»Nogomet ni šport, je sociološki fenomen,« je pred leti dejal legendarni hrvaški trener in jezikač Ćiro Blažević. In zadel bistvo. Nogomet v ljudeh vzbuja nepredstavljiva in neukrotljiva čustva.

Avtor: Tine Zupan
Vir: https://www.metropolitan.si/sportno/nogomet-velik-biznis-tudi-pri-nas/

Povezuje in razdružuje, na vseh ravneh ustvarja pripadnost. Pripadnost do države, regije, mesta, grba in barve. Predvsem pa imamo šport in šport – nogomet.

Je pa danes svet in z njim šport, tudi nogo­met, zaradi globalizacije dodobra drugačen, kot je bil nekoč. Trg je tisti, ki vse določa, in tako je tudi šovbiznis že davno od tega prestopil meje in na novo definiral vlogo planetarnih zvezd. Generacije si oblikujejo mnenje na podlagi poplave informacij, njihove apetite po vrhunskem športu zadovoljuje najvišja raven mednarodnih aren.

A tako kot nas trgovci pozivajo, naj kupujemo lokalno, tudi športni klubi brenkajo na strune patriotizma. Pri Slovencih to vžge, saj se radi definiramo kot športen narod. Evforično slavimo uspehe ‘svojih’, pa četudi gre neredko za izjemne dosežke v športnih panogah, ki na svetovni ravni zanimajo zelo ozek krog držav ali pa je njihov doseg minimalen.

Slovenci smo v jugoslovanskem času, ki ga z današnjim še vedno nenehno pri­merjamo in nas zgodovinsko definira, veljali za narod smučarjev. Janezi so bili ‘skijaši’, pa čeprav smo tudi v izjemno močno nogometno reprezentanco Jugo­slavije sem in tja prispevali koga.

Najbolj znana slovenska nogometna zvezda tistega časa je zagotovo Branko Oblak. Ljubljančan, ki je na klubskem nivoju igral za Olimpijo, Hajduk, veliki Bayern Mün­chen, je sedem let nosil dres jugoslovanske reprezentance. Kasneje je sicer govoril o »nacionalnem ključu«, ki naj bi ga morali upoštevati selektorji in v reprezen­tanco vselej vabiti igralce iz vseh republik. Če kdo ni po­treboval takšnih nepisanih internih pravil, da je igral za Jugoslavijo, potem je bil to za­gotovo Oblak, v svojem času eden najbolj­ših evropskih igralcev na položaju vezista.

Slovenska nogometna luknja v jugoslovanski reprezentanci je trajala do prihoda še enega Ljubljančana. Tudi Srečko Kata­nec, od Oblaka mlajši 16 let, je prek Olimpije odšel v elitne klube rajnke Juge, igral za zagrebški Dinamo in beograjski Partizan ter kasneje v Nemčiji in Italiji. S Sampdorio je leta 1992 v Londonu proti Barceloni izgubil v finalu Pokala prvakov, predhodnika Lige prvakov.

Katanec je bil atipičen za jugoslovanski nogometni okus. Njegov tek ni bil elegan­ten, med tedanjimi prefinjenimi in tehnično dovršenimi reprezentančnimi asi je deloval kot grdi raček, a selektor Ivica Osim je predvidel smer razvoja nogometne igre. Nogo­met je v osemdesetih letih po­stajal taktično vse bolj sofisticiran, pomem­bna je postala igra v obe smeri, povečevala se je potreba po te­kalno sposobnih igralcih … Katanec je vse te kriterije zadovoljeval. Bil je taktično inteligenten, ekstremno borben in sposoben ne­skončnega teka. Nekako je bil v tistem času v Jugoslaviji nogometna avantgarda.

