Kdor se v teh dneh sprehodi ob Krakovskem nasipu v Ljubljani, se lahko ustavi ob kar 22 panojih o zgodovini in razvoju nogometa v prestolnici v prvi polovici 20. stoletja. Zanimivo in nadvse poučno razstavo je pripravil kustos dr. Aleš Šafarič iz Muzeja športa, ki pravi, da je zanimanje slovenske javnosti za športno zgodovino bržkone precej večje kot za marsikatero drugo tematiko.

Verjetno ni zagrizenega nogometnega navijača, ki vsaj okvirno ne bi poznal zgodovine nekaterih največjih evropskih klubov, kot so Barcelona, Real Madrid in Bayern München. Medtem ko takšnih ali drugačnih zapisov o nastanku nogometnih velikanov ne manjka, pa si upamo trditi, da je poznavanje zametkov nogometa v Sloveniji pri večini precej skromnejše.

“Slovenska nogometna zgodovina je izjemno bogata. Ko vse skupaj prebiraš, je celotna stvar zares zanimiva in romantična,” z velikim zanosom razlaga dr. Aleš Šafarič iz Muzeja Športa.

Je poseben razlog, da ste si za kraj razstave izbrali Krakovski nasip?

Zaradi protikoronskih ukrepov je ogled razstav otežen, zato smo se odločili, da jo naredimo na prostem. Poleg tega smo imeli dobro izkušnjo že z lansko razstavo ob stoletnici Nogometne zveze Slovenije. Opazili smo, da si jo je prišlo ogledati veliko ljudi, ki ne obiskujejo muzejev. Zdi se mi, da marsikoga razstave bolj pritegnejo, če so na prostem kot pa v zaprtem prostoru.

Ilirija in Primorje sta bila nekoč v stiku z najboljšimi

Nogomet

3. Okt 2021 0

Nogomet

3. Okt 2021 0

Je zanimanje javnosti za slovensko športno zgodovino veliko?

Mislim, da je ogromno. Tudi v tistem delu populacije, ki v muzeje ne zahaja ali pa vsaj ne pogosto. Morda precej večje kot za marsikatero drugo tematiko. Ne nazadnje je šport nekaj, kar nas povezuje in nas navdihuje s pozitivnimi zgodbami.

Koliko časa ste porabili, da ste se dokopali do vseh podatkov?

Trajalo je precej dlje, kot smo sprva mislili. Nekaj mesecev. Glavnino smo črpali iz našega fotografskega fonda, kjer je bilo precej fotografij že urejenih, a je bilo kljub temu treba opraviti dodatne raziskave, fotografije pa ponovno skenirati in oblikovati. Za to je poskrbel priznani fotograf Franci Virant.

Težava pri iskanju primernih fotografij je bila, da se večina našega fonda dotika le dveh glavnih ljubljanskih klubov, Ilirije in Primorja, medtem ko je množica drugih klubov zelo slabo pokrita. To smo skušali reševati s pomočjo športnih in drugih časopisov, a tudi tam je bila situacija podobna. So pa nam na pomoč priskočili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Verjamem sicer, da je gradiva še kar nekaj, le zbrati ga je potrebno. Naj zato apeliram na vse, ki doma hranijo karkoli povezanega s slovensko športno zgodovino, da stopijo v stik z nami.

Ste ob raziskovanju naleteli tudi na navzkrižje informacij?

Med tistimi, ki raziskujemo to področje, se mnenja krešejo okoli Olimpije in njihove predhodnice. A za samo zgodovino to niti ni tako pomembno. Važno je, da je bila nogometna zgodovina bogata, da smo imeli Ilirijo in Primorje, da je zgodbo nato nadaljevala SK Ljubljana. Tu je treba poudariti širino in ne gledati z navijaškega vidika. Ironično je, da veliko ljudi zgodovine ne mara prav zaradi vseh številk in datumov, pri nogometu pa bi vsi radi vedeli letnice. A zgodovina je mnogo več kot le letnice.

Ste odkrili kaj, česar doslej javnosti še ni bilo poznanega?

