Alen Halilović, najmlajši strelec v zgodovini zagrebškega Dinama in najmlajši debitant v majici hrvaške reprezentance, je bil pred desetimi leti označen za hrvaškega Lionela Messija. Danes je star 26 let in brez kluba. Kaj se je zgodilo z največjim talentom v zgodovini hrvaškega nogometa?

Smučarski spor se zaostruje: afera prepovedane smuči

Alpsko smučanje

27. Jan 2023 3

Alpsko smučanje

27. Jan 2023 3

Dallas z obrambo potopil Phoenix, a izgubil Dončića (VIDEO)

Košarka

27. Jan 2023 0

Košarka

27. Jan 2023 0

Pester dan: Maribor remiziral in ostal brez treh igralcev

Nogomet

25. Jan 2023 0

Nogomet

25. Jan 2023 0

Pisal se je 29. september 2012, ko je bil v drugem krogu sezone 2012/13 hrvaške lige na sporedu veliki derbi med Dinamom in splitskim Hajdukom. Zdravko Mamić je bil še daleč od statusa begunca in nesporni šef Maksimirja, ko je v 82. minuti nekdanji trener Maribora Ante Čačić pri vodstvu Dinama s 3:1 z igrišča potegnil šefovega “ljubljenčka”, Brazilca Sammirja, ki je malo pred tem zabil drugi gol na tistem derbiju, in na igrišče poslal Alena Halilovića.

Super talentirani mladenič iz Dubrovnika, ki je bil od debiju star komaj 16 let, 2 meseca in 10 dni ter postal najmlajši debitant v zgodovini Dinama, je v le desetih minutah, kolikor jih je ostalo do konca tekme, navdušil. Z lahkoto je preigraval nasprotnike, odigraval dvojne podaje s soigralci in z lucidnimi potezami nekaj več kot deset tisoč gledalcev, kolikor jih je bilo v živo na stadionu, spravljal na noge. Globoko v sodnikovem dodatku je s prefinjenim strelom prek vratarja tudi zadel, a je bil gol razveljavljen zaradi minimalnega prepovedanega položaja.

Nič zato, že teden dni pozneje je ob gostovanju pri Slavenu Belupu v Koprivnici spet dobil priložnost. Tudi takrat je na igrišče prišel v zadnjih minutah ob vodstvu Dinama s 3:1 in, spet globoko v sodnikovem dodatku, dosegel sijajen gol z mojstrskim strelom prek nasprotnikovega vratarja. Tokrat je zadetek obveljal. S 16 leti, 3 meseci in 19 dnevi je postal najmlajši strelec v zgodovini prve hrvaške lige.

Za Hrvaško je debitiral s 16 leti

Do konca sezone je majhni, 169 centimetrov visoki nogometaš, ki se najbolje znajde v vlogi desnega krilnega napadalca, debitiral tudi v ligi prvakov in postal drugi najmlajši nogometaš, ki je zaigral v njej, v hrvaškem prvenstvu pa odigral še 16 tekem in zabil še en gol.

Po koncu sezone je na prijateljski tekmi proti Portugalski Cristiana Ronalda pod vodstvom Igorja Štimca debitiral še v članski reprezentanci Hrvaške. Star je bil 16 let, 11 mesecev in 26 dni. Postal je najmlajši hrvaški debitant.

Sezono za tem je bil polnopravni član začetne enajsterice Dinama in zbral 40 nastopov v vseh tekmovanjih. Zabil je šest golov. Enega tudi pri zmagi na derbiju proti Hajduku v Splitu.

“Hrvaški Lionel Messi,” so krhkega nogometaša izjemne tehnike in prefinjenih idej, čigar kompilacije iger iz mladinskih selekcij so bile na youtubu takrat pravcati hit, z argentinskim zvezdnikom Barcelone, ki je bil že nekaj časa najboljši na svetu, primerjali številni.

Februarja 2014 je v 90 sekundah zabil dva gola proti Rijeki in Dinamo rešil pred porazom. Dan za tem je v Zagreb prišel takratni športni direktor velike Barcelone Raul Sanllehi, ki je imel le eno nalogo: “Ne vračaj se brez podpisa Halilovića!”

