Mitja Viler, ki je ta teden uradno naznanil odhod v pokoj, je v poslovilnem intervjuju v vlogi nogometaša za SportKlub spregovoril o poti, ki jo je prehodil. Pogovarjali smo se o Kopru in razlogih za konec kariere, o uspešni zgodbi, ki jo je desetletje pisal v Mariboru, in tudi o tem, kdaj točno je šla mariborska krivulja rezultatov navzdol.

“Toliko se dogaja, da niti nimam veliko časa za razmislek. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti. Ne želim si, da bi bil doma in sedel na kavču. Morda bo prišlo za mano, a trenutno ne čutim nobenega obžalovanja. Vse je super,” nam je Mitja Viler povedal ob začetku enournega pogovora, ko smo ga vprašali, kako po nekaj dneh gleda na odločitev o koncu nogometne poti.

Spomnimo, potem ko pod vodstvom Zorana Zeljkovića ni dobil dovolj priložnosti za igro, je prav pred tekmo z njegovim Mariborom na Bonifiki počilo in 35-legendarni levi bočni branilec se je odločil, da ima dovolj. Toda o nesporazumih s trenerjem Kopra ni želel govoriti preveč.

Primorec, ki ga moraš imeti rad. Sploh če si iz Maribora.

Nogomet

9. Nov 2021 9

Nogomet

9. Nov 2021 9

Kariero zaključuje priljubljeni “Rulo”

Nogomet

8. Nov 2021 5

Nogomet

8. Nov 2021 5

“Nisem zamerljiv tip. Lepo smo se razšli. Toplo mi je pri srcu, ko vidim, kdo vse se je spomnil name zdaj, ko sem končal. Bilo je ogromno lepih sporočil. Veliko mi pomeni, da so se oglasili tudi pri Mariboru, a me ni niti najmanj presenetilo. To je institucija,” je povedal o svojem nekdanjem klubu, pri katerem je preživel več kot deset let in z njim osvojil vse, kar se je osvojiti dalo.

Sedemkrat je bil prvak, se z njim dvakrat uvrstil v Ligo prvakov in trikrat v Ligo Europa. V klub je prišel ob začetku zlatega klubskega obdobja, ki se je začelo z Zlatkom Zahovićem, in odšel malo za tem, ko je prvi obraz najuspešnejšega Maribora v zgodovini kluba odšel. “On je bog,” je kratko in jedrnato opisal svojega nekdanjega dolgoletnega športnega direktorja.

Sam je vijoličasti dres oblekel na 357 tekmah, kar ga uvršča na četrto mesto večne klubske lestvice. V prvi slovenski ligi so le štirje nogometaši v zgodovini odigrali več tekem, on jih je 411. V tujini namreč nikoli ni igral.

“Maribor je bil zame vse. Niti najmanj mi ni žal, da nisem šel v tujino. Nikjer drugje, kamor bi morda lahko prestopil, mi ne bi bilo bolje. Nikjer ne bi bil član tako organiziranega kluba in odigral toliko evropskih tekem,” je povedal legendarni nogometaš, ki bo zdaj skočil v novo vlogo. V Kopru naj bi skrbel za odnose z javnostjo. Glede na to, kako hvaležen sogovornik za novinarje je vedno bil, se ne bojimo, da ne bi bil uspešen. Preverimo, kako se je obnesel tokrat.

Zakaj ste se odločili, da je dovolj?
Jaz sem že pred začetkom sezone v svoji glavi razčistil, da je to moja zadnja sezona. Potem se je pač zgodilo, kar se je. Nisem dobival toliko priložnosti, kot sem si mislil, da bom. Če je trener mislil, da ne gre, potem je bilo najbolje, da smo se razšli že zdaj.

Morda bi lahko končal po koncu sezone ali pa pozimi, a ne bi imelo smisla. Brez veze se mučiti, če ekipi ne morem dati tistega, kar sem mislil, da lahko. Ali pa obratno. Vsak v tej zgodbi je želel najboljše zase. Na koncu je najbolje, da smo se razšli. Zdaj me čakajo novi izzivi. Bomo videli, kako bo šlo naprej.

