Belek – Oaza nogometnega miru

Nogomet 24. Jan. 20227:00 > 9:173 komentarji
Delite:
Foto: Uroš Skaza

Mnogi so zmajevali z glavo. Zakaj, za vraga, rinejo tja dol. 2000 kilometrov stran od domovine. In to v času, ko svet hromi nova, niti ne štejemo več katera različica koronavirusa. A že prvi vtis je dovolj za ugotovitev, zakaj se tisti, ki si to pač lahko privoščijo, v mrzlem januarju radi umaknejo v Belek. Na jugu Turčije, ob obali Sredozemskega morja, se te dni pripravljajo zadnji trije slovenski nogometni državni prvaki.

Če želiš priti v Belek, te po pristanku v Antalyi čaka še dobre pol ure vožnje proti vzhodu. In to vožnjo si potniki po evropskih cestah težko predstavljamo. Večina poti nas pelje po dvopasovnici, ki pa se po potrebi spremeni v štiripasovnico, občasno v odstavni pas, tu in tam si del cestišča prisvoji tudi kakšen podjeten branjevec.

Ob vožnji skozi okno spremljate pokrajino, ki ji ne manjka palmovih dreves oziroma njim sorodnih rastlin, ki jih vaš nogometni poročevalec niti približno ne pozna, kaj šele, da bi jih znal označiti s kakšnim latinskim imenom. Sicer pa je ta del Turčije … težko opisljiv. Mešanica Orienta in Balkana? To bo verjetno še nekako najboljši opis. Od na pol podrtih (oziroma zgrajenih) hiš do čudovitih atrijev in impresivnih mošej. Nasvet – če se želite na poti med Antalyo in znamenitim letoviščem voziti po kolikor toliko spodobnih cestah, ne zavijte z glavne.

Belek – srečanje dveh svetov

A vse to se spremeni, ko pridete v Belek. No, vsaj deloma. Pred očmi imejte še vedno na pol zgrajene hiše, ogromne in niti približno urejene delavnice, kopico obcestnih prodajalcev vseh vrst, utripajoče svetlobne reklame, ki verjetno obljubljajo več, kot v resnici dobite v bližnjih trgovinah in tu in tam kakšno osupljivo in estetsko močno izstopajočo mošejo. No, ne pozabimo tudi na kakšno čredo koz, ki ti tu in tam prekriža pot.

Na drugi strani – preko te famozne dvo- do štiripasovnice pa vas čakajo najprej debele žičnate ograje, ki jih dobesedno na vsakih deset metrov varuje kamera, nato pa lično urejene zelenice, na katerih se v bohotijo fantastični hotelski kompleksi.

Nam, nogometnim navdušencem, bolj kot arhitekturni presežki luksuznih bivališč v oči padejo reflektorji, ki oznanjajo, da ima praktično vsak hotelski kompleks tudi svoj nogometni center. In brez izjeme imajo ti nogometni centri vsaj tri igrišča z naravno travo. Travo, kakršno boste v turobni zimi težko našli v našem delu stare celine.

Mehurčki miru in varovanja zdravja

Vstop v ta nogometni raj ni za vsakogar. Zgolj za tiste, ki lahko na vhodnih vratih pokažejo in dokažejo, da v resnici sodijo vanj. Deloma zaradi covid ukrepov, deloma pa tudi zato, ker bi se sicer po teh idilično urejenih okolicah sprehajal marsikateri nepridiprav. Novinarska profesionalnost nam ne dovoljuje, da bi sobivali s katero izmed slovenskih ekip, ki imajo v svojem delčku raja res sijajne pogoje za treninge, zato je naš dostop do nogometašev nekoliko omejen.

A iskreno, prav je tako. Maribor, Mura in Celje se v Turčijo zagotovo niso odpravili zato, da bi jih tu lovili mediji. Bomo pa v naslednjih dneh, v dogovoru s klubi, vseeno dobili prepustnice, s katerimi nas bodo za nekaj ur slovenski prvoligaši gostili v svojem turškem nogometnem domu.