Zanj so takrat milijone že ponujali številni drugi evropski klubi. Najbolj zagreta sta bila londonska Arsenal in Tottenham, s katerim je bil čudežni deček hrvaškega nogometa bojda že dogovorjen, a je prestop zaradi nekaterih nerealnih zahtev (njegov oče naj bi želel trenersko službo v mladinski šoli londonskega velikana) v zadnjem hipu padel v vodo.

S 17 leti podpisal za Barcelono, s 26 odpisan pri Rijeki

Že nekaj mesecev pozneje je Halilović s šalom Barcelone v rokah izgovoril: “Visca El Barca!” Z velikanom s stadiona Camp Nou je podpisal dolgoročno petletno pogodbo, Dinamo pa je z njegovo prodajo zaslužil pet milijonov evrov in bi jih lahko ob izpolnjenih bonusih še veliko več.

“Poseben je”, “Naslednja velika stvar hrvaškega nogometa”, “Največji talent zadnjih 20, 30 let”, “Veliko boljši od Luke Modrića v tej starostni dobi”. To so nekateri citati, s katerimi so ga opisovali novinarji španske televizije Canal +, ki so tistega poletja prišla v Zagreb snemati prispevek o njem.

“Če ta fant ne bo postal vrhunski nogometaš, bo to tak greh, da bo moral nekdo v zapor!” so takrat govorili vsi. Zanimivo naključje, v zapor bi Mamić danes res moral, a iz povsem drugih razlogov.

Pa čeprav je tudi Halilovićeva kariera res krenila v povsem napačno smer in se končala tako, da je danes, ko je star 26 let, brez kluba.

Prejšnji teden ga je iz Rijeke, njegovega zadnjega in še 11. kluba v zadnjem desetletju, spodil še en nekdanji trener Maribora, Sergej Jakirović, in mu sporočil, da ga na Rujevici ne potrebuje več.

Bojda zaradi tega, ker mu je muhasti nogometaš na očitek, naj se na treningih bolj trudi, odvrnil, naj se trudijo drugi, on pa bo igral nogomet. Muhavost, ki ga je stala velike kariere, ga je po prstih udarila tudi zdaj, ko je zapravil še verjetno zadnjo priložnost, da svojo zgodbo zapelje v pravo smer.

Odisejada in kup napačnih odločitev, ki so ga spravile na dno

Kaj se je dogajalo vmes? Po prihodu v Barcelono je bil uvrščen v B ekipo. Tudi tam, podobno kot v Zagrebu, se je v delo kluba vmešaval njegov oče, nekdanji bosanski reprezentant Sejad Halilović, tako da sta se skupaj s sinom hitro znašla na udaru tamkajšnjih odločevalcev.

V krstni sezoni 2014/15 je v drugi španski ligi zbral 29 nastopov in zabil štiri gole. Enkrat, januarja pri zmagi nad Elchejem v španskem pokalu, je zaigral tudi za člansko ekipo, kar je tudi njegov prvi in zadnji nastop za Barcelono.

Še najbolj je v tisti sezoni nase opozoril v svojem 19. nastopu za B ekipo katalonskega velikana. Na prvenstveni tekmi proti Alcorconu ga je ob izključitvi vratarja trener Jordi Vinyals z igrišča potegnil že v prvem polčasu, mladi zvezdnik pa je ob tem izgubil živce in jasno izrazil nezadovoljstvo nad trenerjevo potezo. “Ni se uveljavil še niti v B ekipi, obnaša pa se že, kot da bi bil Lionel Messi,” so takrat govorili o njem.

Prihodnost ni bila obetavna, poleti pa se je v središču pozornosti hrvaških medijev znašel tudi zaradi domnevne romance z 12 let starejšo hrvaško starleto Lano Jurčević, v katero naj bi se zaljubil tako močno, da se sploh ni želel vrniti v Španijo. In za darila, s katerimi jo je razvajal, bojda zapravil več deset tisoč evrov. Denar ni bil težava. Že kot 18-letnik je na leto služil več kot milijon evrov …

V Španijo se je kljub vsemu vrnil in v sezoni 2015/16 kot posojen član Barcelone redno igral za Sporting Gijon v prvi ligi. Ne tako dobro, kot so mu napovedovali, a za fanta, ki je bil še vedno star vsega 19 let, vseeno zelo spodobno. Zbral je 37 nastopov, pet golov in pet asistenc v vseh tekmovanjih.

