Živimo v čudnem, norem svetu. Svetu, v katerem se stvari hitro spreminjajo. V katerem danes ni nič več enako kot včeraj. V katerem je tradicija pojem, na katerega smo počasi pozabili. A ne povsod, še posebej pa ne v nogometni Angliji. Tam bo prej konec sveta, preden bodo ukinili čudovito nogometno tradicijo, zaradi katere smo po vsem svetu spoznali izraz Boxing day. Tudi v obdobju, ko na Otoku vlada omikron, se nogometu Angleži ne bodo odpovedali.

Športni navdušenci Boxing day poznamo predvsem po nogometu. 26. december je za ljubitelje okroglega usnja širom Evrope datum, ko smo prikovani pred televizijske sprejemnike. A dan po Božiču v preteklosti ni bil rezerviran za nogomet. Če bi bil, bi se verjetno ta dan na Otoku imenoval Football day ali nekaj podobnega.

Od dneva za dobrodelnost do nakupovalne mrzlice

O tem, kako je Boxing day dobil svoje ime, kroži kar nekaj teorij. Najverjetnejša je ta, da je to že od srednjega veka dan obdarovanja revnih, ko so bile škatle za donacije v cerkvah še posebej polne, zbrana sredstva in dobrine pa so razdelili med najranljivejše skupine. Z obdarovanjem manj priviligiranih skupin je povezana tudi druga teorija, ki pravi, da je 26. decembra angleška gospoda pripravila darila za svoje služabnike, ki so jih nato razdelili med družinske člane.

Kot vsaka lepa tradicija, je tudi “Boxing day” v sodobnem svetu dobil svojo potrošniško konotacijo in je danes “dan za nakupe”, ko trgovski centri pokajo po šivih. 26. december je torej neke vrste angleški “Black friday”. A ljubiteljem nogometa je povsem vseeno za to, kaj Angleži na ta dan počnejo med policami trgovin. Nam je pomembno to, kar se dogaja na nogometnih zelenicah.

Omenjali smo, da živimo v času, ko se rušijo marsikatere tradicije. A če kdo, potem jih znajo varovati ravno Britanci. Glede nogometa pa na Otoku tako ali tako ne poznajo šale. Vzemite jim “fish and chips”, ukinite slovite rdeče avtobuse, tudi kakšen član kraljeve družine lahko zmanjka, nogomet pa … nogometa se ne dotikajte.

Nekoč so igrali tudi na Božič

Prva tekma na Boxing day je bila odigrana leta 1860, ko sta se udarila nižjeligaša Sheffield FC in Hallam FC, pravi razmah pa je ta dan doživel v obdobju po prvi svetovni vojni. 26. december je bil dela prost dan, kar je pomenilo, da so imeli delavci ob prazniku dovolj časa, da spijejo kozarec, dva ali tri (oziroma kar je ostalo od Božiča) in si nato ogledajo tekmo svojega ljubega kluba. Če so nanjo vzeli ženo in otroke, tudi prav, a še raje so se na te tekme, ki jih že od nekdaj zaznamuje navijaško veseljačenje, odpravili s prijatelji.

Do leta 1960 so Angleži navijačem pripravljali še bolj nor nogometni razpored, tekme so se igrale namreč tako na Božič (25. december) kot tudi na Boxing day (26. december). V dveh dneh sta bila torej odigrana dva celotna kroga! Očitno so nato načrtovalci angleškega koledarja pokukali v časovni stroj in spoznali, da se bosta nekoč pojavila določena Pep Guardiola in Jurgen Klopp, ki večkrat poudarjata, kako zelo jima gre v nos natrpan praznični nogometni urnik. Že pet desetletij pred prihodom slovitih strategov so tako tekme na Božič ukinili, zadnja je bila med nogometno elito odigrana leta 1965, ko sta se udarila Blackburn in Blackpool.

Jasno, z Guardiolo in Kloppom smo nekoliko pretiravali, ukinitev nogometnega Božiča je imela bolj praktične razloge. Božič je pač rezerviran za obdarovanja, obiskovanje družine, pijačo in jedačo. Kasneje pa tudi za televizijske tradicije, kot je gledanje filmov kultne franšize “Die Hard”, ki smo ji nato dodali še “Sam doma” (absolutno samo prva dva filma, nadaljevanja so bila grozljiva, op. a.).