In obljubljamo vam, v domovino med drugim prinesemo prve občutke nove okrepitve Maribora, ki se je tako zelo izkazala v Ljubljani. Povprašamo tudi, kaj v njem vidi tisti, ki ga je privabil v štajersko prestolnico. Morda nam skrivnost svojega fantastičnega udarca razkrije stelec slovitega zadetka proti Tottenhamu. Pogovarjali se bomo tudi o tem, kako, zakaj in s kom Mura obrača nov list na svoji nogometni poti. Obrača pa ga tudi novi trener Celja, ki v zasedbi talentiranih mladcev skrbi za še posebej bleščeč slovenski nogometni dragulj.

Marko Šuler in Đorđe Ivanović, v naslednjih dneh tudi pred našim mikrofonom. Foto: NK Maribor

Maribor navdušujoče, Celjani solidno, Prekmurci z veliko manevrskega prostora za izboljšave

Zaenkrat pa nekaj prvih nogometnih vtisov. Mariborčani se v Beleku mudijo enajstič in tu se očitno počutijo kot doma. Padel je avstrijski LASK in zmaga nad ekipo, ki zadnja leta redno ne le sodeluje v Evropi, ampak tam tudi uspešno tekmuje, je bila zagotovo prava dobrodošlica po prihodu v Belek. Danes popoldan vijolice obiščemo na treningu in se na lastne oči prepričamo, koliko jim je Turčija res pisana na kožo. Jutri pa bo na sporedu čisto prava nogometna poslastica. Tekme Maribora in Crvene Zvezde si v živo pač ne moreš ogledati vsak dan.

Celjani so remizirali z ruskim prvoligašem Krila Sovjetov, kar je prav tako napoved dobre pripravljenosti v tem januarskem obdobju. Glede na videno na treningih, je Simon Rožman hitro ugotovil, kaj je največja rak rana ekipe – učinkovitost. Napadalci tako na treningih ostajajo nekoliko dlje kot branilci, delovne vneme pa moštvu iz mesta ob Savinji ne manjka. Kar je tudi prav, saj je pogled na lestvico trenutno vse prej kot navdušujoč in prihaja čas, ko bodo grofje morali začeti uresničevati ambicije ruskih lastnikov.

Simon Rožman.

Mura je edina izmed slovenskih ekip, ki je na prvi pripravljalni tekmi izgubila, a Lech iz Poznana je vednarle vodilna ekipa poljske lige in je znala dokazati svojo kvaliteto. Kar Muri ne manjka, je vnema in borbenost – tisto, po čemer je slovela že v lanski šampionski sezoni. Poleg tega so manjkali še ne povsem zdravi Matko Obradović, Žiga Škoflek in stari / novi branilec Gregor Balažic. Trebušna viroza je zvila Nika Lorbka. Manevrskega prostora je torej še precej, zdi se, da bodo črno-beli kmalu znova “pravi”.

Damir Čontala – nedokazano ime s pomebno nalogo. Kako nadaljevati uspehe Anteja Šimundže? Foto: Uroš Skaza

Za konec zbiranja prvih misli iz Turčije še iskreno vabilo. Vsi ljubitelji slovenskega nogometa zvečer lepo vabljeni pred male zaslone, ko se bodo znova prižgale luči ljubljanskega studia, v katerem vas bosta v oddaji “Pod prečko” pozdravila Miha Penko in Dejan Obrez. Če kdo, potem imata onadva zagotovo zbrane vse infromacije in materiale, ki so iz Turčije (pa tudi iz hrvaške Istre) v teh dneh po medmrežju prispeli v Ljubljano.

Za vašega novinarja in njegovega resnično neprekosljivega snemalca ter fotografa pa se začenja nov dan. Dan, ki zagotovo prinaša veliko nogometnih prigod, ki jih vedno z veseljem deliva z vami. Güle güle!

SK v Turčiji, 2. epizoda: Neuspešno podkupovanje policista:

Komentari

Vaš komentar