Za Barcelono, ki je pod vodstvom Luisa Enriqueja leto pred tem osvojila svoj zadnji evropski naslov, še vedno ne dovolj, zato je bil tudi v naslednji sezoni posojen. Spet v vrste prvoligaša, tokrat v Las Palmas, pri katerem pa se ni izkazal. V 18 nastopih ni zadel niti enkrat.

Že pozimi je sledila nova selitev, tokrat v Nemčijo, v HSV. Nov velikan, novo veliko mesto in nov neuspeh. Zbral je le 137 minut v nemški bundesligi in en nastop v pokalu, v katerem je tudi prišel do edinega gola, ki ga je v Hamburgu zabil. S sezono 2017/18 se je vrnil v Las Palmas, odigral 20 tekem v prvi španski ligi, zabil dva gola in prispeval dve asistenci.

Po velikem nemškem razočaranju je sledila še ena neprava odločitev in naloga, ki ji ni bil kos. Prestop, takrat že brez odškodnine, saj je z Barcelono prekinil vse vezi, v vrste sedemkratnega evropskega prvaka Milana. V znamenitem rdeče-črnem dresu je zbral uro igre v ligi Evropa, medtem ko v prvenstvu priložnosti za igro ni dobil, in na San Siru zdržal le pol leta.

Potem je bil posojen v belgijski Standard Liege, tudi tam se ni izšlo (14 nastopov brez doseženega zadetka), in pred sezono 2019/20 še v vrste nizozemskega prvoligaša Heerenveena. Zanj je v 20 nastopih dosegel en samcat gol in se poleti 2020 vrnil v Milano, kjer pa mesta zanj ni bilo več.

Kmalu je pogodbo prekinil tudi z Milančani in bil nekaj mesecev brez kluba, potem pa poskusil še na Otoku, v angleški drugi ligi. Najprej pri Birminghamu, potem eno leto še pri Readingu in v dveh letih v 29 nastopih zmogel dva gola.

Lani poleti je moral priznati kapitulacijo in se, mnogo prezgodaj in s precej drugačnim statusom, kot so mu napovedovali, poklapan vrnil na Hrvaško. Podpisal je pogodbo z Rijeko in upal na ponoven vzpon do vsaj srednje evropske ravni. Spet se ni izšlo. En gol v enajstih nastopih, katastrofalna sezona in novo slovo.

Velikanom hrvaškega nogometa se ni niti približal

Hrvaški nogomet je dal številne velikane. Luka Modrić je legenda Reala in dobitnik zlate žoge. Davor Šuker je bil najboljši strelec svetovnega prvenstva. Zvonimir Boban je bil vrsto let zvezdnik italijanske serie A in osvajal naslove evropskega prvaka z Milanom. Ivanu Rakitiću je podobno uspevalo z Barcelono. Mateo Kovačić že vrsto let igra na najvišji evropski ravni.

Najbolj nadarjen med njimi je v obdobju, ko bi moral biti najboljši, pred njim pa bi moralo biti še nekaj let igranja na najvišji ravni, nogometno povsem potonil. Niz napačnih odločitev in nasvetov, nerealna pričakovanja in pritiski, ki so ga obdajali že od desetega leta starosti, pa seveda tudi odnos do dela in nogometa, ki ga je kazal, so poskrbeli, da je Halilovićeva sedanjost povsem drugačna od pričakovanj.

Namesto da bi se zanj z večmilijonskimi ponudbami licitirali največji evropski klubi, je padel tako nizko, da bi mu vrata pred nosom verjetno zaprli tudi pri Olimpiji in Mariboru.

Mimogrede, Damir Krznar, šef stroke v Ljudskem vrtu, ga dobro pozna. Skupaj sta sodelovala v Zagrebu. V časih, ko so malemu napovedovali največje vloge na Santiagu Bernabeu, Camp Nou, Old Traffordu, Anfieldu, San Siru, Parku princev, Allianz Areni in preostalih največjih nogometnih odrih na svetu. Toda izkazalo se je, da danes ni dovolj dober niti za obrobno na Rujovici …