Najbolj neusmiljena faza Premier lige je tu. Ob spremljanju bojev za najvišja štiri mesta zastaja dih, nervoza je vsemogočna, napake so možne, napake se lahko celo ponovijo.

Enako velja za trio, ki bo izpadel. Prvega ali prvaka ter zadnjega ali navečjega osmoljena sicer že poznamo, toda med njima jih je še 18.

Polovica teh teoretično sezono še vedno lahko sklene v solzah. V 32. krogu navidezno izstopajo tri tekme, dejansko pa takih ni nič manj kot pet. 1., 3. in 4. gostujejo pri svojih neugodnežih ali pri nasprotnikih, s katerimi nimajo dobrih izkušen, pa najsi s tem mislim na jesenski del tekoče sezone ali pa precej bolj zajetnen kosa zgodovine. To pa v tem 32. krogu še zdaleč ni vse, kar bo razburljivivega.

Na uvodnem srečanju se Liverpool namenja tja, kjer je pred štirimi leti izgubil praktično tedaj že priigrani naslov – na londonski jug, na Selhurst Park, v objem Crystal Palacea. Statusno še vedno zelo ogrožen Crystal Palace je poleg Burnleyja, Everton in, seveda, Liverpoola, edina ekipa v Premier ligi, ki se vodilnemu Manchester Cityju v tem prvenstvu ni pustila premagati dvakrat. Se pravi, Crystal Palace zna in včasih celo zmore ukrotiti tudi tiste najbolj uspešne.

Toda, ker ga v Premier ligi ni bolj eksplozivnega in ambicioznega napadalca kot je Liverpool, malo prednost za pomembno in ne nujno stajliš zmago namenjam gostom. Večina igralcev Crystal Palacea je v primerjavi z večino igralcev Liverpoola v zadnjih treh tednih imela priložnost počivati. Vsi tisti iz domačega tabora, ki pa so zaigrali za svoje reprezentance, pa so bili kar dobri in pogosto na zamgovalni strani. Hm?

Manchester United si v obračunu s Swanseajem obeta lahko zmago. In Swansea si obratno-sorazmerno najbrž obeta nekaj obratno-sorazmernega od zmage, kajne. Naj vseeno ali le kot blago svarilo dodam, da je Swansea januarja, resda doma, prelomil tako Arsenal kot tudi Liverpool, in se v v zadnjih dveh mesecih v gosteh ni pustil potopiti občutno boljšemu Leicesterju.

O dveh brutalno-zahtevno nepredvidljivih pa zdaj. Če sodimo po zadnjih predstavah Newcastlea in Huddersfielda, je zmagovalec njune medsebojne bitke avtomatično domači Newcastle. Njegova formacija utrjena raje korak na svoji polovici polja kot korak čez sredinsko črto še bolj kot marsikatera druga nasprotnika hitro posrka naprej, odprte kanale, ki jih bodo v sobotnem primeru na St.James’ Parku zapuščali Huddersfieldovci, pa bodo nato ekspresni Newcastleovi napadalci s pridom izkoristili.

Še bistveno bolj negotova pa bo tekma na London Stadiumu, kjer bosta v fanatičen boj za biti ali ne biti zdirjala West Ham in Southampton. Oba v ligi nazadnje na delu pred tremi tedni, to je bilo še takrat, ko so Westhamovce s protesti celo na sredini igrišča kar sredi tekme zmedli lastni navijači in takrat, ko je moral kovčke pospraviti bivši Southamptonov trener Pellegrino. Od tedaj je West Ham še vedno na trnih, bodisi zaradi slabe forme, bodisi zaradi goljufivih lastnikov, še najbolj pa zaradi še vedno nestrpnih navijačev. V tem času pa se je Southampton skoraj neopazno uspel urinti celo v polfinale angleškega pokala, kar namiguje na sklep, da je trener Mark Hughes v novi vlogi uspešen. Visoka morala, kakor je pač pri 18-uvrščenemu sploh lahko visoka, je definitivno na strani gostov. Na to tekmo sem namenjen. Čeprav vedno naklonjen svojim sosedom, pa tem tokrat ne morem napovedati glorije – ravno obratno, se bojim.

Everton je na drugi tekmi sezone, še avgusta lani, kot edini doselj vodilnemu Manchester Cityju na njegovem Etihadu uspel izmakniti točko. Ta podatek dandanes sice ne pomeni kaj dosti, pa vednar. V soboto pozno popoldne se ekipi pomerita na Goodison Parku. Načeloma velja, da tudi če oba tekmeca do konca lige nekako odvegetirata, njuna usoda ne bo nič drugačna tej, ki jo uživata zdaj.

V nedeljo se najprej Arsenal doma zbliža s Stoke Cityjem, s katerim ima – mislim na domači zelenici – malodane brezmadežno medsebojno bilanco. Avgusta lani je Arsenal kot gost pri Stokeu klonil z 1:0.

Takoj to tekmo pa na vrsto pride londonski super-derbi. Po tem ne bo nič več tako kot je bilo! V nedeljo na Stamford Bridge prihaja Tottenham, in to brez svojega najboljšega moža Harryja Kana, ki je še vedno poškodovan, čeprav so zadnje informacije o stanju kolena najboljšega angleškega napadalca kar nekam zavajujoče. Tottenham bi bil zadovoljen tudi z remijem – to je dejstvo, Chelsea pač ne – to je še bolj podčrtano dejstvo. Če prvakom iz lanske sezone ne uspe zmagati, bo to bržčas pomenilo, da londonskih modrih prihodnjo sezono v ligi prvakov ne bo, in pika. In še. Chelsea skordajda ne more imeti take sreče, kot jo je bil deležen avgusta ob zmagi z 1:2 na Wembleyju. Takrat je oba zadetka za Chelsea zabil Marcos Alonso. Kar 25 % možnosti so, da se Chelsea in Tottenham srečata tudi v finalu Angleškega pokala – toda to zdaj sploh ni važno.

Tudi na to tekmo bom obiskal. Ni pa rečeno, da jo bom spremljal z dlanmi na obrazu, to pomeni le skozi prste. Vsekakor bom vestno in sproti tvital – vabljeni k spremljanju twitter računa @ambrofuzbal.

Eden od mojih najdražjih dveh klubov se bo po tej tekmi počutil kot z zavitim vratom. Kruto, mar ne.

Pa lep praznični vikend vam želim.