Leto je znova naokoli in Harry Kane je spet kralj strelcev v Premier ligi, Ederson pa najboljši vratar sezone. Nič novega, kajne? No, tudi letos se bomo nekoliko ozrli na drugo plat medalje in poiskali tiste posameznike, ki so nas v letošnji sezoni najboljše nogometne lige na svetu najbolj razočarali. Ni nujno, da iščemo najslabše nogometaše Premier lige, zagotovo pa boste v tem izboru našli nogometaše, od katerih smo pričakovali več, celo precej več!

Vratar: Alex McCarthy (Southampton)

V lanski sezoni na poziciji vratarja ni bil ravno izziv poiskati najslabšega čuvaja mreže v Premier ligi, saj je bil Kepa na tem mestu samoumevna izbira. Letos je “čast” največjega razočaranja med vratarji pripadla Alexu McCarthyju. Vratar Southamptona je sezono začel zelo dobro in bil absolutna številka ena pri svetnikih, v drugem delu sezone pa se je v skladu s celotno ekipo povsem izgubil in za nameček še predal mesto prvega vratarja praktično povsem odpisanemu Fraserju Forstru. Končni izkupiček McCarthyja – 30 tekem, 7 »čistih mrež« in kar 57 prejetih zadetkov, pri čemer v letu 2021 na 14 tekmah niti enkrat svoje mreže ni ohranil nedotaknjene, v tem obdobju pa je prejel kar 38 zadetkov. Če temu dodamo še kar nekaj ne preveč posrečenih posredovanj, se lahko upravičeno vprašamo, če bo McCarthy v naslednji sezoni prva vratarska izbira na St. Mary´su.

Desni bočni branilec: Matt Doherty (Tottenham)

S prihodom Dohertyja so želeli pri Tottenhamu poskrbeti za to, da se Joseju Mourinhu ne bi bilo potrebno preveč zanašati na muhastega Serga Aurierja, a Matt Doherty več kot očitno ni bil sposoben narediti preskoka iz Wolvsov v Tottenham. Irec je v prejšnjih sezonah navduševal s svojo prodornostjo in postal prototip sodobnega »wing-backa«, a tu je potrebno dodati, da Nuno Espirito Santo zagotavlja formacijo s tremi osrednjimi branilci. V Tottenhamovem sistemu štirih branilcev pa Dohertyjeve obrambne hibe vse preveč prihajajo do izraza, tudi številke v napadu pa so letos drastično padle. 17 nastopov, 0 golov, 2 asistenci. Če to primerjamo s sezono 2010/2020, 36 nastopov, 4 goli in 4 asistence ter še sezono prej – 38 nastopov, 4 goli in 7 asistenc, potem je jasno, da je Matt v tej sezoni precej razočaral.

Osrednji branilec: David Luiz (Arsenal)

Iskrene čestitke, David, postal si edini nogometaš, ki se je na našem seznamu znašel drugič zapored! 20 tekem, en zadetek in nova kopica vprašljivih odločitev ter napak, ki so ga tako ali tako zaznamovale celotno kariero. Zdaj pa je težava Brazilca še v tem, da pri 34 letih ni več dovolj hiter, da bi kakšno oziroma večinoma teh napak tudi popravil. Niti ena obrv spremljevalcev angleškega nogometa se ni dvignila, ko so pri Arsenalu sporočili, da z Luizom ne bodo podaljšali pogodbe. Remont topničarjev zdaj traja že nekaj sezon, a mu še ni videti konca. Poletje bo znova prineslo številne spremembe in drag, muhast, nezanesljiv branilec je zadnje, kar ekipa potrebuje v takšnih sezonah. Kar pa se tiče Luizove prihodnosti, je njegova kariera na vrhunskem evropskem nivoju zelo verjetno zaključena.