Kaj se je dogajalo pred tekmo z Mariborom?
S trenerjem sva imela drugačne poglede na neko situacijo. Jaz sem si želel, da bi več igral, on pa je v tistem trenutku mislil, da je drugače. Predlagal sem, da se razidemo, hitro smo se dogovorili in to je to. Na slovo sem bil pripravljen, tako da ni bilo šoka. Zgodilo bi se slej ali prej.

Na koncu ste se razšli na lep način.
Kaj pa naj? Brez veze se je zapletati v neke medijske vojne. Razšli smo se sporazumno, si dali roke in konec. Ni bilo nobenih zamer. Nisem zamerljiv, življenje gre naprej. Slej ko prej konča vsak. Jaz sem se sprijaznil z realnostjo. Ni bilo težav.

Ste si, ko ste se v začetku leta vrnili v Koper, mislili, da se bo razpletlo tako, kot se je?
Prihajajo novi časi, mladi trenerji. Prej ali slej končaš. Vesel sem, da sem končal, ko sem to začutil jaz, ne pa, da so to namesto mene storili drugi. Ko te nekdo prežene v pokoj, je slabo. Jaz sem se odločil sam, tako da … Za zdaj je vse lepo.

Prejšnja sezona, ko ste se vrnili, je bila čudna. Nekaj časa je bil Koper celo na vrhu lestvice, na koncu pa se je v dodatnih kvalifikacijah reševal pred izpadom. Kaj se je zgodilo?
Splet okoliščin. Padli smo v črno luknjo. Ko začneš nizati slabe rezultate, se to zgodi. Preveč smo gledali na klube, ki so pred nami, medtem ko nas to, kaj se dogaja za nami, ni zanimalo. Potem so nas tisti z dna lestvice ujeli. To je bila napaka.

Guberac pomiril strasti: Viler ostaja v Kopru

Nogomet

5. Nov 2021 2

Nogomet

5. Nov 2021 2

Na Bonifiki je bilo vroče. Je v Kopru res počilo?

Nogomet

13. Nov 2021 8

Nogomet

13. Nov 2021 8

Koper je na vrhu tudi v tej sezoni. Ste presenečeni?
Glede na poletne priprave, na katerih nismo delali dobro, ekipa pa je bila nova, zbrana z vseh vetrov, tega nisem pričakoval. Zdaj igramo dobro, nekaj imamo tudi sreče in je, kot je. Moramo vztrajati pri tem. Da se nam ne bo zgodilo, kar se nam je v prejšnji sezoni. Verjamem, da se nam ne bo.

Lahko Koper celo osvoji naslov?
Cilj je Evropa. Glede na izkušnje iz preteklosti, bi bila Evropa super. Naslov lahko napademo v naslednji sezoni, če bomo ohranili ekipo in popravili še nekaj malenkosti. Potem bi lahko napadli tudi kaj več. Liga je zanimiva. Zmagujejo tudi ekipe z dna lestvice. V zadnjih treh letih se je izkazalo, da v naši ligi lahko vsak premaga vsakega, tako da … Zakaj pa ne? Zakaj ne bi postali prvaki?

Kako ste ob dobrih rezultatih, ki jih kaže Koper, zadovoljni z odzivom okolice?
Ne morem biti. Slab je. Mislil sem, da bodo ljudje zdaj, ko se borimo za vrh, drli na naš stadion, a se to ne dogaja. Očitno gojijo neke zamere zaradi stvari, ki so se pri nas dogajale v zadnjih letih. Ljudje so tudi razvajeni. Pridejo samo, ko igramo z Mariborom, Olimpijo … Zaradi tega, ker ne pridejo gledati Kopra, ampak Maribor, Olimpijo … Ko igraš s Taborom, pa ne zanimaš nikogar. Vprašam se, ali navijači podpirajo naš klub ali gledajo druge? To ni prav. Upam, da se bo spremenilo.

Kakšen je zdajšnji Koper v primerjavi s tistim izpred desetih let, ko ste zanj igrali v prvem obdobju?
Glede na infrastrukturo je svetlobna leta spredaj. Imamo najboljše pogoje daleč naokoli. Zdaj je pravi trenutek, da izboljšamo tudi druge stvari. Zdaj bi morali iti ’’all in’’. Dati vse od sebe. Ne smemo si dopustiti, da ne bi naredili vsega za uspeh. Ekipi je treba nuditi podporo, pogoje. Igralci morajo razmišljati samo o igrišču in tem, kaj je najbolje zanje. Če nam to uspe, potem je mogoče vse.