O samih začetkih je bilo napisanega že precej, tako da sem bolj kot ne lahko le dopolnil in popravil nekatere podrobnosti. Na kratko, nogomet so dijaki in mladina igrali povsod, na več koncih in krajih, v prostem času in v sklopu šolskih igralnih popoldnevov.

Šole so bile dejansko ključne za hiter razvoj, saj so bile osnova za oblikovanje dijaških moštev. V Ljubljani so prednjačili slovenski dijaki iz Prve in Druge državne gimnazije, pa tudi Realke, in merili moči med seboj. Na pobudo Stanka Bloudka so se povezali v nekakšno slovensko dijaško reprezentanco, ki je v obdobju ostrih mednacionalnih odnosov slavila nad nemškimi srednješolci. To je bila potem osnova za dijaški klub Hermes, katerega člani so sestavljali jedro igralskega kadra Ilirije.

Lahko poveste kaj več o tej tekmi?

Šlo je za dvoboj med nemškimi in slovenskimi dijaki iz Ljubljane, ki je bil odigran v Tivoliju junija 1910. Ker je bilo igrišče manjše, so odigrali le sedem na sedem. Sledila je še povratna tekma, o kateri se redko govori, na vojaškem vadišču v Polju. Ta je bila odigrana s po enajstimi igralci, Slovenci pa so izgubili. A ker so na prvi tekmi slavili zmago z višjo razliko, so se oklicali za končne zmagovalce.

Vas je kateri podatek med raziskovanjem še posebej presenetil?

Ko vse skupaj prebiraš, je celotna stvar zares zanimiva in romantična. Morda me je presenetilo obdobje na prelomu iz 20. v 30. leta, ko je prišlo do porasta in razvoja navijaštva. Potrebna bo še bolj poglobljena raziskava, a če malo poenostavim, bi lahko dejal, da je bilo primerljivo z obdobjem na prelomu iz 80. in 90. let minulega stoletja v Jugoslaviji.

Navijači so se začeli zbirati na določenem delu tribune, opremljeni so bili z zastavami, glasno navijali, odhajali pa tudi na gostovanja v druga mesta. Klub jim je priskrbel celo cenejše prevoze z vlakom, prihajalo pa je tudi do navijaških pretepov, ki so jih morali miriti policisti. Še Hrvati so priznavali, da so znali biti naši navijači kar ostri.

Zanimiva je tudi zgodba o finalni pokalni tekmi med beograjsko in zagrebško nogometno podzvezo v Ljubljani iz leta 1926. Čeprav je bila ljubljanska publika do gostov običajno gostoljubna, pa je na tej tekmi stopila bolj na stran Beograjčanov, saj so Zagrebčanom zamerili slab sprejem igralcev in navijačev Ilirije na neki nedavni tekmi v Zagrebu.

Samo v Ljubljani je v obravnavanem obdobju sicer delovalo okoli 20 nogometnih klubov. 

Številčnost klubov je lep pokazatelj, kako priljubljen je bil nogomet in v kako kratkem času je to postal. Bolj me je presenetilo, da je bilo veliko nogometnih igrišč, ki smo jih tudi označili na posebnem panoju na razstavi. Pri večini je seveda bolj kot ne šlo za olepšane travnike, z nekaj izjemami kot so stadioni Ilirije, Primorja in Hermesa, a vseeno. Treba se je zavedati, da je vse skupaj slonelo na amaterstvu in društvenem načinu delovanja, zato je bilo pomanjkanje financ večna težava vseh klubov.

Ko je govora o ljubljanskih klubih iz tistega obdobja se vselej izpostavlja Ilirijo in Primorje. Pa ostali?

Na razstavi smo precej prostora namenili številnim klubom, ki so delovali v Ljubljani in so povečini neupravičeno zapostavljeni. Pri tem ne mislim z rezultatskega vidika, saj niso dosegli ravni Ilirije in Primorja, so pa proizvedli številne odlične igralce za omenjena kluba pa tudi širše.