A če je na Božič zmanjkalo časa za nogomet, je Boxing day je ostal povsem obarvan v barve najbolj priljubljenega športa na svetu. Dolgo časa so snovalci angleškega nogometnega koledarja ta dan zastavili tako, da je bilo na sporedu čim več lokalnih obračunov, ki so navijačem vzeli manj časa za potovanja na praznični dan, ko je tudi transport nekoliko zastal. Danes je zaradi poplave prevoznih sredstev to nekoliko manj pomemben dejavnik.

Vseeno pa se na Boxing day načrtovalci programa Premier lige držijo pomembnega načela – na ta super nogometni dan je zelo redko odigran kakšen res pravi angleški ali kak zares vroč lokalni derbi. Zakaj bi namreč tako privlačno tekmo postavili v termin, v katerem so stadioni tako ali tako v povprečju več kot 97 % zapolnjeni?

Kaj prinaša letošnji Boxing day?

Na Sportklubu se bomo 26. decembra znova z vso silo in z vso kapaciteto glasilk naših komentatorjev podali na angleške nogometne zelenice. Obljubljamo, da boste znova privezali vaše varnostne pasove, kajti čaka nas sijajen nogometni praznik. Čeprav bo seveda nekoliko okrnjen zaradi vsem znane tegobe sodobnega časa.

Boxing day na Sportklubu

Sportklub 1
16.00 Manchester City – Leicester City
18.30 Aston Villa – Chelsea
21.00 Brighton – Brentford

Sportklub 4

16.00 Norwich City – Arsenal

Sportklub 5

16.00 Tottenham – Crystal Palace

Sportklub 6

16.00 West Ham – Southampton

Podaljšek Boxing daya – 27. december, 21.00, Newcastle : Manchester United (SK 1)

V prvi vrsti torej velja izpostaviti dogajanje na našem prvem programu. Leicester City je na zadnjih štirih tekmah dvakrat premagal Manchester City in bo tudi tokrat skušal zaustaviti nov pohod Pepa Guardiole na angleški nogometni prestol. Na tekmi med Aston Villo in Chelseajem, se bosta udarili nogometni filozofiji Stevena Gerrarda in Thomasa Tuchla, kar je napoved novega fantastičnega obračuna. V ponedeljek se bosta nato pomerila še tradicionalna rivala Newcastle in Manchester United.

Boxing Day results in 1963. Unbelievable Jeff. pic.twitter.com/RcIfLwOHgk

— Football Tweet ⚽ (@Football__Tweet) December 26, 2014

Skriti dragulj Boxing daya

V ozadju prestižnih obračunov najvišjega nivoja Premier lige pa se skriva srečanje dveh posebnih, drugačnih nasprotnikov. Dveh klubov, ki na zelo podoben, a edinstven način iščeta svoje mesto med angleško nogometno elito. Ko bo ura na otoku odbila 20.00 in se bo v veliki meri vročica Boxing daya že umirila, bosta na jugu Anglije na zelenico stadiona Amex stopila Brighton in Brentford.

Medtem ko druge prvoligaške klube podpira ruski, ameriški ali arabski denar, imata Brighton in Brentford angleške lastnike. Galebi in sršeni v zadnjih letih jadrajo na krilih dveh matematičnih genijev, čarovnikov s številkami in nenazadnje tudi dveh nekdanjih sodelavcev.

Poker, stave in … Premier liga

Brihgton je leta 2009 prevzel Tony Bloom. 51-letnik je svoje bogastvo ustvaril v svetu pokra in športnih stav in je eden najuspešnejših profesionalnih igralcev na srečo. Možakar, ki so mu kolegi pokeraši nadeli ime “kuščar”, je že od mladosti navijač Brightona. Ko je sedel na čelo kluba, so bili galebi v tretji angleški ligi, daleč od nogometnega raja po imenu Premier liga.

