Elvis Bašanović je vse bolj prodoren slovenski nogometni agent, ki je prepoznaven v širši javnosti postal po meteorskem vzponu Benjamina Šeška. S 37-letnim nekdanjim nogometašem iz Kopra smo se pogovarjali o trnovi poti, ki jo je prehodil, skrivnostih in pasteh posla, ki ga opravlja, pa tudi o anomalijah slovenskega nogometa. Predvsem pri delu z mladimi, ki ga najbolj zanimajo.

Za intervju smo se dogovarjali dolgo časa. V svoj zelo natrpan urnik nas ni mogel umestiti nekaj tednov, toda ko smo se dobili, smo v eni izmed primorskih restavraciji z njim kramljali skorajda v nedogled. Brez enega samega klica, ki bi zmotil pogovor. Mobilni telefon je namreč izključil in vanj prvič pogledal, šele ko smo izklopili diktafon. Na ekranu je takrat zagledal več kot deset zgrešenih klicev in kopico prejetih sporočil.

“Tako je vsak dan, sedem dni na teden. Praznikov v tem svetu ni, prostih koncev tedna seveda prav tako ne. Zbudim se okoli osme ure zjutraj, potem začnejo zvoniti telefoni, kar traja do polnoči. Sploh za Italijane so pozni klici nekaj povsem normalnega. Dnevno sem na telefonu nekaj ur. Potem so tu še sestanki, pregledovanje pogodb, ponudb, izdelava videov in materialov, ki so pomembni za promocijo, sodelovanje s sponzorji, pogajanja …” je svoj vsakdan opisal Elvis Bašanović, ki na leto z avtomobilom prevozi od 80 do 100 tisoč kilometrov.

Sploh v zadnjem času je tempo postal peklenski, deležen pa je vse večje medijske pozornosti. Tudi v tujini. Razlog? Benjamin Šeško, ki je njegov varovanec že od 15. leta, je v zadnjih mesecih naredil velik preskok.

Poleti je podpisal dolgoročno, milijonsko pogodbo z Red Bull Salzburgom, v njegovem dresu hitro začel zabijati gole in kot tak postal predmet zanimanja številnih evropskih velikanov. Že nekaj mesecev je tudi slovenski reprezentant.

Drugi del intervjuja, ki bo namenjen ozadju vzpona Benjamina Šeška, njegovi trenutni vrednosti in vprašanju, kaj lahko od njega pričakujemo v prihodnosti, bo na SportKlubu objavljen kmalu.

Trnova pot, ki se še zdaleč ni začela z Benjaminom Šeškom

Toda zgodba vse bolj prodornega nogometnega agenta iz Kopra se še zdaleč ni začela z 18-letnim fenomenom slovenskega nogometa, pač pa že veliko prej.

V nogometu je Bašanović vse življenje. Bil je precej nadarjen nogometaš in z 18 leti za Koper debitiral v prvi slovenski ligi.

Igral je skupaj z vrstniki Zlatkom Dedićem, Aleksandrom Rajčevićem in Mitjo Vilerjem, ki so jim uspele lepe kariere. Njemu se z igranjem nogometa ni izšlo. Po hudi poškodbi je kolebal med nogometom in izobrazbo. Izbral je drugo pot.

“Šola mi je šla kar dobro, tako da sem se odločil zaključiti fakulteto, potem odšel na specializacijo in od tam tudi na magisterij znanosti. Vmes sem vodil karierni center Univerze na Primorskem, tik preden bi moral magistrirati, pa sem ugotovil, da zelo pogrešam nogomet,” se je desetletje v preteklost vrnil Bašanović.

Praznik v Mozartovem mestu z veliko slovensko napako

Nogomet

21. Okt 2021 8

Nogomet

21. Okt 2021 8

“Imel sem izkušnje in znanje iz podjetništva, psihologije, karierne orientacije, 20 let sem igral nogomet in se vprašal, zakaj ne bi mladim pomagal, da ne bodo počeli istih napak, kot sem jih počel jaz. Združil sem vso neformalno in formalno znanje, ki sem ga nabral, in se odločil, da bom postal nogometni agent,” je nadaljeval.

