Mitja Viler, priljubljeni Rulo, je zaključil nogometno pot in zaprl knjigo, ki je nastajala več kot 15 let. Legendarni primorski branilec, ki se je v spomin vtisnil tudi s pristnimi izjavami, je v njo spravil številne podvige in v slovenskem klubskem nogometu doživel vse, kar se v njem da doživeti.

Anfield, Stamford Bridge, Ramon Sanchez Pizjuan, dve Ligi prvakov in tri Lige Europa, osem naslovov državnega in trije pokalnega prvaka …

Bere se kot biografija kakšnega od zvezdnikov največjih evropskih nogometnih klubov, ampak ni. To je v grobem zapuščina, ki jo Mitja Viler zdaj, ko je uradno naznanil konec nogometne poti, pušča za sabo.

Nepozaben naslov leta 2010 v Kopru

Odhaja kot nesporna legenda slovenske nogometne lige, v kateri je nastopal od maja daljnega leta 2005, ko je pod vodstvom že pozabljenega Boruta Jarca pri Kopru z 18 leti dobil priložnost na tekmi proti Beli krajini in dočakal svoj krstni prvoligaški nastop.

Zadnjega je vpisal konec septembra letos, ko je s 35 leti zaigral pri porazu z Aluminijem z 1:3.

Vmes je minilo 17 let in kar 411 tekem v najboljši slovenski nogometni ligi, kar ga uvršča na peto mesto večne lestvice.

Že s sezono 2005/06 je postal nezamenljiv član začetne enajsterice Kopra, s katerim je potem leta 2010 v družbi Mirana Pavlina, Amirja Karića, Dareta Vršiča, Daliborja Radujka, Mitje Brulca in preostalih članov nepozabne ekipe v rumenih dresih pod vodstvom Nedžada Okčića prišel do prvega in zadnjega naslova državnega prvaka v zgodovini kluba.

Večna lestvica števila nastopov v Prvi ligi:

488 – Sebastjan Gobec
428 – Marcos Tavares
421 – Dušan Kosić in Janez Strajnar
411 – Mitja Viler
…

Pravljično desetletje v Mariboru

Morda je takrat mislil, da je doživel vrhunec svoje nogometne poti, a se je, če je bilo res tako, pošteno uštel.

Že po koncu te sezone je skupaj s svojim takratnim soigralcem Aleksandrom Rajčevićem prestopil v Maribor, kjer je Zlatko Zahović ravno v tistem času začel postavljati temelje ene najlepših, če ne kar najlepše slovenske nogometne zgodbe. Klubske zagotovo.

Že mesec dni po njegovem prihodu je Maribor nase v Evropi opozoril prvič. Na povratni tekmi play-offa za ligo Europa, nepozabni tekmi proti Palermu, ko je Ljudski vrt grmel kot nikoli prej in pozneje.

Takrat bogati italijanski prvoligaš, ki je po tekmi s seboj odpeljal Josipa Iličića, je po zmagi s 3:0 na prvi tekmi na slovenskih tleh trpel. Zaostajal je že z 0:2, a se potem nekako rešil in ob porazu z 2:3 napredoval.

Kup nepozabnih evropskih sezon in tekem

Sezono za tem je Vilerju z Mariborom uspel prvi velik evropski podvig. V play-offu za Ligo Europa je padel veliki Rangers iz Glasgowa in v Slovenijo je prvič po 12 letih prišla evropska jesen. Kdo bi si mislil, da bo potem v Mariboru postala stalnica.

V sezoni 2011/12 je vijoličastim to uspelo drugič, v sezoni 2013/14 pa tretjič v nizu, ko so šli še dlje. Z Antejem Šimundžo so se kot prvi in do zdaj zadnji slovenski klub uvrstili celo v izločilne dele Lige Europa, v katerih so na prvi stopnički namučili Sevillo. Poznejša zmagovalka tekmovanja je napredovala s skupnim izidom 4:3.

