Menjave trenerjev v svetu nogometa niso nič posebnega. Morda bi lahko celo zapisali, da je to pač “business as usual”. Se pa te menjave med seboj vedno znova močno razlikujejo. Če so nekatere logične in pričakovane, so druge nerazumljive in dvigujejo marsikatero obrv. V tokratnem pregledu dogajanja v angleškem nogometu se dotikamo tistih, ki so padli s svojih trenerskih stolčkov in tistih, ki začuda na njih še vedno sedijo.

Avtor: Jaka Kozmelj

Slaven, pusti jih, saj ne vedo, kaj delajo!

Ko je Slaven Bilić 19. junija 2019 sedel na klop West Bromwich Albiona, je s strani kitajskih lastnikov dobil eno samo nalogo, Baggije v roku dveh sezon vrniti v angleški nogometni raj – Premier ligo. Hrvatu je to uspelo v eni sezoni. Klub iz okolice Birminghama je sijajno vodil v lanski sezoni super intenzivnega in zahtevnega Championshipa ter se iz najboljše druge lige na svetu po zaključku lanskoletne podaljšane “korona” sezone neposredno uvrstil med elito.

Start v novo sezono ni bil bleščeč. Ni pa bil niti ravno slab. Zavedati se moramo, da WBA poleti ni krepil ekipe, kitajski lastniki so zaradi aktualne zdravstvene situacije zaprli svojo vrečo z denarjem, še več, tik pred zdajci so pokleknili pod težo arabskih milijonov in prodali še poveljnika Bilićeve obrambe Ahmeda Hegazyja. Angleška nogometna javnost si je bolj ali manj enotna – Bilić je sezono Premier lige začel z ekipo, ki je ostala na nivoju Championshipa. Hrvat je vseeno na uvodnih trinajstih tekmah zbral sedem točk, premagal neposrednega konkurenta v boju za obstanek Sheffield United in ukradel točko Chelseaju ter Manchester Cityju.

Povsem v nasprotju z nogometno logiko je Bilić nezaupnico s strani vodstva dobil ravno dan po točki na Etihadu, od koder ekipe na dnu Premier lige praviloma odhajajo s polno malho golov v svoji mreži. Ko pogledamo nazaj, se zdi, da so vodilni možje kluba že pred tekmo West Broma z eno najboljših angleških ekip zadnjih sezon računali na to, da bo WBA doživel visok poraz, a ironično so po dobri tekmi modro-belih kitajski lastniki Biliću stolček odžagali po najboljši predstavi WBA-ja v sezoni. Zakaj je 52-letni Hrvat moral oditi? Ker so v klubu pritisnili “gumb za paniko” in se zatekli v naročje velikega Sama Allardyca. Možakar, ki je vodil pravzaprav že vse drugorazredne angleške klube, resda še nikoli ni izpadel iz Premier lige, a zdi se, da so njegovi prejšnji projekti temeljili na ekipah, ki so se v rdeči coni znašle zaradi slabe forme in razpada slačilnice, ne pa zaradi pomanjkanje kvalitete. Pri WBA-ju pa je ravno slednje največji izziv letošnje sezone in če Big Samu Kitajci niso obljubili velikih januarskih okrepitev, potem naj že na tem mestu zapišem, da iskreno ne verjamem, da bo West Brom v naslednji sezoni še član angleške nogometne elite. “Big Sam” gor ali dol.

Watford – klub, v katerem so edina stalnica spremembe

Da so Balkanci v tem obdobju “ogrožena vrsta” angleškega nogometa, je spoznal tudi Vladimir Ilić, ki je po porazu s Huddersfieldom dobil nezaupnico s strani družine Pozzo. Italijanski lastniki trenerje Watforda brez izjeme menjajo na tri do štiri mesece in navijači Sršenov so vse bolj obupani. Razlog odslovitve trenerja tokrat niso toliko slabi rezultati, Watford je na 5. mestu v Championshipu, ampak neatraktivna, pragmatična igra, ki je očitno hudo jezila italijanske lastnike. 