Bi lahko svoje k spremembam prispevali tudi vi, ki se z igrišča selite v pisarne? Skrbeti naj bi začeli za odnose z javnostjo. Kako ste prišli do take odločitve in kaj bi spremenili?
To idejo imam, odkar sem tukaj. Igral sem za Maribor, doživel marsikaj in vem, kaj bi lahko popravil. Ko ljudje pridejo v Koper, ne poznajo skorajda nikogar od nogometašev razen mene, Aleksandra Rajčevića in zdaj Maksa Barišića. Treba je delati tudi na prepoznavnosti preostalih, da se bodo ljudje poistovetili z njimi.

Vsi skupaj se moramo potruditi. Ne samo v Kopru, ampak nasploh. S športnimi televizijami, tudi z vašo spletno stranjo, se stvari dvigujejo na višjo raven, ampak bo treba delati še bolje in še več. To je naša liga, to je najboljše, kar imamo. Najvišja raven slovenskega klubskega pogoja.

V Kopru imamo lep stadion, sijajne pogoje, podnebje je fantastično … Zakaj tega ne bi izkoristili? Koper bi lahko postal veliko nogometno središče. Imam veliko idej, a na koncu so vodilni ljudje tisti, ki lahko povejo, kaj in kako. Ko sem iz Maribora prišel v Koper, sem doživel velik šok. Tam se je delalo na evropskem nivoju, tukaj je glede tega drugače.

Kje je glavna razlika med Koprom in Mariborom?
V vsem. Pa ne samo v primerjavi s Koprom, Maribor je superioren tudi v primerjavi s preostalimi klubi. Tudi nekdanji soigralci, ki so šli v tujino, so rekli, da na tako visoki ravni, kot je glede vsega v Mariboru, ni nikjer. Kot član Maribora vedno razmišljaš le o nogometu. Misliš samo na to, kako boš prišel na trening, opravil svoje in potem počival. Ne ubadaš se s tem, kaj bo z vstopnicami, opremo, kje boš jedel, živel … V glavi imaš vedno le nogomet.

Kako daleč se zdi dan, ko ste pred 17 leti v majici Kopra odigrali svojo prvo prvoligaško tekmo?
Daleč, a tudi zelo blizu. Čas teče res hitro. Igrali smo proti Beli krajini, trener je bil Borut Jarc, a se tega, kaj se je na tekmi dogajalo, niti ne spomnim. V spomin se mi je vtisnilo predvsem to, da smo imeli dan pred tekmo maturantsko parado. Medtem ko so sošolci žurali in se zabavali pozno v noč, sem jaz odšel na trening, potem pa na tekmo. Že takrat je bilo dosti odrekanja. Na koncu lahko ugotovim, da se je izplačalo.

S Koprom ste se v sezoni 2009/10 osvojili naslov prvaka, sezono pred tem pa se komajda rešili pred izpadom.
Res je, lahko bi povlekli vzporednice s tem, kar se dogaja danes. Odlično smo začeli s sezono, potem pa nadaljevali po tej poti naprej. Prišla je nova struktura, novi igralci. Ljudje, ki so o nogometu vedeli vse in nam dali zmagovalno miselnost. Od začetka do konca sezone smo bili vodilni. Naslov smo osvojili nekaj krogov pred koncem.

V tisti ekipi so igrali številni uveljavljeni nogometaši, tudi dolgoletna reprezentanta Miran Pavlin in Amir Karić.
Da, to je bil velik plus. Od njih smo se naučili marsikaj. Gledaš jih in črpaš stvari. Vidiš, kaj delajo in česa ne. Danes greš na Instagram in z dvema klikoma vidiš, kako dela Cristiano Ronaldo. Hitro se lahko naučiš. Takrat pa so bili časi povsem drugačni. Ni bilo niti telefonov, tako da smo se dosti več pogovarjali med sabo. Opazovali smo jih, kaj počnejo. Pili so neke napitke, praške, mi pa nismo imeli nič. Potem si videl, da lahko tečejo in se vprašal, zakaj. Če si hotel, si se lahko naučil marsičesa.

