Slovenski nogometni trener francoskega Le Havra Luka Elsner je v velikem intervjuju za SportKlub spregovoril o odličnih rezultatih, ki jih niza v francoski drugi ligi, o tujini in slovenskem nogometu, o zanimivih naključjih, ki mu jih je prineslo življenje, in tudi o svoji trenerski preobrazbi, ki jo spremljamo v zadnjem času.

Vodilni francoski drugoligaš je trenutno Le Havre, najstarejši francoski nogometni klub, ki ga vodi Slovenec. “Dominiramo v polju. Igramo na posest, visoko, z veliko presinga. Za zdaj nam uspeva. Zaradi vsega, kar mi klub nudi, načina dela, dobrih iger in seveda tudi rezultatov uživam, kot nisem še nikoli,” se nam je iz istoimenskega mesta s približno 170 tisoč prebivalci, ki leži ob severni francoski obali, oglasil Luka Elsner.

Le Havre, ki poraza ne pozna že deset tekem, ni samo vodilna, ampak tudi najbolj dominantna ekipa tekmovanja. Dosegel je največ golov, jih prejel najmanj in ima žogo v svojih nogah največ od vseh 20 drugoligašev. Igra s precej napadalnim sistemom 4-3-3, ki ga je v nogometnem svetu do potankosti izbrusil sloviti Pep Guardiola. Nekaj, česar od še vedno mladega slovenskega trenerja nismo bili vajeni.

“Zdi se mi, da sem dočakal način dela in igre, ki mi najbolj ustreza. Morda imam letos še najbolj jasno sliko tega, česa si želim. V vseh letih sem oblikoval podobo, ki mi dejansko ustreza. Tudi življenje v prelepi Normandiji mi ustreza,” je zadovoljno ugotovil in dodal, da se je spremenil tudi osebnostno. “Nisem več tako zategnjen,” je razkril trener Le Havra, ki ni samo najstarejši nogometni klub v Franciji, ampak slovi tudi po eni od najbolj znanih nogometnih akademij.

V njej so zrastli Paul Pogba, Riyad Mahrez, Dmitri Payet, Ibrahim Ba in še nekateri poznejši zvezdniki evropskega nogometa. “Tudi to, da delam v okolju, v katerem je treba producirati, mi zelo ustreza,” je priznal Ljubljančan, ki je v Franciji ob legendarnem očetu Marku Elsnerju odraščal in desetletja pozneje tam postal drugi slovenski trener, ki je delal v eni od petih najmočnejših evropskih nogometnih lig. V francoski prvi ligi je v sezoni 2019/20 vodil Amiens.

Se bo zdaj tja vrnil z Le Havrom? Kako je poleti v Normandijo prišel? Zakaj se v klubu počuti tako dobro? In na kakšna zanimiva življenjska naključja je tam naletel? Kaj pričakuje od prihodnosti? Kdaj se bo vrnil v Slovenijo? V slabo uro trajajočem pogovoru smo ga povprašali tudi o tem, kako v deželi svetovnih prvakov odštevajo do svetovnega prvenstva, in še o marsičem. Tako kot vedno se je izkazal za odličnega sogovornika.

Kako je poleti prišlo do prihoda na klop Le Havra?
Pri Standard Liegu je po sezoni, ki je bila več kot povprečna, če ne celo slaba, prišlo do številnih, tudi lastniških sprememb, kar je logično. Zato smo se razšli. Malo za tem me je poklical Mathieu Bodmer, nekdanji nogometaš PSG, ki je igral pod mojim vodstvom pri Amiensu, zdaj pa se mu je obetala služba športnega direktorja pri Le Havru. Bil sem za in v nekaj tednih se je stvar realizirala. Sicer malo pozno, saj sem v klub prišel komaj tri dni pred začetkom priprav, tako kot tudi on, ampak nam je uspelo.