Omenjene vrline je Katanec čez nekaj let prinesel v slovensko reprezentanco, toda v drugačni vlogi – kot trener. Leta 1998 je šele 35-leten pre­vzel vodenje slovenske izbrane vrste, ki je bila na najnižji točki, a jo je s spremembo miselnosti in nepredvidljivim zvezdnikom Zlatkom Zahovićem odpeljal na dve veliki tekmovanji. Novinarji so to obdobje poim­enovali za slovensko nogometno pravljico, ki pa se je nepravljično končala z zgodovinskim velikim pokom, sporom med Katan­cem in Zahovićem na svetovnem prvenstvu leta 2002. A v tem času so ob njima v repre­zentanci zrasle nove zvezde. Nogometna baza tistih, ki so na igrišču nekaj doživeli in dosegli, se je izdatno razširila.

Tudi v domačih klubskih okvirih je bil prehod z jugoslovanske na slovensko sceno zahteven. Olimpija, pojem slovenskega klubskega nogometa, je z velikih jugoslovanskih stadionov čez noč padla na vaška igrišča nasprotnikov, ki so pred tem večinoma igrali v četrtem rangu nogometa bivše države.

Slovenski nogomet je največji smisel po osamosvojitvi našel v zdaj državnem večnem derbiju med Olimpijo in Mariborom. Spopad je prinesel nove strasti, novo naklonjenost lokalnemu, nove zvezdnike in po stagnaciji ter kasnejšem finančnem zlomu Olimpije tudi nova razmerja v slovenskem nogometu.

Ko se je Olimpija v drugi polovici devetdesetih let samodestruktivno potapljala, je Maribor prevzel primat in se leta 1999 senzacionalno uvrstil v Ligo prvakov. A podobno kot pri prvih uspehih slovenske reprezentan­ce je veljalo, da so igralci, zasluženi za ta uspeh, še produkt jugoslovanske nogometne šole. Vmes pa se je že gradila boljša infra­struktura, potekalo je čedalje načrtnejše delo z mladimi in počasi se je približeval tudi čas vstopa poslovne logike v slovenski klubski nogomet. Po osamosvojitvi je Slovenija po­trebovala slovenski nogometni know-how, se pravi svoje lastno teoretično in praktično znanje. Slovenska reprezentanca se je v drugi verziji slovenske nogometne pravljice pred skoraj desetimi leti uvrstila na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, kar je sprožilo drugi val velike nogometne evforije pri nas. Takratna generacija igralcev pa se je po ključnem segmentu razlikovala od tiste, ki je pod vodstvom asketa Katanca in umetnika Zahovića igrala na evropskem prvenstvu leta 2000 in čez dve leti na svetovnem prvenstvu. Ta nova ekipa je bila sestavljena iz igralcev, ki so otroštvo sicer preživeli v Jugoslaviji, a so se nogometno izobrazili v slovenski ligi. Današnja reprezentanca, ki jo v drugem obdobju vodi selektor Matjaž Kek, trenerski avtor uspeha iz leta 2010, pa z jugoslovansko šolo nima več nikakršne povezave.

So pa današnji trendi svetovnega nogo­metnega posla povsem drugačni, kot so bili pred 30 leti. Medtem ko so Oblak, Katanec, Zahović ter tudi Đoni Novak, Darko Mila­nič in Gregor Židan stopničko više iskali v največjih jugoslovanskih klubih, je danes ideja vsakega mladega nadarjenega igralca v Sloveniji čimprejšnji odhod v tujino. Ob mamljivi zahodni Evropi odlične finančne pakete ponujajo tudi klubi iz nekdanjega vzhodnega bloka. Iskanje poti na večje in donosnejše trge pa ni le želja igralcev, temveč pravzaprav kar modus operandi vsakega slovenskega kluba.

Kupovati poceni in drago prodati je osnovna definicija v številnih poslovnih mode­lih, v nogometu pa je za klube iz manjših držav to pravzaprav edina možnost za pre­živetje. V Sloveniji nogometni klub z marke­tingom, televizijskimi pravicami ali prodajo vstopnic zasluži zanemarljive vsote. To, kar v Angliji, Španiji, Nemčiji, Italiji in Franciji poganja nogometno kolesje, je pri nas znanstvena fantastika. Klubi, ki si želijo profesi­onalnega ustroja, so tako na Slovenskem prepuščeni lastni iznajdljivosti na trgu.