Pavlin nam je prinesel veliko zmagovalno mentaliteto. Spomnim se, kakšen odnos sta imela s Karičem, ki je bil dober človek, velik zafrkant. Miran je bil kot diktator, oče. Precej resen. Dostikrat sta zbadala eden drugega. Karića je okrcal za vsako napačno potezo, a na prijateljski način. Veliko je bilo smeha, a tudi nekaj prepirov. Miran se je jezil za vsak poraz, vsako izgubljeno žogo. Že na treningu mu ni bilo vseeno, če je izgubil. Potem se je ta miselnost prenesla tudi na igrišče in na tekme.

Leta 2010 ste odšli v Maribor. Kako?
Iztekla mi je pogodba, situacija je bila nejasna, v klubu se za to niso kaj prida zmenili, potem pa je prišel Zlatko Zahović, ki je dobro vedel, kaj se dogaja, in me skupaj z Rajčevićem odpeljal. Hitro smo se dogovorili. Vse ostalo je zgodovina. Že večkrat slišano. Šlo je le še navzgor.

Že nekaj tednov po prihodu ste odigrali eno od najbolj nepozabnih evropskih tekem v zgodovini Maribora. Ko ste po porazu z 0:3 v Palermu proti močnemu italijanskemu prvoligašu v Ljudskem vrtu skorajda prišli do velikega preobrata, vodili ste že z 2:0. Vsi tisti, ki smo bili na tej tekmi, še danes govorimo, da je bil tisti evropski večer nekaj posebnega.
Res je. Ne vem, zakaj točno, a v zraku je bila neka posebna energija. Za vse nas je bila to najpomembnejša tekma v življenju do takrat. Pred začetkom sezone smo prišli z vseh vetrov. Na pripravah nas je bilo 15, ob nas pa trije mladinci. Krpali smo se. Komaj se nas je zbralo 18. Potem smo izločili prvega evropskega nasprotnika, pa drugega …

Pred tekmama s Palermom smo verjeli, da ga lahko izločimo. Že na prvi tekmi, ki smo jo sicer visoko izgubili, bi lahko zmagali. V prvem polčasu smo imeli tri velike priložnosti. Pred povratno tekmo si zaradi visokega zaostanka nismo mislili, da lahko pridemo do preobrata, smo bili pa prepričani v zmago. Potem pa je bila na stadionu taka energija, ki je v Ljudskem vrtu še ni bilo in je nikoli več niti ne bo. Težko razložim, zakaj, ampak vzdušje je bilo res fantastično.

S tistim Mariborom ste potem nanizali pet prvenstvenih naslovov. Tudi kaj takega se bo težko ponovilo, mar ne?
Res je, takrat smo mleli, kot nismo nikoli. Vsak, ki je prišel k nam, je že pred tekmo zaostajal z 0:2. Bili smo veliko boljši od konkurence. V eni sezoni smo bili prvaki s kar 20 točkami naskoka. Imeli smo zmagovalno miselnost. Bili smo tako močni, da so se nas nasprotniki bali. Čutili smo spoštovanje, ki ga danes ni več. Samo gazili smo. Imeli smo ogromno število odličnih igralcev. Vsi so hoteli igrati za Maribor. Naši treningi so bili močnejši od tekem. Res je bilo lepo.

Prvi evropski podvig vam je uspel v sezoni 2011/12, ko ste v Glasgowu na zadnji stopnički izločili Rangers in se prvič uvrstili v ligo Europa.
To je bil preskok, po katerem se je vse začelo. Po tem uspehu se je klub začel dvigovati. Vložki so postali večji, ljudje v vrhu kluba so pametno trošili denar, ga vlagali v napredek, kar se nam je na koncu obrestovalo. Napredovali smo postopoma. Počasi smo rasli in šli naprej.

V naslednji sezoni ste v Ligi Europa igrali še drugič, v konkurenci močnih Panathinaikosa, Lazia in Tottenhama osvojili štiri točke, v sezoni 2013/14 pa šli še korak dlje in se v tem tekmovanju uvrstili celo v izločilne dele.
To je bila pa norišnica. Igrali smo v skupini, ki ni bila ne vem kako spektakularna, a so bili to vseeno zelo dobri klubi. Rubin Kazan je bil takrat zelo močan, za Zulte Waregem je igral Torgan Hazard, Wigan pa je angleški klub, ki je bil zelo motiviran. Na zadnji tekmi smo doma ga premagali in prišli do velikega podviga.