Osrednji branilec: Aymeric Laporte (Manchester City)

Lani se je v izboru razočaranj sezone znašel John Stones in ko je Pep Guardiola poleti v klub pripeljal Rubena Diasa in Nathana Akeja, se je zdelo samo po sebi umevno, da bo Stones utonil v pozabo pri sinje modrih. A to je bil račun brez nekdanjega nogometaša Evertona, ki se je ob boku izvrstnega Diasa prelevil v zelo zanesljivega štoperskega partnerja, najkrajšo pa je potegnil Aymeric Laporte, ki ni skrival nezadovoljstva nad tem, da je po prihodu Portugalca postal druga violina. Bask je v tej sezoni za City odigral manj kot polovico prvenstvenih tekem (16), ključni trenutek sezone pa se je zgodil v 7. krogu, ko so meščani izgubili proti Tottenhamu z 2:0. Čeprav je bil verjetno na tisti tekmi Dias celo slabši del obrambnega dvojca, je Guardiola »odrezal« Laporta, ki se je do klasične špančeve rotacije v zaključku sezone le redko znašel v začetni postavi. Ker Laporte ni dočakal mesta v francoski reprezentanci, je »zamenjal državljanstvo« in postal Španec. Kdo ve, morda bo v tej smeri razmišljal tudi v nadaljnji klubski karieri.

Levi bočni branilec: Alex Telles (Manchester United)

Alex Telles je na Old Trafford prišel s podobnim renomejem kot Bruno Fernandes – bil je eden najboljših posameznikov portugalskega prvenstva. A če je Fernandes poskrbel za revolucijo in preporod Manchester Uniteda, je ves Tellesov doprinos v tem, da je motiviral Luka Shawa in ga preobrazil v najboljšega levega bočnega branilca letošnje sezone. Z vidika trenerja je konkurenca na igralnem položaju vedno dobrodošla in če je Telles res poskrbel za to, da je Shaw za stopničko ali dve dvignil svojo raven igre, je Ole Gunnar Solskjaer verjetno več kot zadovoljen. A jasno, ta izbor meri učinek nogometaša na igrišču, v tem pogledu pa je bil Tellesov vpliv na dobro sezono Uniteda … mizeren. Vsega 9 nastopov v Premier ligi in dve asistenci je pač premalo za nogometaša, ki je recimo lani v portugalskem prvenstvu dosegel 11 golov in prispeval 8 asistenc. Saj ne, da lahko primerjamo Premier ligo in portugalsko ligo, ampak več smo od Tellesa zagotovo pričakovali.

Obrambno naravnani vezist: Romaine Sawyers (West Brom)

Romaine Sawyers je tipičen primer nogometaša, ki blesti v Championshipu, v Premier ligi pa se ne le izgubi v povprečju, ampak povprečja niti ne doseže. Championship je čudovito tekmovanje, za katerega moraš biti v prvi vrsti izvrstno fizično pripravljen, psihološko močan in »z vsemi žavbami namazan«. Premier liga pa je najboljša liga na svetu, kjer so zahteve še bistveno, bistveno večje. To je na lastni koži spoznal Sawyers, ki je bil v prvem delu sezone sicer nezamenljiv člen ekipe West Broma, a s tem tudi eden glavnih krivcev, da je ekipa od začetka sezone tičala pri dnu lestvice, čemur je sledil neizogiben izpad nazaj v Championship. Prepočasen, preslabo tehnično podkovan, premalo odločen … Sawyers je v Premier ligi pogorel na celi črti.

Box-to-box nogometaš sredine igrišča: Ross Barkley (Aston Villa)

Ko si bil kot mlad, perspektiven vezist prepoznan kot največji talent svoje generacije, potem pa pri 27-ih nisi standarden niti pri Aston Villi, je dejstvo, da je šlo na tvoji poti nekaj hudo narobe. Ross Barkley postaja sinonim za nogometaša, ki nikoli ne bo izpolnil pričakovanj. Njegova zgodba pri Chelseaju je tako ali tako bolj ali manj za pozabo, tudi pri Aston Villi pa kljub obetavnemu začetku sezone niti približno ni ravno opozoril nase in je sezono zaključil s 26 nastopi in tremi zadetki. Ko se je poškodoval Jack Greallish, je Villa postala povprečna ekipa in iz tega povprečja Ross Barkley prav gostovo ni niti malo izstopal. Še ena priložnost, da dokaže svoje nogometno znanje in tudi vodstvene sposobnosti, je šla po zlu.