“Na začetku sem le obiskoval tekme mlajših selekcij in tam spoznaval skavte, direktorje … Ljudi iz nogometa. Stikov iz Slovenije sem nekaj že imel, a mrežo v tujini si je bilo treba zgraditi. Zdaj lahko ugotovim, da imam v imeniku vsaj polovico direktorjev klubov iz prve italijanske lige, veliko tudi iz Nemčije, Anglije, Francije, seveda tudi Avstrije, Hrvaške in Slovenije, ampak ta proces je trajal štiri, pet let,” je še dejal Bašanović, ki je še do pred nekaj leti ob nogometnem poslu opravljal tudi redno službo.

Pri prvem prestopu ni spal dve noči

“Točka preloma na moji poti nogometnega agenta se je zgodila, ko sem dal odpoved in se profesionalno posvetil svojemu nogometnemu delu,” je povedal in se spomnil prvega prestopa, ki ga je izpeljal. Leta 2012 je v italijanskega tretjeligaša Nocerino pripeljal Milana Anđelkovića.

“Celo noč sem ga vozil tja, prevozil sem 1000 kilometrov v eno smer. Potem smo podpisali pogodbo, odpeljal sem ga še na priprave 200 kilometrov stran in se ponoči brez spanja podal na pot nazaj. Ob pol sedmih zjutraj sem po dveh dneh brez spanca prispel domov v Koper, se stuširal, preoblekel in bil ob pol osmih v službi. Ker takrat uradno še sploh nisem bil agent, s tem prestopom nisem zaslužil nič. Videl sem ga predvsem kot naložbo v svojo prihodnost,” je dejal Bašanović, ki je izpit za nogometnega agenta opravil leta 2013, ko je tudi odprl svojo agencijo Pro Transfer.

Po drugem prestopu se je zlomil

Zanimivo, tudi s svojim prvim uradnim prestopom, ko je Hrvata Tomislava Šarića iz Interja Zaprešića pripeljal v Parmo, ni zaslužil čisto nič.

“Parma je takrat bankrotirala, tako da sem ostal brez provizije. Mislil sem si, da sem prišel na zeleno vejo, a nisem dobil niti evra. Takrat je bilo precej težko, zlomilo me je,” se je spomnil Bašanović, ki je danes zelo uspešen in srečen nad izbiro posla, ki ga opravlja, a vedno ni bilo tako.

“Prihajam iz skromne, delavske družine, starša sta me podpirala, me usmerila v izobrazbo in mi dajala vse, kar sta mi lahko, a v poslu sem se moral znajti. Za zagon podjetja sem najel kredit, vmes je bilo nekajkrat zelo težko, delal sem tudi dve službi hkrati in zaradi izčrpanosti dvakrat pristal na infuziji. Ni mi bilo lahko, sem se pa zavedal, da bom moral v tem poslu tvegati za uspeh. Vedel sem, da so to moje sanje. Na srečo lahko zdaj ugotovim, da se mi je izplačalo,” je svoje začetke opisal zdaj zelo uspešni agent, ki danes na sestankih s pomembneži iz nogometnega sveta ne zardeva več. Prej je bilo drugače.

Na sestankih z direktorji eminentnih klubov je bil večkrat v zadregi

“Včasih se je dogajalo, da sem na večerji z direktorjem kakšnega od italijanskih prvoligašev pustil skoraj celo plačo. Buteljka dobrega vina ali večerja v vrhunski restavraciji v Milanu lahko stanejo tudi 700, 800 evrov. Pride račun, ga plačaš, potem pa do konca meseca životariš,” se je spomnil in razkril še nekaj zanj takrat precej neugodnih situacij.

“V tem svetu je pomemben prestiž. Tudi to, kakšno uro imaš na roki. Sam sem imel navadno, za 200, 300 evrov, oni pa so imeli tudi takšne, ki stanejo 70 tisoč evrov. Pa avtomobili. Na sestanke so prihajali z dragocenimi in prestižnimi znamkami, jaz pa sem imel povsem običajnega. Ni mi preostalo drugega, kot da sem ga parkiral kak kilometer stran in na sestanek prišel peš,” je še povedal Bašanović, ki se je zdaj temu svetu nekoliko prilagodil.

“Ni treba, da imaš uro za sto tisoč evrov, ampak malo se moraš prilagoditi. Na žalost gre za nek poseben svet, v katerem je to pomembno. Drugače ne gre. Če začutijo, da ne spadaš v njihov krog, te hitro izpljunejo,” je ugotovil Bašanović, ki svojim nogometnim varovancem skuša prisvojiti povsem drugačne vrednote.