Ko ste dočakali klic Le Havra, torej niste veliko razmišljali?
Nisem. Iz dveh razlogov. Prvi je bil zagotovo ta, ker poznam športnega direktorja. To mi je prineslo neko sigurnost v odnosih in glede kakovosti dela, kar je v moji fazi kariere zelo pomembno. Z njim imava tudi zelo podoben pogled na nogomet. Poudarek je na mladih in na močni identiteti, kar se tiče igre. Drugi razlog je bogata tradicija kluba. Le Havre je najstarejši nogometni klub v državi. V Francijo je prinesel nogomet. Pripeljali so ga Angleži. Odločitev je bila zato lahka.

Kako težko je bilo na hitro sestaviti ekipo in kako vam je uspelo?
Ni bilo lahko, ampak sem nad opravljenim navdušen. Glede na to, da smo ekipo sestavljali iz nič, prav veliko denarja pa nismo imeli, se je izšlo super. Z vsemi igralci sem zelo zadovoljen. Roko na srce, Bodmerju je uspel velik podvig. Zgradili smo ekipo, v kateri vlada ravnovesje med mladimi in starejšimi nogometaši.

Na voljo imam igralce, ki ustrezajo našemu slogu igre. Velik poudarek damo tudi na statistično analizo in raznorazne podatke, kar močno olajša delo. Prišel je tudi analist, ki smo ga pripeljali iz PSG in je v veliki meri pripomogel, da smo lahko v kratkem času sprejeli številne dobre odločitve.

Koliko denarja in sodelavcev imate pri Le Havru na voljo?

Strokovni štab sva sestavila skupaj s športnim direktorjem. Od prej je z mano le moj prvi pomočnik, ki je z mano delal že pri Standard Liegu in Amiensu. Kondicijski trener je nov. Zanimivo, bil je moj sošolec na fakulteti v Nici, a do zdaj nisva bila v stikih.  Imamo tudi trenerja vratarjev, bivšega vratarja Le Havra in PSG, ki pri nas začenja trenersko pot.

Sestavili smo dober mozaik. Naš letni proračun je nekje med sedmim in desetim mestom v drugi francoski ligi. Med 10 in 15 milijoni evrov na sezono. Korektno. Dela se lahko dobro, čeprav je res, da prav veliko denarja za okrepitve ni. Poleti nismo na račun odškodnin plačali niti evra.

Zanimivo naključje je tudi to, da zdaj pod vašim vodstvom igra brat kapetana francoske reprezentance, zvezdnika Tottenhama Huga Llorisa, s katerim vas in vašega brata Roka veže prijateljstvo iz otroštva.

Da, v klub je prišel letos poleti, a jaz pri tem nisem imel zraven prav veliko. Igral je z našim športnim direktorjem Bodmerjem, ki je dobil idejo, da bi prišel. Jaz sem ga poznal, videl sem ga igrati, zato sem prižgal zeleno luč. Lahko rečem, da je zadetek v polno. Je steber naše obrambe, velik profesionalec in odličen nogometaš.

Je pa zanimivo, da sem ga jaz spoznal, ko je bil še čisto majhen. Vmes se nisva družila in nisva imela nobenih stikov. Zdaj sva spet skupaj. On kot nogometaš, jaz pa trener. Življenje je res polno zanimivih naključij.

Ste ob sestavljanju strokovnega in igralskega kadra razmišljali tudi o kakšnem Slovencu?
Kar se tiče sodelavcev v strokovnem štabu, je težava vedno jezik. Če ne govoriš francosko, je tukaj težko delati. Nekaj slovenskih nogometašev smo imeli na radarju. Imel sem par predlogov, ki sem jih posredoval naprej, toda na koncu pri okrepitvah nimam zadnje besede.

Športnemu direktorju predstavim svoje ideje, končno odločitev pa sprejme on. V njegovo delo se ne vmešavam. Kar nekaj Slovencev je bilo zanimivih, ampak so bili finančno nedosegljivi za nas. Če govorimo o boljših slovenskih nogometaših, ki bi nam prišli prav, je nabor zelo ozek.