Napadalno usmerjeni vezist: Kai Havertz (Chelsea)

Chelseajeva sezona je razdeljena na tri dele. Pod Lampardom je 80 milijonov evrov »težak« Kai Havertz deloval bolj ali manj kot strel v prazno. Nemec je imel ogromno težav s privajanjem na zahteve angleškega nogometa, na 16 tekmah je v »Lampardovi eri« dosegel vsega en gol in prispeval tri asistence. Potem pa je prišel Thomas Tuchel in Havertz se je marca (po zaceljeni poškodbi) vrnil s tremi goli in dvema asistencama na sedmih tekmah. In potem je prišel zaključek sezone, ko je pri Chelseaju znova nekdo »ugasnil luč«. Saj ne, da je Havertzova sezona katastrofalna, ampak 4 goli in 5 asistenc ter kopica zapravljenih priložnosti je za najdražjo okrepitev angleške nogometne sezone pač premalo.

Desno krilo: Willian (Arsenal)

Sezona 19/20 v majici Chelseaja – 9 golov, 7 asistenc. Sezona 20/21 v majici Arsenala – 1 gol in 5 asistenc, pri čemer je dve asistenci vpisal na uvodni tekmi sezone proti Fulhamu, prvi gol za Arsenal pa dosegel v 35. krogu proti West Bromwichu. Prav na vseh pomembnih tekmah je zatajil oziroma sploh ni bil v načrtih Mikela Artete. To je rezime sezone Williana pri Arsenalu. Nekdaj eden najboljših krilnih napadalcev Premier lige je bil letos zares bleda senca svojih predstav iz preteklosti in podobno kot za njegovega rojaka Davida Luiza se tudi pri Willianu pojavlja vprašanje, ali bo našel svoje mesto v novi Arsenalovi prenovi ekipe. Kar se tiče Luiza, smo že dobili odgovor, kar se tiče Williana, pa ga bomo zagotovo v naslednji sezoni.

Levo krilo: Sadio Mane (Liverpool)

Liverpoolova sezona se je sfižila zaradi gromozanskih težav v obrambi, ampak tudi v napadu rdeči iz mesta Beatlov niso delovali tako poletno kot v prejšnjih sezonah. Sadio Mane je bil v tej sezoni pogosto kar zavora v Liverpoolovem napadu, ni manjkalo njegovih čudnih odločitev, napačnih podaj, nerazumljivih preigravanj in zapravljenih priložnosti. Več kot očitno je, da med Manejem in Salahom ni več prave sinergije, kar bo verjetno dolgoročno pri Liverpoolu pomenilo, da bo nekdo izmed tega dvojca moral oditi. V tem trenutku se zdi, da bo to Senegalec, za katerega zanimanja ne manjka, tudi v letošnji slabi sezoni pa je vseeno »sestavil« 11 golov in 8 asistenc. Vprašanje torej, če bo imel Mane v prihodnosti sploh priložnost, da popravi letošnjo povprečno sezono v Premier ligi.

Napadalec: Aleksandar Mitrović (Fulham)

Razlog, zakaj je Fulham znova ekspresno zaključil svoje poglavje v Premier ligi, tiči v neučinkovitem napadu. Razlogov, zakaj je Aleksandar Mitrović sezono končal s samo tremi goli v Premier ligi, pa je več. Dejstvo je, da je Mitrović profil, ki mu v Angliji pravijo »proven international striker« oziroma napadalec visokega mednarodnega nivoja. Nenazadnje je  otrok Partizana že »sestavil« sezono, v kateri je dosegel dvomestno število golov v Premier ligi – 11 golov v sezoni 18/19, lani jih je v Championshipu natresel 26, za Srbijo pa na 64 tekmah 41 (!). Pri 26-letih ima Mitrović pred seboj seveda še kar nekaj sezon na najvišjem nivoju, povsem mogoče pa je tudi, da bo znova šel po zalet v Championship, preden se bo skušal še enkrat dokazati na najvišji ravni. Srb ima zagotovo potencial, da preseže mejo 15 golov v sezoni Premier lige, a nekako se zdi, da gre vedno znova nekaj narobe.