Svojim fantom nudijo podporo na vseh ravneh

“Denar je samo posledica in nikoli ne sme biti cilj. V naši agenciji se sprašujemo predvsem to, kaj lahko ponudimo igralcu, da bi bil čim bolje izkoristili svoj potencial,” je svojo agendo med pogovorom večkrat ponovil Bašanović, ki je v športne poti svojih varovancev močno vpet.

Obiskuje njihove tekme, skrbi za objave in promocijo na družabnih omrežjih, montira tudi kak video material … Toda to je od vsega, kar počne s sodelavci, še najmanj.

“Fante želimo dvigniti na vseh ravneh. Da bodo profesionalni na in zunaj igrišč, da bodo razmišljali pozitivno in se bodo primerno odzvali na najrazličnejše dražljaje, ki pridejo ob uspehih in neuspehih. Nudimo jim ‘coaching’, psihologe, dietetike, individualne trenerje za fiziko in tehniko, analiziramo njihove tekme, omogočamo jim testiranja na športni kliniki, spremljamo njihov razvoj …” je našteval.

“Potem so tu skavtiranje, promocija, pogovori, obiski tekem, preučevanje ponudb in pogodb. Dela je res ogromno,” je dodal edini zaposleni v svoji agenciji, ki deluje ob pomoči številnih zunanjih sodelavcev. Skavtov in preostalih različnih strokovnjakov.

“Pravno gledano so to zunanji, v resnici pa bi jih lahko poimenoval kar notranji sodelavci,” je na to, da v tej zgodbi ni solist, opozoril Bašanović, ki v svojem delu uživa, a se zaveda, da ima poklic nogometnega agenta na teh prostorih še vedno izrazito negativen prizvok. To ga ne preseneča.

Za stigmatizacijo so si agenti krivi tudi sami

“Za marsikaj smo si krivi sami, veliko agentov namreč nima ustreznih znanj in referenc. Morali bi imeti znanja s področja nogometa, psihologije, karierne orientacije, prodaje, mednarodnega prava …. Pa jih večina nima. Danes je lahko agent vsak,” je povedal.

“Ker se v nogometu obrača veliko denarja, se v ta posel marsikdo vključi tudi iz povsem napačnih razlogov. Vsi mislijo, da dvakrat pokličeš nekoga, prodaš igralca in v žep pospraviš milijon, ampak ne gre tako. Od začetka do realizacije prestopa traja lahko tudi eno leto ali več. Nekega mladega igralca bo resen klub prišel gledati tudi na 10, 20, 30 tekem. Potem so tu še skavtiranja, iskanje igralcev in vsakodnevno delo z njimi,” je dejal.

Svoje so k stigmatizaciji službe nogometnega agenta pristavili tudi pri Fifi, ki je leta 2015 spremenila pravilnik in močno deregulirala ta posel.

“Včasih je obstajala vsaj neka selekcija, zdaj je ni več, kar ni prav. Sploh pri delu z mladimi igralci je namreč treba biti zelo pazljiv, imeti ustrezna znanja in se nenehno izobraževati,” je povedal Bašanović, s katerim smo v nadaljevanju preskočili na slovenski nogomet. V delu z mladimi pri nas vidi nekaj dobrih stvari, a ga marsikaj tudi moti.

V Sloveniji mladim ne dopuščamo napak

“V mlajših selekcijah se igra preveč na rezultat. Pri Ajaxu, PSV Eindhovnu in preostalih klubih, ki so znani po produkciji, mlade spodbujajo k temu, da igrajo nogomet ena na ena, skušajo igrati že od naprej od vratarja. Tudi zavoljo napak. Ne morem se znebiti občutka, da pri nas že 12-letnik igra, kot da bi igral finale Lige prvakov in žogo ob vsaki nevarnosti pošlje v avt. Vse je taktično dovršeno in preveč resno. Vsi so navdušeni, ko nekdo posreduje v obrambi in nekoga ‘odnese’. Ne cenimo kreacije. Prehitro gremo v globino, zato smo do 15. leta konkurenčni najboljšim ekipam v Evropi, potem pa se od njih oddaljimo. Pri njih pozneje do izraza pride njihova kreativnost, pri nas pa plačamo ceno za prezgodnje in preresno delo,” se je razgovoril.