Ne tista zmaga, iz skupinskega dela se mi je najbolj v spomin vtisnilo gostovanje v Rusiji, kjer je bilo neverjetno mrzlo. Med polčasom smo v garderobi pili čaj. Skoraj smo zmrznili. Nam na igrišču je še nekako šlo, ne vem pa, kako je bilo gledalcem in nogometašem, ki so sedeli na klopi. Vem, kako se je ogrevati na takšnih tekmah. Ni možnosti, da na igrišče prideš ogret. Ko stečeš na zelenico, se ti zdi, kot da imaš na nogah smučarski čevelj, ne pa nogometnega.

Precej lepši, kar se tiče vremena, pa je spomin na čase, ko smo se pripravljali na tekmi izločilnega dela proti Sevilli. Zbrali smo se že 4. januarja, saj sta nas čakali evropski tekmi. Na tistih pripravah smo trenirali kot zmešani. Vsi so se trudili, vsi so namreč hoteli igrati na prvih dveh tekmah drugega dela sezone.

Na prvi tekmi smo potem remizirali z 2:2, čeprav bi lahko zmagali. Pred drugo tekmo smo v Španijo odšli štiri dni pred tekmo in res uživali. Trenirali smo v sončnem vremenu, bilo je toplo. Zraven smo imeli golf igrišče. Idila. Tekmo smo smo izgubili z 1:2 in za las izpadli, na koncu pa je Sevilla osvojila Ligo Europa. Takrat si rečeš, da očitno zmoreš. Začneš verjeti, da lahko.

To, da lahko, ste pokazali že v naslednji sezoni. Še enkrat Glasgow, takrat Celtic, in vaša prva Liga prvakov.
To je bila najboljša tekma tiste generacije. Taktično smo igrali brezhibno, vsi od prvega do zadnjega smo imeli svoj dan. Že v prvem polčasu bi morali voditi, ampak nismo. Potem nas je reševal Jasmin Handanović. Trpeli smo, a tako mora biti, če se boriš za velik uspeh.

Zasluženo smo se uvrstili naprej. Ne bi bilo pošteno, če nam ne bi uspelo. Po tekmi pa … Čudo. Saj ne veš, kje si. Ko smo prišli domov, nas je na letališču pričakalo pet tisoč navijačev. Sredi noči. Vsa čast jim, da se jih je zbralo toliko, ampak še lepše bi bilo, če bi povratno tekmo igrali doma. Bolj pristno bi bilo.

Vrhunec tiste sezone je remi v Mariboru proti Chelseaju Joseja Mourinha.
V Londonu smo bili slabi, izgubili smo z 0:6, dva tedna pozneje pa smo doma igrali odlično in bi lahko tudi zmagali. Vodili smo z 1:0, ko je zadel Agim Ibraimi, sijajno priložnost za povišanje vodstva je imel Luka Zahović, potem pa smo prejeli gol. Malo po menjavi, ko je na igrišče prišel Jean-Philippe Mendy in zamudil s pokrivanjem Nemanje Matića. To je tisto, o čemer sem govoril. Ko prideš na igrišče s klopi, igre ne začutiš takoj. Hitro se ti lahko pripeti napaka.

So pa to lepi spomini. Vsaka tekma je bila praznik. Ko zaslišiš tisto himno Lige prvakov, tako ali tako ne moreš igrati slabo. Čutili smo, da lahko igramo proti najboljšim. Lahko bi iztržili še več. V nogometu danes ni favoritov. Če nasprotnik ni stoodstoten, ti pa si na 120 odstotkih, ga lahko presenetiš.

Ko prek televizije spremljaš te zvezdnike, se ti zdi, kot da so roboti. Ampak potem vidiš, da lahko igraš tudi proti njim. Če jaz s prijatelji igram nogomet in nisem motiviran, oni pa igrajo, kot da gre za življenje ali smrt, lahko hitro izgubim tudi na igrišču pred šolo. Kaj šele v Ligi prvakov. Tako se je zgodilo Chelseaju proti nam.

Na moji strani je takrat igral Andre Schürrle, ki je bil z Nemčijo tistega poletja svetovni prvak, pa se v prvem polčasu žoge ni dotaknil niti trikrat. Ko si ti naelektren, ko ekipa diha kot eno, nasprotnik pa ni na maksimumu, ga v današnjem nogometu hitro lahko presenetiš. Tudi osramotiš.

