Robert Berić po končani dveletni epizodi v Chicagu trenutno išče nov klub. Z izkušenim slovenskim napadalcem smo se pogovarjali o obdobju, ki ga je preživel v ZDA, o načrtih za prihodnost in možnostih, da se vrne v Maribor, pa tudi o njegovi reprezentančni karieri, ki je kljub zavidanja vredni karieri v tujini bolj boga.

Chicago Fire, član najmočnejše severnoameriške nogometne lige MLS, se je po novi neuspešni sezoni, spet se ni uvrstil v končnico, za sodelovanje zahvalil švicarskemu trenerju Raphaëlu Wickyju in kar devetim nogometašem. Med njimi je bil tudi 30-letni Krčan.

“Nad tem nisem razočaran. Razočaran sem predvsem nad rezultati, ki niso bili takšni, kot bi si želel. Nismo naredili preskoka. To je tudi eden od glavnih razlogov, da se razhajamo,” je povedal izkušeni slovenski napadalec, ki je v 56 nastopih za Chicago zabil 20 golov in bil v obeh sezonah njegov najboljši strelec. V prejšnji sezoni je bil z enajstimi goli celo drugi najboljši strelec rednega dela lige MLS.

Zdaj je brezposeln in uživa redke trenutke brez nogometnega profesionalizma, a se bo kmalu seveda vrnil nazaj. Po golih, ki jih je zabijal v najboljši francoski, ameriški in avstrijski ligi, zadeval pa je tudi v Ligi Europa, z iskanjem novega kluba zagotovo ne bo imel težav.

Junak Maribora, ki še danes skrbno hrani zvezdnikov spominek

Evropa

25. Nov 2021 6

Evropa

25. Nov 2021 6

Čistka v Chicagu, odhaja tudi slovenski napadalec

Nogomet

8. Nov 2021 0

Nogomet

8. Nov 2021 0

“V nogometu seveda še nisem rekel zadnje,” je povedal in si zaželel tudi to, da zadnje ni rekel niti v slovenski reprezentanci, za katero ni igral že več kot dve leti. Nazadnje je dres Slovenije oblekel oktobra 2019 pri porazu v Stožicah proti Avstriji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020.

“Selektor me od takrat ni poklical,” je razočarano pritrdil. Razočaran pa je tudi ob pogledu na svojo reprezentančno izkaznico.

Glede na to, da je za Saint Etienne, Chicago, graški Sturm in dunajski Rapid zabil kar sto golov, veliko golov pa je dosegel tudi v času najmočnejšega evropskega Maribora, je več od tega, kar je dobil, zagotovo pričakoval.

Čeprav je šlo skozi reprezentanco v zadnjem desetletju na desetine napadalcev, redkokdo pa se lahko pohvali s takšno statistiko, kot jo ima on, je do zdaj zbral vsega 24 nastopov za Slovenijo (in zabil dva gola).

Podatek je še precej bolj klavrn ob upoštevanju dejstva, da je bil od prve do zadnje minute na igrišču le dvakrat, kar je rana, ki Krčana prav gotovo boli.

To je med vrsticami dal vedeti tudi v tokratnem pogovoru, ki se je vrtel predvsem okoli njegovega obdobja v ameriškem velemestu Chicagu, ob koncu pa preskočil tudi na zanj neprijetno reprezentančno tematiko.

Po prvi francoski in prvi avstrijski ste izkusili še najboljšo ameriško ligo, ki je Evropi precejšnja neznanka. Kako je bilo?
To je zelo zanimivo tekmovanje. Pozitivno sem presenečen nad tem, kako dobra liga je. V njej igra veliko dobrih nogometašev. Ligo MLS v Evropi podcenjujemo, a ne gre za lahko tekmovanje. Sploh ne.

Rekel bi, da se lahko primerja z nizozemsko, belgijsko ligo. Ni tako dobra, kot je dobrih najboljših pet evropskih lig, a bi jo razvrstil takoj za njimi. Pogoji za delo in organizacija so na vrhunski ravni.