“Sprašujem se tudi, zakaj v naši ligi ne bi igrali bolj odprto, napadalno in z več mladimi fanti? Zakaj ne bi bili rezultati 4:3, 3:3 ali 3:2? Ko gledaš nizozemsko, belgijsko, dansko in podobne lige, vidiš napadalen nogomet. Ekipa vodi z 2:0 in išče tretji, četrti gol … K nam pa pride skavt, da bi si ogledal talenta, in vidi taktično merjenje moči dveh trenerjev z rezultatom 0:0 ali pa 0:1. Koga bo na taki tekmi opazil? Morda lahko odpelje samo trenerja,” se je malce pošalil.

Najboljše iz slovenske lige bi lahko prodajali za več milijonov

“Pri nas najboljše igralce lige prodajamo za nekaj sto tisoč evrov. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo odhajali za 15, a morda jih lahko prodamo za šest, sedem milijonov, kar pa tudi ni malo, mar ne? Zaradi kakovosti slovenske lige bomo izdelane igralce težko prodali na vrhunsko raven, prodajati moramo predvsem potencial,” je še opomnil.

“To pomeni, da morajo zelo mladi igralci dobiti priložnost v prvi ligi. Težko, da bo nek resen klub za izkušenejšega igralca odštel pet ali deset milijonov evrov. Če pa bo to nek super talent, ki bo pri 16 letih igral v prvi ligi, je že lahko drugače, saj bo kupoval potencial,” je dodal in že preskočil na novo, tretjo temo.

Odkrivanje talentov je pomembno, morajo postati klubski projekt

“Lahko in moramo vplivati na to, kako bi bolj kakovostno odkrivali talente. Vprašati se moramo, kdo je projekt kluba, kako pridemo do izbire in kakšen bo proces uvajanja v prvo ekipo, ki ga čaka. Temu moramo dati večji pomen in nameniti več sredstev. Pri Dinamu, na primer, je že pri 15-letnikih jasno, koga se bo postopoma priključevalo prvi ekipi in se bo pri tem vztrajalo. Tako je tudi pri Salzburgu, Borussii Dortmund, PSV Eindhovnu, Ajaxu …,” je nadaljeval.

Laboratorij v Salzburgu, v katerem nastaja slovenski fenomen

Liga prvakov

29. Sep 2021

Liga prvakov

29. Sep 2021

“Pomembno je, da izbereš pravega. Tisti, ki izbirajo, bi morali imeti znanje in izkušnje na tem področju. Je dovolj samo to, da si igral nogomet ali pa si trener? Človek, ki definira oziroma izbira talenta, bi moral imeti za sabo vsaj tisoč oglednih tekem na mednarodni ravni od 15. do 19. leta starosti. Moral bi se tudi izobraževati, obiskovati klube, ki dobro delajo z mladimi. Koliko takšnih ljudi imamo v Sloveniji?” se je vprašal.

“Najlažje je reči, da ni denarja, ampak poglejte, kaj počnejo v Salzburgu za niti ne tako velik denar, če jih primerjamo z največjimi evropskimi klubi. Uspeva jim predvsem zaradi tega, ker imajo jasen sistem dela. Točno vedo, kakšne igralce potrebujejo, kakšni so proces selekcije, sistem igre, uvajanje v prvo ekipo  … Igralci in trenerji se prilagajajo filozofiji kluba, ne pa obratno. Pri nas pa se zamenja trener in vse se obrne na glavo,” je pohvalil delo pri Red Bull Salzburgu, ki je letos evropski hit.

Sergio Busquets v slovenski ligi ne bi dobil priložnosti

“Igralca je treba prepoznati. Najlažje je opaziti, če je kdo hiter ali močan, a precej pomembneje je videti, kdo razume igro. Najboljši nogometaši na svetu so zelo različni. Visoki, nizki, močni, suhi, ampak vsi, od prvega do zadnjega, so nogometno inteligentni. Brez tega na najvišji ravni ne gre. Sergio Busquets v mladih letih v slovenski ligi zaradi svoje fizike verjetno ne bi dočakal priložnosti. Pri Barceloni je postal legenda,” je v zanimivo prispodobo enega najboljših španskih vezistov vseh časov umestil Bašanović in kot primer slabe prakse navedel Davida Tijanića, za katerega v Sloveniji v najboljših klubih ni bilo prostora, potem pa se je prek Turčije in Poljske prebil vse do članske reprezentance Slovenije.