Gol za drugo Ligo prvakov, v sezoni 2017/18, ste dosegli vi, ko ste v Ljudskem vrtu zadeli za zmago nad izraelskim Hapoel Beer’ Shevo.
Tista sezona je bila res dobra, tudi jaz sem bil v sijajni formi. Šlo mi je od nog. Ta gol sem štel kot nagrado za vso kariero. Prej sem bil vedno v ozadju, takrat pa sem bil kot strelec najbolj izpostavljen. V lepem spominu mi je ostalo to, da so bili na tribunah družina in prijatelji. Zelo so bili veseli. Še bolj kot jaz. Po tekmi smo velik uspeh skupaj tudi proslavili. Res je bilo lepo.

Na katero od teh dveh sezon v Ligi prvakov imate lepše spomine?
Težko povem. To je, kot da bi me vprašali, katerega otroka imam raje. Vsaka tekma je bila dogodek zase. Proti Liverpoolu smo bili doma ponižani – izgubili smo z 1:7, morali pa bi prejeti 15 golov -, na povratni tekmi pa smo bili v igri do 60. minute. S te tekme se spomnim predvsem Jamesa Milnerja in tega, kako je v vsakem trenutku razporejal soigralce po igrišču. Takrat sem si rekel, da bo zagotovo odličen trener. Tako trdim tudi danes.

V Moskvi in v Mariboru smo remizirali proti Spartaku, lahko bi iztržili tudi več. Točko smo doma vzeli tudi Sevilli, na tisti tekmi bi lahko zmagali. Odigrali smo nekaj sijajnih tekem. Seveda, tudi remi proti Sportingu. Žal mi je le, da nismo vsaj enkrat zmagali. Mislim, da bi lahko. Morali bi osvojiti več točk, kot smo jih.

Kdo od zvezdnikov, proti katerim ste igrali, vas je najbolj navdušil?
Predvsem nogometaši Seville, ki so bili zelo igrivi. Nisi jim mogel vzeti žoge. Spomnim se Everja Banege. Mali, debeli, nisi mu mogel priti do živega. Nemočen sem bil proti Chelseaju tudi v dvobojih z Branislavom Ivanovićem. S tisto njegovo ritjo, nabitimi nogami, ti sploh ni pustil zraven. Ob njemu nisem mogel niti skočiti.

Eden Hazard je bil ‘lagan’, nisi ga mogel ustaviti. Zanimivo, ni me pa navdušil Mo Salah. Vsaj takrat, ko je igral proti nam. Jasno je seveda, da je sijajen nogometaš. Ampak ko ga danes gledam, kaj počne ….

Še malo o bolečih evropskih porazih. Hladno prho ste doživeli v sezoni 2015/16, ko ste po štirih evropskih jesenih v nizu na prvi stopnički izpadli proti kazahstanski Astani in odigrali vsega dve evropski tekmi.
To je bil šok, ampak potem smo kmalu videli, da to ni brezvezna ekipa. Uvrstila se je v Ligo prvakov in tam pustila dober vtis. V Evropi je veliko odvisnega od žreba. Moraš imeti tudi srečo. Poglejte, kaj se je letos zgodilo Mariboru, pa je bil nosilec. Če bi imel tak žreb kot Olimpija in Domžale … Tisti poraz je bil hud udarec, a po njem ni bilo velikega remonta. Šli smo naprej in se potem kmalu spet dvignila. Tudi to je kvaliteta kluba.

Alfa in omega je bil takrat seveda Zlatko Zahović. Kako se je po tej klofuti odzval?
Stopil je na žogo. On je maček, poln izkušenj. Vedno se mi je zdelo, da se odzove ravno nasprotno, kot bi pričakoval. Ko si mislil, da bo mirno, je počilo. Ko si pričakoval vojno stanje, je bil pa miren. S svojimi potezami je vedno presenečal.

On je zagotovo človek, ki me je v nogometu naučil največ. Dovolj je, da ga gledaš, poslušaš in se boš marsičesa naučil. V vsaki njegovi izjavi je nekaj resnice. Zelo ga cenim. Še vedno se sem in tja tudi slišiva. Vsakič, ko me pokliče, sem v sedmih nebesih. V veliko čast si štejem, da imava dober odnos.