Ambiciozni Bloom je z mojstrskim manevriranjem na nogometni tržnici in spretnim novačenjem managerjev poskrbel, da se je klub iz juga Anglije v sezoni 17/18 po 34 letih vrnil med angleško elito. Do tja je Brighton prišel s Chrisom Hughtnom, pragmatičnim trenerjem, ki je rezultate postavljal pred “umiranje v lepoti”. Lastnik modro-belih je namreč dobro vedel, da v Championshipu ni prostora za nogometne vragolije, druga angleška liga je krut svet, v katerem štejejo samo točke. In te je nekdanji nogometaš Tottenhama pridno zbiral.

A tudi ekscentrični Bloom se je po nekaj letih naveličal dolgočasja igre galebov in se po sezoni zahvalil Hughtonu ter napovedal, da je prišel čas sprememb. Na Amex je pripeljal Grahama Potterja, predstavnika sodobnega, atraktivnega angleškega nogometnega vala in poskrbel za nadaljnji vzpon modro-belih, ki se so se v zadnjih letih popolnoma ustalili v Premier ligi. Bloomovo žilico za posel potrjuje tudi njegov nov projekt – belgijski Royale Union Saint-Gilloise, ki je trenutno na samem vrhu belgijske lige.

Investiral je 700 tisočakov, danes je njegov klub vreden 300 milijonov

V svetu številk je rastel tudi Matthew Benham. Diplomant Oxfordske univerze se je uveljavil v svetu financ in že v svojih 30-ih prevzel mesto podpredsednika podjetja Bank of America. Leta 2001 je zapustil svet bančništva in se podal v stavničarske vode. In tam spoznal … Tonyja Blooma. Med letoma 2001 in 2003 sta matematična genija skupaj sestavljala napovedne analitične stavne modele, nato pa se je med njima zaiskrilo in po sporu je Benham zapustil podjetje.

Kariero je nadaljeval kot stavni analitik in svetovalec ter pomagal pri rasti nekaterih uspešnih stavniških hiš. Leta 2007 pa je svoj fokus preusmeril na svojo veliko ljubezen, nogometni klub Brentford iz zahodnega Londona. V tistem obdobju je bil klub na robu bankrota in ker je bil Benham precej premožen prebivalec lokalne skupnosti, so ga navijači prosili za posojilo 700 tisočakov, s katerimi bi odkupili večinski delež kluba. Navijaški fond “Bees United” se je tako s pomočjo angleškega poslovneža zavihtel v upravo kluba in začel s sanacijo dolgov iz preteklosti.

Benham je osvojil srca navijačev, a v tem poslu je imel kot pravi podjetnik tudi svojo korist. Posojo denarja je namreč pogojeval s tem, da morajo navijači posojilo odplačati v roku petih let, sicer bo sam postal lastnik kluba. In to se je tudi zgodilo, leta 2012 je danes 52-letni poslovnež postal večinski lastnik čebel iz zahodnega Londona.

Model, po katerem operira Brenford, je edinstven. Pravzaprav ga je Benham testiral na Danskem, ko je leta 2014 postal lastnik kluba FC Midtjylland. Namesto mladinske akademije imata kluba izjemno dobro razvit skavtski sistem, ki išče “zavržene” nogometaše drugih akademij in talente iz vseh celin sveta, ki jih nato v klubu vključijo v rezervno ekipo, nato pa jih postopoma dodajajo v člansko moštvo ter nato s profitom prodajajo.

Midtylland je pod Benhamom že v uvodni sezoni osvojil prvi danski nogometni naslov v zgodovini kluba, kar je kasneje ponovil še dvakrat. Brentford pa se je pod njegovim vodstvom iz tretjeligaša prelevil v klub elitne Premier lige, ki je danes ocenjen na približno 300 milijonov evrov. Cena kluba bo že do naslednje sezone, zgolj zaradi dejstva, da gre za Premierligaša, narasla na 400 milijonov.

Na super tradicionalni Boxing day je torej pred nami tekma dveh starih rivalov, ki z drugačnimi, a super uspešnimi metodami premikata meje angleškega nogometa. In zavoljo tega, ker sta do uspeha prišla zaradi svoje spretnosti in finančne pretkanosti (in ne recimo družinskega denarja kakšne arabske kraljeve družine), si zaslužita posebno spoštovanje.