Pa priljubljenost nogometa v Chicagu oziroma ZDA?
V ospredju so drugi športi, košarka, ameriški nogomet in bejzbol, tako da je, kar se tiče tega, precej drugače, kot je v Evropi. Se pa premika na bolje. Ljudje, ki delajo na tem, so naredili že veliko premikov. Liga raste. Vsako leto je bolje.

To se vidi tudi po obiskanosti stadionov. Pri nas navijačev ni bilo prav veliko, nekje deset tisoč na tekmo, marsikje pa je precej drugače. Na nekaterih stadionih je vedno 30 tisoč gledalcev, Atlanta jih ima celo 60 tisoč. Stadioni po državi so precej polni.

Chicago športni navdušenci povezujejo predvsem s košarko in Michaelom Jordanom.
Da, njegov vpliv je tam še vedno velik. Ne samo v Chicagu, ampak nasploh v ZDA. Košarka je v Chicagu zelo priljubljena. Bil sem na nekaj tekmah Chicago Bulls. Fantastično vzdušje in velik šov. To je bilo lepo doživetje.

V mestu je še ekipa ameriškega nogometa Chicago Bears, tudi nekaj njenih tekem sem obiskal. Moderen, prenovljen stadion, na katerem smo igrali tudi mi, a nam ga ni uspelo napolniti, je bil poln, zbralo se je 60 tisoč gledalcev. Vzdušje je bilo fenomenalno, čeprav pravil igre niti nisem najbolj razumel. (smeh, op.p.)

Pa življenje v skoraj trimilijonskem Chicagu, ki se ga drži sloves enega najbolj nevarnih mest v ZDA?
Sam nisem imel slabih izkušenj. Vem pa, da Chicago spada v sam vrh glede kriminala. Paziti moraš, da ne zaideš v soseske, v katere ti ni treba iti. Tam, kjer sem se gibal jaz, ni bilo nobenih težav.

Praktično vsi nogometaši smo živeli v soseski blizu centra mesta, bili smo sosedje. Tam sem se ustalil in živel dve leti. Na ulicah je veliko policije, kriminala tam ni.

Mi pa tamkajšnji, ameriški način življenja, ni najbolj všeč. Američani so malce drugačni od nas. Vse je hitro, ljudje veliko delajo, druženja je bolj malo. Njihova miselnost je precej drugačna od naše.

V ZDA ste bili v čudnih časih. Korona, pestre predsedniške volitve, protesti na ulicah za pravice temnopoltih …
Ja, res je bilo kot v filmu. Zelo čudno, a po drugi strani lahko rečem, da sem ZDA iz prve roke izkusil v časih velikih premikov, sprememb. Stanje v Chicagu se je začelo stabilizirati šele letos ob koncu leta.

Prepoznavnost Slovenije v ZDA? So ljudje vedeli, od kod prihajate?
Redkokdo je vedel, kje je Slovenija. Težko je bilo najti koga, ki bi našo državo poznal, kar me niti ne preseneča. Američani prav veliko razen svoje države ne poznajo. Veliko nas jih meša z Rusijo, kar je celo kompliment. So vsaj zadeli kontinent. (smeh, op.p.)

Poznajo seveda njihovo nekdanjo prvo damo Melanijo Knavs, a ne vedo, od kod prihaja. Mislijo si, da je Rusinja. Prepoznavni so tudi naši športniki.

Luko Dončića poznajo več ali manj vsi, a tudi zanj niso prepričani, iz kje je. On je velik zvezdnik. Vsi govorijo o tem, kako dobro igra. Večkrat sem na ulicah videl koga, ki je nosil njegov dres. Bil sem tudi na tekmi med Chicagom in Dallasom.

Tudi o Anžetu Kopitarju, predvsem hokejski navdušenci, vedo povedati veliko. Goran Dragić je v ameriški košarki prav tako veliko ime. Vsi našteti so veliki promotorji naše države.