Na tem mestu se moramo vprašati, zakaj, za vraga, so pri Watfordu sploh angažirali Ilića, če je bil cilj kluba atraktiven nogomet? Srb je sinonim nogometnega pragmatizma, v katerem je rezultat edina prioriteta. Nenazadnje težko oporekamo dejstvu, da zmaga z 1:0 prinaša ravno toliko točk kot zmaga s 7:0. Glavni cilj Watforda naj bi bil ekspresna vrnitev v Premier ligo, glavni cilj družine Pozzo pa je očitno dokončno postal mešetarjenje z igralci po svojem nogometnem imperiju. Edini trener s prostora nekdanje skupne države v angleškem nogometu je zdaj Veljko Paunović, ki je letos preporodil Reading in vsaj zanj se zdi, da se bo uspel izogniti trenutnemu “Brexitu” balkanskih managerjev.

Kdaj bo končano trpljenje navijačev Arsenala?

Ko so lani v zaključku novembra pri Arsenalu odpustili v prostoru in času izgubljenega Unaija Emeryja, si verjetno niti v sanjah niso predstavljali, da bo naslednji trener še precej slabša rešitev od nepriljubljenega Španca. Danes to isto oznako nosi Mikel Arteta, za katerega se je zdelo, da ima najboljše možne predispozicije, da postane Arsenalova zgodba o uspehu. 

Učenec Pepa Guardiole in nekdanji ljubljenec navijačev Topničarjev ima zares veliko kreditov za ohranitev svoje službe, a z nizanjem negativnih rekordov sodobne zgodovine Arsenala jih je veliko večino zapravil. “Trust the process,” je bil priljubljen slogan Arsenalovih navijačev v prvih mesecih Artetinega dela in ko je s koncem lanske sezone Španec osvojil še FA pokal, se je zdelo, da so Topničarji z Arteto zadeli v polno. A “medenih tednov” novega stratega kluba iz severnega Londona je bilo hitro konec. Začetek letošnje sezone je navijače še navdajal z upanjem, s koncem jeseni in začetkom angleške nogometne zime pa je severnolondonski velikan doživel meteorski padec, ki mu ni videti dna. 

Da se razumemo, veliko izzivov Arsenala izhaja iz katastrofalnega upravljanja s klubom, saj ameriški lastniki razmišljajo zgolj in samo o finančnih koristih. Kadrovanje v zadnjih sezonah je bilo sila neposrečeno, bolj ali manj odpisana veterana, kot sta David Luiz in Willian seveda ne moreta biti gonilni sili ekipe, ki se želi v neverjetno zahtevni Premier ligi boriti za največje stvari. Ključni problem Arsenala, vsaj tako se zdi »od daleč«, je pomanjkanje discipline. Mehki prijemi Artete so verjetno neprimerni za novo generacijo nogometašev, ki očitno razmišljajo predvsem v tem, kako bodo izpadli na družbenih omrežjih. V zadnjem času pa na svojih kanalih pišejo predvsem opravičila navijačem …

Otopela rezila izgubila svojo identiteto

Chris Wilder v marsičem pooseblja Sheffield United. Na videz divji možakar je takšen, kot je njegova ekipa – robusten, nepopustljiv in na trenutke celo grob, a letos njegova še lani tako čvrsta barka, ki je navduševala v Premier ligi, pušča na vseh koncih in krajih. Vsega dve točki po 13 tekmah in rušenje negativnih rekordov elitne angleške nogometne druščine, to je trenutna realnost rdeče-belih.

Wilderjev status pri Sheffild Unitedu je specifičen. Gre na nekdanjega nogometaša tega kluba, ki so ga navijači hitro vzeli za svojega, ko pa je klub v zadnjih sezonah popeljal iz tretje lige med angleško elito, je pri privržencih kluba z Bramall Lanea dobil status nogometnega božanstva. Tudi savdijski lastniki, ki zagotavljajo dotok svežega kapitala v trenutno zadnjeuvrščeno ekipo Premier lige, imajo očiten boljši stik z zahtevami in željami lokalnega okolja kot nekateri drugi lastniki angleških prvoligašev. Glede na razpletanje te sezone se počasi zdi, da bo Sheffield v letu 2021 začel razmišljati o vrnitvi v Championship ter koval načrt, kako se čim prej vrniti med elito. Nekako se ne morem znebiti občutka, da bodo vodilni v klubu Wilderju zaupali ne glede na to, kaj bo prinesla letošnja sezona. Je pa dejstvo – če bo Sheffield postal čisto prava “kanta za nabijanje”, potem se lahko zlomi tudi Wilderjev trdo zacementirani stolček.