Ko ste prišli v Le Havre, ste se znašli v negotovem okolju. Prišlo je do številnih sprememb. Tudi v lastništvu. Klub je prevzel ameriški konzorcij in nastavil tudi novega predsednika. Vrh je zasedel nekdanji prvi mož Marseilla Jean-Michel Roussier.
Da, predvsem na začetku je bilo kar nekaj skepse. Ko se zamenja celoten ustroj kluba, je vedno tako. To sem, ko smo dosegali slabe rezultate na prijateljskih tekmah, občutil tudi na lastni koži. Vsak začetek je težav, ampak dobro je, da imajo v klubu glede vsega precej miren pogled. Ni divjanja. Stvari objektivno analizirajo.

Na začetku smo imeli pod pogodbo le nekaj čez deset igralcev, treba je bilo sestavljati. Priprave niso bile enostavne, izgubili smo številne tekme. Tudi v prvenstvu nam na začetku ni šlo. Na prvih treh tekmah smo osvojili le dve točki. Pojavili so se dvomi, potem pa je k sreči steklo. Zdaj dobivamo potrditev, da nismo verjeli zaman.

Kakšne cilje so vam v klubu ob prihodu postavili?
Predvsem si vsi želijo, da klubu povrnemo zaupanje. Da zanimanje za ekipo spet zaživi. Čeprav predsednik in lastnik govorita o tem, o preboju v prvo ligo sam še ne razmišljam. Skušamo le igrati čim bolje, biti prepoznavni in se iz tedna v teden boriti za zmage. Če bomo nadaljevali tako, bo sezona dobra. Ali se bomo prebili v prvo ligo, bomo videli. Do 30. kroga težko povem kaj pametnega. Želimo si predvsem vrniti gledalce na stadion in igrati čim bolje.

Kako svoj nogometni klub dojema mesto?

Razvija se. Po obdobju slabih rezultatov v zadnjih letih, ko smo izgubili kar nekaj navijačev, se interes postopoma znova povečuje. Borimo se, da bi podporo pridobili nazaj. Povprečje je šest, sedem tisoč gledalcev na tekmo, kar ni malo, a glede na to, da naš stadion sprejme 25 tisoč gledalcev, bi bilo seveda lahko veliko bolje. Delamo na tem, da bo. Bazo razvijamo preko igre. Mesto ima potencial, ki ga je treba izkoristiti. Ni pa lahko, že dolgo igramo v drugi ligi, kar prinese manjšanje podpore.

Na derbiju Normandije s Caenom, ki ste ga dobili, je bilo gledalcev 16 tisoč. Kako ste ga doživeli?
Bilo je zanimivo. Takrat je bilo gledalcev nekaj več, videli so lepo zmago. To je bil morda tudi moment, ki je bil prelomen in je stvari odpeljal v pravo smer. Takrat smo začutili, koliko ta ekipa zmore. Caen je namreč favoriziran, ima zelo močno ekipo. Zdaj je treba zmagovati tudi na naslednjih tekmah in potrjevati dobro delo.

Le Havre slovi po odlični nogometni šoli, skozi katero so šla številna velika imena. Tudi Paul Pogba, Riyad Mahrez, Dimitri Payet, Benjamin Mendy, Steve Mandanda, Ibrahim Ba …
Da, nogometna akademija Le Havra je druga najboljša v Franciji. V francoski reprezentanci je trenutno kar enajst nogometašev, ki so šli skozi Le Havre. Bazen je ekstremno velik in producira veliko število kakovostnih nogometašev. Novo potrditev smo dobili tudi letos poleti, ko smo svoje nogometaše prodali v Sunderland, Lyon, Reims … Mladi igralci imajo odlične pogoje za delo in razvoj. Hitro dobijo priložnost za igro v članski ekipi.

Koliko igralcev iz vaše nogometne šole za Le Havre igra zdaj?
Na zadnji tekmi, ki smo jo odigrali, je bilo v začetni enajsterici takšnih pet. Nogometašev, ki so prišli direktno iz akademije. Nekje polovica profesionalne ekipe izhaja iz naše mladinske šole.

Zakaj je tako dobra?
To je šola, za katero stoji vrsto let znanja in tradicije. Tako je bilo že v časih, ko so se tukaj razvijali Pogba, Mahrez, Mandanda in preostali, ki ste jih našteli. Podobno je tudi zdaj. Že 20 let je v Le Havru nogometna ekspertiza, ki ima svojo veljavo. Zelo priznana. To je klub, ki proizvaja mlade.

