Haris Vučkić, nekdanji čudežni deček slovenskega nogometa se je letos poleti po dobrih 15 letih vrnil domov. Znova si je oblekel dres Domžal, kjer ga je obiskala tudi ekipa magazina Pod prečko.

Domžale v novo sezono Prve lige Telemach niso vstopile po željah. Zaradi slabih rezultatov so pri rumeni družini že opravili trenersko zamenjavo, Erika Merdanovića je zamenjal Dejan Dončić. Da lahko navijači v prihodnost zrejo pozitivno pa je poskrbel prestopni rok, v katerem so v Domžalah znova pozdravili ‘izgubljenega sina’, Harisa Vučkića. Danes 32-letni napadalec o povratku domov: “Z ženo sva pripravila plan a in plan b. Še vedno sem si želel vsaj dve sezoni igrati v tujini, a ni bilo prave ponudbe. Takoj ko dobiš ponudbo, v srcu začutiš, če je prava. Največ je na odločitev vplivala družina, imam tri hčerke. Najstarejša gre že v tretji razred, zato so bili pri odločitvi o vrnitvi nazaj ključni družinski razlogi.”

Glede na renome in leta ter kvaliteto je marsikdo pričakoval, da se bodo zanj zagrebli vsi slovenski prvoligaši, a prave bitke za njegov podpis ni bilo. “Imel sem nekatere pogovore z Muro in Celjem ter sestanek z Domžalami. V Domžalah sem bil iskren in povedal, da so v prednosti Celje, Olimpija in Maribor, ki so kandidati za naslov in so tudi v Evropi, pred vsemi ostalimi klubi pa so bile v prednosti Domžale.”

Haris Vučkić — Za Newcastle United je debitiral malo za tem, ko je dopolnil 17 let, razvoj pa so nato močno ovirale poškodbe. Zdaj bo skušal v vlogi mentorja pomagati mladi ekipi Domžal. FOTO: Profimedia.

“Ko si vzor na igrišču, potem je vse lažje”

S povratkom v Domžale je sprejel vlogo mentorja, ki pa zanj ni povsem nova. “Veliko sem bil v tujini, to je bilo že 16. leto. Skoraj polovico svojega življenja sem preživel v tujini in si nabral določene izkušnje. V glavi imam, da želim z nasveti in izkušnjami pomagati mladim fantom. Normalno pa bi rad na igrišču s svojo kvaliteto pomagal. To je primarna stvar, zato sem prišel. Ko si vzor na igrišču, potem je vse lažje.”

Haris Vučkić, 32, Slovenija:

Klubi: Domžale, Newcastle United, Cardiff City, Rotherham United, Rangers, Wigan Athletic, Bradford City, Twente, Zaragoza, Rijeka, Buriram United in Domžale.

Reprezentanca Slovenije: 12 tekem in pet golov.

Statistika v dresu Newcastla: 19 tekem in en gol.

V prvi slovenski ligi je debitiral že pred dopolnjenim 16. letom starosti. Domžale so bile takrat zaradi tega celo kaznovane. Mediji smo ga hitro označili za čudežnega dečka. Kako je navkljub vsej pozornosti ostal tako prisrčno skromen in iskren? “Nikoli se nisem obremenjeval s temi stvarmi. Vedno sem želel izkoristiti vsak trening in priložnosti na tekmi. To je bilo moje vodilo. S strani medijev sem čutil pozornost, a sem ob veliki podpori družine, ki me je znala spustiti na realna tla, ostal en normalen fant.”

Bil je kapetan slovenske reprezentance do 17 let, ko je prestopil v Newcastle. Kakšni so spomini na prestop v ta izjemen klub? “Star sem bi 16 let in prišel v tako velik in organiziran klub. Imeli so sedem ali osem igrišč. To je bilo nekaj povsem drugega. Spomnim se, da mi je trener ob prihodu in po podpisu pogodbe dejal, da se zdaj prične težko delo. S tem sem doumel, da je težko priti v tujino, a je tam še težje ostati.”

“V življenju se vse zgodi z razlogom”

Hitro treniranje in igranje v članski konkurenci je žal terjalo svoj davek. Poškodbe so močno zaznamovale Harisovo kariero. Kako se je soočal z njimi? “Bilo je težko, a sem vedno razmišljal, da se vse zgodi z razlogom. Imel sem sicer veliko smole. V sezoni, ko je Newcastle igral tudi v Evropi, mi je na kosilu trener Alan Pardew napovedal, da bom odigral med 25 in 30 tekmami in da moram biti pripravljen. Čez dva tedna sem si poškodoval križne vezi in uspešna sezona je splavala po vodi.”

Haris Vučkić o tem, kje je z družino najbolj užival: “Na Nizozemskem in v Španiji.”

Več kot pol življenja je preživel v tujini, živel v sedmih različnih državah. Kje je z družino najbolj užival? “Na Nizozemskem, ki je izven nogometa najbolj organizirana država. Tam sem se začel učiti tudi o lastnem telesu, prehrani, individualni prehrani in kaj vse je potrebno narediti, da ostaneš zdrav in dobro pripravljen. Bi pa za dobro življenje izpostavil še Španijo.

Za slovensko reprezentanco je odigral 12 tekem in dosegel pet golov. Tudi tukaj so ga zaustavile poškodbe, ki so mu preprečile, da bi postal nosilec igre. “Iskreno povem, da je bilo malo grenkega priokusa, saj sem spremljal prijatelje, s katerimi smo igrali v vseh mlajših selekcijah. Je pa bilo lepo videti, da je Slovenija igrala na evropskem prvenstvu. Seveda bi si želel biti zraven, a te življenjske odločitve včasih odpeljejo v drugo smer. Sam sem odšel na Tajsko, ki v reprezentančnem nogometu ni tako dobro sprejeta kot evropske lige. A vse se zgodi z razlogom, reprezentanca pa je bila na evropskem prvenstvu odlična.”