To pa, kar se tiče Vilerja, Maribora in Evrope, še zdaleč ni bilo vse. Najslajše je prišlo sezono za tem, ko so vijoličasti s še enim podvigom v Glasgowu, a tokrat pri drugem tamkajšnjem velikanu, Celticu, drugič v zgodovini kluba prišli do Lige prvakov in poskrbeli, da so v naslednjih mesecih na slovenska tla stopili Chelsea, Schalke, lizbonski Sporting …

Gol kariere, po katerem je za kratek čas stopil v ospredje

Tri leta pozneje se je najbolj znamenita športna himna na svetu v Ljudski vrt vrnila še tretjič, junak novega mariborskega nogometnega podviga pa … Viler!

Potem ko so Mariborčani pod vodstvom Darka Milaniča na prvi tekmi v Izraelu proti Hapoelu Beer Shevi izgubili z 1:2, so na povratni z njegovim golom zmagali z 1:0, v klubsko blagajno prinesli številne milijone, v Ljudski vrt pa zvabili Liverpool, Sevillo in moskovski Spartak.

Kariero zaključuje priljubljeni “Rulo”

Nogomet

8. Nov 2021 5

Nogomet

8. Nov 2021 5

“Ta gol, po katerem sem vsaj za kratek čas stopil malce v ospredje, je bil nagrada za ves trud, ki sem ga vložil v nogomet,” je o enem redkih zadetkov, ki jih je dosegel, povedal nekaj let po nepozabnem golu.

“Pa super, poglej. Ne zavedam se, majke mi,” pa je izjava, s katero je pred televizijskimi kamerami nasmejal malo po koncu tekme, na kateri je dočakal trenutek kariere. “Zaslužili bi si 4:0 za nas, ampak kaj češ lepšega? Danes bo v Mariboru potres,” je takoj za tem dodal.

Blestel je tudi ob igrišču

S takšnimi iskrenimi in pristnimi izjavami, ki so pogosto letele iz njegovih ust, je razbijal monotonost komuniciranja nogometnih akterjev in pridobival na priljubljenosti med vsemi. Navijači, soigralci in nenazadnje tudi novinarji.

Razbijal pa ni le klišejev medijskega nastopanja, ampak v svojih najboljših časih tudi nasprotnikove ekipe. Ko je dirjal po igrišču in z zanj značilno potezo, ko je nakazal strel ali podajo z levico, potem pa hipoma spremenil smer, preigral marsikaterega nasprotnikovega branilca.

Kot hitri vlak je leta in leta šibal po levi strani obrambe Maribora, na kateri je bil več kot desetletje nezamenljiv. Ko je ugotovil, da korak ni več tako hiter, je to sprejel in se mirno poslovil.

Slovo od Maribora je bilo lepo z obeh strani. Odšel je tako, kot se za legendo, ki je klubu ob nepozabnih evropskih spominih pomagala do sedmih prvenstvenih in treh pokalnih lovorik, spodobi. S šopkom rož, spominsko sliko in obojestranskim: “Hvala!”

Večna lestvica števila nastopov za Maribor:

584 – Marcos Tavares
391 – Tomislav Prosen
365 – Aleš Križan
357 – Mitja Viler
…

Končal je tam, kjer je začel

Najbolj priljubljen Primorec v zgodovini Maribora, ki je s 357 nastopi v vseh tekmovanjih na visokem četrtem mestu na večni klubski lestvici, je pred enim letom odšel v Koper, kjer je nameraval igrati še nekaj časa in potem zaključiti bogato nogometno pot.

To se je tudi zgodilo, a verjetno nekoliko hitreje, kot si je mislil, da bo. Ker novi trener Zoran Zeljković ni računal nanj, to pa jasno pokazal pred nedavno prvenstveno tekmo v Mariboru, je “počilo”. Toda le za kratek čas.

Viler, nogometni otrok Bonifike, Kopru v obdobju, ko gre klubu sijajno in se celo bori za vrh, z medijsko vojno ni želel škodovati. Držal je jezik za zobmi, požrl ponos in počakal, da se stvari pomirijo. Tudi ob bridkem koncu svoje nogometne poti je pokazal, kaj in kdo je. Odličen nogometaš, velik borec in velik športnik. Z eno besedo – Rulo.