V prvih 15 letih slovenske lige so bili do­nosni transferji v tujino neobstoječi, izjema je bil le prestop mladega ljubljanskega napadalca Ermina Šiljaka iz Olimpije v Francijo leta 1996. Po uvrstitvah na veliki tekmovanji leta 2000 in 2002 so slovenski igralci pridobili veljavo, po vstopu v Evropsko unijo pa se je pot v tujino še olajšala, saj naši nogometaši od takrat v EU nimajo več statusa tujca.

Prvi milijonski posel so izvedle Domža­le. Izkoristile so mrk Olimpije in težave Maribora ter pod spretnim poveljevanjem šport­nega direktorja Nenada Protege začele postavljati nove mejnike v poslovanju klubov. Leta 2005 je v španski Real Sociedad za milijon evrov odšel Dalibor Stevanović, dve leti za njim pa za podobni vsoti še Branko Ilić v Betis in Zlatan Ljubijankić k belgijskemu Gentu.

Kasneje je s svojim naravnim občutkom, nogometnimi povezavami in izkušnjami z velike scene za mariborski klub dosegel lepe prodajne uspehe Zahović kot športni direktor. Začel je s spretnimi manevri, ko se je ob propadu pompoznega projekta Interblocka z Jocem Pečečnikom dogovoril za prestop Josipa Iličića brez odškodnine k Mariboru, kluba pa sta si delila prihodke od naslednje prodaje v razmerju 50 : 50. Iličić je za Maribor odigral le pet tekem v slovenski ligi in šest zelo dobrih v kvalifikacijah za ligo Europa, kar ga je le nekaj tednov po prihodu v Maribor leta 2010 izstrelilo v Italijo.

Isto poletje je neverjeten prestop uspel tudi ljubljanski Olimpiji, ki je vsega 17-letnega vratarskega čudežnega dečka Jana Oblaka prodala portugalskemu velikanu Benfici za 1,7 milijona evrov. Kasneje je Olimpija po prihodu srbsko-ameriškega poslovneža Mi­lana Mandarića povsem podrla razmerja v slovenskem nogometu in tudi odpihnila prodajni rekord, ko je pozimi leta 2016 ob odhodu 22-letnega Nigerijca Ezekiela Hentyja v Rusijo zaslužila prej nepredstavljivih pet milijonov evrov.

Maribor in Olimpija dominirata na lest­vici najdonosnejših prestopov iz slovenske lige v tujino. Iličić in Oblak, ki sta pri obeh velikanih našega nogometa v tem smislu orala ledino, sta danes največja zvezdnika repre­zentance, v katero se zdaj zelo težko prebijejo igralci iz domače lige. Slovenski reprezentanti v svojih klubih v tujini igrajo pomembne vloge, večini pa je skupno to, da so v tujino odšli zelo mladi.

Na lestvici največjih transferjev iz slovenske lige sta med prvo deseterico le dva igralca, ki sta Slovenijo zapustila starejša od 23 let, v obeh primerih pa gre za tuja nogometa­ša. Zato za slovenske igralce iz domače lige velja, da so za tuje klube večinoma zanimivi le, dokler so zelo mladi. Posledično je v na­ših klubih vse več poudarka na delu z otroki, največji talenti pa morajo že kot najstniki zaigrati v slovenski prvi ligi.

Pri Olimpiji in Mariboru je drugače. Z dominantnima proračunoma si lahko privoščita tudi najboljše igralce preostalih slovenskih klubov, ob pritisku javnosti in nuj­nosti rezultatskih uspehov pa pri obeh velikanih našega nogometa mladi igralci težko dočaka­jo priložnost, saj je zanje značilno nihanje v formi in je z njimi treba biti potrpe­ž­ljiv. Izjema so izjemni talenti, kot sta pri Olimpiji Andraž Šporar in Miha Zajc ter pri Mariboru Petar Stojanović in Jan Mlakar.