Ena bolj bolečih izkušenj v prvenstvu je bila sezona 2017/18, ko ste imeli ob koncu sezone isto število točk kot Olimpija, a ste ostali brez naslova.
V tisti sezoni smo bili oboji odlični. Olimpija je bila pod vodstvom Igorja Bišćana fenomenalna, mi smo bili tudi zelo dobri. Odločil je derbi tri kroge pred koncem, ko smo v Mariboru proti Olimpiji do 15 minut pred koncem tekme vodili z 2:1, potem pa izgubili z 2:3.

Tista tekma je bila prelomnica. Po tem derbiju je šlo v Mariboru vse navzdol. Prej je Maribor pomembne tekme zmagoval, vedno je nekako prišel do uspeha, po njej pa se je vse spremenilo. Še danes Maribor doma ne more premagati Olimpije. Tudi najpomembnejše evropske tekme se vedno zalomijo.

V tistem obdobju ste se v Mariboru pogosto pritoževali in trdili, da je Olimpija pri sodnikih favorizirana. Še danes je tako. Pa je res?
Morda smo stvari malce potencirali, a ko pogledaš nazaj, res dobiš občutek, da je. Spomnimo se, kako je bil Dino Hotić kaznovan s šestimi tekmami prepovedi, ko se je komajda dotaknil sodnika. Na drugi strani pa se je Isah Abass držal za genitalije in provociral, kar je vedno počel, pa je bil kaznovan z eno tekmo. Mogoče sodnikom delam krivico, ampak takrat je bilo res videti, da favorizirajo Olimpijo.

Marca lani, ko sta po porazu proti Bravu v Ljudskem vrtu odšla najprej Darko Milanič in kmalu za njim Zahović, je bilo najuspešnejšega poglavja v zgodovini NK Maribor dokončno konec. Kaj se je po tistem porazu dogajalo?
Najprej smo izgubili v Celju, potem nas je doma premagal še Bravo, ko je bil izključen Luka Koblar. Po tisti tekmi smo hitro videli, da nekaj ne štima. Trener se je prišel posloviti v garderobo, dali smo si roke. Videli smo, da je konec. Potem je odšel še Zahović. Tisto obdobje je bilo res čudno, malo za tem je prišla korona in ustavil se je svet, ne samo nogomet.

Z odhodom Zahovića je Maribor izgubil marsikaj. To vidimo tudi zdaj. Brez njega je težko, ampak … Življenje gre naprej. Vsi, ki smo bili vpeti v to zgodbo, smo dali za NK Maribor maksimum. Vseskozi smo bili na najvišjih obratih, a vsake zgodbe je enkrat konec. Ga pa slovenski nogomet zelo pogreša. Že ko pride v studio med tekmami Lige prvakov, pove toliko zanimivega, da lahko samo poslušaš, vpijaš in se učiš. On je bog.

Potem je prišel Oliver Bogatinov, s katerim zdaj sodelujete tudi v Kopru.
Stopil je v velike čevlje. Kdorkoli bi prišel po Zlatku, mu ne bi bilo lahko. Potem je prišla še korona, rezanje stroškov, zgodila se je še blamaža v Evropi. Sergej Jakirović, ki je bil njegov prvi trener, je bil odličen tako po strokovni kot človeški plati. Verjeli smo, da bo uspel. Da je dober, zdaj dokazuje na klopi Zrinjskega, s katerim melje nasprotnike. Verjamem, da se bo o njem še slišalo. Zanj mi je bilo zelo žal.

Pri Mauru Camoranesiju, ki je prišel za njim, ste padli na stranski tir. Kakšno mnenje imate o tem nekdanjem slovitem nogometašu kot trenerju?
Kot človek je bil zelo okej, kot trener pa me ni niti najmanj prepričal. Pričakoval sem veliko več, glede na to, kaj vse je v nogometu dal skozi. Nič od trenerja, kot človek pa je bil odličen.

Kako težko je biti v času neuspehov nogometaš Maribora?
Da bi imel težave na ulici, ne. Sploh sam se tega nikoli nisem bal. Vedno sem bil profesionalec, pa tudi sicer se nisem ravno zadrževal po lokalih. Imel sem svoje kotičke v Mariboru, kamor sem šel na kavo. Če smo doživeli kak boleč poraz, me tudi tam dva, tri dni ni bilo, potem pa je življenje tako ali tako šlo naprej. Seveda ti kdaj kdo kaj reče, to je nogomet. Navijači, ki nam vseskozi stojijo ob strani, imajo pravico, da kaj pripomnijo.