Infrastruktura, predvidevam, je odlična?
Prva ekipa ima res sijajne pogoje. Primerljive s tistimi, ki jih imajo prvoligaški klubi. Tako stadion kot trening center, ki je nastal leta 2019, sta odlična. Vse skupaj je zastavljeno res dobro. Imamo tri igrišča, skoraj nov trening center. Kar se tega tiče, je top.

Infrastruktura za mlajše je nekoliko starejša, a je to hkrati tudi prednost. V smislu tega, da ne postanejo razvajeni. Vajeni luksuza. Mladi ostanejo trdno na realnih tleh. Vedo, da se bodo morali za uspeh potruditi, kar pri razvoju lahko pomaga.

Kakšni sta identiteta in igra kluba, na kateri vztrajate?
Igramo v sistemu 4-3-3, ki je glede na kader najbolj optimalen. Igramo dominanten nogomet. Imamo največjo posest žoge v ligi. Igramo visoko, z veliko presinga, kontra presinga. Skušamo dominirati v polju, kar nam za zdaj uspeva zelo dobro. Želimo tudi producirati, kar ustreza okolju, to ljudje od nas pričakujejo.

Še nikoli v svojem poslu nisem užival tako kot zdaj. Zelo je prijetno. Glede štaba, igralcev, vseh. Morda je bilo primerljivo le še v Bruslju. Je pa jasno, da je zdaj, ko zmagujemo, vse lepo. Ko so rezultati, je delo vedno užitek, čeprav še bolj kot v zmagah sam uživam v procesu dela, kar je morda še bolj pomembno.

V zadnjem času vam gre odlično.
Da, res smo lahko zadovoljni. Sploh zaradi tega, ker na vsaki tekmi igramo dobro. Čuti se, da imamo izdelane stvari. Ekipa sledi našemu načinu razmišljanja. Smo zahteven nasprotnik za vsakega. Ključ do uspeha je skromnost. Vseskozi garamo. Čez teden ogromno delamo.

K sreči imamo na voljo mlado ekipo, ki ji to ni težko, kar je velika prednost. Dvakrat na teden treniramo dvakrat na dan. Vsi želijo napredovati, kar potrjujejo iz dneva v dan. Vedno bi seveda lahko bilo bolje, a je zelo dobro. Če bomo držali te standarde, se nam obeta simpatična sezona.

Je vaš glavni trenerski cilj prvoligaška raven ene od petih najmočnejših evropskih nogometnih lig, na kateri ste kot trener Amiensa že delali?
To je bila lepa izkušnja, iz katere sem se veliko naučil. Naredil sem tudi veliko napak. Tekme proti največjim klubom so super. Seveda si vsak želi, da bi bil v prvi ligi. Najlepše bi bilo, če bi se to zgodilo z Le Havrom, a to ni moja glavna prioriteta. Morda je kdaj bila, a zdaj ni več.

Rad bi predvsem užival pri sestavljanju in vodenju ekip. Tudi v drugi ligi je to zelo prijetno. Ne sanjam o prvi ligi in top ekipah. Predvsem v svojem delu rad uživam, kar mi trenutno uspeva. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

V top 5 ligah do zdaj le dva slovenska trenerja

Medtem ko je bilo nogometašev kar nekaj, smo imeli Slovenci v treh desetletjih samostojnosti le dva trenerja, ki sta vodila klub v kateri od petih najmočnejših lig.

Prvi je bil Bojan Prašnikar, ki je v 8. krogu sezone 2007/08 prevzel takratnega nemškega prvoligaša Energie Cottbus. V tisti sezoni je pristal na 14. mestu in obstal. Uspelo mu je premagati tudi veliki Bayern München. Naslednjo sezono je po rednem delu končal na 16. mestu in moral v dodatne kvalifikacije za obstanek, ki jih je proti Nürnbergu izgubil in se od Nemčije potem poslovil. V tamkajšnji Bundesligi je v 63 tekmah zbral 17 zmag, 13 remijev in 33 porazov.