S tem da je Mlakar, ki ga je Maribor nedavno donosno prodal v Anglijo, v tujino odšel, še preden je postal polnoleten. Iz Domžal se je kot eden najobetavnejših evropskih najstniških napadalcev odpravil leta 2015 v Fiorentino. V izjemno tekmoval­nem svetu italijanskega nogometa se mu ni uspelo prebiti, zato se je vrnil v Maribor, postavil na noge in spet odpravil na tuje trge.

Prav ti odhodi najstniških nogometašev v tujino so postali velik predmet debate in kamen spotike v našem nogometu. Odhodi tako mladih fantov v tujino so dvorezen meč. Za klube so sicer lahko donosni, prav tako za zastopnike igralcev, a številni fantje se v novem okolju izgubijo in nikoli zadostno ne razvijejo svojega potenciala. Mnogo­krat ali pa kar večinoma se čez nekaj let vrnejo v Slovenijo, kjer imajo nato težave že z igranjem v prvi ligi.

Z zbiranjem najboljših najstniških nogometašev in njihovimi prodajami v tujino so v zadnjih letih najdejavnejše Domžale. Tako kot je pred leti odšel Mlakar, je letos poleti v Avstrijo k Salzburgu prestopil šele 16-letni Benjamin Šeško, ki velja za enega največjih slovenskih talentov. V Domžalah je po prihodu iz Krškega igral le eno leto, nakar so v klubu večkrat oplemenitili svoj skromni vložek vanj in pokazali izjemno nogometno poslovno žilico.

V slovenski nogometni produkciji torej zdaj – tako kot v Evropi – prevladuje podjet­niška logika in vsakdo si mora v tej prehranjevalni verigi poiskati svoje mesto. Slovenski reprezentančni in klubski nogomet sta pravzaprav dva povsem različna pojma. Igralci v tujini služijo vrtoglave vsote in igrajo pred polnimi stadioni. Nogometaši pa doma velikokrat nastopajo za vsote v višini minimalne slo­venske plače in sanjajo o preboju na veliko sceno. Konkurenca na trgu je izjemna, ponudba igralcev presega povpraševanje, le redki izbranci pa pridejo do naj­močnej­ših evropskih lig. Da, šport je lep, a tudi zelo krut.

Poligon za dokazovanje so seveda tudi reprezentančne selekcije. Od tistih mlajših, v katerih nogometaše spremljajo številni og­ledniki tujih klubov, pa do članske, ki je ogle­dalo celotne nogometne scene v državi. Nogometna zveza je z uspehi pridobivala veljavo, se z uvrstitvami na velika tekmovanja finančno krepila ter s pametnim manev­riranjem, vlaganjem in črpanjem evropskih sredstev zgradila zavidanja vreden nacionalni nogometni center na Brdu pri Kranju.

In prav z vrha Nogometne zveze Slovenije se je na čelo evropskega nogometa zavihtel Aleksander Čeferin. Položaj predsednika Uefe je verjetno najmočnejša nogometna politično-funkcionarska vloga na svetu, Čeferin pa posledično eden najvplivnejših ljudi v svetovnem nogometu. Njegov krog najožjih sodelavcev je s tem pokazal velike sposobnosti lobiranja, dogovarjanja in vsega, kar pride zraven pri prebojih do najvišjih funkcionarskih položajev.

In do vsega tega, do reprezentančnih uspehov, klubskih dosežkov na mednarodni ravni, infrastrukturne rasti in Čeferinovega vzpona, je slovenski nogomet prišel s svoje miniaturne izhodiščne točke. Vse izhaja iz klubov, manjših in večjih, ki proizvajajo, ustvarjajo in se bojujejo za svoj košček po­gače na osupljivo ogromnih prostranstvih svetovnega nogometnega posla. Tako smo Slovenci iz ‘skijašev’ na nogometni sceni postali nekdo. Zgradili smo svoj know-how. Kot kaže, nekaj delamo prav.