelo uspešno zgodbo. Tu so še nekateri drugi trenerji iz našega prostora, ki delujejo širom Evrope in z veseljem delijo svoje izkušnje. To je po mojem mnenju zelo pomembno za napredek trenerja, da ima ta svež stik z moderno nogometno stroko,” razlaga nogometni strokovnjak.

Simon Rožman poudarja, da nogometni trendi v tujini kažejo na to, da nogomet temelji na agresivnosti, maksimalni zavzetosti, veliki intenziteti v obrambi in sposobnosti hitrega prehoda v napad ob odvzeti žogi. To sta nekako principa Thomasa Tuchla in Jurgena Kloppa, sam pa k temu dodaja še mojstrstvo kontinuiranih napadov in nadzorovanja tekme, ki ga je v zadnjih letih izpilil Pep Guardiola.

V kolikšni meri v teh dneh Simon Rožman spremlja delo svojega dolgoletnega sodelavca Aleša Kačičnika, ki je na klopi Rogaške na prvih štirih tekmah v drugi ligi štirikrat zmagal? “Seveda spremljam. Aleš je moj sokrajan, praktično moj sosed, odlično se poznava. Vesel sem, da se je odločil za to, da naredi naslednjo stopničko v karieri in gre na samostojno pot. Povsem mogoče je sicer, da bova v prihodnosti še sodelovala, to je seveda odvisno tudi od tega, kje bom delal jaz. V vsakem primeru pa verjamem, da je Rogaška z njim dobila velikega profesionalca in zelo dobrega človeka.”

Ne dela si utvar, da se lahko zbliža z vsakim igralcem

Poleg taktike je uspeh v trenerskem poslu v veliki meri odvisen tudi od odnosa trener-igralec. Na začetku svoje kariere je imel Simon Rožman v Celju nekakšno vlogo “starejšega brata” mlade ekipe, ki je v sezoni 2014/2015 v državnem prvenstvu zaostala samo za Mariborom. Kako se je spreminjal njegov odnos do igralcev skozi nadaljnjo kariero?

“Vsak klub ima svojo specifiko. Ko trener pride v novo okolje, je normalno, da z igralci začne na določeni distanci, nato pa se v nogometnem življenju dogajajo določene stvari, ki te bariere manjšajo. Vsaj pol leta potrebuješ, da se ta distanca nekako zmanjša, je pa po mojem mnenju nemogoče, da bi bili trenerji v odnosu z igralci nekaj povsem drugega, kar smo v zasebnem življenju. Naše povezave so vsakodnevne, več urne, včasih v šali trenerji rečemo, da več časa preživimo z igralci kot s svojo partnerko. To sobivanje trenerja in igralca je zagotovo pomemben dejavnik uspeha. Če se igralci odprejo in verjamejo, da jim lahko pomagaš v karieri, je to veliko lažje, si pa ne delam več utvar, da se to lahko zgodi pri vsakemu igralcu v ekipi.”

Kaj je tisto, kar bo Simon Rožman iskal v novem trenerskem projektu? “Pomembna bo časovna komponenta – ali bom jaz iskal novo sredino ali bo nova sredina iskala mene. Če bom lahko izbiral, bom pri izbiri zelo zahteven. Želim si dolgoročnega projekta, čeprav je dolgoročnost v nogometu relativna. Predvsem si želim jasno zastavljenih ciljev.”

Brez provokacij, prosim

Kot nekdanji trener Rijeke in Maribora ima torej 38-letnik v svojem življenjepisu dva zelo velika kluba, ena izmed največjih v nogometnem prostoru nekdanje skupne države. Bi zaradi dejstva, da je vodil ti dve ekipi morda zavrnil povabilo kakšnega velikega rivala teh klubov, kot sta Hajduk in Olimpija?

“Brez provokacij, prosim,” z nasmeškom na ustnicah sproščen pogovor zaključuje Simon Rožman, ki vsa vrata trenerske kariere pušča odprta.