Da, zgodilo se je tudi, da so nam navijači na treningu slekli drese, ampak me to ni motilo toliko, kot me motijo raznorazni anonimni spletni komentatorji, ki pozivajo na linč. ”Primite jih za ušesa, Viole,” pišejo, žalijo in grozijo. Pa pridi in me primi ti. Pokaži se, kdo si. Igralci dajemo vse od sebe, zgodi se seveda, da komu tudi ne gre, a smo še vedno ljudje. Tudi mi imamo družine. Tudi mi to prebiramo. Tudi mi imamo, tako kot vi, doma ženo in otroke. Pomislite malo na to.

Na žalost živimo v svetu, v katerem dobra novica ni več novica. Novica je samo še škandal, tragedija. Ko so nam navijači slekli drese, so vsi skočili v zrak. Ko zmaguješ, pa nič. Samo porazi se prodajajo. Vse skupaj pa komentirajo ljudje, ki sploh niso iz športa. Ko smo izgubili, je vse zanimalo, kaj je rekel Zlatko? Nič ni rekel. Kaj te briga?! Samo čakate, da se zgodi kaj slabega. Da bo frka. (nekaj sekund tišine, op.p.) … Oprostite, malo so me ponesle emocije.

Greva raje spet nazaj na lepše plati vaše mariborske zgodbe. Ena teh je tudi vaše slovo od Ljudskega vrta.
Sploh nisem bil presenečen, da smo se razšli na tako lep način. Maribor je institucija. Gosposki klub. To se vidi pri vsem. Maribor je vzor ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše v regiji. Lahko se mu zahvalim za vse, kar mi je dal. Tudi za slovo.

Tudi zdaj, ko sem zaključil kariero, so se v Mariboru oglasili z globokim sporočilom, ki mi veliko pomeni. Ta klub bom v srcu nosil do konca življenja. Moram počasi spet gor na obisk, si ogledati kako tekmo, obiskati mesto. Vseskozi me kličejo, ampak še nisem šel. Sem pač tak, zapečkar, a se moram zbrcati in res spet obiskati moj Maribor.

“Maribor je moja tujina,” sta dejali pred časom. Pa je bil res? Vam ni žal, da se vsaj enkrat niste preizkusili zunaj slovenskih meja?
Ne. Težko bi kjerkoli v tujini doživel to, kar sem tukaj. Tako urejen klub, takšno število evropskih tekem. Morda bi si želel v tujino, če bi bil v Mariboru v drugem planu, ampak nisem bil. Vedno sem se čutil pomembnega. V Mariboru mi nikoli nič ni manjkalo.

Kaj pa reprezentanca? Čeprav ste z Mariborom vselej igrali v Evropi in odigrali nekaj sijajnih sezon, ste za Slovenijo zbrali le dva nastopa. Se vam je godila pravica?
Ne, to je bila pač hierarhija. Imamo jo povsod. V službi, v klubu. Bojan Jokić je bil pred mano. Ko se je on poškodoval, sem dobil priložnost na dveh tekmah, na kar sem zelo ponosen. To so bile moje sanje. Če bi bil zraven, pa nikoli ne bi zaigral, bi bil razočaran, tako pa nisem.

Zelo sem ponosen, da sem bil vsaj dvakrat reprezentant. Tudi jaz sem bil v Mariboru standarden, pa je nekdo zadaj čakal na priložnost, a je ni dobil. Treba je biti realen in objektiven. Vsak ima svoj status, ki si ga je izboril.

Kaj pomeni številka 28, ki ste jo vseskozi nosili na dresu?
Nič posebnega, splet naključij. Ko sem v Kopru podpisal prvo profesionalno pogodbo, so bile na voljo številke od 26 do 28. Naključno sem dobil številko 28, se na njo navezal in jo potem na dresu nosil vso kariero.

Pa vzdevek Rulo?
Dobil sem ga po očetu, ki so ga tako klicali. Rulo v Istri pravimo tistemu valarju, ki valja igrišče. Moj oče je nogomet igral tako, da je rušil vse pred sabo, zato je dobil tak vzdevek. Potem se je ta prenesel name. To je to.