Zdaj ste Chicago zapustili. Se lahko zgodi, da ostanete v ZDA?
Možnosti so. MSL je zanimiva, organizirana liga, o kateri lahko govorim le lepe stvari. Odprt sem tudi za to opcijo, a za zdaj še nič ne vem. Nič kaj pametnega ne morem povedati o tem.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Upam predvsem, da ne bo poškodb. Nogomet bi rad seveda še nekaj časa igral. Odprt sem za vse možnosti. Najraje bi se vrnil v Evropo, nekam bližje, da bom malo na očeh. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Šele novembra smo. Časa je dovolj. Prestopni rok se začne šele z začetkom januarja. Upam, da bom s prvim januarjem že imel nov klub, ampak v nogometu nikoli ne veš.

Je opcija tudi vrnitev v Maribor?
Mogoče, mogoče … Ampak za zdaj še verjetno ne. Morda pa kdaj pozneje.

Že dve leti sta minili, odkar ste nazadnje zaigrali za Slovenijo. Kaj se dogaja z vašo reprezentančno kariero?
Ne vem. Z ljudmi z Nogometne zveze Slovenije se nismo prav dosti slišal, s selektorjem nisem bil v stikih … Sem pa že večkrat rekel, da sem Sloveniji vedno pripravljen pomagati. Vedno mi je bilo v čast obleči reprezentančni dres. V stikih pa s selektorjem nisem bil. Kaj pa vem … Mogoče sem predaleč.

Lani ste v odmevnem intervjuju za Sportal potožili, da je bila komunikacija s selektorjem slaba oziroma je sploh ni bilo. Potem se je Matjaž Kek posul s pepelom in rekel, da bo to popravil. Očitno se to ni zgodilo?
Da, mogoče se je res posul s pepelom, ampak poklical me ni. Ne vem. Morda sem naredil kaj, kar mu ni bilo všeč. Morda mu ni bila všeč moja izjava. Težko povem, saj se nisem slišal z njim. Nikoli nisem dobil informacije, da bi bilo kaj narobe.

Reprezentanco spremljate? Kako komentirate nastop Slovenije v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022?
Spremljam, spodbujam, seveda. Kaj naj povem? Na žalost nismo prišli na svetovno prvenstvo, ampak iskreno upam in verjamem, da kmalu bomo.

Vsak navijač, vsak nogometaš, vsakdo, ki dela v slovenskem nogometu, si želi, da bi Slovenija igrala na velikih tekmovanjih.

Tam res nismo bili že dolgo časa. Upam, da bomo kmalu spet. To bi bila velika promocija za državo, za slovenske nogometaše. Čas je, da se to spremeni. Kakovost imamo.

V reprezentanci ste do zdaj odigrali vsega 24 tekem, prave priložnosti niste dočakali nikoli. Ste glede na kariero, ki ste jo zgradili v tujini, nad svojo reprezentančno usodo razočarani?
Prav presrečen nisem. Skozi celo mojo reprezentančno kariero je bilo čudno stanje. Res je, zelo malo tekem sem začel v prvi postavi, vedno je bilo nekaj.

Najprej generacija iz leta 2010, ko je bil prvo ime seveda Milivoje Novaković, potem se je on upokojil, pa smo prišli v situacijo, ko se je želelo pomladiti reprezentanco.

Malo to, malo ono, marsikaj se je spremenilo, jaz pa sem bil vseskozi nekje vmes. Prave priložnosti nisem dobil, tako da … Ne vem, kako bi to sploh komentiral.

Reprezentančne kariere še niste opustili?
Ne, seveda ne. Normalno, da si za Slovenijo še vedno želim igrati. Kot sem rekel, je to vedno velika čast. Vsakič se bom z veseljem odzval na klic. V čast mi je bilo vsakič, ko sem oblekel slovenski dres. Prepričan sem, da še nisem rekel zadnje in bom za Slovenijo še igral. Bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.