Kot drugega je ta čast doletela prav Luko Elsnerja, in sicer pred začetkom sezone 2019/20, v katero je krenil kot trener takratnega francoskega prvoligaša Amiensa. To je bila sezona, ki jo je deset krogov pred koncem končala pandemija. Amiens je bil takrat na predzadnjem mestu in moral po kontroverzni odločitvi vodstva tekmovanja v drugo ligo. V Ligue 1 je zbral 28 tekem, v katerih je doživel 13 porazov, 11 remijev in 4 zmage. Najodmevnejša je bila tista nad nekdanjim evropskim prvakom Marseilom.

Česa ste se v desetletju trenerskega posla, ki ste ga povečini opravljali v tujini, do zdaj naučili?
Predvsem tega, da je treba način dela prilagajati kontekstu, ligi. Ne moreš povsod funkcionirati enako. Najpomembnejše pa je vedno kakovostno delo med tednom. Glede različnih taktičnih vidikov sem se v zadnjih letih zelo prilagodil. Morda imam letos še najbolj jasno sliko tega, česa si želim. V klubu smo si enotni glede modela igre in vsega drugega.

V vseh letih sem oblikoval podobo, ki si je dejansko želim. Se pa nogomet vseskozi spreminja. Moraš biti pozoren, aktiven v razvoju, da česa ne zamudiš. Prednost je, da sem delal tako v velikih klubih, ki prinašajo ogromno pritiska, kot tudi v manjših, pri katerih se boriš za obstanek. Predelal sem celoten spekter, zato zdaj lažje funkcioniram.

Se boste kdaj še vrnili v Slovenijo? Ste v zadnjih letih od tam dobili kakšno ponudbo?
Ne, ponudbe iz Slovenije ni bilo, kar je normalno, saj sem imel povečini svojo službo. Ni se odprla nobena možnost. Trenutno sem osredotočen predvsem na tujino, bo pa zagotovo prišel dan, ko se bom vrnil v slovenski nogomet, ki ga redno spremljam. Ogledam si vrhunce vseh prvoligaških tekem. Vem, kaj se dogaja.

Podobno je z reprezentanco. Slovenskega nogometa ne zanemarjam, ampak … Vse ob svojem času. Ko si v tujini, se navadiš premikanj in je nekaj časa lepo, toda na koncu te vedno vleče domov. Za zdaj bi bil rad v Le Havru še nekaj let. Potem bomo videli, kaj in kako.

Poklici se med seboj razlikujejo razlikujejo. Vaš zagotovo ni tak, da bi delali le osem ur na dan, ampak vseeno. Vam nogomet kdaj uspe povsem odmisliti?
Z leti sem se naučil, da najdem trenutke, ko se povsem izklopim, a v ozadju vedno nekako misliš na nogomet. Toda ne glede na vse, precej dobro spim. Ne vem, če se bo družina povsem strinjala, a se mi zdi, da se znam z družino izklopiti.

Je pa jasno, da v takšnem poslu potrebuješ določeno mero obsesije, če želiš obstati. Je precej zahtevno. Mentalni pritisk je stalno prisoten. Če zate ni naravno, da vseskozi premišljuješ o svoji službi, lahko hitro pregoriš. Sem pa z leti našel veliko boljše ravnovesje in funkcioniram dosti mirno.

Mirna, resna je tudi vaša podoba v javnosti. Ste vedno takšni?
Predvsem okoli tekme se zresnim. Prisotna je tekmovalnost. Sem se pa z leti naučil, da sem se v procesu dela s fanti na treningih precej sprostil. Hitro prehajam iz ene cono v drugo. Ko delamo, sem zelo resen, sicer pa znam biti sproščen. V stikih z nogometaši, sodelavci, povsod … Z leti sem postal manj zategnjen.

Je vaša uglajenost, profesionalnost priučena ali naravna?
Del moje osebnosti je, da lahko pri meni vedno računaš na resnost, disciplino, organiziranost. Tak sem bil že kot nogometaš. Stvari imam rad pod nadzorom, želim biti pripravljen na vse, ne želim negotovosti. Ne bi rekel, da je to priučeno. Tak sem. To je naravna pot. Če bi skušal biti drugačen, to ne bi bil jaz. Hitro bi to opazili tudi ostali.