“Zanimivo bo spremljati tudi, kako bodo pri Domžalah razvijali Emirja Saitoskega, mladinskega reprezentanta Makedonije, ki trenutno ni fizično dominanten, a je super talent. Takšni se rojevajo redko. Z 18 leti je odigral odlično evropsko tekmo proti Rosenborgu,” je na enega od svojih mladih varovancev opozoril Bašanović, ki pa ni želel biti zgolj negativen.

Veliko stvari v Sloveniji je tudi dobrih

“Ne me narobe razumeti, marsikaj pri nas je tudi dobrega. Maribor je svoj čas delal dobro in poskrbel za fantastične dosežke. Jasno je bilo, kakšna je filozofija kluba od zgoraj navzdol. Tudi zdaj se v Mariboru ne dela slabo, a potrebujejo čas, ker so se vmes podrle nekatere stvari. Domžalam so prav tako uspevale nekatere odlične stvari, Domžalčani imajo uspešno akademijo, naredili so platformo, ki je za mlade zelo dobra. Zelo veliko priložnosti mladim dajejo pri Bravu. Prebujajo se tudi v Celju, Kopru, Murski Soboti. Da ne bom koga pozabil …” je priznal.

“Dobrih stvari v slovenskem nogometu je kar nekaj, a moramo se vprašati, kaj bi bilo lahko bolje. Najlažje je reči, da smo majhni in da ni denarja, a če bi tako razmišljali, se nam nikoli ne bi zgodili Jan Oblak, Samir Handanović, Josip Iličić, Benjamin Šeško …” je ob koncu naštevanja še enkrat omenil svojega varovanca, s katerim si je ustvaril ime, a hitro dodal, da so pri njegovi agenciji ob slovenskem fenomenu Salzburga zelo ponosni tudi nekatere svoje preostale talente.

Pohvalijo se lahko še z nekaj zanimivimi mladimi igralci

“Žan Rogelj je pred letom in pol igral v drugi slovenski, zdaj pa redno nastopa za WSG Tirol v prvi avstrijski ligi in je postal članski reprezentant. To je lepa, zanimiva zgodba o razvoju, napredku. Velik potencial je tudi 20-letni napadalec Nik Prelec, ki je bil najmlajši reprezentant Slovenije na letošnjem evropskem prvenstvu do 21 let. Na žalost se je huje poškodoval, zdaj se vrača po operaciji, a je velik talent. Verjamem, da se bo vrnil še boljši,” je še povedal Bašanović, ki sodeluje z 20 nogometaši, a bo po skorajšnji reorganizaciji podjetja ta številka najverjetneje malce manjša.

“Verjamem, da smo v naši agenciji pri nekaterih stvareh že sedaj edinstveni. Nudimo najbolj kakovostne storitve za razvoj mladih talentov v Sloveniji in širše. Z nekaj novostmi, ki so v fazi priprave, pa bomo raven našega dela spravili na neko novo raven. Želimo biti inovativni in drugačni. Ob tem bi se rad tudi sam malce razbremenil. Da bom osredotočen predvsem na razvoj in ključne odločitve,” je ob koncu sproščenega razglabljanja o nogometnih temah, ki je trajalo skoraj štiri ure, zaključil Bašanović, potem pa se hitro vrnil v precej bolj nemirne in hitre tirnice. Telefoni, potovanja, sestankovanja, pogovori …

Vsi varovanci agencije Pro Transfer:

Marko Pajač (27 let, Brescia Calcio), Arnel Jakupović (23, NK Domžale), Antoine Makoumbou (23, NK Maribor), Marko Božić (23, Radomlje), Sandi Ogrinec (23, NK Bravo), Rok Vodišek (23, Genoa CFC), Žan Rogelj (21, WSG Tirol), Nik Prelec (20, U.C. Sampdoria), Petar Zovko (19, Spezia Calcio), Adrian Zeljković (19, Tabor Sežana), Benjamin Šeško (18, RB Salzburg), Emir Saitoski (18, NK Domžale, Noel Bilić (18, NK Rijeka), Alen Dizdarević (17, GNK Dinamo), Gašper Černe (17, NK Domžale), Lovro Golić (15, NK Domžale), Mate Ivković (15, Hajduk Split), Martin Mitrović (15, Austria Dunaj), Luka Izderić (15, Austria Dunaj), Salko Hamžić (15, RB Salzburg).