Če izpostavim samo primer Maksimiljana Mihelčiča, enega najboljših vratarjev tistega časa in državnega reprezentanta, ki je v zagrebškega velikana Gradjanski prišel iz spodnješišenskega Hermesa. Ta je predstavljal nekako tretji ljubljanski nogometni steber, ob njem pa so uspešne epizode imeli predvsem še trnovski Jadran in poljanski Mars.

Imamo pa potem še celo kopico klubov, pri čemer je izstopal vzhodni del Ljubljane (Poljane, Kodeljevo, Moste), med katerimi so se razvili manjši lokalni derbiji. Morda bi izpostavil še delavske klube, Svobode, in pa katoliške – Korotan na Rakovniku in Mladiko na Kodeljevem so namreč vodili salezijanci.

Je bila prva uradna nogometna tekma v Sloveniji odigrana v Ljubljani?

Ne, bila je v Mariboru, in sicer med nemškimi telovadci. Šlo je za revialno tekmo med moštvoma iz Gradca, ki sta prišli promovirat nogomet. Prva uradna tekma ljubljanskega moštva z izven ljubljanskim je bila med ljubljanskimi telovadci in graškimi nogometaši novembra 1900 na Viču. Ljubljanski telovadci so se nato že naslednji mesec organizirali v novoustanovljenem nemškem športnem klubu Laibacher Sportverein, ki pa je bil kratkega diha.

Katerim vplivom so bili podvrženi začetki nogometa v Ljubljani?

Prvi začetniki nogometa so bili ljubljanski Nemci na prelomu stoletja, a so ga že hitro v svoje roke nato prevzeli dijaki in ga pripeljali na raven, da so se še pred prvo svetovno vojno ustanovili prvi pravi nogometni klubi. Slovenci so se takrat zagotovo ozirali predvsem proti Češki, ki je bila športno zelo razvita. Prelomnico je predstavljal obisk praške Slavie leta 1913, ki je bila klub na evropski ravni. To je bilo tako, kot če bi danes k nam prišla Barcelona. Ne gre pa pozabiti niti na vidik slovanskega povezovanja, ki je bil takrat zelo aktualen. V prvi vrsti so bili tu poleg Čehov še Hrvati.

Predvsem prijateljske tekme s slednjimi so Ilirijo reševali po tekmovalni plati, saj so jo nemški klubi iz Celja, Maribora in Celovca, združeni v nemški Alpski nogometni zvezi bojkotirali, medtem ko je bilo slovenskih klubov za domačo ligo še premalo. Zametki zanjo so se sicer nastavili tik pred začetkom prve svetovne vojne.

Je imel nogomet v tistem obdobju že močan nacionalni pridih?

V Kraljevini SHS/Jugoslaviji manj, v Avstroogrski pa zagotovo. Mimo nacionalnega momenta nikoli ne moremo, intenziteta pa je običajno odvisna od trenutne politične in družbene klime ali kakšnih drugih specifičnih vzrokov. Ko je na primer ljubljansko Primorje, klub Primorcev, ki so prebežali pred fašizmom, odšlo na gostovanje v Trst, so jim njihovi navijači zamerili, da hodijo igrati v okupirano mesto. Sicer pa v Ljubljani ni bilo težav, saj tudi ni bilo nemškega kluba. Drugače je bilo v Celju in Mariboru, kjer je prihajalo do incidentov. Zaradi ostre nemškonacionalne politične propagande so oblasti Athletik SK iz Vojnika celo razpustile. Na drugi strani so bili klubi iz Nemčije in Avstrije vselej lepo sprejeti.

Zanimivo, da nogometnih tekem ni prekinila niti druga svetovna vojna.

V času italijanske okupacije Ljubljane je potekalo celo prvenstvo. Več je bilo tudi pokalnih in prijateljskih obračunov, a so jih seveda spremljale težave. Pod nemško okupacijo se je zadnja tekma odigrala decembra 1944, nato pa je sledil premor do osvoboditve, maja 1945, ko je bila le enajst dni po vkorakanju partizanov v mesto odigrana prva prijateljska tekma.