Se pa zavedam, da vsi nismo enaki. V nogometu je treba najti tudi prostor za igralce, ki so bolj kreativni, razmišljajo malo drugače. Z leti sem to doumel. Treba je najti ključ, kako te fante kljub vsemu spraviti do ravni resnosti, da stvar lahko funkcionira.

Nameniva za konec še nekaj besed nekaterim drugim temam. Najprej slovenski ligi in slovenski reprezentanci.
Zelo sem bil vesel, da je reprezentanci uspel dober rezultat. Na tekmah proti Norveški in Švedski je bilo čutiti odlično energijo. Dali sta nam tudi novega nosilca igre Benjamina Šeška, ki lahko postane vlečna lokomotiva te ekipe. To smo vedno potrebovali. Glavnega akterja, ki bi celotno zadevo povlekel za sabo. Ekipa je bila videti odlično. Z vrednotami, ki morajo slovensko reprezentanco vedno krasiti. To vliva optimizem za naprej.

Slovenska liga? Ponuja številne zanimive momente. Vsaka tekma prinese kaj novega. Olimpija je odlična. Tako močna že dolgo ni bila. Zoran Zeljković s Koprom nadaljuje z dobrim delom in se spet bori za vrh. Domžale se z zelo mlado ekipo skušajo prebiti do vodilnih pozicij. Celjani so se povezali, igrajo dobro. Maribor se bo tudi zagotovo še razvijal. Kar nekaj je zanimivih zgodb, dobrih stvari. Zanimivo bo spremljati, kako se bo prvenstvo razvijalo v nadaljevanju.

Bliža se svetovno prvenstvo, živite in delate v deželi svetovnih prvakov. Se v Franciji že čuti, da je pred vrati mondial?
Veliko je zgodbic, afer, ki so francosko reprezentanco vedno obkrožale. Francozi v tem očitno uživajo. Pred velikimi tekmovanji se reprezentančna nogometna ladja vedno začne tresti. Zaradi oddaljenosti Katarja, se mi zdi, da je zanimanje manjše. Za zdaj se še ne čuti, da bo čez en mesec že svetovno prvenstvo. Nisem dobil občutka, da se vsi pripravljajo na to. Verjetno tudi zaradi tega, ker so klubska tekmovanja še v polnem teku.

Kaj pričakujete od prvenstva? Lahko Francozi obranijo naslov?
Moj favorit številka ena je Brazilija. Nedavno je v Le Havru odigrala prijateljsko tekmo z Gano, Brazilci so tudi trenirali v našem trening centru, tako da sem jih lahko pobliže spoznal. Lahko rečem, da so zame najresnejši kandidati za naslov. Med favoriti so zagotovo tudi Francozi. Imajo takšno ekipo, da zagotovo lahko razmišljajo o končni zmagi. Morda bi zraven uvrstil še Argentino. To so reprezentance, ki se mi zdijo najresnejši kandidati.

To bo tudi prvenstvo, na katerem bomo skorajda zagotovo zadnjič videli Lionela Messija in Cristiana Ronalda.
Da, ob tem te kar stisne pri srcu. Sta velikana naše generacije. Ko bosta odšla, bo nekaj manjkalo. Seveda bodo prišli drugi in zapolnili vrzel, a je vprašanje, ali ju bodo lahko nadomestili. Na svoj način sta spremenila nogomet. Postavila sta merila, ki jih bo težko doseči. Upam pa, da se bosta poslovila na lep način, saj si to zaslužita. Malo me boli, ko spremljam, kaj se zdaj dogaja s Cristianom Ronaldom pri Manchester Untedu …

Verjetno pa ni težko ugotoviti, za koga boste v Katarju navijali?
(smeh) Res je, vedno imam dobro izbiro. Če ni Slovenije, preskočim na Francijo, za katero bom pesti seveda stiskal tudi zdaj. Bi pa raje videl, da bi bila zraven tudi Slovenija in bi lahko zanjo navijal s celim srcem.

Le Havre Luke Elsnerja v tej sezoni: